SREČNO VSEM!

Spodobi se in pravično je ob zaključku leta spisati nekaj stavkov. Nekaj tistega, gorkega, česar med letom nisi. Ker najboljše stvari menda pridejo na koncu.

Tradiciji se bom tokrat izognil in ne bom lepil linkov na določene zapise. Kogar bo zanimalo, bo šel poiskat. Kogar bo zanimalo, ampak bo len, tisti me bo privat vprašal za link. Ni kaj, tako pač je.

Leto je bilo zanimivo. Predvsem zato, ker sem gonil svojo pot, svoje prepričanje. Ko bi vedeli, kolikokrat mi je kdo rekel ¨pa ti si bloger, napiši kaj o aktualni tematiki¨ in sem bil samo ono, kaj pa je aktualna tematika? Ja, seveda bi lahko pisal o marsičem, ampak dejansko sem o aktualnih temah. Zame. Za druge niso toliko aktualne. Zakaj nisem? Zakaj pa bi, če o tem pišejo domala vsi mediji. Tako recimo, v iztekajočem se letu, nisem niti velikokrat uporabil besed, kot so korona, covid, maska, razkužilo in podobne, niti nisem dejansko pljunil čez nobenega politika, čeprav imam o njih določeno mnenje. In prav to je razlog, da nimam veliko bralcev, da se moji zapisi ne množično delijo na fejsbuku in da me pravzaprav nihče ne ceni zaradi mojega dela. Sploh se ne sekiram, za časa življenja so prezirali večino piscev.

V bistvu nimam kaj napisati. Zgodba, ki sem jo začel brž prvega dne v prvem mesecu leta, se je klavrno zaključila kak mesec kasneje, ko sem ugotovil, da se mi pravzaprav ne ljubi redno hoditi na Porezen. Potem sem nekaj časa hiberniral, naredil nekaj kilometrov na kolesu, pretežno pa obiskoval manj obljudene vzpetine. Recimo, da je bil Nanos eden tistih, kjer je bilo največ vrveža. Aja, to pa zaradi tega, ker se da do tja z avtom. No, potem je bil pa Krn tisti. Ker, kakšno zadoščenje je biti v hribih, če do tja prideš z avtom? Meni neznano dejstvo.

Bolj kot ne za foro, sem s pohodniškim kameradom začel z Juliano. Čeravno sem vsako etapo opisal v zapisih, sem nekaj stvari vendarle izpustil. Recimo, kako se nama ni dalo čakati tri ure na vlak in sva nadaljevala po železniških tirih, se vmes uspešno in na indijanski način izognila vlaku ter naletela na bližnje prebivalce, ki niso bili nič kaj prijazni zaradi tega početja. »Tuki je meja«, je rekel en. Ti imaš mejo v glavi, sem si mislil. »Privat lastnina«, je dejal. Seveda, proga teče po tvoji privat lastnini, bedak. Pa kako sem iskal rešitve in do kolen na polno stopil v vodo. Kako so se gamsi razveselili pozabljenega kruha. Kako nam je razbeljeni asfalt ubijal voljo do hoje in o malicah na cerkvenem ozemlju, madonca sveta, nekega dne bom lahko napisal knjigo o tem.

Kolesarjenje sem letos bolj zanemaril, zgolj iz enega dejstva – včasih se moraš kakšni stvari odpovedati, da spoznaš, koliko ti pomeni. Vseeno je za mano nekaj kilometrov. Doživljaji s praznimi gumami. Trenutki z iztegnjenimi sredinci. Skupna kolesarjenja, kar je zame noviteta, saj v 98 procentih kolesarim sam. So pa v glavi že neki plani za prihodnost, ampak o njih ne bom v tem trenutku.

Prebral nekaj knjig, kupil vse letošnje številke moje priljubljene revije ter še nekaj starih za v zbirko, poleg redne službe začel še z enim biznisom, slišal veliko dobre glasbe in še več obupne, brisal meje, risal sledi, ustvarjal poznanstva, širil dobro voljo, v nekaterih primerih celo zavist, spil veliko dobrega žganja, se posvečal bolj sebi kot drugim, užival v trenutkih, ki so mi dani, na najrazličnejših lokacijah. Da, točno to sem počel v tem letu, letu, ki počasi izginja in za katerega si večina želi, da ga niti ne bi bilo.

Čakaj malo, ti to še vedno o starem letu? Ja. Kar ste brali do sedaj, je bilo spisano še v tistem letu, letu prekletstva, kot ga imenujejo nekateri. Potem sem nekaj časa iskal primernejše besede in se letos odločil, da bi bilo brezpomensko karkoli olepševati. Sem kot sem in je kot pač je. A moram zdej še na tisto tradicionalo, kaj si želim? Ajde, če je že treba. Da bi zdrav bil, pa srečo imel. Da bi znal napisat še kak zanimiv blog in prehodit še kak kilometer. Da bi mi veriga tekla in denar ostajal. Da bi … ma ja, tega je tolk, da se povedat ne da. A, da bi skromen ostal, tega ne smem pozabit.

Kaj pa vi? Vsem štirinajstim bralcem želim množenje namesto deljenja. Korake namesto stopinj. Pot namesto cilja. Vodo v vseh oblikah. Žalost v gramih in veselje v galonah. Naj bo … ja, naj bo.

Srečno!

M#7: O LJUBEZNI.

14.2.2018

Dragi.

Si ti vedel, da so na današnji dan pred kakimi stotimi ali malo več leti umorili svetega Valentina, ker je v nasprotju s cesarjevo odredbo poročal mlade pare? Kasneje, verjetno da bi se mu odkupili, so po njemu poimenovali praznik zaljubljencev, kar pa mu ni kaj dosti pomagalo, saj je bil že itak mrtev. Ampak jaz o temu nimam pojma – ne o smrti, ker sem pač še živa, ne o ljubezni, ker jo poznam samo iz filmov in knjig. Vem kako je, ko imaš rad, ker nekaj ljudi imam celo jaz rada. Recimo atija in celo mami, le da to je drugače. To je tista ljubezen, ki pač mora biti. So moji starši in je logično, da jih imaš rad, čeprav verjetno obstajajo otroci, ki svojih staršev ne marajo, kolikor berem na Twitterju.

Je tudi tista ljubezen, ko imaš rad prijatelje, ne glede na spol. Sama jih imam sicer malo in od tistega šopinga v Ljubljani, še Tamare ne jemljem za svojo prijateljico. Tistega dne, sem prišla do zaključka, me je izkoristila samo za družbo na avtobusu, kot se slovnično pravilno reče, čeprav sva bili v njemu. Oh joj in tisto, kar sta počela z Anejem, če je tisto ljubezen, potem sem vsa srečna, da še nisem bila zaljubljena.

Vem, dragi, boš rekel, da pretiravam, ampak sama razmišljam precej ekonomsko. Po poklicu sem pač trgovka in čeprav nimam še niti enega dneva delovne dobe, znam razmišljat tipično trgovsko. Naj ti pojasnim, dragi, na svetu sta dve vrsti prodajalcev. Eni so tisti, ki bi naredili vse za denar. Ni važno, vse se da prodati in prodali bodo vse, samo da bodo imeli denar. Drugi so tisti, ki jim ni vseeno in zato tudi kakšno stvar podarijo. Meni ni všeč, da je vse zapakirano v plastiko, ki nikoli ne razpade in konča nekje v morju in potem greš nekoč v Honolulu na dopust in gledaš, kako mimo tebe plove nekaj belega in rdečega in si misliš, verjetno neka avtohtona riba, ko se pa približaš, vidiš Mercatorjevo vrečko. Čeprav, meni se zdi, da nisem prava oseba, da bi na to opozarjala, poleg tega pa samo svoje misli zapisujem vate in tega ne bo nikoli nihče bral.

Veš kakšna ljubezen še obstaja? Navidezna. To je, ko imaš rad nekoga, ki je znan. Recimo Ed Sheeran. On je zvezdnik in ker ga imaš rad, kupuješ njegove cedeje, gledaš njegove posnetke, poslušaš njegovo glasbo. Ampak to je enostransko, ker on tebe nima rad, niti te ne pozna. Ne vem s kom bi ga lahko primerjala na domačem tržišču. Tiste, malo mlajše od mene, kolikor sledim po internetu, padajo na BQL, mojih let in starejša dekleta pa na Hamota in Megliča, verjetno. Na kaj padajo tipi, ne vem, ampak pri njih je vse drugače, še najraje vidijo, da je napol gola.

Tudi če je valentinovo, meni se bolj zdi, da je to bolj kot ne praznik za gostince in trgovce. Seveda vsi vedo, da vsak rad pelje svojo simpatijo ali osebo, s katero je v ljubezenskem razmerju ali celo poročen, na pijačo, če ne kar na večerjo. Gostinci se pripravijo, spackajo nek menu v obliki srčka in podobno. Trgovci celoten februar preživijo zaradi čokoladnih bonbonjer in vrtnic in vsega ostalega sranja, ki jim ga nekako uspe zaviti v ta valentinovski duh. Jaz ob tem le rahlo bruhnem, ker vem, da na te finte padajo le materialisti. In predvsem materialistke. Zakaj, o le zakaj ti mora za valentinovo kupiti neko drago pižamo s srčki ali dva enaka telefona, ker sta pač par in morata imeti enak telefon? Lahko ti kupi makovo žemljico, recimo, da potem eden drugemu z jezikom čistita tisti mak z zob. A to ni ljubezen? Meni se zdi, da je.

Dragi, zdi se mi skrajno neumno, da o tem sploh pišem, ker do sedaj sem imela marsikaj in marsikoga rada, zaljubljena pa še nisem bila. Kakšna je sploh razlika? A če imaš nekoga rad, to pomeni tudi, da ga ljubiš? To področje moram še malo raziskati. Bom sedaj v postelji, tebe pa odlagam, dokler se mi kaj zanimivega ne zgodi.

M#6: O RAZGOVORU.

12.2.2018

Dragi.

Danes sem opravila razgovor za službo in imam precej mešane občutke. Na Twitterju so mi dopoldne dvigali moralo, medtem ko je na Facebooku komajda padel kakšen všeček. Še en dokaz, da se mi, inteligentnejši, raje zadržujemo nekje, kjer niso vsi.

Kot sem ti že v enem prejšnjih zapisov obljubila, da bom preverila, kakšen avto imam – no, Twingo je. Napis znamke je že odpadel, ampak sem domnevala, da je to Renault, ker kdo drug bi znal narediti tako praktičen avto, kot Francozi? Povsem logično je, da je idealen za njihova mesta, kot je Pariz in ko sem se vozila na razgovor, sem samo čakala, kdaj bom zavila v kakšno ozko ulico in se počutila kot v Parizu. Sicer ne vem kako se človek počuti tam, ker še nisem bila, ampak si znam predstavljati, da ne more biti nič drugače, kot pri nas. Le govorijo drugače.

No, na razgovoru je potekalo nekako tako. Prišla sem v trgovino, na informacijskem pultu povedala, da imam razgovor, nakar me je uslužbenka napotila proti enim vratom in rekla, naj kar grem po hodniku in potrkam na vrata na desni. Potem sem šla na tisti hodnik in potrkala na vrata na desni. Potrkam enkrat. Nihče se ne odzove. Potrkam drugič, še vedno nič. Mislim si, verjetno ni nikogar tu, ker smo dogovorjeni šele čez deset minut in bo najbolje, da počakam. Čakam tam pred tistimi vrati. Nato pride po hodniku, v isti smeri kot jaz prej, eno dekle, tam nekje pri petindvajsetih.

»Živjo, a čakaš?«
»Čakam, ja«, odgovorim, kot da ni samoumevno. Nato kakšno minuto stoji poleg in si me ogleduje.
»Pa, a je kdo noter«, vpraša.
»Ne vem, trkala sem, pa ni nihče nič rekel«.
»Ja, potem pa kar pojdi noter«.
»A kar tako?«, vprašam, ker nisem prepričana, da lahko kar vstopim.
»Ja, kar pejd, če ne, grem jaz«, odvrne.
»Ne ne, saj grem«. S strahom primem tisto kljuko in vstopim. V vece. Predstavljaj si, dragi, na razgovor sem čakala pred vecejem. Da ne bom izpadla kot budalo, sem nekaj časa stala ob školjki, nato pa spustila vodo in se odpravila ven.

»Nasvidenje«, sem rekla dekletu, ki je čakalo pri vratih in se podala naprej, k naslednjim vratom na desni. Lahko bi kdo na informacijskem pultu povedal, da je več vrat na desni. Le pred katerim prostorom bom zdaj trkala. Na srečo, sem pri pravih vratih, saj se je brž zaslišalo »naprej«.

Vstopim, nekaj vljudnih fraz, kot recimo dober dan, jaz sem ta pa ta in sem tu pa tu za to pa za ono. Simpatičen moški, tam nekje blizu petdesetih, mi pokaže na stol, sedem, on se predstavi kot poslovodja trgovine, v kateri naj bi delala in kot verjetno tudi bom, saj je mami rekla, da v Šparu vzamejo vsakega. Nato pokliče še tajnico ali nekaj drugega, ne vem točno. Domnevam, da nekoga, ki dela v kadrovski, ker zakaj bi recimo poklical skladiščnika ali prodajalko iz oddelka sadja. Nato vstopi dekle, s katero sva se družili pred straniščnimi vrati.

»O, saj midve se že poznama«. Štajerka. Iztegne roko proti meni in se odločno predstavi kot Nina. Njen stisk je krepak in sama sebi citiram Levstika ¨da je Brdavsu kri izza nohtov pritekla¨. Predstavim se kot Marina, edino smiselno, ker mi je pač tako ime. Vstane tudi poslovodja in se predstavi kot Marjan, tudi on ima krepak stisk, ampak ne tako kot Nina. Nato se posedemo.

»A res«, pogleda Marjan Nino začudeno, »od kje pa?«.
»Ah, na hodniku sva se srečali«, reče Nina in čakam, če bo povedala, da sem na razgovor čakala pred vecejem. Na srečo ni, vsaj dokler sem bila prisotna.
»Dobro, dobro. Sem mislil, da že od kje drugje, saj veš, nočem da bi se govorilo, da je kdo prišel po vezah«, je pomignil proti Nini.

Potem smo začeli. Kaj sem, kdo sem, kakšne imam cilje v življenju. Tu sem se malo zamislila. Kakšne cilje imam? Sploh imam cilje? Kaj bi sploh rada? Sploh nisem še nikoli o tem razmišljala. Družina, pes, mož podjetnik, lastna hiša, kaj pa vem. Kaj naj rečem? Še zlagati se ne morem, ker ne znam lagati, poleg tega so e učili, da ni lepo. »Rada bi samo delala«, sem končno izustila. Nima in Marjan sta se spogledala. Marjan je odložil moj življenjepis na mizo. Prav tako, kot v filmih. Le v filmih je slišati, saj pade cela mapa tistih papirjev, medtem ko je moj pristal čisto tiho in elegantno na mizi. Kako ne, če je pa cel moj življenjepis na enem listu.

»Če pa to ni nekaj najboljšega, kar sem slišal od vseh razgovorov! Tako boječe izrečeno, ampak tako realno! Marina, nič več ni treba govoriti, to je to. Mislim, da bo služba tvoja, ampak seveda se moram posvetovati. O vsem boš obveščena, Nina te bo poklicala«.

Nato smo šli na druge debate, kot recimo na prosti čas, o katerem tudi nimam kaj povedati. Rekla sem, da rada berem in gledam filme ter da zahajam v naravo, kar je v bistvu res. Marjan je povedal, da skače s padalom, kolikor mu ob družini čas dopušča, Nina pa je povedala, da se poleg službe ukvarja še z osebnim blogom in numerologijo. Potem smo si kmalu segli v roke in se poslovili.

Mami niti vprašala ni, kako je bilo na razgovoru, sama pa nisem imela volje kogarkoli obvestiti. Na mojo srečo me je klical ati in želel vedeti vse. Vsaj nekoga zanima in kljub vsemu, sem izredno vesela, da ga imam. Kasneje je klical še dedi. Tudi njega je zanimalo vse in bil je neizmerno vesel, da bo njegova prva in obenem edina vnukinja imela službo. »A veš, Marinca, tisti avto, ki sem ti ga obljubil … nisem še novega kupil«, je dejal proti koncu pogovora. Potolažila sem ga, da že imam avto in da njegovih besed nisem resno vzela. Potem je bil sicer slišati rahlo užaljen, ampak če je preživel eno vojno, bo verjetno tudi to.

Dragi, prav zdajle razmišljam, da res nimam nobenega hobija. Večinoma sem doma, tudi ker nimam denarja, ampak tudi če bi ga imela, ne bi to veliko spremenilo. Ne bi posedala v barih, kot to počnejo dekleta iz moje družbe. Ja, rada grem v naravo, ampak to nekako ni hobi. Naj bo to dovolj za danes, grem razmišljat, kakšen hobi bi lahko imela.

M#5: O POZITIVNEM PISMU.

2.2.2018

Dragi.

Ta sončni petek se je začel s poštarjevim obiskom. V bistvu to ni nek veliki dogodek, če je vse po sreči, pride vsak dan. In zbaše v nabiralnik vse tiste reklame, ki jih pač mora, tudi če določene trgovine sploh ni v našem mestu. Običajno jih mami potem vse prebere, vse pregleda, kje je kaj cenejše in potem tam nakupi. Meni se zdi, da ni velike razlike, sploh če se med vsemi trgovinami vozi z avtomobilom. Sem ji že svetovala, naj gre po nakupih kako drugače, ampak se je odzvala nekako tako kot se vedno: »kaj pa ti veš, saj si še smrklja«. Ker mi je pisanje v zadnjem mesecu kar prišlo v kri in drugega dela nimam, bi lahko zapisovala vse njene razloge, zakaj sem smrklja, butasta in še kaj. Knjigo bi nato lahko izdala, saj to ne more biti težko.

Da se vrnem k poštarju, danes je prinesel en kup pisem in čisto vsa so bila zame. Z izjemo položnic, že kakšno leto nisem dobila pisma. Kdo mi bi pravzaprav pisal, če me vsak lahko poišče na Facebooku, Twitterju ali Instagramu. Moje mnenje je, da pisma pošiljajo le še bedaki, z izjemo voščilnic za praznike. Zakaj bi se nekdo usedel, vzel v roke svinčnik in na roke napisal nekaj, kar ima za povedati? Ljudje, smo v letu 2018, kaj res niste še šli v korak s časom?

Začela sem odpirati tista pisma. Neverjetno, vsem ki sem poslala ponudbo za delo, so se odločili odpisati mi na isti dan. Moje mnenje je, da se ljudje, ki so zaposleni pri različnih podjetjih v kadrovskih službah, dogovorijo in pošljejo, češ, saj je brezposelna, bo vsaj cel dan pisma odpirala. Odprem prvo, trgovina z avtomobili, ki ima še servis, da trenutno ne potrebujejo. Odprem drugo, mala pekarna, ena tistih, kjer ima vse enak okus, pisalo je »mi ne rabemo nova delovci«. Mi je kar malo odleglo. Verjetno je to odpisal glavni direktor in če on nima pojma o slovnici, kakšni morajo biti šele njegovi zaposleni. Odprem tretje, velika trgovska veriga in sporočilo, da me vabijo na razgovor v njihovo poslovalnico! Dvanajstega ta mesec! S pismom v roki se stekla v dnevno sobo, kjer je mami že gledala spored, kot da niso vse turške nanizanke vedno ob enaki uri na televiziji. »Službo imam, službo imam«, sem se drla in skakala skoraj do stropa. Z ne kaj prevelikim navdušenjem me je pogledala in izustila »Aja? Kje pa?«. »V Šparu, poglej, vabljena sem na razgovor«, sem ji molila pismo, medtem ko sem skakala okrog kljubske mizice. Zamahnila je z roko in rekla nekaj podobnega kot »saj tam vzamejo vsakega«. Če je to res, da vzamejo vsakega, potem imam res službo. Dragi, žal mi je, da ti ne morem pokazati navdušenja.

Odprem še četrto pismo, trgovina z mešanim blagom sporoča, da imajo trenutno vsa delovna mesta zasedena, ampak da si bodo shranili moj kontakt. Po eni strani škoda, ker blago pa imam rada. Kar vidim se, kako bi tam na metre rezala bombaž, kašmir, lan in ostale vrste blaga.

Dan sem preživela normalno, nič kaj posebno. Vesela kot že dolgo ne in spodobilo bi se praznovati. Ampak ne bom. Še to ti moram povedat, dragi, da sem včeraj bila z enim iz družbe na pijači. Nič kaj dogovorjena, slučajno sva se srečala in zavila na en čaj. Imela sem ga za bolj pametnega, ampak je včeraj dokazal nasprotno. Trdi namreč, da se klubska miza piše brez črke j. Ne bom trdila, da sem sama blazno učena, ampak sama logika ti more dat vedeti, da se piše z j. On je to utemeljil, da je se piše klubska, ker jih imajo pač v klubih, čeprav ne vem, v kakšne klube on hodi. Jaz še v nobenem klubu nisem videla take mizice, kot jo imamo mi doma ali take, kot jih vidiš v katalogih. Jasno sem mu razložila, da kljubska miza spada v kategorijo miz, ampak ni miza, temveč mizica. In ker dejansko je miza, čeprav je manjša, je kljub temu miza in od tu ime, kljubska mizica. Ne vem kako ljudje, ki se imajo za bolj učene, tega ne dojamejo.

Zvečer sem po internetu preiskala vse možne informacije o mojem bodočem delodajalcu. Vem da je še čas, ampak na razgovor hočem priti pripravljena, da bodo v meni brž prepoznali osebo, ki ima nekaj znanja in ki ve, kam je prišla.

Dragi, to bo za danes vse. Četudi brezposelna, kar ne bom več dolgo, sem prav prijetno utrujena.

M#4: O ŠOPINGU.

24.1.2018

Dragi.

Nekaj dni sem te res zanemarjala, saj se mi ni zgodilo nič takšnega, da bi bilo vredno zapravljati tinto in uničevati papir. Danes se ti pa moram oglasiti, saj je bil zopet en lep dan. No, vsaj tako sem mislila včeraj in še danes zjutraj. Včeraj me je klicala Tamara, če bi šla z njo v šoping. In sem se z veseljem odzvala vabilu. Letos se še nisva videli, ker je večinoma s fantom in prav vesela sem bila, da se je spomnila name in me povabila nekam, kamor bi tudi jaz rada šla. Pravzaprav, saj grem rada kamorkoli, ampak šopinga ne maram. Naj ti opišem, zakaj ga sovražim.

Začelo se je z mamo. Vem, čudno se sliši. Kolikor je prepričana, da ljudje vsega, kar kupujemo, sploh ne potrebujemo in da je škoda denarja in časa za postopati po trgovinah, ona je kljub temu hodila v šoping. In kaj se je tam dogajalo? Zagledala se je v ene hlače. Jih pomerila. So ji bile prav. Pa jih ni vzela, ker mogoče ji bodo ene druge lepše stale. In so ji druge res lepše stale. Ampak jih ni kupila, ker verjetno imajo kakšne boljše ali cenejše ali lepše ali karkoli že, v sosednji trgovini. In so jih res imeli, kdo bi si mislil. Da skrajšam, tako je hodila od trgovine do trgovine in jaz za njo kot mlado pišče za raco. Med vsakim pomerjanjem sem morala stati pred kabino in držati njeno torbico v rokah, da sem bila videti kot še ne mladoletnica, ki so jo starši nagnali od doma in zdaj pred kabino čaka dobro dušo, ki me bo vzela k sebi domov in mi pripravila čokolešnik. In potem sem morala še jaz pomerjati hlače, kar mi ni bilo nikoli jasno, zakaj sploh rabim nove hlače, če imam še troje doma, od katerih sem ene oblekla samo enkrat, ker jih je pač škoda za večkrat. Zato, dragi, sovražim šoping. In danes še toliko bolj, ker si z mojim denarjem ne morem nič kupiti. Saj ne da rabim, ampak vseeno.

Kolikor sem se veselila današnjega dne, toliko sem bila kasneje razočarana. Zjutraj sva s Tamaro sedli na avtobus. Čeprav, sploh ne vem, zakaj se reče na avtobus. Saj nisva splezali na streho, konec koncev je bil mrzel dan in tam bi postali ledeni kocki, preden bi prispeli do Ljubljane. Menda je slovnično pravilno, da se reče, da se gre na avtobus in mogoče je celo res, ampak to si je zagotovo izmislil kak človek v bloku, ki nima drugega dela, ker logično ni niti najmanj. Ker si pač noter v avtobusu. Tudi ko si zunaj, ne rečeš, da greš na hišo, razen če nimaš namena it na streho.

Celo pot do Ljubljane sva klepetali, povedala mi je vse o Aneju, njenem fantu. Toliko je govorila o njemu, da sem ji na momente postala kar malo zavistna. Ni pa povedala tistega najbolj pomembnega – da naju bo počakal na avtobusni postaji, da gremo skupaj v šoping. Dragi, predstavljaj si, kako sem se počutila. Nenehno sem stopicljala poleg njiju ali pa za njima, onadva pa pred mano, držeča se za roke, vsa zaljubljena, kot da jutri ne obstaja. Tudi sama bi najraje videla, da jutri sploh ne bi obstajal. Muke, ki sem jih doživljala, pa hvala, naj se moje življenje konča tu, zdaj, sredi trgovskega centra in naj časopisi na naslovnicah napišejo nekaj ganljivega, da se bom posthumno vsaj komu zasmilila. Vrnila sem se v čase šopingov z mamo.

Tudi Anej ni tako zanimiv, kot mi ga je opisovala. Že ko naju je predstavila, je stegnil roko proti meni in oh, dragi, ko bi se le izgovorila takrat na kakšno bolezen ali na fobijo pred dotikanjem tujčevih dlani. Tako sem segla v tisto dlan, ki ni delovala kot človeška. Po videzu že, ampak bila je hladna in v njej ni bilo niti malo moči, bilo je, kot bi se rokovala z mrličem. Če je že deloval vsaj vljuden, to ni bil. Med govorjenjem je stalno pljuval. Ne tako, kot kakšni gradbeni delavci, ampak normalno, kot menda pljuva večina ljudi, ko govorijo. Le da v večjih količinah. Zdelo se mi je skrajno gnusno. Vem da se mogoče on tega niti ne zaveda, ampak če obstaja neka določena starost, ko se otroci navadijo na zadrževanje urina, zakaj ne obstaja še neka sprejemljiva starostna meja, ko bi ljudje med govorom nehali pljuvati?

Dragi, vem da je grdo, ampak moram opisati še njegovo drugo plat. Kultura mu ni preveč znana, si mislim. Cel čas je govoril, da sama niti nisem prišla do besede. Še ko sem kaj rekla, je začel iti brž kontra, zato sem se v nekem trenutku odločila, da bom tiho, kar je pri meni povzročilo še večje dolgočasje. Na srečo smo kmalu končali z nakupovanjem in mislila sem že, da se bomo poslovili in šli vsak na svoj konec. Ne, Tamara je predlagala še pico. Res sem bila lačna, ampak bi se zadovoljila tudi s sendvičem, ki ga bi pojedla v avtobusu na poti domov. In smo šli na pico. Zakaj si človek naroči pico z rukolo, če mu ni dobra? To je storilo to bitje. Najprej je tisto rukolo stavil na stran, potem je ugotovil, da bi bilo verjetno bolje, če je ne odlaga na pico, kar je pomenilo, da se je polovico pice pritoževal, da je mislil, da bo drugačna rukola, nato jo je odložil na prazni del krožnika in medtem govoril s polnimi usti, da mu iz ust ni špricala le slina, ampak še stopljeni sir, kečap in koščki šunke. Okej, preživim to kosilo in potem gremo domov. Upam, da ga ne vidim nikoli več, ker tudi…no, saj ni lepo in ljudi se po zunanjosti ne sme ocenjevati, ampak zakaj si fant pri dvaindvajsetih pusti brke?

Tamara je očitno tako rada z njim, da je predlagala varčevanje najinega denarja in da naju on pelje domov. Protestirala sem, da je daleč, da je bencin drag, ampak je bilo takoj izrečeno nekaj v stilu, da za ljubezen ni nič predrago. Oprosti, ampak jaz nisem videla nobene ljubezni. Onadva se lahko imata rada kolikor hočeta, ampak tu sem tudi jaz. Jaz, ki sem že cel dan tretje kolo in ju zagotovo motim, čeprav sta verjetno pozabila, da sem z njima. Najraje ne bi bila. Zakaj sem sploh privolila v ta šoping. Saj vem, Tamara me je prinesla okoli. Rabila je samo družbo v avtobusu.

Deset minut kasneje sem sedela na zadnjih sedežih njegove avtomobilske podrtije brez gretja. Celo pot sta se držala za roke. Tudi ko je bilo treba menjati prestavo. Če do danes nisem imela sladkorne, sem jo zdaj gotovo dobila. Pred semaforji sta se žvalila kot lačna. Naj prosim pride meteorit in izbriše iz obličja zemlje ljudi, ki se ližejo v javnosti in ob tem spuščajo razne ¨mmm¨. Mislila sem, da ne bo konca tega dne. Končalo se je tako, da sem na zadnjem semaforju, pet minut od doma, ko sta se spet lizarila, rekla le adijo in izstopila. Šla sem v nasprotni smeri vožnje, tako da nisem niti videla obraza moje izdajalske prijateljice in njenega brkatega slinarja. Čakala sem tudi kak sms, ampak zaman. Saj v bistvu mi je vseeno.

Konec dneva je prišel. Zdaj sem že boljše volje, čakam le še, da te odložim in zaspim. Ker to, dragi, to je za si zapomniti, ampak vseeno za pozabiti.

M#3: O ROJSTNODNEVNEM DARILU.

10.1.18

Dragi.

Ne znam ti povedati, kolikšno ponižanje sem doživela včeraj, ko sem se oglasila na zavodu za zaposlovanje. Mar ne bi niti noter vstopila, v tisto društvo ljubiteljev javnih služb. Kolikor sem videla tam zaposlenih, so bile vse zdolgočasene gospe srednjih let, tam nekje pri petdesetih, če sem jasnejša, ker podatek o srednjih letih se mi zdi nekam mimo. Koliko sploh so srednja leta? Po mojem mišljenju to veš šele tik pred smrtjo. Če umreš star osemdeset let, potem so tvoja srednja leta nekje okrog štiridesetih. Verjetno nihče ne planira, da bo živel štirideset let, ampak vsi želijo več. Če pa slučajno pride tako, da umreš pri štiridesetih, potem so tvoja srednja leta pri dvajsetih. Resnično nisem šla raziskovat nič o tem in je to le moje mnenje, ampak mislim, da imam prav.

Od vseh teh finih dam, niti ena ni počela nekaj produktivnega. Ena je buljila v računalnik, kar je skrajno nezanimivo, ena je ravno nesla kavo po hodniku, le eno sem videla premikati neke škatle. Se pravi, delala je natančno ena. Če nimaš kaj pokazati, potem verjetno nisi delal, pravijo. Ona, ki je nesla kavo, kaj bo pokazala? Prazne kavne lončke, s katerimi je onesnažila planet takoj, ko ga je vrgla v plastično vrečko v košu za smeti. Da bi si omislile keramične skodelice, to pa verjetno ne. Lak na dolgih nohtih bi se okrušil, ko bi bilo treba pomiti.

Ena me je nadrla. Sicer ni kričala in me dejansko ni nadrla, je pa govorila tiho in s tako stisnjenimi zobmi, da so besede komaj prihajale v celoti iz ust, kar se smatra za posebno obliko agresivnega govora. Na kratko, agresivno je govorila z mano, kar je isto, kot če bi me nadrla. Pa sem lepo in normalno vprašala, če imajo kakšno službo zame.

»Kaj si po poklicu?«
»Prodajalka«, sem odvrnila. Potem se je začelo.
»Prodajalka? Veš koliko vas je, prodajalk? Ni toliko trgovin, da bi lahko vse prodajalke dobile službo. Kje imate vi, otročad, pamet, da greste za trgovko. Logično, najlažja šola je. In radi bi nič delali. V trgovini samo sediš za blagajno in izdelke vlečeš čez tisto stvar, ki skenira kode.«

Mogoče bi bilo pametno, da bi kaj rekla, a ob takih ljudeh enostavno zmrznem. Potem premlevam in pridem do nečesa, kar bi ji lahko zabrusila, ampak to je čez kakšen teden in ne morem čez en teden tja in ji povedat svoje. Poleg tega sem naučena, da imam spoštovanje do starejših in zdelo bi se mi pod svojo častjo, da bi se spustila na njen nivo. Gospa ima verjetno izkušnje. Le koliko let je morala delati v trgovini, da toliko ve. In le zakaj je pustila tisto službo in prišla sem, v javni sektor. Da ne bom predolga, zavod sem zapustila v solzah.

Ko nisem več motno videla, sem s table prepisala še nekaj naslovov morebitnih delodajalcev, da jim bom poslala prošnjo za delo. Nato sem šla domov, še vedno razočarana.

Se je pa današnji dan začel veliko bolje. Dragi ti, ki te pišem in te nisem še poimenovala, danes imam namreč rojstni dan. Osemnajst. Od danes sem polnoletna. Od danes naprej lahko počnem kar hočem. Od danes naprej sem samostojna oseba. Mami mi je pripravila zajtrk. Ne tisto, da bi mi nekaj dala na mizo, ampak je spekla rogljičke in skuhala pravo kavo. Do danes je nisem smela piti in zato sem doma vedno pila kakav. Naj ostane skrivnost, da sem si jo včasih skuhala, ko sem bila sama doma ali da sem si jo naročila, ko sva se z atijem dobila v mestu. Ko ga ravno omenjam, kmalu po zajtrku me je poklical.

»Vse najboljše, moja najdražja hčerka!«

Vedno me tako naslavlja. Ne vem zakaj, ker je to povsem logično. Ne samo, da sem njegova edina hčerka, ampak sem tudi njegov edini otrok in potemtakem (sploh ne vem, od kje sem pobrala to besedo) ne morem biti nič drugega kot najdražja. Če bi recimo imela sestro, mi ne bi mogel rečt, da sem najdražja, ker potem bi bila sestra ljubosumna in bi planila v jok, sploh če bi bila mlajša od mene. Mlajše sestre so vedno nadloga, sem prebrala na med over netu. In enako ne bi mogel njej rečt, da je najdražja, ker bi bilo to skrajno nepošteno do mene. Zato se mi kar dobro zdi, da sem edinka.

Rekel je, da ima presenečenje zame in da me pride iskat ob desetih. Na hitro sem se oblekla osemnajstletnici primerno in ga počakala. Zunaj, seveda. Mama ga ne mara prepogosto videti. Pravi, da ji je s svojim odhodom strl srce, ampak jaz pravim, da pretirava. Strto srce ne bi več delalo, ona pa še vedno živi. Vem kako je to, ker sem imela biologijo pet, čeprav so rekli, da so mi pri tem pogledali skozi prste. Karkoli so mislili s tem, jaz na rentgenu nisem bila, tako da so očitno bili oni in pogledali skozi svoje prste.

Ati ni skoparil. Brž ko sem sedla v avto, je rekel, da mi greva kupit avto. Dragi moj zvezek, vem, rekel boš, da sem (ne najdem izraza), a pričakovala sem, da me bo peljal v salon vozil. Pa me ni. Ustavil je na kamnitem parkirišču, kjer so stali avti, ki so se očitno prodajali. Razširil je roke, kot v kakšnem filmu in rekel »najdražja moja, izberi si avto«. Ne me narobe razumeti. Avto si zelo želim. Ampak če bi bila res njegova najdražja, bi me verjetno peljal v salon, jaz bi samo s prstom pokazala, on bi opravil vse drugo in jaz bi se odpeljala. Tako je ponavadi v filmih. Potem, ko sem izbirala in trikrat tudi izbrala, sva se ob tem iskreno pogovarjala in rekel mi je »veš, Marina, življenje ni film. Zate želim le najboljše in zato sem te pripeljal med te kripe, da si izbereš eno od njih.« Trikrat sem izbrala in trikrat mi je izbran avto odsvetoval. Nato sem mu rekla, naj izbere on, na koncu sva izbrala skupaj. On je stopil v nek kontejner plačat, jaz pa sem stala ob avtu, da ga ne bi še kdo hotel kupiti. Nato sva šla uredit papirje in na večerjo.

Odkar sem naredila izpit, sem danes prvič vozila. In to sama, kot se za samostojno žensko spodobi. Ker pa je bil že večer, nisem uspela prebrati, kakšen avto imam. Vem le, da je svetlo moder in noter zelo velik, zunaj pa majhen. Bom preverila jutri ob dnevni svetlobi, ko se bom tudi dala na to, da malo raziščem pomen vseh gumbov.

Ko sem odklenila vrata, sem zaslišala harmoniko. Prepričana sem bila, da mi je mami pripravila zabavo, na katero sta prišla oba strica, babi in dedi ter še mogoče Tamara ali kdo iz moje družbe, zato sem se že na stopnišču psihično pripravila na to, kako bodo vsi planili v zrak in zakričali »presenečenje«, ko bom vstopila. Pa ni bilo nič. Mami je spala na kavču, na televiziji pa ena od teh skupin, kjer so v narodnih nošah in igrajo harmonike.

Dragi ti, neizmerno vesela sem za današnji dan. Tako malokrat preživim dan z atijem, da znam te trenutke prav zares ceniti. In končno imam avto. Zdaj si želim samo še fanta. In službo. In svoj denar. In da bi znala kuhat.