KOLOVRAT-ENJE.

Torej, kje smo ostali?

Maj mesec je bil eden najnapornejših letos. Nabralo se mi je enih reči, da ni za verjet. S tem namenom sem se odpovedal tudi dogodku, katerega se vsako leto veselim in udeležim – poseben interni kolesarski maraton od Ljubljane do Izole. Res, s težkim srcem, ampak ni šlo drugače. Da bo letošnji doseg cilja otežen, pa je v petek zvečer dalo vedeti sobno kolo. Ne da ga pretirano ljubim, a je idealno za nabiranje kilometrov ob slabem vremenu. Hudič frdaman se je namreč pokvaril. Kot dobro novico lahko štejem le to, da sem pozno popoldne prišel do spoznanja, da sem lahko naslednji dan prost. A bilo je prepozno za udeležbo na maratonu. Na hitro nekaj splanirat in…

Kolovratenje.

Upravičeno se današnjemu izletu lahko reče kolovratenje, saj sem se odpravil na Kolovrat. Po tem, ko sem slišal, kako strma in naporna je pot, sem si rekel, da je to nekaj zame. In malo pred sedmo zjutraj pognal po Keltiki proti Tolminu. Sonce je že grelo, preventivno pa sem imel s seboj dolge rokave, saj nikoli ne veš. Celo prvič sem s seboj vzel zadnjo torbo in ni kaj, nahrbtnik je pozabljena zadeva. Za to torbo veš da jo imaš za ritjo šele takrat, ko vidiš svojo senco: ”sej res, torbo imam”. Nekje okrog 38 kilometra se je začel klanec, v katerega sem strumno in veselo zagrizel, a ni šlo tako, kot bi moralo.

Ne vidi se, da je klanec, ampak je…

Lahko priznam, da sem malenkostno trpel, kar sem pripisoval nočnemu obisku. Teta Insomnia mi je namreč dovolila le švoh tri ure spanja. Glej, marsikaj smo zmogli in tudi to bomo. Nekaj časa sem se poigraval z mislijo obrnitve proti domu, a risal se je prekrasen dan. In razgledi so bili prekrasni.

Pogled na Volče in Tolmin.

Komaj se je cesta postavila vodoravno, sem si rekel, da zdaj pa sem na konju, pa ni bilo tega veselja. Pred mano tabla. Ne glede na politično usmerjenost, danes je treba desno, levo bomo raziskali nekoč drugič. Na srečo od table naprej vzpon ni ne prehud in ne predolg in kar naenkrat si tam. Na vrhu. Prav tam, kjer je pred prvo svetovno vojno potekala meja med Italijo in Avstro-Ogrsko, med vojno pa prizorišče krvave morije. Vse to izveš namreč v muzeju na prostem, ki ga sam nisem obiskal, jasno pa je, da tu poteka Pot miru. Ampak o tem kdaj drugič.

Desno.
Pogled na Krn in njegovo kompanijo.

Nad jurja nadmorske ni greha, pravijo, jaz pa greha nisem imel s kom storiti. Da bo pravici zadoščeno, sem kakšno minuto sam pri sebi preklinjal, nato pa se odpravil proti Livškim Ravnam. Naj opozorim, kdor se ima vsaj malo rad, naj pot prevozi v obratni smeri – cesta navzdol je namreč tako slaba, da je še mene bolelo srce, pa nimam specialke. Obenem je tako strma, da sploh nisem užival, ker sem nenehno stiskal zavore. In če ne bi v Livku ravno tega dne vsi nekaj delali z gnojem, katerega je bila polna cesta, bi bilo tudi dobro. Tako ga je nekaj pristalo na hrbtu in nogah, ker se je bilo nemogoče izogibati vsem tistim polžkom in klobasam. Vseeno pa je srce v meni igralo v ritmu harmonike, saj sem zdelal nor klanec in se počutil bolj malo utrujenega.

Prva pavza.

Čestokrat se ne ustavljam po barih, a želja po kavi in kokakoli, katero izredno redko pijem, je bila prevelika. Poleg tega je Kobarid postanka vredno mesto. Žal sem moral obiskati dva bara, ker v prvem niso imeli kokakole. Je pa sedlo malo počivanja, to pa.

Nadaljeval sem čez Napoleonov most in po manj prometni cesti proti Tolminu. No, tega dne ni bila manj prometna, saj je v Tolminu potekal ženski motozbor in približno dvesto motoristk mi je pripeljalo nasproti. En kup šundra, ampak je bilo lepo videti. Kakorkoli, vročina je že krepko pritiskala in utrnila se mi je ideja, da ne zavijem nazaj na Keltiko, kjer me bo žgalo sonce, ampak jo mahnem čez Ljubinj in Hum. Seveda, dobra ideja. Kar se sence tiče. Kar se tiče ravnine, ne najbolj. Naj bo, tisti prvi klanec, ki skoraj ni klanec, sem preživel. Z nekaj pavzami vmes, a sem ga. Vse do Kneže in Grahovega je šlo brez problemov, od tam pa ne ravno.

Drugi vzpon.

Prvo kot prvo zmoti tabla – ne tista, na kateri piše, da je vzpon deset odstotni, ampak tista, ki sporoča, da je dolg štiri kilometre. Ker je v bistvu dolg skoraj sedem. Vzpon mi je znan in že večkrat prevožen, a tokrat ne gre gladko. Nenehno se ustavljam, pijem in počivam. Ogledujem pokrajino, po kateri so davnega leta 1948 za potrebe filma Na svoji zemlji tekali Lojze Potokar, Stane Sever in drugi, a o tem kdaj drugič. Pri hiši, kjer sem nedolgo nazaj povprašal lastnika, koliko je še do vrha, se spomnim, kako je takrat odgovoril. ”Ni deleč, še dva kilometra”. Dva, ja. Dejansko so trije. Tik pod vrhom me ustavita nemška turista in sprašujeta, če je cesta prevozna, zaradi opozorila, da pač ni. ”Jes jes, fri. A litl bit of makadam, bt is fri” jima razložim v svoji polomljeni angleščini. Še dobro, da ne potujem veliko in jo redko uporabljam.

Ko zagledam vrh, mi srce zaigra. Ker vem, kaj me čaka. Pretežno ravnina do Zakriža, z rahlimi, ampak res rahlimi vzponi in rahlimi, ampak res rahlimi spusti. In ko je še to oddelano, ostane samo še spust skozi Trebenče in proti centru našega malega mesteca. Trije vrtljaji pedalov in že parkiram Škota v klet. Dovolj je za danes.

Kljub temu, da je bilo kolesarjenja skoraj osem ur, sem ravno dovolj zgodaj doma, da bi lahko poiskal napako na sobnem kolesu, če ne bi izkušnje potrjevale, da se elektronska oprema občasno popravi sama sod sebe. In glej ga zlomka, povsem slučajno sem poskusil in delovalo je. Toliko bolje – ostanek dneva sem lahko preživel na kavču.

Pozitiv:

  • Prekrasno vreme, čeprav celo malo prevroče.
  • Štoparka v Tolminu. Štopala, čeprav je nisem imel kam dati (lažem, našel bi se prostor). A ker je imela ob sebi še moškega predstavnika človeške vrste, sva le udarila z dlanmi in si tako polepšala dan.
  • Konji nad Grahovim.

Negativ:

  • Slab asfalt na spustu iz Kolovrata proti Livškim Ravnam (ali bo nemara bolje, če rečem ”boljši makadam”).
  • Posledice slabega in kratkega spanca.
  • Vzpon proti Bukovemu. Sicer prekrasna pot, a tokrat sem bolj trpel, kot užival.

Statistika: 118 kilometrov počasne vožnje. 466 minut.

Ravna črta pomeni, da Strave ne maram preveč.

ON, ŠKOT.

Spodobi se, ker sem predstavil sebe, da predstavim tudi svoje kolo. Konec koncev je del večine zapisov in poleg avta šteje za edino prevozno sredstvo. Sicer pa, s kolesom naredim več kilometrov letno, kot z avtomobilom. Take razmere, pač.

Bila pa so tudi vprašanja o modelu in ker se mi ne da vsakič posebej govoriti o temu, bom pač strnil v en zapis. Gre za kolo Scott Aspect 950, letnik 2016, ljubkovalno poimenovanega Škot. Glede na trgovino, kjer sem ga kupoval (ne bom delal reklame, ker vam bo kmalu jasno), je bila v ponudbi še Nakamura in samo logični miselnosti se imam zahvaliti, da je nisem izbral. In ker se na napakah učimo, je bilo zadnjič, da sem kolo kupil v takšni trgovini. Imelo je nekaj napak, kar pa se je pri dobrem serviserju popravilo. Najprej mi je razložil, zakaj je enako kolo pri njemu sto evrov dražje, nato pa se za male pare pognal v delo in ga opravil več kot odlično. Kolo je bilo natanko takšno, kot bi moralo biti prvi dan, ne pa šele osemnajsti.

Od takrat sem z njim prevozil približno osem tisoč kilometrov, kar ni tako zelo malo, ni pa niti tako zelo veliko. Ker gre za gorsko kolo, se odpravim z njim vsepovsod. Poseben užitek je na makadamskih poteh, ob dobri kondiciji poganjalca pa se tudi na asfaltu brez problema kosa s slabše pripravljenimi specialkarji. In vedno uporabljam kramparce. V kolikor nisi nikoli poskusil: 29 col je nekaj povsem drugega, kot sem bil vajen nekoč in disk zavore se obnašajo bolje, kot tiste po obroču drsajoče gumice.

To je treba vedeti. V kolikor kupuješ novo kolo in so tvoje želje pri nečemu za jurja ali več, realnost pa ti kaže na nekaj cenejšega – ma, v bistvu naredi tako, kakor hočeš. V meni ne moreš ubiti prepričanja, da lahko z dražjim kolesom narediš kaj več. Je že res, vožnja je mogoče drugačna, samo obnašanje kolesa ob prilikah in neprilikah boljše ali slabše in izgled bolj nabit ali kakršenkoli že. Moje izkušnje so pač moje in svojega mnenja ne mislim vsiljevati. Za manj kot pet stotakov, pa sem dodal poleg tudi prvi in drugi servis, sva s Škotom dvakrat prevozila celotno Slovenijo, dvakrat osvojila Vršič, enkrat Mangart, bila nekajkrat ob morju, se znašla na italijanskih tleh in spoznavala avstrijske kolesarske steze. Nekajkrat sva se znašla tudi v kombiju ali avtomobilu popolnih neznancev, ki so naju po sili razmer prepeljali na končno destinacijo, sicer pa vrtela po najhujši sončni pripeki in skozi nevihte, ki jim ni bilo videti ne konca in ne kraja.

Če se vrnem h kolesu, ni pravzaprav nič posebnega. V osnovi gre za gorsko kolo s prednjim vzmetenjem, štiriindvajsetimi prestavami in disk zavorami. In prvi dan po nakupu je bilo videti natanko tako.

Brez tistih pokončnih ročajev na koncu krmila, ki so nujni, ko se navadiš nanje. Brez nosilcev za bidone, kateri seveda morajo biti. Ne moreš pijače nositi v nahrbtniku in se nenehno ustavljati.

Priznam, da sem nekaj časa testiral različne manjše in večje torbe ter ob tem prakticiral še nahrbtnik, obenem pa imel ogledano opremo za daljše poti. Bilo je le vprašanje časa, kdaj se bom opogumil in v to vložil ne ravno malo denarja. A ko sem enkrat odkril kolesarjenje brez nahrbtnika, ni bilo več kaj razmišljati.

V kleti je ostala večina torb, katere bodo podarjene naprej, z izjemo ene, katero občasno uporabljam na daljših poteh. Ostalih ne uporabljam, odkar sem nabavil prtljažnik ter prednjo in zadnjo torbo. Nahrbtnika ne uporabljam več, čeprav občasno pogrešam imeti vse pri roki – od denarnice, mobitela in raznih prigrizkov. To se namreč sedaj nahaja drugje, prej pa je bilo tik ob telesu. Kar se pa torb tiče, večinoma uporabljam tisto na krmilu, zadnja pride v poštev ob posebnih priložnostih.

In še malo samohvale, kar mi ni ravno v navadi. Približno osem tisoč kilometrov. Največja hitrost 68 kilometrov na uro. Ena predrta zračnica. Nič padcev. In trenutno stanje? Zgolj iz firbca včasih ogledujem nova kolesa, a dokler mi tale odlično služi, ne vidim potrebe po menjavi.

Zdaj pa, Škot, v nove zmage.

NAJ SE PREDSTAVIM.

Spodobi se in pravično je, da se v prvem zapisu predstavim.

Kdo?

Torej, Gregor. Za nekatere novinec, za druge povratnik. Grešna duša v moškem telesu.

Kaj?

Po vrsti. Zagovornik zdravega življenja. Ne toliko kar se prehrane tiče, ker nikoli ne gledam vsebnosti tega in onega, temveč bolj v duhovnem smislu. Sem mnenja, da dobra rekreacija pozdravi marsikaj, tudi tisto, za kar se sploh ne zavedaš, da imaš. Zato se ukvarjam s kolesarjenjem, a o tem pozneje. In ja, zdravo življenje ni samo ne piti, ne kaditi, ne jesti mastnega in sladkega, ampak tudi marsikaj drugega.

Zaposlenec. Ker moram biti zaposlen v smislu službe. Ker mi denar ne pada z neba, ga moram zaslužiti. In imam to srečo, da imam normalen urnik, kar se v mojem poklicu redko zgodi.

Kolesar. Ljubiteljski, ampak nor. Trenutno v lovu za osvojitvijo dvanajst tisoč kilometrov v enem letu. O tem boste brali. Resda si do cilja pomagam tudi s sobnim kolesom, a glavno vlogo ima Škot, katerega boste v nadaljnjih zapisih še spoznali, v kolikor ga še ne. Seveda ima to kolesarjenje tudi namen, a več o tem, ko osvojim zastavljene kilometre. Pa marsikatera pikra bo padla na to temo.

Pisec. Za hobi. Tako za hobi, kot nekateri hodijo v hribe ali zbirajo prtičke z namenom sprostitve, zračenja možganov ali filanja z energijo. Trudim se biti dolg in širok, da si lažje predstavljate.

Gledalec. Gledam naprej, vedno. Ker se preteklosti ne da spreminjati, se pa da vplivati na prihodnost. Poleg spominov, so zadaj tudi tisti, ki znajo opravljati za hrbtom. Ne odobravam metanja polen pod noge, če se pa že odločiš za to potezo, naj bo vsaj kubik, pa na 25 razžagan.

Čudak. Morebiti boste občasno opazili, da na svet gledam drugače. Da vidim več pozitive, kot jo mogoče obstaja. Da se me je včasih lažje znebiti, kot si misliš in da se me je včasih znebiti težje, kot si želiš. Vseeno pa nikoli preko trupel, ker nimajo prijetnega vonja.

Razno. Ljubitelj piva, kave, čokolade, filmov, dobrih knjig in glasbe z električno kitaro. Občasno pek hitrih sladic. Znam izustiti hvala in prosim ter včasih povedati šalo. Od morske hrane sem hitro lačen, zato je ne konzumiram, z izjemo kalamarov. Neobremenjenec. Večno utrujen, a z veliko voljo do gibanja, čeprav se mi včasih ne da. Asocialnež in zapečkar. Ne branim se niti sladoleda in na nek način imam rad tudi dež. In preprosto srečen. Moto: ne sekiraj se, ker ni vredno.

Komu?

Ljubiteljem preprostega branja v povezavi s kolesarjenjem ali zgolj izleti. Ljubiteljem avtorskih fotografij ne nujno dobre kvalitete. Našlo se bo tudi kaj bolj družbeno kritičnega. Predvidevam, da bodo med obiskovalci tudi tisti, ki so brali in sledili že prej. V kolikor bi radi bili seznanjeni z objavami, vabim na Facebook, Twitter in Instagram. In na Stravo.

O čemu ne?

Nikakor ne o politiki. O njej je vse povedal že Cankar. In ni se zlagal. Ne o prvi in ne o drugi svetovni vojni in kdor želi v komentarjih uporabljati ali karkoli in kakorkoli primerjati neposredno s komunizmom, fašizmom, partizani, domobranci, levimi in desnimi – desno zgoraj je iks, klikni in prišparaj muke tistim, ki niso zato tu.

Odprt?

Vedno za razna sodelovanja in druženja. Konec koncev sem menda le človek. Preberi zgoraj, kaj rad pijem in povabi. Lahko tudi s kolesom.

Za konec.

Da, trajalo je, ampak zdaj sem tu. Veselim se odzivov.
Najdite v sebi tisto, kar vas veseli in izpopolnjuje in ne tistega, kar želijo drugi. Bodi original.