Naj povem tako: ni tako zelo pomembno, ali poslušam
Radio 1 ali ne, ko gre za dobrodelnost, sem poleg, če je le v moji moči. In tako
sem tudi letos pristopil v pomoč junaku Deželaku na njegovi poti – dobrodelnem kolesarjenju
po Sloveniji (za lansko kolesarjenje pobrskaj po strani). Česa vse že ni
poganjal in vozil po naših cestah in že sedaj me muči firbec, kaj za vraga mu
bodo pripravili za naslednje leto. No, kolikor sem letos preživel na tistem
kvadrociklu, lahko rečem le, da je udoben. Res pa je, da ga nisem poganjal in
zato vem samo to o udobnosti.
Ekipo sem pričakal v Vipavi, kjer sem bil pač
prezgoden. Ena od mojih vrlin. Ravno toliko, da smo se ujeli ob prispetju in
pred kosilom. Ni kaj ovinkariti, ekipa je bila po dolgi noči neprespana in
izčrpana in prvi vtis je bil, da bo šesta etapa tiha in zaspana.
In uro kasneje se ekipa vrne nasmejana, naspidirana in
polna energije. Ne vem, kako jim to uspeva, ampak jim. In lahko na tem mestu
dam samo en velik palec navzgor, ampak več o tem kasneje.
Pot je bila preprosto nora. Sonce je nabijalo, v zraku
pa vonj sončne kreme in neverjetne pozitive. Proti Ajdovščini in naprej v Bilje
ter do samega konca šeste in predzadnje etape v Solkanu. Bilo je noro. Bilo je
lepo. Bilo je nekaj padcev, na srečo nič hujšega. Bilo je veliko smeha in
veliko zabave. Bilo je veliko čustev in kar je najpomembnejše, bilo je veliko
ljudi, ki so prispevali v skrinjico. Ja, bilo je. In samo ena želja je – naj traja.
Naj se ta neverjetna ekipa nikoli ne upeha. Naj se
naslednje leto znova podajo na pot in dokažejo, da je možno vse, če le stopimo
skupaj.
Naj na tem mestu pojasnim razlog kratkega zapisa. Ker preprosto
ni besed. Lahko izrečem samo pohvale in če se vrnem k prej navzgor omenjenemu
palcu – za počitnikovanje otrok na morju je Radiu 1 oziroma Deželaku junaku in
njegovi ekipi uspelo zbrati neverjetnih dvesto osemdeset tisoč evrov. Zato, ker
si vsak otrok zasluži.
Skoraj na istem mestu kot lani, z največjim junakom.
Iskrene čestitke tudi z moje strani in če se ne vidimo prej, se zagotovo naslednje leto spet.
Jutro je bilo naporno. Iz neznanega vzroka sem se zbudil že ob šestih, kar ni redna praksa za dan nedelje. Potem sem se prekladal po stanovanju in se psihično pripravljal na kolesarjenje. Na eni strani je bila želja, da grem nekam, kjer sem že bil, da pa vseeno prekolesarim del poti, ki je še nisem. Na drugi strani so bile utrujene noge še od včerajšnjega vzpona. In če bi bil zunaj grd in deževen dan, bi ga zagotovo izkoristil za relaksacijo, kar mi ne bi škodilo. A sonce me je vleklo ven, nekam v tišino, katero sem presneto potreboval in v kateri se najraje zadržujem. Biti sam na makadamski cesti, daleč od prometa in s svojimi mislimi je pač neprecenljivo. Cilj je zaznan.
Tokrat sem zavil
levo proti Idriji in Keltika se mi je vlekla, kot že dolgo ne. Samo čakal sem
tisti odcep pri Podroteji, da sem se umaknil na manj obljudeno cesto. Objel me
je prijeten hlad, ko sem švignil mimo Divjega jezera in objemal me je še vse
tja do Idrijske Bele. Priljubljeno kopališče je bilo še zaspano, le pogumen
parček se je sončil pred avtodomom in nekaj otročadi se je dričalo po toboganu,
medtem ko so njih starši posedali na bližnjih klopcah. Za minuto ali dve sem se
ustavil tudi sam, potem pa zagledal zgledno kolesarsko ugvantan par, ki se je
podal prav tja, kamor sem se namenil. Kmalu jima je sledila skupina treh ali
štirih pravih gorskih kolesarjev. Potem sem zavrtel še sam.
Prvi kilometri makadama.
Srce je rahlo
zaigralo, ko se je začel makadam in ko je bilo slišati samo šumenje Belce.
Nekako tako si predstavljam moje dneve kot upokojenec – skromna hišica nekje na
robu vasi in žvrgolenje ptic. No, do takrat je seveda še daleč in bolje je, če
se posvetim življenju tukaj in zdaj. Čeprav sem to pot že nekajkrat
prekolesaril, sem vedno očaran nad lepoto narave. Tako je mirno in tako lepo in
na žalost tako malo cenjeno.
Oh, te lepote neokrnjene narave…
Kmalu dohitim lepo
ugvantan par. Ženi je še kar šlo, mož je pa bolj kot ne sopihal. Prehitim,
vržemo si pozdrav in že se na levi pojavijo prve klavže. Ah ne, ne bom se
ustavljal, si rečem in mirno nadaljujem. Pri drugih, Putrihovih klavžah za
nekaj trenutkov postojim v senci in v mislih obdelam klanec, ki me čaka.
Uspešno opravljeno. Na Krekovšah se še malo poigram z mislijo, da bi se spustil
proti Idrijski Beli in s tem zaključil en tak lep makadamski krog, a sem v
vsemu temu videl problem. Na moje veselje, edini problem današnjega dne. To pot
sem namreč že prevozil in bi raje nekaj novega. Problem, je kdo rekel problem?
Poglej, vzpenjajoča se makadamska pot vodi naprej.
Naj bo malo off
topic – pot, po kateri sem se pognal, bi lahko poznal, saj sem jo nekoč že
prevozil. Sicer v obratni smeri. Z avtom. In z ne ravno nula nula v krvi. In
kot se bo izkazalo kasneje…
Pripravljen
zagristi v klanec, sem bil kar prijetno presenečen, saj me je brž pričakala
čisto rahlo vzpenjajoča se ravnina. Super. A veselje ne bo trajalo dolgo, v to
sem prepričan. In res, kmalu se začne vzpon. Klanec, ki ga ne poznam. Soočiti
se moram s svojim sovražnikom. Vztrajno vrtim in ne popuščam, dokler ne pridem
spet do ravnine. Čudno se mi zdi, ker kolikor imam v spominu, bi moralo biti
čisto drugače. Seveda, nisem še na vrhu, temveč šele v Bedrovi grapi. In potem
se začne zopet vzpenjati.
Nisem bil več tako
zelo prepričan, da si želim priti na vrh. Utrujalo me je, začel sem se
pogosteje ustavljati. Če me ne bi gnala horoskopska trma, bi že obrnil. Nato mi
naproti pripelje starejši gospod na električnem kolesu, vpraša, če je naporno,
povem da je in budalo jaz, ne povprašam, koliko je še do vrha. Bravo, edina
možnost komunikacije s človeškim bitjem tu nekje bogu za hrbtom in jaz
odgovarjam na retorična vprašanja. Najraje bi si zaploskal, res. Nejevoljno
nadaljujem, preklinjam svetnike in kar naenkrat ravnina. Ne me zezat, vrh.
Dejstvo: prišel sem
ven nekje povsem drugje, kot sem pričakoval. Toliko o tem, kako sem to pot že
prevozil – šele kasneje, ko sem za potrebe tega zapisa pregledoval zemljevid,
sem ugotovil, da gre tista pot kak kilometer bolj severno. Ampak, menda se celo
življenje učimo. Pristal sem v Mrzli Rupi, kjer mi je celo uspelo posneti eno
sliko.
Vroč dan v Mrzli Rupi.
Popotnik skozi čas,
beseda je tvoja. Pozdravljeni, bralci. Na dan, ko je avtor preostalega zapisa
kolesaril po omenjeni trasi, je minilo petindvajset let, odkar je znameniti Giro d’Italia prvič pripeljal tudi v Slovenijo. Cilj
dvanajste etape je bil v Kranju, zmagal pa je Italijan Andrea Ferrigato.
Tistega dne je na trinajstem mestu pristal Valter Bonča, dve mesti za njim pa
Miguel Indurain. Giro je kasneje še nekajkrat prišel v Slovenijo, česar na
žalost naši mediji skorajda niso omenjali. Nazaj na ceste.
Sledilo je kakih sto
metrov makadamske ravnine, nato pa spust proti Trebuši. Po osemnajstih
kilometrih sem bil zopet na asfaltu, občutek dober, cesta hitro prevozna in kaj
kmalu sem zopet zavil na Keltiko ter proti domu. Pojavile so se prve dežne
kaplje, a nič pretresljivega. Tradicionalno sem se ustavil na pumpi, kjer sem našel
še enega somišljenika na cestnem kolesu, veliko bolj utrujenega. Basal se je s
čokoladicami in energijskimi pijačami, zaklepetala sva se, čeprav se ne poznava
in takrat je nebo izlilo, kar je izliti imelo. Kakih petnajst minut je trajalo.
Nato si je cestni kolesar iz kartona naredil improvizirani blatnik in jo mahnil
še trideset kilometrov do doma, jaz pa povsem zadovoljen odvrtel še tistih par
sto metrov do cilja. In sem potem razmišljal, kako lepo sem se imel…
Naj se za začetek opravičim, ker bo to postalo stalna
praksa. To je namreč zapis z zamudo, na kratko imenovan ¨trojni z¨. Včasih je
preprosto nemogoče v enem dnevu odvrteti dobro turo in potem še spisati berljiv
zapis. Takole boste danes brali o zaporednem oseminštiridesetem dnevu, medtem
ko sem jaz že odvrtel petdesetega ali več. V kolikor koga zanima kaj več, me
lahko brez problema pobara na družbenih omrežjih. Hvala za razumevanje.
Sit deževnih dni sem tisto sobotno jutro skozi okno
zrl proti Lajšam, ki so se kopale v sončnih žarkih. Srknil sem požirek kave in
si mislil, kako bi bilo fajn odkolesariti nekam, brezciljno in s skorajda
časovno neomejenostjo. Potem sem se oblekel in šel v službo.
In seveda se mi tudi brž po službi ni dalo na kolo. Kar
nekako sem odlašal in iskal izgovore, kar je pripeljalo do ugotovitve, da sem
popolnoma len. In kaj storiti ob takih prilikah? Marsikaj sem se naučil in vem,
da moram ob trenutkih lenobe premagati samega sebe. Preprosto iti. Kamorkoli.
Ven. Ne postati ujetnik štirih sten, zasesti kavč in se delati, kot da ni nič
narobe. In ker mi to ni bilo dovolj, sem se odločil soočiti z enim svojih
strahov – klancem.
Naj bom realen, do klancev imam izredno spoštovanje.
Bili so primeri, ko sem sredi klanca obrnil. Bili so primeri, ko sem v klancih
pozabil uživati in je kolesarjenje postalo muka, a mi trma ni dovolila
odnehati. Bili so klanci, ki sem jih podcenil. In zdaj ga grem premagat. Ob tem
naj ne pozabim na eno dejstvo: vsak klanec je zajeban, dokler ga ne poznaš. Ko
ga požiraš drugič, ga poznaš, veš njegove finte, veš kje in kako si. Prav zato
sem za prvi konkretnejši vzpon izbral Alpsko perlo, o kateri sem že pisal in
boš, v kolikor boš malo pobrskal po moji strani, našel tudi zapis o njej.
Začel sem s krogom skozi mestno središče, kar ne
pomeni, da sem se ogrel. Majhno mesto, pač. Dobre štiri kilometre tiste
ravnine, na kateri moraš nenehno vrteti in nato postopno nižanje prestav.
Nekako mi ni šlo, priznam. Vem, bil sem pripravljen, začel sem pravilno, a
vseeno sem se do Počivala vlekel kot shirana škurta. Nezadovoljen in
razmišljujoč o tem, da bi odnehal, pa sem kljub vsemu v sebi našel nekaj, kar
me je gnalo naprej. Ker vem, če bi obrnil, bi me prvo premagovanje klanca
čakalo in čakalo, jaz pa bi v izogib vozil bolj kot ne ravninske ture.
Od Počivala naprej je šlo lažje.
Potem je šlo lažje. Brez problemov po asfaltu in brez
problemov po makadamu. Do vrha. Kjer bi spil kavo, če bi le bilo možno. Kjer
bi, če bi bil sam, zadovoljno zavriskal.
Logično. Ker so pogoji za padec ali utopitev več kot idealni.
Prav tako, kot sta zavriskala pisatelj Jerry Siegel in
risar Joe Shuster na današnji dan leta 1938, ko je izšla prva številka stripa o
Supermanu. Z bujno domišljijo avtorjev je postal eden bolj branih komično –
akcijskih stripov in navdih za več filmov. Hvala, popotnik skozi čas, poglejmo
zopet na ceste.
Nisem vedel, na katero stopničko naj se dam, zato sem na vsaki preživel nekaj minut.
Da mi je uspelo, ni bil edini razlog za veselje. To,
da mi do doma praktično ne bo treba zavrteti pedalov, je tudi svojevrsten
užitek. Praktično to sicer pomeni, da moram zavrteti vsaj desetkrat, ampak kaj
bo to takemu kerlcu. Seveda nisem mogel iz svoje kože in sem na že prej
omenjeni ravnini vrtel kot za stavo, da je letelo blizu petdeset.
Naj se sliši, kakor pač se, a prijetno utrujen sem
dobil novega zagona. Premagan klanec in pred mano, vsaj v kolesarskem delu
življenja, ni več stvari, ki bi se je ustrašil.
Naj za začetek predstavim Ernesto. Ko sem jo prvič
omenil, sem naletel na ¨skrajni čas, da si našel partnerico¨. Ko sem jo tudi
pokazal, sem slišal da sem neumen, otročji in še kaj. Mogoče res ni vsem po
godu, a za družbo na kolesu je več kot primerna. Lahko se zdi smešno, ampak kaj
je življenje brez smeha? Ne samo, da preko nje izkazujem otroka v sebi in je
bolj kot ne posrečen okras na krmilu, ampak ima tudi nekatere pozitivne hibe. Deluje
recimo kot hupa, ob primernem pritisku pa tudi kot luč. Boljše stvari z obema
funkcijama ne bi dobil za štiri evre. Ker pa dam nekaj na varno vožnjo s
kolesom, je opremljena tudi s čelado, na kateri je napisana ena izmed dveh
mojih srečnih številk. Spoštovano bralstvo, naj vam predstavim Ernesto.
Ernesta, nova zvesta spremljevalka.
Teden je bil naporen. Vreme je zagodlo praktično vsak
dan in tako sem treninge izvajal zgolj na sobnem. No, uspel mi je en pobeg s
Škotom, ki mi je napolnil baterije in vse kar sem želel od nedelje, je bilo
lepo vreme. Saj četudi je oblačno, vsaj naj ne dežuje. In ni. Čeprav je bilo
jutro hladno in sem nase nadel dolge hlače in rokave, tega kasneje niti nisem
obžaloval.
Brez da bi karkoli planiral, zato niti nisem vedel,
kam bom šel. To je običajno, ker poti redko načrtujem. Priznam, imam nekaj
podvigov planiranih, a te enodnevne ture so odvisne od več dejavnikov, recimo
od tega, koliko zgodaj se zbudim, kakšno vreme je napovedano in konec koncev
tudi trenutnega počutja in razpoloženja. In nekaj prvih kilometrov kar nekako
ni šlo. Dokler nisem zavil na Keltiki desno. Izbran ležeren ritem mi je
ustrezal, nisem pretiraval in če se izrazim bolj športno, lahko bi dal več od
sebe. Dokler od daleč ne uzrem zelene luči na prvem semaforju. Potem pohodim na
polno, ker se mi čakanje na rdeči zdi sila dolgočasno. Evo, to je to, to si ti,
si rečem. Ja, to sem jaz, človek, ki gre na kolo uživat, čeprav včasih trpi,
ampak si na koncu dneva reče, da je bilo vredno.
Dasiravno bi mi bolj sedla kakšna ravninska, kot je recimo stotka do Kobarida, se nekje na dvajsetem kilometru odločim za krožno turo, ki sem jo pred leti odpeljal v obratni smeri. Čutim ogretost, vrtim zlahka in približno vem, kaj imam pred sabo, ko v Bači pri Modreju zavijem proti Podbrdu. No, saj ne da se bova danes videla, kajti z velikim spoštovanjem do tistega klanca lahko naravnost ustrelim, da nisem še dovolj pripravljen. Ozka pot, ki še ni zasičena s turisti, me pelje ob Bači, kar me tako navdihuje, da moram vsaj kakšno sliko pritisniti.
Bača.
Skozi Klavže brez problemov, prvi se začnejo šele v
Kneži, ko se pojavi prvi vzpon. Sicer kratek in ne ravno hud, ampak dovolj, da
si potrdim prepričanje o (še) nepripravljenosti na klance. Ampak treba je dati
skozi. Če se ne bom podajal na vzpone, ne bom nikoli pripravljen.
Mimogrede, je spretno oko na prejšnji fotografiji
opazilo, da ima Škot podporno tačko? Nikoli je ni imel in če sem natančnejši,
je tudi sedaj nima. Sila praktična reč je bila pri Kitajcih cenejša od zavitka
bombonov na črpalki, na žalost pa tudi manj uporabna. Nekako bi še šlo, če bi
poševnooki priložili primerne vijake, a v končni fazi sem jo snel še pred
Grahovim in se bom nekega drugega dne ukvarjal z njo. Ker pa sem že ravno nekaj
delal na Škotu, bi se spodobilo narediti tudi nekaj na sebi, zato si snamem
rokave. Sonce je namreč prav prijetno.
Razmišljam, da bi se spustil tistih sto metrov,
prečkal železniške tire in nadaljeval z vzponom proti Bukovemu, a misel hitro
ovržem. Nekajkrat sem že prekolesaril tisto pot in klanec je ubijalski. Roko na
srce, okolica je impresivna, ampak bi raje malo makadama, četudi na vzponu. Ne,
ne. Nadaljujem do Hudajužne, kjer zavijem čez mostiček proti Zakojci.
Preden zagrizem v edini pravi klanec, poglejmo kaj
pravi naš popotnik skozi čas. Na današnjega dneva dan leta 1891 se je na
Rodinah pri Žirovnici rodil avtor prve slovenske trilogije Bobri ter avtor
številnih drugih del, Janez Jalen. Nazaj na ceste.
Okoli mene nič, razen izjemen mir. Nižje žubori
potoček, višje mi delajo družbo drevesa, v katerih senci se odločim narediti
kratko pavzo. Pot mi prekriža veverica, prva prestava preko verige poganja
zadnje kolo po vzpenjajoči makadamski cesti. Spodaj so bili obljubljeni štirje
kilometri, a števec je trenutno zadnja stvar, na katero bi gledal.
Takšna pot in takšni ovinki…
In potem jo zagledam, njo, rumeno in z napisom. Tablo,
namreč. V spomin se mi vrne en noro strm spust, kar pomeni, da me čaka še kakih
sto metrov strmega vzpona. A še prej pomaham domačiji Franceta Bevka. In v
tisti klanec greva s Škotom eden ob drugemu, kot najboljša prijatelja. Z
Ernesto na čelu.
Rojstna hiša Franceta Bevka.
Skoraj bi že pozabil, čemu tak naslov današnjega
zapisa. Brez skrbi, ne bom izobraževal – kogar zanima, si bo sam poiskal
podatke na spletu. Pogled se obrne na Baško grapo, kjer so leta 1947 snemali
prvi slovenski umetniški film Na svoji zemlji. Ja, prvi film, v katerem se je
govorilo in ko obiščeš te kraje, lahko grapo gledaš prav tako, kot sta gledala
Stane in Sova. Greh bi bil, če ne bi slikal.
Pogled na Grahovo in Koritnico danes.
Skoraj doma sem, le še kakih dvanajst kilometrov me
loči. Nekaj kratkih in skoraj neomembe vrednih vzponov skozi Bukovo in
Jesenico, kjer sem bil prepričan, da me bo ujel dež, nato pa spust skozi Zakriž
in osem vrtljajev kasneje pristane Škot v kleti.
Ne glede na vzpon, ne glede na to, da se mi zjutraj ni
dalo iti in da so bile noge na začetku trde, sem preživel lep dan. Četudi sem
na momente kje trpel, sem vseeno užival. In dežja ni bilo.
V poplavi piscev, ki so, mislijo da so ali želijo biti
nekaj več, jaz ostajam skromen in predan svojemu stilu. Marsikdo česa takega ne
bi napisal, ker kdo bi pač to bral in konec koncev sploh zakaj. Pozabite tisto,
da mora biti naslov udaren, da pritegne, vsebina pa je lahko tudi izven realnih
pogledov avtorja, važno da se nabirajo všečki in obiskanost bloga. Jebeš to,
življenje je kaj več, kot lajki na družabnih omrežjih.
Kot vsako živo bitje, tudi jaz potrebujem počitek. In
sem onega dne razmišljal o eni mojih ljubših aktivnosti – spanju. Da pojasnim,
sem večni zaspanec. Ne, ne bi cel dan spal, sem pa zmožen celodnevne minimalne
aktivnosti. Tega sicer ne prakticiram več, sem pa v preteklosti pogostokrat.
Sem pa sposoben zehati in delovati nenaspano ob katerikoli uri. Kljub temu, da
večino stvari razumem brez kakršnekoli visoke izobrazbe, nisem še poštekal
ljudi, ki sredi dneva rečejo ¨ma, kako bi zdej spal¨. In se čudim.
Čudim se ljudem, ki spijo tri ure in so zjutraj videti
spočiti. Ne moreš, no. Sicer res nismo vsi za vse, ampak bil sem mlad (čeprav
mislim, da sem še) in sem velikokrat odspal dve uri in šel v službo, pa ni
pomagalo čisto nič, da ne bi bil videti kot zombi. Saj poznate take ljudi?
Večni žurerji, nespečneži in ljudje, ki jih popoldne ne vidiš, ker spijo.
Dejansko obstajajo celo mlade mamice, katerih otrok se redno zbuja vsako uro in
za njimi ni kaj več kot štiri ure spanca, pa so zjutraj polne energije. Resno.
Čudim se tudi ljudem, ki spijo deset ur in so zjutraj nejevoljni, ker je pač
treba vstati. Za povrh to nejevoljo stresajo okrog kot dobra vila zlati prah in
kravžljajo živce še ostalim prisotnim. Dejstvo – običajno so to lenuhi, ki ne
bi delali nič, kar je povezano s službo ali osebnimi hobiji in jim je vse
blazno težko, z izjemo ležanja na kavču, premikanja programov in jamranja nad
njihovim težkim življenjem. Če nadaljujem, čudim se tudi ljudem, ki zvečer
zaspijo na kavču. Ne vem, mogoče sem jaz čuden, ampak če čutim, da se mi spi,
zaprem knjigo, ugasnem televizijo in grem v posteljo.
Moja postelja je… ne, še nekaj drugega prej.
Odkar se ukvarjam z vsakodnevnim kolesarjenjem, sem si
prišel na čisto, koliko počitka in koliko spanja potrebujem. Pod počitek štejem
čas s samim seboj, da popolnoma odklopim vse in vzamem v roke priljubljeno čtivo
ali se potopim v film. Dejansko ne vem, koliko ga res potrebujem, trdim pa, da
škoditi ne more, če ga je preveč. Ne da bi cel dan počival, ampak dve uri v
celem dnevu sta mi čisto dovolj. Kak dan več, kak dan manj, kak dan sploh nič.
Spanje pa je druga pesem. Spanje obožujem. Še iz časa najstništva, ni bilo
lepšega, kot spati do dvanajstih. Danes si tega ne privoščim več, izjemoma če
grem ekstremno zgodaj zjutraj spat. Saj se ve, občasno večerno druženje se
lahko zavleče tja do petih zjutraj. Ne uide mi deset ur spanca niti po dolgem
in napornem kolesarjenju – spomin na lanski vzpon na Vršič je še živ (bi
prilepil link, a ne bo deloval, za več informacij pobrskajte po strani).
Čeprav, proste dneve, predvsem pozimi, rad izkoristim za jutranje poležavanje.
Seveda grem tudi zvečer kasneje spat, ampak vseeno, vedno poskrbim za to, da
spim vsaj sedem ur. Včasih je osem že preveč in vedno je šest premalo. Zdaj
imam namen samo še vpeljati rutino, da bom vedno šel ob isti uri spat in ob
isti uri vstajal, ker vsakršno večje odstopanje mi popolnoma zmeša bioritem.
Jutra so druga zgodba. Nedolgo nazaj mi je prijatelj
rekel, da sem bil od vedno bolj jutranji tip. Napaka. Jutranji tip sem, ker pač
moram. Moram v službo. In zjutraj moram jesti. Imam svoj ritual in če gre pri
tem ritualu karkoli narobe, imam pokvarjen dan. Na mojo srečo, gre zelo redko
kaj narobe. Vstanem pa vedno težko. Malenkost lažje je, če grem na
kolesarjenje. tu ni problemov, lahko spim tri ure, pa bom sredi noči skočil iz
postelje, opravil z ritualom in zavrtel pedala. Pustimo to, da bom kasneje klel
in si povedal, kakšna mona sem, a si bom ob koncu dneva tudi neizmerno
hvaležen. Težje je, če me čaka služba. Ne, ni razlogov, svojo službo imam rad
in nič mi ne manjka, ampak zjutraj vedno podaljšujem spanje. Ne da se mi
vstati, samo še pet minut. Do skrajnosti. Do takrat, ko je že skoraj prepozno
za ritual. Ampak vseeno nisem tisti pravi jutranji tip, čeprav sem zjutraj
največkrat dobre volje. Nekako niti večerni tip nisem. Sploh ne vem, kak tip
sem, verjetno nočni. Takrat sem najbolj priden, ker pač dam mir.
Moja postelja je moje svetišče. Težko dostopna drugim
in vedno pripravljena zame. Tam ne obstaja nič, le čas, ki tistih sedem ur
prehitro teče. Tam ni prostora za grde stvari, le za sanje in popolno relaksacijo. Naj bo dan še tako
naporen, v kolikor je možno, se najraje odpeljem domov. Ker raje preživim uro
ali več na cesti, samo zato, da se zjutraj zbudim v svoji postelji. Po tistih
sedmih urah.
Včasih imam občutek, da nisem naredil dovolj. Da nekaj manjka. In ko sem pred dnevi objavil pet kolesarskih dejstev o meni, sem tako padel noter, da jih brez problema napišem še nekaj. Možnosti so sicer pestre, a izbral sem bolj zanimive, tiste manj zanimive pa bom pustil za nekoč drugič ali pa nemara sploh ne bodo ugledale luči.
Naj vnaprej povem,
da sem to pač jaz – teh stvari ne pišem, da bi bil všeč, ampak ker se jih
držim. Ker vem, da je tako prav, četudi se komu ne zdi. Če se kdo ne najde v
mojih besedah, ni problema, kajti vsi smo le ljudje in vsi delamo napake, kar
je dobro. Ne želim sveta, kjer bi bili vsi enaki in ne bi imel vsak svojega
mnenja.
Askeza.
Živim dokaj
asketsko življenje. Ustaljen ritem dogodkov in občasno odpovedovanje stvarem, ki
me sicer zadovoljujejo. To ne pomeni, da se izogibam čisto vsemu, ne – le delam
stvari, ki mi nekaj pomenijo in z njihovo pomočjo rastem v notranjem duhu.
Seveda so možna odstopanja. Istega načela se držim pri kolesarjenju. Največkrat
sam, kljub neizmerno visoki sposobnosti prilagajanja in če je to prilagajanje
obojestransko ali večstransko, potem je to dober dan. Veselim se vsakega
druženja na kolesu, ni mi težko, ampak nič ni boljšega kot biti sam s sabo na
poti, ure in ure. Stvari sam pri sebi nisem nikoli bolje razčistil, kot v kakih
zagamanih klancih, kjer pri sedem km/h itak nimaš kaj drugega početi.
Kolesarjenje v družbi, 2018.
Sponzorstva.
Spomnim se objave
daleč nazaj, še na prejšnjem blogu, kjer se je v komentarjih znašlo vprašanje,
kdo sponzorira moje kolesarjenje. Mišljenje, da me berejo tisoči in da razna
podjetja v meni vidijo izvrstno priložnost za reklamo, so žal napačna. Kar se
mojih poti tiče, lahko povem, da sem od nakupa kolesa naprej sam. Sam si
kupujem opremo, sam plačujem servise za kolo, sam si planiram poti in v primeru
večdnevnega kolesarjenja si sam poiščem in plačam prenočišče. Lahko priznam, ko
nekje spim, mi dajo kak procent popusta ali brezplačno kosilo. Lepa gesta je,
mi pa ni prišlo v navado, da bi to izkoriščal. Če nadaljujem, nekaj majic in
nekaj parov rokavic je prišlo kot darilo ob osebnem ali kakem drugem prazniku,
sicer pa je vse financirano iz lastnega žepa.
Vreme.
To dejstvo je tu
tudi zato, da lahko prilepim nekaj slik. Načeloma me ne motita ne mraz in ne
vročina, bolj me ovirata dež in veter. Za veter poznamo razloge, dež je pa
moteč predvsem zato, ker mi pada na očala. Brez njih sem kot krt, tako da
kakršnakoli aktivnost brez očal (razen spanja) odpade. No, če ravno dežuje, se
ne odpravim na pot, se je pa že dogodilo, da sem vozil po dežju, čeprav zaradi
zgoraj navedene težave zgolj do prve strehe in moje izkušnje so take, da je
lahko prva streha lahko zelo daleč. Tako sem nekoč v Avstriji več kot uro sedel
v majhni avtobusni čakalnici in čakal, da nebo izlije, kar ima izliti. Nisem
dočakal, ampak sem se naveličal. Le nekaj dni kasneje me je ujelo nekje ob
Kolpi, mene pa je čakalo še kakih 70 kilometrov. Na srečo sta se našla prijazna
zakonca, me nahranila in napojila, gospod pa je zvrnil sedeže v Dacii, naložil
kolo in me peljal do prenočišča. Da ne zaidem preveč, kakršnokoli vreme že je, če
je sonce, je vse lažje.
Avstrija, 2017.Nekje ob Kolpi, 2017.
Varnost.
Sem kolesar in sem
voznik avtomobila, zato vem, kaj mi gre pri avtomobilistih na živce, ko sem na
kolesu in kaj mi gre na jetra pri kolesarjih, ko sem v avtu. Včasih sem vedno
kolesaril ob robu, da bi minimalno oviral promet. Na žalost se je pojavljalo
to, da so mi stranska ogledala vozila pet centimetrov od balance. Kasneje sem
razvil teorijo, da je bolje biti meter od roba, ker se imaš v primeru bedaka za
volanom vsaj kam umakniti. Sicer se trudim biti na bolj prometnih cestah čim
manj, ampak včasih ne gre drugače. Če je na voljo kolesarska steza, jo
uporabljam, izjemoma če jo zgrešim. Lahko povem tudi to, da za lastno varnost
kolesarim občasno tudi po pločniku, če ni na njemu preveč ljudi. Ker nihče ne
bo poskrbel bolje zame kot jaz sam, uporabljam čelado, Škot pa je opremljen
tudi s svetlobnimi telesi, tako spredaj kot zadaj. In med potjo ne uporabljam
slušalk, ne za glasbo in ne za telefoniranje. Raje se ustavim. Sicer pa čakam
na čase, ko se bodo ljudje do sočloveka obnašali bolje, čeprav se bojim, da jih
ne bom dočakal. Se pa najdejo izjeme, preden kdo reče, da stavim vse v isti
koš.
Hrana.
Če rabiš gurmana,
pokliči mene. Načeloma pazim kaj jem in se pred daljšimi kolesarjenji tudi
ustrezno pripravim. Na splošno sem nor na testenine, pico in suhe mesnine in se
požvižgam na besede strokovnjakov, kaj bi moral in kaj ne bi smel. V bidonih
prisegam na vodo, občasno isostar, med pavzo pa mi sede brezalkoholno pivo (in
normalno pivo po koncu). Enkrat sem poskusil neko pregrešno drago jed, ki naj
bi kolesarju dala super moč, pa jo je bilo tako težko pogoltniti, da od takrat
prisegam na Frutabelo. Naj uživa v lepljivih in niti ne tako dobrih zmeseh ne
vem česa tisti, ki mu je to užitek in je prepričan, da bo s pomočjo tistega
lažje dosegel cilj, zame je nekaj omenjenih čokoladic v torbi čisto dovolj.
Sicer magnezij jemljem pogosto preventivno, za boljšo regeneracijo pa prisegam
na arašide, banane in čokoladno mleko.
Bonus.
Tekmovanja. Enkrat
in edinikrat sem se prijavil na za ene resno in za druge manj resno skupinsko
in organizirano kolesarjenje, takrat še imenovano ¨maraton češenj¨. Ni se mi
šlo za čas, le preprosto sem hotel videti in doživeti čar tega dogodka. Po
tistem, ko sem plačal drago prijavnino in v zameno zanjo dobil na polovici poti
sendvič ter neomejene količine tople vode z okusom, ki ni bila dobra niti za
hlajenje razgrete glave, na cilju pa osem makaronov, sem ugotovil, da to ni
zame. Pisalo se je leto 2010 in čeprav bi ob morebitni dobri družbi mogoče šel
še kdaj, so nekaj let kasneje samo kolesarjenje nesrečno in nesmiselno
preimenovali v ¨junaki vinogradov¨, kar se mi zdi tako out, da me niti najmanj
ne vleče. No, sicer pa mislim, da sem v točki o askezi napisal dovolj.
In glej ga zlomka,
kar še in še bi lahko našteval, pa se bom raje zaposlil z iskanjem novih in
zanimivih poti, da bo kaj osvajati in pisati.
