Objavljeno dne

PET KOLESARSKIH DEJSTEV O MENI.

Bom kar direkten, obisk zadnjega zapisa me je prijetno presenetil. Pravijo, da je treba železo kovati, dokler je vroče, zato tudi tale zapis. Ne, ne želim da ljudje le pridejo na mojo stran, temveč želim objaviti nekaj kvalitetnega, nekaj, kar bo mogoče nekomu prišlo prav in če tudi to ne, da se bo ob zapisu vsaj malo zabaval ali nasmejal. Ker smeh je pol zdravja.

Vem, da so me nekateri šele začeli spremljati in niso še prebrskali vsega, zatorej morebiti še niso seznanjeni z vsem o meni in mojih kolesarskih podvigih. Zato sem pripravil spodnje točke, da si razjasnimo nekatere zadeve, da se pokažem kot človek iz mesa, krvi in kosti, da pokažem moj pogled in da dokažem, da je vse mogoče, če se le hoče.

Nimam pojma.

Jezersko, 2017

Čestokrat se najde nekdo, ki ve več od mene, kar je dobro. Nasveti so vedno dobrodošli in trudim se vsaj poskusiti. Seveda, če pridejo s strani prave osebe. Ker, odkrito povedano, naveličan sem nasvetov ljudi, ki ne kolesarijo, mi pa znajo vseeno povedati, kaj in kako bi moral. Na splošno pa priznavam, da sem totalen kolesarski analfabet. Ja, znam zakrpati zračnico, znam zasilno usposobiti menjalnik, a ko pride do debat v stilu 11-30, potem se poslovim. Ne rečem, poskušal sem razumet, pa so mi razlagali na najbolj nerazumljive načine. Tudi kaseta je zame zgolj nosilec zvoka iz osemdesetih, fajfa pa le kadilski pripomoček. Naj pa ne izpade hvalisavo – dvakrat sem namesto ob morju, dopust preživel na kolesarjenju po Sloveniji v lastni režiji in nabral kar nekaj kilometrov, tako da nekaj pojma pa le imam. Res pa je, da je vse pridobljeno s prakso in le majhen del s teorijo.

Vršič, 2018

Sovražim šport.

No, sovražil sem ga. Ni me sram priznati, da ga ne spremljam, ne nogometa, ne košarke, niti kolesarstva. Ne samo to, vedno sem podpiral športnike, a sebe nisem našel v njem. Že kot mali sem bil bolj lene sorte in še danes je tako. Zjutraj težko vstanem, edino če vem, da me čaka dober kolesarski izlet, potem kar skočim iz postelje, četudi je za menoj premalo spanca. No, nekega dne sem kolesarjenje vzljubil. Pred leti, kar tako. Vozil sem kakih petnajst let starega in polno vzmetenega Balancea na 26 colah, nato pa nekega dne v izložbi uzrl Škota z ugodno ceno in si rekel ¨ne bo me hudič vzel, če si privoščim eno dobro kolo¨. In sem ga kupil. Življenje je potem potekalo tako, da sem postal samski, se preselil in imel nenadoma veliko prostega časa. Istega leta sem prvič obkrožil Slovenijo in postal zasvojen. Pa vendar…

Stari Balance.

Nemotiviranost.

Čeprav z vsem vedenjem o tem, da je za lastno zdravje treba skrbeti, sem včasih iskal razloge, da mi ni bilo treba na kolo. Od vseh izgovorov ¨saj se mi ne da, je slabo vreme, nimam časa, tudi počivati je treba¨, sem prišel na stanje ¨saj se mi ne da, ampak moram, je slabo vreme, ampak se bom primerno oblekel…¨. Vedno sem iskal nekaj, kar bi me motiviralo, a je po večini imelo kratek rok trajanja, potem je nastal tale motivatorski zapis in od tistega dne sem sam sebi največja motivacija. Nekateri so rekli, da kolesarim zaradi bloga, pa so se motili. Pišem zaradi kolesarjenja. Na ta način hočem neznane delčke Slovenije približati drugim, mogoče še koga motivirati za gibanje, sebe pa poganjati tudi v kraje, ki jih ne poznam in da, tudi popotnik skozi čas, ki ga lahko zasledite v vsakem potopisu, je del motivacije. No, na srečo imam tudi sobno kolo, katerega s pridom uporabljam ob dnevih, ko nisem zunaj.

Vzpon na Vojsko, 2017

Gorsko kolo.

Marsikaj sem že slišal. Za nekatere sem neumen, ker se na cesto spravim s širokimi gumami, kot razloge pa navedejo večjo porabo energije in posledično večjo utrujenost. Za take osebe imam odgovor: ti ne boš prav nič prikrajšan, ker bom porabljal svojo energijo in ker bom jaz utrujen. Ne boš utrujen ti namesto mene. Ljudje se na splošno radi posmehujejo, potem pa jih slišiš, da so bili kamenčki na cesti, pa da so morali nesti kolo, ker je bila cesta prekopana. Jaz se ne obremenjujem. Lahko voziš tudi podmornico, mene to ne moti. Vsak si izbere kolo po svojih željah in po svojih zmožnostih. Zame je gorsko kolo najbolj primerno, ker če zagledam makadamsko bližnjico, se mi ni treba odločati. Imam pa na razpolago dve poti, medtem ko specialkarjem ostane ena. Kljub vsemu, naj se to ne bere kot napad na katerokoli vrsto kolesarstva – podpiram vse, ki se odločijo gibati, naj bo to na gorskem, mestnem, cestnem kolesu ali poniju. Svoj pogled imam celo na električna kolesa, ampak ga bom na tem mestu zadržal zase.

Nekje brez signala, prvič.
Nekje brez signala, drugič.

Aplikacije.

Včasih sem uporabljal Sportstracker ali redkeje Stravo. In prišel do ugotovitve, da od aplikacij nimam nič, razen prazne baterije na telefonu in možnosti vpogleda, kje sem se gibal. In če pogledaš, kje si se gibal, tudi vidiš, koliko časa si porabil. In potem greš spet na isto cesto, kar tako, za zabavo in doma prav tako za zabavo primerjaš čase. In potem padeš noter. Ne bom rekel, da mi številke ne pomenijo nič, ker mi – všeč mi je, če vem, koliko kilometrov sem prevozil in dobro je vedeti, koliko časa sem namenil kolesarjenju. Za ti dve informaciji mi zadostuje navaden števec. Seveda si doma vse podatke zapišem, da se bom lahko nekoč ozrl nazaj in da bom vedel, kako napreduje moje vsakodnevno kolesarjenje, nikakor pa ne tekmujem poti sebi. Izzive pač sprejemam drugače, moj namen je pa predvsem v tem, da se vsak dan razgibam in da uživam v svobodi, ki mi jo nudi kolo.

Loška dolina, 2017

Pa čeprav sem bil prepričan, da bo težko najti pet kolesarskih dejstev o meni, je steklo kot namazano in brez problema bi jih lahko napisal še nekaj več, zato lahko v kratkem pričakujete nadaljevanje.

Uporabljene fotografije so iz osebnega arhiva.

Objavljeno dne

DAN 18: KONEC SVETA NA OČETOVEM GRIČU.

Pogosto, ko se vračam iz rodnih krajev proti domu, na hitro ošvrknem tablo, ki vabi k eni kapelici. Ne sprašujte, koliko časa je tabla tam, opazil sem jo nedolgo nazaj in od takrat me vleče, da bi jo obiskal. Kapelico, ne tablo. Praznični dan je bil več kot primeren za to.

No, niti ne. Sonce je vabilo, a obenem je prav neprijetno pihalo. Na srečo sem vetra in burje vajen, a vseeno ti pobere dobršen del moči. Poleg tega sem bil rahlo neprespan in v nogah so bile še posledice včerajšnje stotke. Toliko se pa poznam, da me to ne zmoti in prepričan sem, da bom slej ko prej dobil zagon in se ne bom pretirano sekiral. Zavijem levo na Keltiko in ne začne se še dobro Pirhov klanec, sem že utrujen. Daj no, zdelaj to, potem bo petnajst kilometrov ravnine, si rečem. Proti Idriji gre skoraj samo, vmes slečem dolge rokave in dodobra ogrejem noge, kajti čakal me bo vzpon.

Trmasto zagrizem po Zali in kljubujem vetru v prsa. Torej, Zala. Pot, poznana po ovinkih in večnih sanacijah, saj le redkokateri še pomnijo dan, ko na njej ni stal vsaj en semafor. Pot, ki ima svoje čare, ne glede s kakšnim vozilom si na njej. In sedaj, ko je okolica malo počiščena, nudi tudi nekaj lepih razgledov.

Pogled na Zalo je lepši…
…čeprav bi raje gledal drevesa.

Misleč, da bom bolj trpel, razmeroma hitro pridem do vrha in ravno ko se začne ravnina proti Godoviču, zavijem desno, da se izognem tej ravnini, kjer marsikdo pritisne bolj, kot je priporočeno. Makadamski rahli vzpon me pripelje do nekaj hiš in mimo smerokaza. Ker imam čas, obrnem in grem preverit, kam me bo usmeril.

No, zakaj ne bi preveril te kačje smreke. Spustim se po ozki stezi in zagledam tablo. In smreko. Da vam bo jasno, kačja ali kačasta smreka je naravni mutant, ki je svoje ime dobil po krivenčasti rasti vej. Te so vijugaste, dolge in nepravilno rastoče v vse smeri. Iglice so daljše in močnejše, veje pa so poraščene le na zunanjem delu krošnje, proti deblu pa so gole. Kot zanimivost, v Sloveniji v naravnem okolju beležijo le približno deset takih smrek, tale v Godoviču pa je že od leta 1987 zavarovana kot naravni spomenik. Tole na sliki spodaj je potomec kačaste smreke, ki je bil posajen v marcu letos, tiste taprave, ki stoji poleg, pa nalašč nisem slikal, samo zato, da vas spravim na izlet. Obenem lahko priznam, da tudi sam nisem vedel za to smreko, mi je pa všeč, da na kolesarskih izletih tudi kaj zanimivega vidim in ne le nabiram kilometre.

Potomec kačaste smreke.

Spustim se nazaj na glavno cesto in nadaljujem z ne ravno hudim vzponom proti Predgrižam. In tam zagledam tablo, ki mi je zbujala radovednost. Kapelica svetega Huberta na Očetovem griču.

Da vidimo. Zavrtim po zlizanem asfaltu, ki se kmalu spremeni v makadam in ki me pripelje do hiše, kjer me bernski planšar oblaja in grozeče povoha. Prijazna gospa mi pove, da do sedaj ni še nikogar napadel in da je vse enkrat prvič. Poda mi natančna navodila, kako naj ravnam ob povratku in naj ga nikar ne začnem božat, ker me bo potem zaposlil do večera. Povprašam o kapelici in o morebitnih poteh, da se ne bi vračal po isti. Hja, da so poti, takšne, gozdne, ampak da ne ve, kam peljejo. In doda ¨veste, tukaj ste na koncu sveta¨. Nekaj metrov je tako strmo, da Škota porivam ob sebi, nato pa ponovno zajašem in se po ravnini zapeljem do kapelice. Oziram se okoli in si rečem, da je gospa imela kar prav, ker tole je res videti kot apokalipsa. Ne rečem, če ima tako za biti ob koncu sveta, podpišem takoj. Z nekaj specialnih učinkov in dramatične glasbe bi bila to nova Tarantinova uspešnica. Kakorkoli, dobim kapelico, poslikam in se odpeljem nazaj, ker preveč piha, da bi se zadrževal.

Očetov vrh.
Če ima takšen biti konec sveta…
…potem sem za.
Kapelica svetega Huberta na Očetovem vrhu.

Popotnik skozi čas, beseda je tvoja. Niti najstarejši prebivalci ne pomnijo tega dne in zahvalimo se lahko le zgodovinarjem in tistim, ki so iz roda v rod prenašali zgodbe. Brez njih ne bi vedeli, da se je na današnjega dneva dan davnega 1729 rodila nemška princesa Sofija Avgusta Frederika von Anhalt-Zerbst-Dornburg. Kot šestnajstletna je stopila v zakon s čudakom Petrom Fedorovičem, a tiste prave sreče ni bilo. Zato si je krajšala čas z ljubimci in knjigami, ker pa ji je bilo vseeno dolgčas, se je hitro naučila rusko in postala priljubljena, predvsem v intelektualno bolj odprtih krogih. Nazadnje so jo leta 1762 kronali za vladarico in po vseh spremembah imena, je nazadnje postala Katarina Velika in s tem tudi edina ženska v zgodovini, ki je dobila vzdevek Velika. Njeno vladanje je trajalo do leta 1796, ko je carica Katarina utrpela možgansko kap. Z njeno smrtjo se je končala doba zelo pomembne politične protagonistke osemnajstega stoletja, ki je za sabo pustila pomembno sled. Njeno obdobje velja za zlato dobo ruskega imperija. Od takrat velja tudi, da moški pri ženskah ne gledamo le na lepoto, temveč tudi na kaj drugega – Katarina ni bila posebno lepa, pa je kljub vsemu imela enaindvajset ljubimcev. Nazaj na ceste.

Odločim se vrniti po isti poti, čeprav bi lahko izbiral. Lahko bi se spustil skozi Idrijski Log do Fežnarja in nadaljeval ob Idrijci mimo Divjega jezera in se priklopil na zaključek Zale, ali pa čez Medvedje Brdo vse tja do Žiri, pa me je spust po Zali preveč mikal. Dejstvo, da mi do Idrije ne bo treba zavrteti, je tokrat prevagalo vse ostale poti. Kar pa pusti posledice – od tam naprej se je vleklo po polžje in samo čakal sem, kdaj bom doma, da parkiram in se konkretno spočijem. Ni kaj, kondicije ni še, je le trma in volja.

Objavljeno dne

DAN 17: PRVA STOTKA.

Še v polsnu sem slišal Velkavrha govoriti, da bo dan sončen in rahlo vetroven ter da krajevne plohe niso izključene. Uro kasneje je mimo bloka šla prvomajska budnica, jaz pa cel zadovoljen zategnil tja do pol devetih, kar mi je v veliko veselje. Zjutraj nekako nisem človek, ampak bolj zombi in tečen, če so mi kratene pravice spanja.

Brez posebnih planov sem se šele malo pred enajsto dal v kolesarske cunje in odločil, da bo danes padla stotka. Nadel sem si tudi dolge rokave, kajti skozi dvojni termopan je sonce lahko varljivo in nekaj minut kasneje te odločitve nisem obžaloval. Že res, da je sonce prijetno grelo, bilo je pa tudi rahlo vetrovno in v senčnih področjih današnje poti neprijazno hladno. In na glavnem križišču sem zavil desno.

Keltiko že poznamo, zato o njej ne bom pisal kot o biseru, čeprav za tiste, ki jo prevozimo občasno, to nekako je. Sploh če te ne motijo semaforji in če se ti ne mudi. Je že res, tudi meni gre vseh pet semaforjev na živce, ampak kljub dejstvu, da sem vedno naletel na rdečo in se posledično najedel prahu, poglejmo pozitivno – čez nekaj let bo cesta lepo razširjena in bo vožnja potekala hitreje, sploh z avtom. Ker nekaj storiti za kolesarje, bi bilo pač preveč. Okej, ni panike, se bomo prilagodili, kot že tolikokrat.

Mimo Mosta na Soči in skozi Tolmin je švignilo kot namazano, pod Kozlovim robom pa sem si privoščil krajšo pavzo. Razmišljal sem o poti in predvsem o tem, koliko sem jo pozabil. Roko na srce, po selitvi pred tremi leti sem jo čestokrat prevozil, a od zadnjega obiska je minilo kakih sedem, osem mesecev. Saj vem, kje se gre, le v spominu nimam ovinkov, rahlih vzponov in spustov, niti imen vasi. In odlična prilika, da grem obnovit pozabljeno. Snamem dolge rokave in zajašem.

Da ne bo nejasnosti, ne govorim o glavni cesti, temveč o stranski poti skozi idilične in mirne vasice, kjer je danes dišalo po raznoraznih stvareh – po mesu na žaru, palačinkah, sveže pokošeni travi in govedu. Blaznih naporov ni, nekaj manjših vzponov in nekaj spustov, takih, da brez problema dosežeš petdeset, predvsem pa ni vrveža avtomobilov in motorjev. In nekje sredi te poti prvič škljocnem Škota.

Na kratko se spočijem, ker mi dvominutni postanki pač dajejo zagon za naprej in odbrzim proti Kobaridu. Dolga ravnina, kjer Škotove široke gume brez problemov poganjam trideset, nato sedemmetrski vzpon skozi Ladro in spet lahkotnih trideset do Napoleonovega mostu. Slikam še enkrat, nato pa kakih petnajst minut sedim na zidu in opazujem maso turistov, ki niso šli v Poreč, Izolo ali Toskano, ampak so raje zavili v ta severnoprimorski biser.

Preden postane branje dolgočasno, poglejmo k našemu popotniku skozi čas. Na današnjega dneva dan davnega leta 1707 sta se Anglija in Škotska združili v eno državo, poimenovano Združeno kraljestvo Velike Britanije. Na ta dan so čakali mnogi, saj so zadnja sto štiri leta bili združeni le s personalno unijo, kar najhitreje razložim, če rečem, da sta imeli istega vladarja. Ker so vedeli, kaj delajo, jim je šlo dobro, ko pa so se leta 1815 znebili še največje tekmice Francije, so za dobro stoletje zavladali svetu. Potem… no, potem je šlo pa navzdol. Nazaj na ceste.

Vračam se po isti poti in se poigravam z mislijo, kako bi se izognil semaforjem na Keltiki. Seveda se ne pozabim ustaviti ob smaragdni Soči.

Pogled na Sočo…
…in na grafite.

Lahko bi zavil za Poljubinj in skozi Podmelec v Knežo, kar je super varianta, ker ima ta pot določene lepote. V Kneži bi se priklopil na glavno cesto in se na njej zadrževal do Grahovega, kjer bi prečkal železniške tire in začel z vzponom do Bukovega, od koder bi me teoretično čakal le še spust do doma, ampak… Lahko bi, recimo v Bači pri Modreju zavil za Podbrdo in se skozi prej omenjeno Knežo zapeljal do Hudajužne in se po strmem makadamu povzpel do Zakojce, ali kar nadaljeval proti Podbrdu in čez Petrovo Brdo v Zali Log, kjer bi  imel osem kilometrov vzpona do Tuškovega griča in nato samo še spust naravnost do bloka, ampak… Lahko bi celo v Slapu začel z vzponom in mimo Šentviške Gore prispel na Bukovski Vrh in tokrat za spremembo ne bom napisal ¨ampak¨ in dodal treh pikic, ker je brezveze okolišiti. Sam zase vem, da nisem (še) dovolj kondicijsko pripravljen za vzpone in bi ti trenutno iz mene vsaj za dva dni naredili težko hodečo pošast, kar pa nočem. Zato jo uberem po Keltiki, skozi semaforje in prah. Vmes še enkrat za petnajst minut počijem, nato pa zavrtim naravnost proti domu.

Noge so na momente postajale težke in ko so se kilometer pred pumpo pokazale prve dežne kaplje, sem v tem videl priložnost postanka in vedritve, obenem pa še razlog za nakup nečesa osvežilnega. V resnici je bil vse skupaj lažni preplah, a mineralna voda je vseeno sedla.  In potem sem bil doma. Vesel, ker je padla prva stotka.

Objavljeno dne

DAN 13: SPOZNAM SE NA VREME.

Dasiravno je budilka zvonila, ko je bila zunaj še tema, sem bil prepričan, da me čaka lep in dolg dan na kolesu. In vse se je spremenilo po dobri minuti budnosti – dežne kaplje so namreč šumele po nepokošeni travi pred blokom in pogled proti obcestni javni razsvetljavi mi je dal vedeti, da ne bom storil greha, če spanec podaljšam za dve do tri ure. In tri ure kasneje je še vedno deževalo.

Dela prost dan sem sicer nameraval preživeti drugače, tako pa se bom posvečal gospodinjskim opravilom. Ampak, najprej zajtrk in kava, nato bom ležerno pregledal novice in opravil en trening na sobnem kolesu. Tak je bil plan dopoldneva. In točno to sem počel, nato pa, glej ga zlodeja, komaj sem zaključil na sobnem, je posijalo sonce.

Da bi na tak lep dan, ki pred četrt ure še ni bil lep, ostal doma, bi bila napaka. Samo preoblekel sem se v kolesarske cote, napolnil bidon z vodo in zvabil Škota iz kleti. Že po prvem kilometru sem vedel. Ravno toliko se spoznam na meteorološke pojave in vremenske prilike in neprilike, da mi je bilo jasno kot beli dan, da ta krasnost ne bo trajala dolgo, zato sem se zgolj peljal in užival, brez posebnega cilja.

Del poti je bilo vreme prav poletno in dalo se je uživati na praznično prazni cesti. Občasno skupinica motoristov, vsake toliko kak avto in nekaj kolesarjev. Neizmerno všeč mi je, da se gredo ljudje ob lepem vremenu drenjati k morju ali da ostajajo doma in se zato na cesti počutim vsaj malo varnejšega. Rahel piš vetra se mi je žvižgajoče sukal okoli čelade in bolj kot sem premleval Keltiko, bolj sem razmišljal o cilju, ki mi sicer ni bil pomemben, a spodobi se vsaj malo odločiti, kje boš ustavil, morebiti spil kavo in obrnil nazaj proti domu.

Za trenutek poglejmo k našemu popotniku skozi čas. Na današnji dan leta 2005 se je ločila ameriška filmska in televizijska igralka ter nekoč tudi fotomodel, Halle Berry. Roko na srce, pogovorno bi jo poročil marsikdo, dejansko pa se je okoli nje vedno trlo bolj ali manj primernih snubcev. Tako zgoraj omenjena ločitev ni bila prva, temveč druga, le pet let kasneje ji je sledila še tretja. Seveda ne od istih partnerjev. Njen drugi mož, kantavtor in igralec Eric Benet si je kot pameten moški vzel več časa in se poročil šele šest let po uradni razvezi. Viri, ki so nekdanjima zakoncema blizu, trdijo, da njegov zakon še traja, Halle pa je trenutno samska. Nazaj na ceste.

Kar prav sem imel, ko sem rekel, da ne bo trajalo dolgo. Oblaki so prekrili sonce in videti je bilo, da bo vsak čas začelo deževati. Da bi kolesaril v dežju, me ni preveč mikalo. Velikokrat me je ujelo nepripravljenega in velikokrat tudi pripravljenega. Še so živi spomini na predlansko poletje, ko sem nekaj ur vedril v avtobusni čakalnici nekje na avstrijskem Koroškem. Danes ne bi rad ponovil. Zato obrnem pri Fari, kot Spodnjo Idrijo imenujejo prebivalci nje same in prebivalci okoliških krajev.

Nazaj grede (no, kolesarim še vedno naprej) urneje pritisnem na pedala, a oblaki izginejo in vse skupaj deluje bolj kot lažni preplah. Utrne se mi ideja, da ne grem še domov, temveč nadaljujem po Keltiki vsaj do Stopnika, če ne dlje. Vmes mi Škot pozira.

Škotovo prvo poziranje letos.

Vseeno po pogledu v nebo odločim za desno pot in zavijem proti domu. Kljub prepričanju da bom moker, se ustavim na pumpi, kupim priljubljeno čtivo, vplačam stave in nadaljujem v zmernem tempu. Mogoče bi nadaljeval, če ne bi črni oblaki prekrili celotnega neba. Spravim Škota v klet in minuto kasneje slišim šumenje dežnih kapelj po nepokošeni travi pred blokom. Če se na kaj spoznam, se na vreme. Kljub vsemu, lep dan je bil.

Objavljeno dne

MOTIVACIJA.

Nekaj časa se mi ni dalo na kolo, priznam. Nekako ni bilo motivacije in medtem ko sem razmišljal, na kakšen način me bo našla, sem prišel do spoznanja, da se to ne bo zgodilo. Ker motivacija pač nima razloga, da bi iskala mene, asketsko naravnanega tečneža, sem jo moral poiskati sam. In edini problem je bil v tem, da se mi ni sanjalo, kje iskati.

Po tem, ko sem nekega dne v kleti živčno vlekel dim iz cigarete, mi je na um padel sijajen preblisk. Kaj ti je tega treba? Dej, malo se umiri, zvij si enega na dan zgolj za užitek in ne uničuj si življenja, ne troši kar tako, kot da imaš polno rit in naredi nekaj zase. V bistvu isto, kot sem si mislil v približno sedmih enakih prebliskih o prenehanju kajenja v zadnjem letu. Prekleta odvisnost. Od vsega. Vedno se je končalo enako: ker je moj problem v tem, da si stvari preveč jemljem k srcu in ker imam čustva na krhkih temeljih, sem kot vlak na pošvedranih tirnicah. Potem postanem živčen in v lokalnem Mercatorju rečem Jolandi, naj mi da še cigarete. In si sveto obljubim, da je to zadnja škatla. In čeprav sem vedno mislil resno, mi nikoli, z izjemo zadnjega poskusa, ni uspelo. Vem zakaj. Ker nisem nikoli pristopil tako resno k temu, kot sem pristopil sedaj. Nikoli nisem rekel fak of vsemu, kar me je motilo. Nečemu, kar se mi je zgodilo in me prizadelo. Nekomu, ki se je trudil spremeniti me in bil nesposoben spremeniti sebe. Nikomur, ki… no, saj sploh ni važno. Ker tokrat sem rekel. Fak of vsemu, kar dela iz mene nekaj, kar sploh ne želim biti. Odjebal sem čike, z izjemo tistega večernega, če mi slučajno sede. Odjebal sem alkohol v večjih količinah in začel prisegati na brezalkoholno pivo. Ja, poznam vse prispodobe o tem, da je to kot pornič na radiu, ampak jaz vem zase, nekdo drug pač ne, več o tem kdaj drugič. Omejil sem cukr, kar je za sladkosneda enako, kot bi človeka s podeželja zaprl v garsonjero v blokovskem naselju. Boli me kita, ampak jaz sem rekel fak of. Moje življenje, moj stil. Prav ali ne, delam tako, kot mi je všeč in kot mi najbolj paše.

Da, Gregor, ampak še vedno nimaš motivacije. Res je, nimam je. Zato sem jo začel iskati. In našel sem jo na različnih krajih. Izpostavil bom tri, ki se mi zdijo ključnega pomena.

Prvi: v zgornjem odstavku. Ker imam časa na pretek in namesto da bi ga preživljal na internetu ali po lokalih, lahko naredim nekaj koristnega iz sebe. Na poudarku, da se ne obremenjujem s tem, kaj si ostali mislijo. Ker nekateri rečejo, da bi moral ven, v nočno življenje, kar ne pomeni biti ob enajstih zvečer doma, ampak priti domov zjutraj. Ker pošteni ljudje hodimo po svetlem domov. In jaz sem pošten.

Drugi: na tehtnici. Ki je pokazala preveč. Pustimo ob strani to, da nekega dne nisem uspel zapeti nobenih hlač, da sem se vedno težje priklonil in druge težave. In ne drznite si ob mojem trebuhu izjaviti tiste hudomušno bedne, da ima dober gospodar orodje vedno pod streho, ker ga nima. Dober gospodar orodje uporablja.

Tretji: v Borisu. Na Twitterju mu sledim že dolgo in vedno sem si ob njegovih čivkih mislil, pač tip je dober, podpiram šport, vse dokler ni nekega dne objavil, da teče vsak dan. Do takrat sem bil prepričan, da je eden tistih rekreativnih tekačev, ki reče ah, danes se mi pa ne da in se zavali na kavč. Ne, dejansko teče vsak dan, mislim da že osem let in je v tem obdobju pretekel približno 68 tisoč kilometrov. Pred dnevi je objavil, da je odtekel svoj tritisoči zaporedni tek. In če zmore on, zakaj ne bi jaz na kolesu zmogel vsakodnevnega treninga? Boris mi je dal toliko motivacije, da sem še istega dne obrisal prah s sobnega kolesa in si sestavil razpredelnico za zapiske. A vseeno sem si vzel še nekaj dni za premislek.

Potem sem rekel, da je to to, zajahal Škota in jo mahnil. Pozabite na vse, kar sem v preteklosti napisal o tem, da si ciljev ne bom postavljal, ker sem si pravkar postavil novega. Ker človek mora imeti hobi. Natančno sem preračunal in si zamislil način vsakodnevnega kolesarjenja. Na prvo mesto je postavljen Škot, s katerim bova osvajala bolj in manj prevozne ceste na način uživanja. Nisem tiste sorte biciklist, ki bi poskušal izboljšati svoj čas nekatere poti, niti se mi ne gre za kilometre, ampak izključno za uživanje. Uživanje v gibanju, uživanje v razgledih in uživanje v življenju. Toliko stvari je, ki jih ne vidimo, ker vedno nekam brezglavo drvimo, ne znamo uživati v okolici in ne znamo se ustaviti in zamisliti. Na drugo mesto sem postavil sobno kolo, katerega bom uporabljal v zimskih ali deževnih dneh. Preračunal sem tudi stisko s časom. Prepričan sem, da bo prišel dan, ko zaradi obveznosti ne bo časa za kolesarjenje, zato bom vstal prej in odvrtel. Zna se zgoditi, da bom v istem dnevu zavrtel dvakrat, a to sploh ni važno.

In čeprav nisem ravno med bolj branimi blogerji, ker pač ne pišem o politiki, kurbariji ali modi, bom za svoje bralce vseeno poskrbel. Zato bodo v nadaljnje sledili zanimivi zapisi s poti, s slikami in s kratkimi zgodovinskimi dejstvi, a o tem takrat, ko bo do tega prišlo. Štirikrat letno, natančneje vsak enainosemdeseti dan, pa bo sledilo podrobnejše poglabljanje v moje vsakodnevno kolesarjenje in v teh posebnih zapisih bom izdajal tudi statistične podatke. Zakaj? Ker lahko. Ker mislim, da bo to vsaj tri ljudi zanimalo. Vsaj tri od sedmih dnevnih bralcev.

In zdaj sem tako nabit z motivacijo, tako napumpan z voljo do življenja, da je ni stvari, ki bi me ustavila. Tako jebivetersko kot se počutim, odkar sem začel dnevno kolesariti, se nisem počutil še nikoli.

Objavljeno dne

ONOSTRANSTVO.

Tistega jutra sem stal pred belimi in težkimi vrati. ¨Je to res to¨, sem se tiho spraševal. Nikjer nikogar, v zraku je vel nežen vonj zgodnje pomladi in bilo je rahlo hladno. Tam sem stal, na mehki preprogi, kateri v globino ni bilo videti konca in v beli rjuhi okrog pasu. Sanjalo se mi ni, kje sem in gola radovednost me je gnala, da sem odprl vrata.

Bilo je kot v zdravstvenem domu. Čakalnica, polna ljudi. Večina je hlipala, nekaj pogumnežev je skrivalo solze, le redki so se pomenkovali. Vsi z belimi rjuhami okrog pasu. Sedel sem na prazen svetlomoder stol, ne prav dobro vedoč, kaj naj tam počnem. Odprla so se vrata in raskavi tenor je iz ordinacije zaklical nerazumljivo ime. Starejši gospod z berglo je vstopil, vrata so zaloputnila in zopet je čakalnico prekril zvok tihega in lahkotnega pomenkovanja ter hlipanja z druge strani. Vstopali so novi in novi ljudje, tako v čakalnico, kot v ordinacijo.

Nazadnje slišim svoje ime. Vstanem, vstopim, vrata se zaloputnejo, modrikasti dim kubanke se je razkadil in za belo pisalno mizo zagledam znan obraz. Obraz, ki sem ga že nekje videl, le da ga v vsej mirnosti in zmešnjavi nisem zmogel povezati s spominom. Pleša, ob strani svetlo sivi, skorajda beli lasje, kratki Fu Manchu brki in modre oči s pogledom, ki ne prizanaša.

¨Gregor¨, izustim in iztegnem roko. Kot že tolikokrat prej ob skorajda vsaki priložnosti pozdravljanja in predstavljanja.
¨Ah, točno vem kdo si. Povprečnež z Zemlje. Jaz sem Peter, mimogrede. Kličejo me tudi Buh, sploh na primorskem¨. Ni bilo videti, da mi bo segel v roko, zato sem jo varno spravil k telesu in sedel.
¨Verjetno veš, zakaj si tukaj in stvari ne bom olepševal. Umrl si in sedaj si na sodniji, ker moramo tvojo dušo nekam poslati. Ne, ne moreš izbirati, kot si izbiral za časa življenja in kar navadi se na to. Tvoji dnevi so mimo¨.
¨Ampak jaz v bistvu…¨. Nisem vedel, kaj bi sploh rekel, če smo realni.
¨A a a a¨, me je ustavil z dvignjenim kazalcem. ¨Samo da mi prinesejo knjigo, pa bova hitro končala. Milena! Milena!!¨. Zadrl se je s pravim nečloveškim glasom. ¨Knjigo, prosim¨.

Milena je vstopila v beli meniški kuti in odložila debelo črno knjigo na Petrovo mizo. Vzorno vzgojen sem seveda vstal in ponudil roko.
¨Živjo. Gregor. Aamm, meni se zdi, da bi ti morala imeti, no, saj veš… krila¨.
¨Zdravo. Milena, me veseli¨. Podala mi je roko in kaj tako hladnega nisem imel v dlani že od … no, že dolgo ne. ¨Pripravnica sem, zato nimam kril¨.
¨Pa, a boš lahko letela, ko jih dobiš?¨.
¨Letela bom lahko že prej, če me Pero zaloti pri …¨. Ni ji uspelo dokončati, saj je stari senilnež že vihtel s kladivom po mizi.
¨Miiir, miiir, jebem ti datum!¨. Model je bil res razkurjen. Milena se je na hitro poslovila in zopet sem sedel na tisti plastični stol.
¨Vidim da si opravljal dobra dela. Bil si pošten, prijazen, nisi kradel, vsaj nič ne piše o temu. Pomagal si nositi vrečke ostareli sosedi in nikoli nisi sprejel plačila. Ustavljal si pešcem na prehodih, nisi metal smeti po tleh in redno si plačeval položnice. Varčeval si z vodo in elektriko in lepo si se obnašal do brezdomcev. Kupoval si jim hrano in odeje. Pozdravljal si starejše od sebe in jim na mestnem avtobusu vedno odstopil sedež. Bil si prijazen do tujcev, ki so te spraševali za pot in ohranjal naravo prav takšno, kot sem jo ustvaril. Nikoli nisi lulal v morje in nisi želel slabega sočloveku. K maši si res redko zahajal, ampak kot veš, vera ni pogojena s cerkvijo, zato bom tu pogledal skozi prste. Vedno si bil dobra družba prijateljem in vedno na voljo, ko so te potrebovali. Redno si skrbel za zdrav um in za zdravo telo ter redno si volil za…¨.
¨Gospod Buh¨, sem ga hitro prekinil. ¨Mislim, da to ni potrebno¨. Dvignil je pogled ter se mi zazrl naravnost v oči.
¨Res ni. Ne morem te obsojati zaradi tega. Med nama, komaj čakam, da pride kateri od teh k meni. To bo veselje¨.
Malenkost sem si oddahnil.
¨Z večjimi črkami je napisano, da si nekoč neznancu sredi noči menjal gumo na avtu. To je res hvale vredno dejanje, zato pa so večje črke. Piše tudi, da si zadovoljivo opravljal svojo službo in nisi lenaril na delovnem mestu. In ne gre zanemariti niti napisanega, da si nikdar nisi želel žene svojega bližnjega, kar je pravzaprav čudno, ker svoje nisi imel. In še ena pomembnejša stvar, v vseh stvareh, ki si jih napisal, si uporabljal knjižni jezik in rodilnik, celo na Twitterju in Instagramu. O sveti, presveti nebeški zlati tuš, premalo je takih ljudi. Naprej ne bom niti bral, ker je že na tej točki očitno, da si zaslužiš vstop v Paradiso in bivanje v njem za nedoločen čas. Ampak … se ti mimogrede ne zdi čudno, da je življenje tukaj podobno življenju na Zemlji?¨.
¨Ne vem, gospod Buh, tu sem šele slabi dve uri¨. Le kako bi vedel.
¨Naj nadaljujem. Prav tako kot na Zemlji, tudi tu obstaja več različnih opcij in če sem sedaj prebral samo dobra dela, bom moral naslednje besede nameniti slabim. Saj se spomniš učiteljice iz drugega razreda, plus pa minus. Ne boj se, ni je tu¨.
¨Hvala Bogu¨.
¨Malenkost. Kot vidim, si bil tudi lump. Izmaknjeni čunga lunga v vaški trgovini, drobne laži staršem o ocenah, prijateljem o zabavah, na katerih sploh nisi bil, vdajanje alkoholu, zvonil si na vratih sosedov iz ulice in se nato skril, v mladosti si zanemarjal svojo želvo, prerezal gume na prijateljevem avtomobilu, ker ti je speljal najlepšo punco in mu pljunil na steklo. Ko si se zjutraj zbujal mačkast, si klical v službo in se izgovarjal na smrti v družini in če zapiski ne lažejo, ti je umrlo šest dedkov in enajst babic. In kaj vidim tu, sral si na pragu sočloveka??¨.
¨Bila je bivša¨.
¨Stanovanje ali hiša?¨.
¨Stanovanje¨.
¨V bloku si, na hodniku, počepnil in … saj ne morem verjet. Hud greh je to, res hud. Če nadaljujem, po spletu si iskal pohujšljivo vsebino, nekajkrat si izsiljeval prednost, hupal voznikom, ki so bili počasnejši od tebe in jim kazal sredinca. Nažiral si se s hrano in pijačo, medtem ko so drugi stradali in pehal si se za denarjem, četudi si imel vse, kar si potreboval za dostojno življenje. Od nadrejenih si zahteval višjo plačo in v restavracijah nisi puščal najemnine. Bil si tako škrt, da si kruh kupoval pol ure pred zaprtjem trgovine samo zato, da si privarčeval nekaj centov¨.
¨Že, ampak cent na cent, vsak dan, pa se pozna…¨, sem se nekako skušal braniti.
¨Tišina¨, je zazvenel gromki glas in bilo je slišati kot Lovšinova pesem na v prepad dirjajočem vlaku brez zavor. ¨Bil si pohlepen, kot so pohlepni tisoči in tisoči zemljanov, ki pridejo pred moja vrata in jočejo in prosijo za ponovno priložnost. Pri meni le redkokdo dobi novo priložnost in ti nisi med njimi. Pošiljam te v Inferno, če te bodo hoteli. Preveč dobrih del imaš, da bi bil spodaj in preveč slabih, da bi bil tu¨.
¨Ampak, gospod Buh, se lahko kako pogodiva? Obstajati mora še nekaj vmes, vsaj tako sta govorila Stres in Uran, pa še Benedikt je potrdil…¨.
¨Ohohhooh, the A – team, kje si pa ta dva najdu. No, če sta onadva rekla, da obstaja nekaj vmes, potem lahko to potrdim. Res, obstaja kraj, kjer si vzameš čas za premislek. Imenujemo ga Purgatorio in tja pošiljamo takšne, kot si ti¨.
¨Torej dobre slabiče¨, sem poskušal duhovičiti.
¨Ne, takšne, za katere se ne moremo odločiti. Za tiste, ki si ne zaslužijo ne Paradisa, niti Inferna. Takšne pošljemo v Purgatorio, dokler se ne odločimo. Ampak, če hočeš do tja priti, moraš prej v Inferno. In čas je, da se odpraviš¨.
¨Aha¨. Vstal sem in se odpravil proti vratom.
¨Ne ne. Skozi okno¨, je rekel Buh in s koščenim kazalcem pokazal na odprtino. Stopil sem na polico in iztegnil nogo, da se pripravim na prosti pad.
¨Nasvidenje, gospod Buh¨.
¨Ne, upam da ne¨, sem ga še slišal reči, potem sem se izgubil v gostih belih meglicah.

Popotovanje do Inferna je potekalo mirno, žal pa zaradi izgube občutenja česarkoli, kar fizično ni povezano z mojim telesom, ne vem koliko časa je trajalo. Ne znam oceniti, ali sem bil na poti nekaj ur ali nekaj dni. Ja, izgubil sem občutek za čas in to je trenutno tudi edini občutek, za katerega vem, da sem ga izgubil.

Če mi ne bi plapolala rjuha, bi bil prepričan, da sploh ne potujem, ampak stojim na mestu. No, plapolali so tudi moji lasje in po telesu sem čutil veter, ki ga je ustvarjalo premikanje. Vseeno pa nisem videl drugega, kot belo megličasto svetlobo in tudi zaradi nje, ki sem jo opazoval nekaj ur ali nekaj dni, kdo bi vedel, sem domneval, da mirujem.

Ni bilo dolgo tako, menda. Naenkrat se je meglica razpršila in z obračanjem glave sem hotel vsaj približno videti, kaj je okrog mene. Glej ga zlomka, Karpati. Kitajski zid. Še kar sem padal. Bermudski trikotnik. To sem že videl v pravem življenju, le da ne na morju, ampak na ženski. In niso izginjale ladje, če se nismo ravno igrali kakih čudnih igric. Kaj blodim. Zaradi tega sem na potovanju v Inferno. Tihi ocean. Nato se je stemnilo in videl nisem ničesar več. Le mirno sem padal in razmišljal, kako se bom ustavil, kje bom pristal. Se moram dati v kak drug položaj, recimo kot ptica? Moram kriliti z rokami, se nagibati za spremembo poti? Mimogrede, zakaj bi sploh želel spremeniti pot? Naj zavijem in rečem, da grem na malico? Na koncu sem ugotovil, da je bila misel na ustavljanje zaman, saj sem padal s tako zanemarljivo hitrostjo, da na pustih puščavskih tleh nisem pustil niti odtisa stopala. Je pa peklo, da sem cepetal z nogama kot pri kakem čudnem škotskem plesu. Zagledam tablo in ni mi bilo treba stopiti bližje, da bi prebral. Potipam se po obrazu in – čakaj, brez očal sem? Pokopali so me brez očal? Le kaj so mislili, da jih ne bom rabil? Sicer je vseeno, ker vidim, le jasno mi ni, kako so si dovolili takšno površnost. PEKEV, je pisalo na tabli. Nekdo ima smisel za humor, ali pa nima smisla za jezik. Kmalu se poleg mene ustavi plešasta duša z majhnimi očali. Nekdo po smrti očitno ni spregledal.

¨Mi scusi, c’è l’inferno qui?¨. O, Italijan. Še tukaj jih bom prenašal.
¨Ojla, Digo, kako je? So naši že Tajanija premikastili, ali se je bastardo skril?¨, sem poskusil duhovičiti.
¨Mi scusi?¨. Ah, seveda, standard. Greš v Palmanovo, pa v Vileš v Ikeo, moraš govoriti njihovo makaronščino, ko pridejo na osmico na Kras, pa jih slišiš ¨mangia, mangia, dammi un bicchiere¨.
¨Si, si¨, mu odvrnem in pokažem na tablo. Ni se mi dalo ukvarjati z njim. Razmišljal sem, zakaj je napis na tabli v slovenščini…

Smerokaz je kazal pot, ki je bila osvetljena z baklami in kot kak tihotapski lik iz risanke sem stopicljal po vročem pesku, dokler nisem prišel pred vhod v Inferno. Vsaj domneval sem tako. Preprosta skala se je bohotila pred mano in nekje v sredini sledi kamnoseškega dela v obliki malih sramnih ustnic. Nekdo se je očitno potrudil. In ko sem opazoval ta umetni spomenik vhoda v spočetje, se je prikazalo moško telo. Bilo je videti smešno – prišel je ven, kot da bi se ravno rodil. Ogrnjen v temno rjuho je stopil bližje meni in deloval mi je nekoliko znan.

¨Ti boš verjetno Gregor¨, se je zaslišal mehak, a od tobaka umazani tenor.
¨Sem bil in sem še, za naprej bo pa čas pokazal¨, sem rekel. Ker, kaj vem, mogoče me bodo preimenovali. Jasno je, zakaj je tabla v slovenskem jeziku.
¨Šaljivec, torej¨, je bilo zaznati ironijo iz ust nekoga, ki mi je še vedno deloval znan. ¨Mogoče še ne veš, a midva se že poznava¨.
Približal sem se, da bi si od bližje pogledal obraz in bolj kot sem ga gledal, manj mi je bilo jasno. Brazgotine, švic, vsakodnevno britje, vse to spremeni človeka, poleg tega niti ne vem, od kje bi ga poznal. Razmišljal sem, koga vse poznam, ki je umrl sorazmerno mlad, a mi na kraj pameti ne pade nič konkretnega. Vsi sudokuji in vse križanke, s katerimi sem si za časa življenja krepil um, so se izkazali za jalovo delo.
¨Pridi, stopiva naprej, da ti razkažem svojo pisarno. Bova razdrla kakšno krepko, se konec koncev že dolgo nisva videla¨. Ja, očitno res. Stopil sem za njim v pisarno, ki je bila kot nekakšna VIP loža na ogromnem nogometnem stadionu. ¨Sedi¨, je pokazal na rdeč fotelj.
Vse, kar sem slišal o Infernu, nekako ni bilo res. Da je vroče, sem si predstavljal bolj temperature iz kakšne finske savne, v resnici pa je bilo bolj kot povprečen julijski dan v Portorožu. Da se vsi sprehajajo goli, sem si predstavljal res kot Koversado, v resnici pa so bili vsi odeti v temne rjuhe. In da bom tu srečal vse svoje sovražnike, kar me je sicer navdajalo s strahom, a v resnici nisem srečal nikogar. Zazrl sem se skozi steklo in pod seboj zagledal prebivalce Inferna. Kot na Zemlji, imeli so svoje službe, le da v drugačnem vrstnem redu. Na desni sta dva šibka politika pripravljala drva, levo so si trije zidarji pekli meso na žaru, nekje vmes je bradati pisatelj vklenjen poslušal negativne kritike.
¨Kaj ti lahko ponudim? Viski, jeger, štok, vodka, amaro, pivo, cviček, pelinkovec, stari, zaloge kolikor hočeš¨. Očitno res.
¨Hvala, ampak raje bi kavo. In vodo¨.
¨Aha, luzer, kot vedno¨. Pa dobro, kdo si ti, da veš vse o meni in da mi sodiš? ¨Naj se predstavim. Pravijo mi Hudič, Satan in Lucifer. On gor mi reče Diablo. Najraje imam, da mi rečejo Denis¨.
¨On gor? To misliš Buha?¨.
¨Ja. On je Španec, veš. Visok uradnik iz malega kraja na meji s Portugalsko. Saj si ga že videl, vajen sedeti za veliko mizo in biti pameten¨.
¨In zakaj najraje vidiš, da ti rečejo Denis?¨.
¨To je moje ime. Tako so me starši krstili. A tebi res ni še jasno, od kje se midva poznava?¨.
¨Ne, prav res ne¨.
¨Kako ne. Spomni se na srednjo šolo. Denis, največji frajer v razredu. Fant od Polone, pa od Urške, od Mojce in od, kako že…¨.
¨Bernarde. Seveda, kako se te ne bi spomnil. Vedno si bil pizda in zdaj si očitno napredoval…¨. Ponosno je usmeril oba kazalca nase.

Kako ga ne bi poznal. Moj letnik in sošolec. Čeprav bi lahko bila kot rit in srajca, sva bila kot pes in mačka. Ampak nasprotja se privlačijo in bila sva tesno povezana. Bilo je veliko spoštovanje med nama in čeprav je znal on vsem škoditi, meni ni nikoli in čeprav sem bil jaz pošten do drugih, do njega nisem bil nikoli. Frajer je bil le v družbi, ko si ga srečal samega, pa je bil bolj kot ne navaden mladenič. Večkrat sva skupaj sanjala o reševanju sveta, jaz na pošten način, on skozi majhne tatvine in sleparije. Po koncu srednje šole so se stiki zrahljali in nekaj let nisem o njemu slišal nič in nazadnje sem v časopisu ugledal njegovo osmrtnico. Pri triintridesetih ga je neki pijani lovec zasačil v kočljivem položaju z neznano ljubimko, misleč da je njegov pes in ga dvakrat ustrelil. Menda je umrl tako, kot si ne želi umreti noben moški – s trdim.

¨Torej, kaj te je prineslo k meni?¨.
¨Ne boš verjel, ampak sam Buh me je poslal. Menda sem idealen za Purgatorio, ampak ne morem tja brez tvoje odobritve¨, sem zažvrgolel.
¨Seveda ne. Prebrskal sem po tvojih grehih in, milo rečeno, ni ravno za se hvaliti. Tu skoraj nimaš kaj iskati¨.
¨Vem, to sem si mislil. Ko pogledam skozi šipo, ravno slabo se nimajo tu, ampak vseeno…¨.
¨Oh, nič ne vidiš. Vidiš tiste stopnice¨, je usmeril kazalec, ¨tam se šele začne. Tam so največji grešniki¨. Pogledal sem, pa ni bilo kaj videti. Le stopnice, ki so vodile nekam nižje.
¨Torej, kakšen je postopek¨, sem vprašal zvedavo.
¨Najprej obdelava nekaj tvojih grehov, ampak ker jih nimaš, bova samo malo klepetala, potem ti napišem odpustnico¨.
¨Okej¨.
¨Ampak nekaj mi povej. To, pred vhodnimi vrati…¨.
¨Bila je bivša¨.
¨Razumem, ampak, kako?¨.
¨Enostavno, prišel sem sredi noči, naredil svoje in šel¨.
¨Legenda. Pa je kdaj izvedela?¨.
¨Ne vem. Takrat je živela še s starši in mogoče je njen foter narajmal na spiralo, ne vem, tudi briga me ne¨.
¨Legenda¨, je ponovil. ¨Ampak to nekako ni v skladu s tvojim poštenim življenjem¨.
¨To je pošteno življenje, Denis. Vsak na svetu mora dobiti vse povrnjeno. Če je delal dobro, se mu mora dobro vrniti, če je delal slabo, se mu mora vrniti slabo. Bolj poštenega načina ni¨.
¨Se bom strinjal s tabo. To ne pomeni, da se strinjam¨, zvito se je namuznil, ¨le nočem, da se mi poserješ pred vhod¨.

Konkretno sva se smejala še kako uro ali dan, ko sva obujala spomine. Zdaj se mi je zdel mnogo boljši človek, kot za časa življenja, a dopuščam možnost, da sedaj drugače gledam na to. Konec koncev imam nekatere čute ohromljene. Nazadnje mi je dal odpustnico in izrazil željo, da se še vidiva. In jaz sem bil na poti v Purgatorio.

Da si boste lažje predstavljali, vam bom na kratko opisal. V nekem trenutku smo vsi poslani v tisto hladno čakalnico v Paradiso in na razgovor k Buhu. On pregleda njegove knjige, ki jih mi pišemo s svojim življenjem in se na podlagi vsebine odloči, ali nam bo vizo potrdil ali ne. Buh ni podkupljiv in naj bi bila skrivnost, da je Španec. Če tega ne boste zadržali zase in se pred njim delali, da znate špansko, ali glasno govorili, kot znajo španci, potem ne čakajte na odobritev vize. Ne kličite ga Peter ali Pero.

Druga oseba, ki ima prav tako ključno vlogo v vašem posmrtnem življenju, je Hudič, Satan, Lucifer, on gor ga kliče Diablo, osebno pa ima raje krstno ime – Denis. Fant, malo čez trideset iz Žimaric pri Sodražici (zato napis na tabli v slovenščini, čeprav s slovnično napako, kar je izkupiček vseh njegovih prešpricanih ur), a nikar ga ne zajebavajte glede tega. Poskušal vas bo osvajati, v kolikor ste ženskega spola in sorazmerno mlade. Za spremembo od Buha in njegovih knjig, je vaše življenje pri njemu popolnoma digitalizirano in v posebnem krogu Googla, ki je dostopen samo njemu preko skrivnega gesla, katerega ima vtetoviranega na desnem podplatu za vsak slučaj, da ga lahko tudi mrtev prenese nasledniku. Zveni nelogično, kajti Buh in Denis sta neumrljivi duši (kot vsi v Paradisu in Infernu), izraz ¨mrtev¨ se uporablja po tem, ko jima poteče mandat. Denis ima tetovažo gesla preventivno, če ga bi ob predaji vodstvene funkcije morebiti bolelo grlo.

Vsi ne boste imeli te sreče, da bi prišli v Purgatorio. Večinoma boste, do končne odločitve, lebdeli med Paradisom in Infernom, mogoče celo več let. Naj vas to ne skrbi, ker itak boste izgubili občutek za čas. Zna se zgoditi, da boste Kitajski zid videli večkrat. Zakaj je temu tako: Buh in Denis se srečujeta redno tedensko na torkovih sestankih. Buh prinese zapiske s predlogi, Denis pride s tablico in polnilcem, nekaj časa si izmenjujeta trače, nato pa obdelata resnejše teme, kot so recimo zmanjševanje čakalnih vrst v Paradisu ali slabi delovni pogoji v Infernu. Med resnejše teme spada tudi pregled vseh duš in odločitve, kdo bo koga vzel. Na tehtanje grehov in dobrih del imata sicer vsak svoj pogled in le stežka najdeta skupni jezik, zato sta nekoč prišla do ideje izmenjevanja. Kar pomeni, četudi ste pristali v Paradisu, je še vedno možnost, da greste v Inferno. Oba imata namreč rada igre, zato bodite pripravljeni na menjave. Ker Buh in Denis se menita tako: ¨Ej, rabim kakega golfista, imaš kaj?¨. ¨Imam, menjam za tenisača. Mimogrede, imaš kakega rdečelasca, bi imeli Ed Sheeran tribute?¨. ¨Neki se bo našlo, če ne, bomo pa pobarvali. Aja, pa še dve siamski dvojčici mi pošlji¨. Ko si enkrat v tem krogu, potem se zahvališ vsej spretnosti pri menjavi sličic Živalskega kraljestva za časa življenja. No, tako gredo dobre duše na izmenjavo v Inferno in grešniki v Paradiso. Odigrajo tekmo, nadomeščajo porodniško na delovnem mestu, popravijo kak toaster, vodijo seminar ali delavnico, nato pa gredo nazaj v dodeljeno stalno prebivališče.

Kakorkoli, zopet sem lebdel brez občutka za čas in zopet sem gledal Zemljo. Bila je vse tisto, kar za časa življenja nisem videl, oziroma nisem želel videti – zasvinjana. Odpadki vse do tam, do koder mi je neslo oko. Vojne. Opustošenja. Kemtrejli. Taljenje ledenikov. Vem, se boste vprašali, a lebdel sem le nekaj kilometrov nad njo. In ko sedaj pomislim, kolikokrat sem rekel, da so se za ukinjanje plastičnih vrečk odločili deset let prepozno… šele od tu vidim, da sem živel v zmoti. Dvajset, če ne še več.

Kmalu sem prav dovolj oddaljen, da vidim le še zelenomodro kroglo in občutek imam, da sem blizu cilja. In res se kar naenkrat ustavim pred drsnimi vrati. Kot bi vstopal v dvigalo. Odprejo se in na drugi strani stoji Milan. Pokojni stric mojega prijatelja iz otroštva. Tisti stric, ki je tako dobro pripovedoval zgodbe, da si mu verjel, četudi ni bilo res in tisti stric, ki mi je nekoč opisal Purgatorio.

¨Mile¨, sem presenečeno vzkliknil. ¨Kaj pa ti tu?¨.
¨Ja, kaj. Umrl sem¨.
¨Vem, trideset let nazaj, kap te je¨.
¨Sedemindvajset. Ravno v tistem času, ko smo se pripravljali na samostojnost, se spomnim, Zinka, moja žena, saj se je spomniš…¨.
¨Ja, ja¨.
¨… je postavila krožnik mineštre na mizo, meni se je pa tako dremalo, pa je še nekaj kričala name, jaz sem pa naslonil glavo nazaj, ji nekaj zamrmral, potem mi nekaj filma manjka in ko sem se zavedel, sem bil pri Buhu in mi je vse pojasnil. Poslal me je sem in tukaj sem, vseh sedemindvajset let¨.
¨Ampak, kako veš, da sedemindvajset, saj kot duše nimamo občutka za čas¨. Ni mi bilo jasno.
¨Poglej¨, in mi pokaže beležnico in svinčnik. ¨Tukaj je dolgčas, zato štejem. Štejem do šestdeset in naredim črtico. Šestdeset takih črtic, pa je ena ura in naredim večjo črtico. Štiriindvajset večjih črtic pomeni en dan. Tako gre hitreje mimo. Ampak mislim, da bom kmalu nehal štet, tinte mi zmanjkuje¨.

Da skrajšam. Milan mi je nekoč povedal zgodbo o Purgatoriu. Dejal je, da naj si najprej preberem kaj o Golem otoku in vse, kar bom prebral, bo približek Purgatoria. Ravno tako je, le vroče ni tako zelo. Ravno tako lepo je, mir je, le da te nihče ne preganja in nihče ne tepe. Ravno tako garaško je, tam imaš žulje od kladiva in kamenja, tu jih imaš od svinčnika. Če nimaš svinčnika, imaš pa preležanine. Ravno tako živiš, le da imaš čistejše stranišče. Če si je kdo tam želel televizijo, bi bil tu vesel, da je ni. Tam si imel čas za razmislek, tukaj ga nimaš, ker čas ne obstaja, če si ga sam ne ustvariš. V bistvu je samo ena razlika. Od tam si se, če si imel srečo, lahko vrnil živ, od tu se pač ne boš. Na žalost.

Ker, če bi se lahko, bi živel čisto drugače. Pomisli na svoje napake, ki bi lahko imele hujše posledice. Si se kaj naučil iz njih? Pomisli na vse osebe, ki si jih prizadel, ti je kdaj žal? Je bilo vredno? Se kdaj pa kdaj zaveš, da podzavestno misliš na njih? Spomni se na vsakič, ko si rekel, da nimaš časa, čeprav si ga imel, le ljubilo se ti ni. Pomisli na to, kolikokrat si šel preko mej za to, da bi imel denar in kolikokrat si ogrožal svoje zdravje, misleč da bo, ko boš bogat, vse bolje. In pobrskaj po spominu, kdaj si nazadnje storil kaj zase, za užitek, za sprostitev.

Človek, samo eno življenje imaš. Izkoristi ga pametno. Ne sekiraj se, ne pametuj preveč in bodi dober z drugimi živimi bitji. Ne počni stvari, ki niso vredne tvojega časa in se posveti sebi.