Objavljeno dne

PIK.

Svoj načrt, da razbijem monotonost kolesarjenja in da zaidem tudi na druge poti, sem tistega zgodnjega jutra poskusil prakticirati s tem, da sem Škota naložil na prtljažnik in se odpeljal v domačo Vipavsko dolino. In zdaj lahko rečem, da je bila ta poteza ne samo odlična, temveč tudi začetek odličnega dne.

Tako sem že rano malo poklepetal z gospodom Fotrom, nato pa pred osmo zavrtel pedale po makadamu pod avtocesto proti Wajdušni in brez kakršnih koli planov kar naprej, proti Novi Gorici. Pot, ki sem jo letos že prevozil v obratni smeri in v isti pred slabimi tremi meseci v dobrodelne namene, tokrat ni bila namenjena zgolj nabiranju kilometrov. Po tej cesti sem se pred več kot dvajsetimi leti vozil vsak dan v šolo. Se kasneje, če mi ni dišala avtocesta, vozil tudi v službo. In sedaj se po njej parkrat letno peljem s kolesom. Odločil sem se videti. Videti, kako je. In videti je bilo veliko, predvsem to, da se od takrat ni spremenilo kaj veliko: tu pa tam nova hiša, fasade pa takšnih barv, za katere nisem niti vedel, da obstajajo. Sklep, da se s tem ne obremenjujem in raje uživam, je bil na mestu.

Na kratko povzeto, zgoraj omenjeno mesto sem za potrebe šolanja in službe obiskoval redno in vsakodnevno približno osemnajst let. Dovolj, da se mi je priskutilo in pravi razlog, da se bolje znajdem v manjših krajih. Saj, če je treba ravno skozi, mi nekako ni problem, da bi se pa moral ustaviti in preživeti tam uro ali več, bi moja koncentracija rahlo padla in postal bi nejevoljen. Zato že na koncu Šempasa zavijem proti Vogrskemu, kjer za nekaj minut počijem v senci. Saj ne, da pripeka, ravno dovolj sije, da čutim potne kance na čelu. Nadaljevanje sicer postreže z rahlim vetričem, ki se okrepi, ko se s stranske ceste priklopim na magistralko. Tako zelo, da je ravnino skozi Prvačino bolj muka kot užitek prevoziti. Lahko bi rekel beda od bede, ampak nisem s tem namenom na svetu. Treba je najti pozitivo, ker negative je tako ali drugače preveč.

Sredi dopoldneva na cesti ni pretiranega prometa, zato mi ni treba kolesariti tik ob robu, kar pomeni tudi to, da se lažje skoncentriram na okolico. Ker, mi pač ni treba toliko paziti nase, kot moram običajno na takih cestah. Skozi Dornberk odvrtim brez postankov, le tega načrtujem za kasneje, a se tudi v Braniku ne ustavim. Madona, sem si izbral lep dan in lepe kraje za kolesarjenje. Pa še relativno spočit sem, nabit z energijo in ni je stvari, ki bi me zamorila. Vsaj tako si mislim.

Dokler ne poženem v klanec in rahlo zasopel diham z odprtimi usti. In dokler poti v oralno votlino ne najde neznana žuželka. Ne razumimo se napak, sem ljubitelj živali, ampak živo bitje v mojih ustih je celo zame preveč. Z jezikom zapeljem v območju med spodnjo dlesnijo in ustnico, kamor se je nepridipravka ujela, zbezam nekoliko na plano, hrknem in izpljunem. Počutim se kot drugi Pantani ali vsaj kot čefur nižjega sloja. Ne glede na vse, očitno se je zgodil pik, saj čutim ostro špikanje. Splaknem usta z izotoničnim napitkom, pa ne pomaga kaj veliko. Vseeno vrtim naprej. Čutim, da se mi spodnja ustnica veča. Napihuje. In prva stvar, na katero pomislim: jutri moram tak v službo? Naredim celo selfi, da preverim stanje ustnice. Videti je ok.

Še vedno rahlo zadihan prispem v Štanjel, najlepše kraško mesto. Sploh odkar so mu dali nove pločnike in nov asfalt. Razmišljam o sladoledu, a sem nekako na tisti poti, ko se človek nekaj odloči in pri tem vztraja. Seveda bi se lahko nagradil in bilo bi več kot zaželjeno za nabrekajočo ustnico. Ampak, si dedec al ne, včasih so ljudi med košnjo opikale ose, sršeni in še kaj, pa so kosili dalje, ne pa jokali in stokali v senci, kot bi marsikateri iz generacije ipsilon.

Štanjel. In nekaj more štrleti v zrak.
Odkar je nov asfalt, je vožnja prijetnejša…

In nato me čaka spust. Cesta, ki povezuje Kobdilj in Manče, je cesta mojih kolesarskih začetkov. Tistih, resno rekreativnih. Spomnim se, kako sem jo prevozil vsak dan, za potrebe nabiranja kondicije, ko sem še imel željo udeleževati se večjih kolesarskih prireditev. Čisto vsak dan, približno dva meseca, vedno v isti smeri in še sedaj nekje obstajajo zapiski o času. Danes jo napadam v kontra smeri.

No, ni ravno spust, na nekaterih mestih se vzpne, ampak ne pretirano. Dokler ne pridem za odcepa za Goče, potem gre samo še navzdol, s prelepim pogledom na vinograde in dvema ostrima zavojema.

Zavijem proti domu, kjer skromno praznujemo okroglo gospoda Fotra, poklepetam s stricem, naberem grozdje in ga odpeljem tja, kjer ga nimamo. V svoj kraj.

Kilometri tokrat niso pomembni, ker so stvari, ki štejejo več. Vsaj zame. Se je pa števec skupnih letošnjih obrnil čez sedem tisoč. In glede na lenobnost zadnjega meseca in pol, me čaka še veliko dela. Saj bo, saj bo, le vročina naj mine.

Objavljeno dne

OBLAKOV VRH.

Že dober mesec je mimo, kar me je motivacija po kolesarjenju začela zapuščati. Od takrat tako stežka sedem na kolo, da bi moj načrt o dvanajst tisočih kilometrih najraje preklical. Dnevno spremljam, v kakšnem minusu sem, a tolažim se z dejstvom, da bom zmogel vse nadoknaditi, le motivacija naj se vrne. Ljudsko je zvrniti krivdo na nekoga drugega, zato bom s tem poskušal tudi sam – dve opciji poti sem koristil že tolikokrat, da so mi začele skorajda smrdeti, preostale tri poti pa zavijejo v klanec, preden se uspem pošteno ogreti. Kombiniral sem celo s poskusi štarta od nekje drugje, kamor sem prispel z avtom in nadaljeval s kolesom, a se zaradi lenobe ni pretirano obneslo. Sicer pa kakorkoli obrnem, valjenje krivde na nekoga ali nekaj drugega ni moj stil in toliko imam razčiščeno sam pri sebi, da sem prišel do spoznanja, da sem ključni problem tukaj – sam. Namesto razlogov iščem izgovore in ti se lažje najdejo.

Tistega prazničnega jutra je nebo delovalo oblačno, zato sem ugasnil budilko in spal spanje pravičnega do sedmih. Takrat se je izkazalo, da le ni tako zelo oblačno, zato sem zlil vase zdrav zajtrk in se odpravil, najprej proti večni dilemi – kam. S strinjanjem z odgovorom, da preprosto nekam, kjer nisem še bil, sem odvrtel proti Idriji.

Še vedno ne popolnoma odločen, kam. Poleg tega, da nekam v neznano, bi rad naredil tudi krog – skrajno bebavo se mi zdi, v kolikor ne grem zgolj nabirat kilometrov, nekam iti in se po isti poti vračati. Idrijsko Belo sem letos že nekajkrat obiskal, Zala je zaprta, Kluče so polne lokalcev v avtomobilih, čez Gore Dole pa ne bi rinil, ker, kolikor pomnim, je klanec bolj kot ne neprijeten in poln turistov, ki hočejo v teh dneh priti v Idrijo. No ja, turistov…

In glej ga zlomka, v Spodnji Idriji vidim tablo za Oblakov vrh. Tolikokrat slišal, nikoli bil. Z rahlim občutkom sramu, ker je to pač okolica mojega prebivališča, zavijem desno. Ravno dobro ogret od tistih šestnajstih kilometrov, požiram začetke tiste cestice, kjer asfalt deluje kot makadam, sam makadam pa ni nič kaj slabši. Realno, asfalt je obupen, ampak mi sede. Na srečo mnogih obnavljajo in kljub prazniku, je delo teklo.

Malenkostno se vzpenja, a ni prehudo. Nekoč je nekdo rekel, da če gre v klanec več kot deset na uro, potem to ni klanec. Meni se vseeno zdi klanec, je pa res, da sem opazil spremembe. Pol meseca abstinence od tobaka in alkohola se očitno pozna, saj gre brez se zadihati. Z očesom ugledam vrh, ki pa ni bil Oblakov, ampak varljivi. Saj veš, ko vidiš vrh in se na vrhu vrha izkaže, da je vrh, ampak v bistvu ni. Brez zamere, bi bolj zakompliciral, ampak ne gre. To me začne rahlo dolgočasiti, a storiti nimam kaj, kot vrteti naprej. Na koncu sem vseeno presenečen, ko zagledam tablo z višinskimi metri. Priznam, tolikokrat sem bil nategnjen na tej poti, da je nisem še pričakoval, čeprav sem je bil konec koncev vesel.

Vrh vrha.

Za nekaj trenutkov sem postal na vrhu in se zazrl v informacijsko tablo. Glede nadaljevanja sem bil precej neodločen in še dobro je, da sta obstajali le dve možnosti – Šebrelje ali Trebuša. Odločim se za slednjo in že kmalu po spustu ugledam prelep razgled na Krn in njegovo klapo. Ne ravno tako lep, kot sem ga gledal s Kolovrata, ampak vseeno veličasten. Ozrem se tudi okrog sebe in na levi zagledam vrh Hudournika. Pne se nad mano, kot bi hotel pokazati, kako mogočen je. Pomislim… Bilo je obdobje, ko sem vsaj desetkrat letno stal na vrhu in občudoval to dolino. In danes je obdobje, ko na vse skupaj gledam drugače.

Malo nižje se odpre lep razgled na Krn in okoliške hribe.
Nad mano pa Hudournik, še ena izjemna razgledna točka.

Nadaljujem s spustom, ves vesel, ker Škot leti kot sneta sekira, dokler me ne preseneti makadam. Le tega imam raje na vzponih ali ravninskem delu, nikakor pa ne na spustih. Ampak, preživel sem že marsikaj, pa bom tudi tole. Vmes enkrat ustavim za potrebe hlajenja in sedim na drevesnem štoru, zreč v Hotenjo. In razmišljam… Toliko naravnih lepot imamo, pa jih ne znamo ceniti, v isti sapi pa razlagamo, kako lep dopust smo preživeli pri sosedih. In toliko smo proti temu, da bi se za ogled nekih naravnih znamenitosti zaračunala neka simbolična vsota, v bistvu pa nam ni težko odšteti denarja za parkirišče, da smo lahko cel dan na plaži. No, vsak po svoje.

Škot pozira. Ne smejte se roza bidonu.

Pravijo, da je dodaten čar v temu, da se zgubiš in roko na srce, uspelo je tudi meni, čeprav sem ta del poti že nekoč prevozil. Ni bilo potrebno veliko, le en zgrešen odcep. In zagotovo je nek čar v temu, sploh če ne veš, kje se boš znašel. Zame se je končalo po slabem kilometru z zaporo ceste, tako da mi je ostalo le obračanje in vračanje. Nekaj minut kasneje sem že na Keltiki in brez da bi kaj preveč razmišljal, zavijem proti domu.

Nekaj je zagotovo – motivacija se je vrnila. Takoj po povratku sem začel planirati nove poti in se veseliti vikenda.

Skupek: bornih 63 kilometrov. Ampak lepih.

Objavljeno dne

ČAS KISLIH KUMAR.

Po tem, ko so odšli na dopuste raznorazni uredniki tiskanih in spletnih medijev, je končno nastopil čas za študentska dela v pisanju člankov, katerih ljudje sicer ne berejo, jih pa vztrajno komentirajo in pod objavami spuščajo gnev svojega dolgočasnega vsakdana. Ja, res je, čas kislih kumaric je tu, dogaja se ne nič zanimivega in zato smo seznanjeni z vsakim zdrsom avtobusa nekje na jugu Tibeta, gigantskih paradižnikih iz Transilvanije in morbidnih, če ne že kar solze povzročajočih težavah tako domačih, kot tudi tujih zvezd estrade. Seveda ne manjka nešteto opozoril, kako ravnati ob visokih temperaturah, katere nas objemajo te dni. Ljudje smo seveda neumni in letos je prvič vroče, če je pa bilo slučajno tudi lani približno enako, smo od takrat že pozabili. Mogoče kdo ne bo verjel, a bili so časi brez rumenih, oranžnih in rdečih alarmov. In kot kaže praksa, se na taka opozorila požvižgamo. A da ne? Požvižgamo se na vsa opozorila. Pa pojdi v hribe in preštej pohodnike v natikačih. Pa čudi se vozilom na avtocesti, ko nastaja reševalni pas. Pa bodi zvezda in ne meči petard. Ne, mi smo pametni, nam se to ne more zgoditi.

Odlična promocija.

Časi, ko so morali tisti bolj poznani ljudje, da jih ne bom imenoval ”zvezdniki”, ”estradniki” ali bog ne daj ”slavni”, pošiljati v uredništva časopisov svoje slike z dopusta, da so lahko ustvarjalci rumenega tiska napisali naslov v stilu ”Šokantno! Paparac ujel…”, so mimo. Bilo je namreč treba vedeti, kje ta bolj poznani človek dopustuje, če pa je bilo poleg navedeno, da z jesenjo izide tudi nova plošča, ni prav nič škodilo.

Dejansko pa danes ni ravno drugače, le da tistim bolj poznanim ni treba skrbeti za to – dovolj je objava na družbenem omrežju, potem pa bo že eden od medijev objavil še na svoji spletni strani in delil na družabnih omrežjih. Ker, važno da se vidi, da se govori, da se bere in da je tema za debato ob večernem pivu. Ne bom se hvalil, a poznam večino domačih glasbenih ustvarjalcev – ne vseh osebno, a po imenih in skladbah pa precej. Seveda ne poznam vseh, logično. In največ ustvarjalcev, naj bodo to glasbeniki, igralci, komiki, športniki in celo politiki, spoznam v poletnih mesecih. Ker se takrat pojavljajo v medijih.

Ne bom se šel stavit, a domnevam, da je nekako tako: ”Pozdravljeni, sem ta pa ta, bi lahko objavili nekaj o meni, da se malo spromoviram?”. In sledi odgovor ”Sori, ne bo šlo zdej, december je, dej piši nam še enkrat v juliju, bomo neki zrihtal”. Kam lažje.

In kdor je razmeroma nepoznan, izkoristi vsako priložnost za sledilca več. Pred mesecem ali dvema je bilo moč brati o eni ali dveh influencerkah, ki so jima vdrli v Instagram račun. Ne eden, temveč kar nekaj medijev je pisalo o tem in kar mi je najbolj všeč, tudi edini medij, ki ga berem bolj od ostalih – blogi. In v kolikor si prebral nekaj spletnih portalov, ki so o tem pisali zgolj zato, da so pač o nečemu pisali in potem še kak blog na to temo, si se znašel v nekakšnem filmu neštetih žanrov: začelo se je kot triler, za nekaj minut bilo videti kot grozljivka, se razvilo v dolgo in predvsem dolgočasno dramo, končalo pa kot najzabavnejša komedija, ob kateri smo se od smeha držali za trebuhe. Ammm, imamo že nagrade za najboljše samopromotorje?

Kruh.

Sem tiste sorte človek, ki ga prizadene nesreča sočloveka in sploh ni važno, ali je znanec ali popolni tujec. In sploh ni važno, za kakšno nesrečo gre – naj bo naravna nesreča ali zgolj nespametno početje na cesti. Znam se poistovetiti in ja, če bi o tem pretirano razmišljal, bi postal depresiven, zato tega ne počnem. Vem pa, da je hudo. Za vsakim, ki izgubi življenje, naj bo po lastni ali po tuji krivdi, nekdo joče. Starši, otroci, partner, prijatelji. In v takem trenutku ne ostane nič drugega, kot se dostojno posloviti in ohraniti lep spomin. Srh me spreleti, ko na cesti ugledam nesrečo. Ne, ne zevam skozi okno, kot da prvič vidim razbit avto, ampak ohranim mirno kri in sam pri sebi rečem ”upam, da ni hujšega”. Konec koncev sem le človek, z zavedanjem, da kar se je danes nekomu zgodilo, se lahko meni jutri.

In mi gre na bruhanje, ko novinarji hitijo na prizorišča nesreč in se razvije nekakšna tekma, kdo bo prej objavil sliko. Kdo bo prej izvrtal nekaj, kar ljudi zanima že zaradi same tragičnosti, a v tistem hipu niti ni pomembno. Kdo bo prvi prišel do družine, ki je v na videz nedolžnem pretepu izgubila sina z besedami ”sožalje, brez zamere, ampak to mi daje kruh, mi lahko poveste…”. In kdo bo prej na prizorišču naravne katastrofe ter snemal solzavo gospo, katera je v minuti ostala brez vsega, na čemur je delala trideset, štirideset let. ”Kako se počutite sedaj, ko vam je plaz odnesel hišo?”. Le kako. Kot da ni jasno. Kot da ni logično.

Zagotovo nekje sedi urednik, s skledico nezdravih prigrizkov ob sebi, ki tega čuta v sebi nima. Vse se mu vrti okrog denarja. Ob obvestilu o dogodku nemudoma zakriči ”Bojan, Almir, nesreča s smrtnim izidom, pejta, poslikajta, pošljita, jutr pa napotnice prnesta”. Žalost. A časopisne strani morajo biti polne. Ker s potiskanim papirjem si lažje rit obrišeš.

Nič drugače z mano.

Mogoče se bo tale zapis bral kot eden tistih člankov. Vreme je namreč pretoplo za kolesarjenje, zato se mi ne dogaja nič kaj veliko. No, dejansko se mi. Kolesarim res ne, sem pa še vedno v stanju, katerega sem opisal v prejšnjem zapisu. Ja, res je – začel sem zdravo živeti. V abstinenci od alkohola, tobaka, sladkarij, prigrizkov na kavču. Z načinom, da sedaj bolj pazim, kaj počnem, ampak to je tematika za kdaj naslednjič.

Ta zapis nikakor ni iskanje pozornosti. Ta zapis niti nikakor ni produkt časa kislih kumar, temveč zgolj potreba po ozaveščenosti. Po širjenju mojega pogleda na svet, ker zgolj kolesarski bloger ne morem in ne zmorem biti. Za vse tiste, ki ste bili v strahu, da se bo bralo zgolj in le o mojih podvigih s kolesom – ne, ne bo se. Občasno bo padel tudi drugačen zapis. Krut, realen, kot je tale, pa čeprav bi se o današnji tematiki dalo napisati precej več. Ker na svet je treba gledati široko. Ozkoglednost nas o pripeljala samo nekam, ker bomo znali biti kritični do drugih, sami sebe pa bomo dvigovali nekam visoko, kjer sploh nismo in kamor sploh ne spadamo. Kakšen je svet, ni odvisno od drugih, temveč od vas samih.

Objavljeno dne

SAM SEBI GREM NA …, ZATO BOM…

Ko ti nekdo reče, da povej nekaj o sebi, katere lastnosti najprej izpostaviš? Dobre, logično. Ker si prepričan, da slabih nimaš oziroma, v kolikor se zavedaš, da jih imaš, jih nočeš izpostavljati. In to je narobe. Zelo narobe. Trudiš se pustiti dober prvi vtis, misleč da tega ne more nič pokvariti. Sčasoma se pokažejo tvoje slabe lastnosti, razvade in navade, ki lahko nekomu niso všeč in znajo spremeniti odnos drugih do tebe.

Osebno mi velikokrat očitajo, da pišem nekaj po resnici, veliko pa dodam kar tako, za večjo dramatičnost. Ja, prav. Vaše mnenje, ni problema. Sam najbolje vem, kaj delam in nekje, kjer sem sam s sabo, nihče ne ve, ali je bilo res tako, kot je zapisano, ali pač nemara ne. Lahko pa sam zase trdim, da sem precej realen človek. Čeprav mi gredo od rok dobro tudi zgodbe, je na mojem blogu trenutno prostor za kolesarjenje, iskreno, realno in na momente kruto. Z ne najboljšimi slikami in slovničnimi napakami. In še moto ”ne sekiraj se, ni vredno” mi občasno poskušajo izbiti. Ampak, trenutno stanje: izredno razočaran nad samim seboj in jezen nase. Pa se vseeno ne sekiram. Ker, to sem pač jaz.

Zakaj?

Predvsem iz enega, a ne edinega razloga – lenobe. V mesecu juliju sem postavil osebni rekord letošnjega leta. Tako malo treningov in tako malo kilometrov, da me je lahko sram. Saj vem, potreboval sem pavzo, a nabral se je tako velik minus, da je cilj dvanajstih tisočakov vedno bolj nedosegljiv. Recimo, na dan objave znaša tale minus več kot 700 kilometrov. Ni kaj, moram priznati, da kakšen dan iščem izgovor, da mi ni treba, spet drugič imam perfekten plan za res dolgo turo, kateri zahteva tudi prebujanje in start v zelo zgodnjem jutru, jaz pa ob prvih zvokih budilke le zamahnem po njej in nadaljujem s spanjem pravičnega. Iz vsega tega lahko potegnem tisto, kar je razredničarka rekla staršem že davnega leta 93 – ”nima delovnih navad”. In res jih nimam. Imam rutino, kateri se občasno uspešno izmikam, delovnih navad pa res nimam.

Hlače, katere sem lani z veseljem nosil, imajo problem – ne zapnejo se. No, se zapnejo, le na meni ne. Pa sem prejel že nekaj dobronamernih kritik, da se mi je žulj med prsmi in spolnim organom povečal. Šele po temeljitem primerjanju slik iz lanskega in letošnjega leta, sem lahko prišel do zaključka, da besede niso bile zajebancija. In potem nastopi tisti čas, ko šale kot tista, da ima dober gospodar orodje pod streho, niso več smešne. Bojiš se stopiti na tehtnico, ker veš, da imaš visoke številke najraje na TRRju. Malenkost ti je nerodno, ker si s profila videti kot nosečnica in postavlja se ti veliko vprašanj, češ, kako je to možno, če pa toliko kolesarim.

Vse je jasno.

Len sem že po naravi in že v osnovni šoli telesna vzgoja ni bila moj najljubši predmet. Rekreativno sem se začel ukvarjati z mnogimi športi, a nikoli z ekipnimi. Trajalo je kak mesec, potem me je minilo. Sovražil sem sprehode, če le ti niso na vsakih nekaj sto metrov ponujali luštnega kafiča. Zatorej se svoji lenosti prav nič ne čudim, še več, zaradi nje se sploh ne sekiram. Postanem pa slabe volje ob takih ugotovitvah.

In kaj je boljšega, kot zvečer sesti k priljubljeni seriji, si odpreti vrečko arašidov in piksno pira? Logično, iti ven, se družiti, smejati, zabavati. Tako, za dušo. Na en pir. In vsi veste, da se nikoli ne gre samo na enega. Odlična poteza natakarice, ki na mizo prinese nekaj iz kategorije slanih prigrizkov, izrazi želo po še enemu. In kljub vsem odločitvam, katere si si zadal, ne zgolj zato, ker ni zdravo, ampak ker si šel sam sebi na živce, na koncu rečeš: pa dej mi še ene čike. In nadaljuješ s penasto zlatorumeno tekočino v objemu modrikastega dima.

Zjutraj te tišči v glavi, jedel bi, a nič ti posebej ne tekne. Vase zmečeš kup nezdrave hrane in dan zabiješ na kavču, vmes pa posegaš po raznoraznih packarijah, misleč da bo maček minil. In na koncu ne uspeš zapeti hlač. Nekaj časa prelagaš krivdo na krčenje materiala, potem pa spoznaš, da gre za širjenje. In potem postaneš slabe volje, siten in še kaj.

In kaj storiti?

Brez sekiranja in s sprejemanjem samega sebe takšnega, kakršen pač sem, sem se tistega dne odločil potegniti črto. Dovolj imam. Dovolj, da popoldne preležim, ker sem po šihtu zavil na pivo (3, 4…), dovolj rumenih nohtov in dovolj, da me na plaži rinejo v vodo, misleč da sem nasedli kit. Dovolj, ker grem včasih v trgovino zgolj po arašide in čips. Dovolj, ker večkrat zvečer v postelji pomislim – a imam še kak cigaret za zjutraj?

Spravil sem se v hujšanje. Ne, ne verjamem v diete in sem mnenja, da z redno in dobro telovadbo ter z malenkostno spremembo pri prehrani narediš največ. Nisem človek, ki bi verjel v čudežne čaje in niti nisem človek, ki bi za izgubo kilogramov rad trpel. Vem, da me čaka garanje, ampak če mi bo sedla suha klobasa, se ji pač ne bom odpovedal. Črtal sem alkohol, odpisal cigarete, skril sladkor in otrokom podaril čokolade. Poskrbel sem, da doma nimam ničesar takega, kar bi me lahko premamilo in poiskal sebi primerne vaje. Naj se zabava začne. Saj ne da vas briga, a poleg kolesarskih podvigov boste lahko občasno brali o napredku – takem in drugačnem.

Nekega dne ugotoviš, da stvari, ki jih počneš, počneš zase in ne za druge. Zato naj vam ne delujem kot zakrknjen samec, ki želi z boljšo postavo privabljati poglede, niti kot zakompleksan milenijec, ki na plaži ne sleče majice. V bistvu mi dol visi. Tako kot skozi marsikaj, bom šel tudi skozi to s pozitivo in nasmehom.

Objavljeno dne

BREGINJSKI KOT.

Teden po dopustu je bil vsemu navkljub počitniški. Škota sem za nekaj dni postavil v kot, jaz pa odšel v službo, ob popoldnevih pa si polnil baterije na drugačne načine. Nalašč nisem kolesaril, ker sem čutil, da bi ravno ob najboljšem času prišlo do nekakšnega psihičnega odpora. In počitek je bil koristen.

Tako zelo koristen, da sem na dan nedelje vstal ob štirih zjutraj. Nehumana ura in še pred desetimi leti (pa tudi manj) sem ob takih urah prihajal iz nočnih pivskih pohodov. Še sreča, da tega ne počnem več – eno aktivnost je zamenjala druga, bolj zdrava. Kakorkoli.

Napovedanih neviht seveda nisem vzel resno, dokler nisem začutil rahlih bodečih kapljic. Niso bile ravno pogoste in motile tudi niso, medtem ko sem malo čez peto uro užival na prazni Keltiki. Zeblo ni in vse je kazalo na lep in prijetno preživet oblačen dan. Jaz pa zopet brez cilja, ker je tako najlepše. V resnici sem imel načrt, a mi spremenljivo vreme ni dajalo vtisa, da bom na tisti načrtovani poti užival. In ker sem že velikokrat slišal za Breginjski kot, nikoli pa tam bil, sem v Kobaridu zavil levo.

Seveda ni šlo vse tako, kot bi si želel. Do Kobarida sem bolj kot ne trpel. Kar nisem uspel ujeti tistega mojega ritma in kakorkoli sem nastavil prestave, se mi je zdelo, da komaj rinem. Obenem sem kakih deset kilometrov pred Kobaridom vedril pri osamljeni cerkvici in počasi obupoval, češ, če bo tako vreme, grem nazaj domov. Na srečo je po desetih minutah ponehalo in v Kobaridu sem razmišljal o kavi. Eden od problemov je, da se rad zasedim in se potem težko odpravim naprej. Dejstvo pa je, da je ura še zgodnja in da imam cel dan časa. Vseeno si kave nisem privoščil, temveč sem kar zavil proti Robiču. Pa da vidimo te Breginjske lepote. In v Kobaridu je bilo ravno tako kot takrat – kar naenkrat je vse izginilo in od nekje sem dobil moč.

Brez problemov sem požiral klanec proti vasici Potoki in naprej proti Borjani. Ne pomnim, kdaj sem bil nazadnje v teh krajih, a približno eno polnoletnost nazaj sem tu kampiral. In v spominu mi je ostala precej bolj strma cesta. Kakorkoli, tokrat mi sede, da ni prestrmo. Ne vem kako naj se izrazim, a tak klanec, da moraš goniti, pa vseeno ne prideš zadihan na vrh. Kljub vsemu ne trpim, temveč uživam v simpatičnih in majhnih vasicah beneške Slovenije. Vse je tako … Bogu za hrbtom, da bi nekoč v prihodnosti tu nekje kupil majhno hišico in živel mirno ter kvalitetno življenje. Mislim, da je vsem jasno, da nisem človek za velika mesta.

Prihod v Breginj. Vse mirno, vse tiho, kot bi se čas ustavil.

Prihod v Breginj in kratek postanek mi je ponudil čudovite poglede na okolico. Razpotegnjeni Stol na severu in Matajur ter Mija na jugu. Vdihnem. Prisluhnem. Poslušam to blaženo tišino. Neverjetno, biseri Slovenije, medtem ko nekateri iščejo lepoto v tujini. Stvar posameznika, a žalostno, da nekateri bolj poznajo obmorske kraje naše sosede, medtem ko nekaterih domačih krajev ne najdejo na zemljevidu. Sam med tem najdem še nekaj poti, ki bodo razlog za ponovni obisk.

Pogled na Breginj. Hmm, le zakaj so gore gole…

Ker se na napakah učimo, vam danes ponudim en nasvet. Ko si v Breginju in vidiš tablo ”Most na Nadiži”, se nikar ne odpravi v tisto smer, sploh če iščeš ”Napoleonov most na Nadiži”. Zakaj? Ker sem to storil jaz. Asfaltna pot, mnogo slabša od tiste, ki pelje iz Livških Raven na Kolovrat, me je peljala dobre štiri kilometre stran od želene destinacije. Znašel sem se ob igrišču pri stari karavli in nadaljeval še približno pol kilometra, ko sem prišel do spoznanja, da to zagotovo ne bo to. Obrnil sem in zopet mimo karavle proti Breginju, kjer sem, butec, opazil tablo za ”Napoleonov” most. Osem kilometrov je šlo tako, skoraj v nič. Pustimo ob strani, saj jih ne obžalujem, sem vsaj malo narave videl.

V vasico Logje pelje ozka in simpatična cesta. Malo pred njo srečam domačina, ki mi pove nekaj znamenitosti in zanimivosti Breginjskega kota in ”Napoleonovega” mostu. Recimo, da sami tega mostu nikoli niso imenovali Napoleonov in da se je to ime uveljavilo po razpadu Jugoslavije, do takrat (in še sedaj) so uporabljali ime Rimski most. Da je tisti pravi Napoleonov most v Kobaridu (katerega prečkam vedno, ko sem v Kobaridu). Da je okoli leta 1950 bilo takšno deževje, da je most pod vasjo odneslo in je sedaj lesen, medtem ko je pri ”Napoleonovem” mostu voda tekla čez. In kako je pobočje Stola nekoč pogorelo in je še danes golo, medtem ko je na drugi strani bogato poraščeno z drevjem. In še marsikaj zanimivega, žal si vsega nisem zapomnil, pretirano raziskoval po spletu pa tudi nisem.

Pri križišču za Robidišče si privoščim nekaj minut počivanja v senci.

Iz vasice pelje strma in serpentinasta pot, diski pojejo svojo pesem, vse do prej omenjenega lesenega mostu čez Nadižo in takoj nato se začne svinjsko vzpenjati. Kratek vzpon me malenkostno ubije, ura je enajst in sonce se prikaže izza oblakov. Pri odcepu za Robidišče za nekaj minut posedim v senci. Robidišča, najzahodnejše slovenske vasi, tokrat ne obiščem. Spustim se proti Podbeli in na levi ugledam tako imenovani ”Napoleonov” most. Ustavim se in stopim bližje, da bi naredil par slik, a žal se najdejo prepotentni motoristi, ki so se odločili na mostu ne le popiti pijačo, ampak tudi pomalicati. Glede na dostopnost do reke, za moje razmere skrajno nedopustno, zato so se znašli na sliki. V kolikor se prepoznate, vas prosim, da se naslednjič obnašajte lepše. Ni vse vaše. Gledano pozitivno, še en razlog več, da se vrnem nekoč med tednom in v miru raziščem okolico in naredim nekaj primernejših slik.

Ne ravno najlepši pogled na ”Napoleonov” most in vesele motoriste…
… ki so zgolj s svojo pojavnostjo onemogočali boljše slike.

Skozi Podbelo, no ja… od zadnjega obiska približno okoli leta 00, se ni spremenilo kaj bistveno. In navdušen sem, da je temu tako – okolice ne vznemirjajo razne pisane fasade, cesta je pa še vedno tako ozka, vsaj ob vstopu v vas, da se kolo in avto ne moreta srečati.

Lep krog mi je uspel, a pred mano je še lep del poti. Spuščam se skozi Potoke in na glavni cesti zavijem proti mejnemu prehodu Robič. Kar tako, da vidim, kako je. In ni nič drugače, kot na ostalih mejnih prehodih z Italijo – zapuščena stavba ali dve. Sicer na vsaki strani meje tiči ena luštna gostilna, a se vseeno ne ustavim. Drvim nazaj proti Kobaridu, kjer nameravam v meni ljubem lokalu spiti kokakolo in kavo, a je zlodej že zaprt. Namesto tega kar na bencinski pomalicam sendvič in sladoled, čez zlijem en monster ter zavrtim čez tisti pravi Napoleonov most. Sonce nažiga, zato kmalu poiščem prostor v senci in pol ure ležim v travi. Počutim se neverjetno zdelanega. Dobim obvestilo, da pri nas dežuje in žalostno pogledujem v nebo, če me bo slučajno zalilo. Še petdeset kilometrov je pred menoj in nekaj mi pravi, da bom domov prišel suh.

Pogled na Sočo s pravega Napoleonovega mostu v Kobaridu.

Ker pa ne more biti vse preveč lepo, me ob povratku spremlja veter. Kljubujem mu z zadnjimi kanci energije in na Želinu presrečen zavijem proti domu. Ne bom se izneveril tradiciji dolgih poti, tudi tokrat si bom na zadnji pumpi privoščil sladoled. Ne ugriznem enkrat, ko se zlije. Drugo vedrenje danes, dva kilometra pred domom. Pa naj, če že mora. Na srečo ne traja dolgo in nekaj minut kasneje že parkiram Škota v klet. Ves vesel, ker sem naredil dobro število kilometrov in primerno utrujen, ker sem cel teden pavziral.

Skupek: 159 kilometrov in 491 minut.

Opomba avtorja: pri poimenovanju nekaterih hribov in vasi sem si pomagal s spletiščem Breginjskega kota.

Objavljeno dne

DAN 5: KONEC DOPUSTA.

Ljudje smo si različni in zadnji dan dopusta sem, pa najsi se sliši še tako čudno, že malo hrepenel po službi. A naj tokrat v kratko zgodbo strnem celoten dopust in ne zgolj zadnje kolesarjenje. Za zadnji dan sem namreč izbral lahkotno kolesarjenje do Idrijske Bele, zgodilo se pa ni nič kaj pretresljivega ali omembe vrednega. Zatorej, k celotnemu dopustu.

Lepo je bilo. Predvsem zato, ker sem združil prijetno s koristnim in povezal lenarjenje z delom. Razlogi so bili različni: malo slabega vremena, malo nezadovoljnosti, malo prekipevanja energije in sledenja cilju, malo razmišljanja za naprej in, glavni razlog, uživati v vsem, kar počnem. In užival sem vsak trenutek. Ker, to znam.

Ja, res ni bil dopust takšen, kot minula leta. Nisem bil na kolesu vsak dan in nisem prevozil tisoče in tisoče kilometrov. Nisem bil niti ob morju, kar sem običajno prakticiral vsaj en dan. Nisem se sekiral, ker mi bi to vzelo sekunde, katere se ne povrnejo nikoli.

Sem pa pripravil kurjavo za zimske mesece. Sem se večkrat namakal v reki, ob kateri sem odkril skriti kotiček. Podrl sem še dokaj svež osebni rekord za slabih petdeset kilometrov. Po prekrokani noči sem se presenetljivo dobro znašel v gradbeništvu – tako zelo dobro, da sem obisk pri kolegu podaljšal za en dan. Šel sem ven in se družil. Preklinjal sem dež. In približno stokrat sem potegnil za vrv, da je motorna žaga vžgala. Znova sem občutil zmagoslavje, tisto, ki ga občutiš zgolj na vrh Vršiča. In prvič sem užival v lepotah Nevejskega prelaza in Pontebbane.

Če potegnem črto, sem se imel dobro. Fajn, lepo. Užival sem. Lahko bi bilo še boljše, slajše, kar je večji plus kot dejstvo, da bi lahko bilo tudi slabše. Odet v pozitivo sem teh štirinajst dni preživel prav tako, kot sem si zamislil in izjalovil se mi je zgolj en podvig, katerega bom pač moral izvesti med vikendom. In sploh me ne razočara to, da sem dejansko kolesaril manj kot deset dni, četudi je tole zadnje opisano kot peti dan.

Polovica leta je mimo in z njim tudi polovica kilometrov do mojega cilja. Začela se je služba in Škotov dopust, za nekaj dni. In potem… potem zalaufamo naprej.