M#11: O NINI.

28.3.2018

Dragi.

O Nini sem ti že pisala, kadrovnici v moji službi. Štajerka. Danes med malico je vprašala, če lahko prisede in rekla sem da ja. Kako bi bilo, če bi rekla ne? Nisem prepričana, a zdi se mi, da če kar tako odrezavo rečeš ne, moraš dati še nek razlog, ki običajno nikogar ne briga. Tako bi morala reči ¨ne, ker bi bila rada nekaj minut sama¨ ali recimo povedati po resnici ¨ne, ker me grozno dajejo vetrovi in če ni nikogar v bližini, lažje prdnem, kar si v družbi sploh ne upam¨. Danes je bilo noro, kar se mojega črevesja tiče. In tako sem rekla, da naj prisede.

Potem sva se malo spoznavali. Že pri petnajstih je prišla v mesto v srednjo šolo, nato se še nekaj trudila na faksu, ugotovila, da ji ne gre, spoznala fanta in ostala tu. Menda ji je bilo kar težko, ker je v tistem obdobju težko navezovala stike in še v neznanem kraju, nato pa se razšla s fantom, si poiskala svoje stanovanje in zapadla v še večjo žalost. Vmes ji je umrl ata, prijateljev ima malo in je blazno introvertirana oseba. Najraje se zadržuje doma, ker ji gredo ljudje na kakšnih večjih prireditvah na živce, le v naravo rada zahaja, povedala pa je, da če bi imela več prijateljev, bi se tudi več družila.

Jaz tega ne razumem ravno dobro. Ljudje ji gredo na živce in pravi, da je osamljena, družbe si pa vseeno ne poišče. Malo se bom morala izobraziti na tem področju. Ne vem, zakaj je treba delati tak halo iz tega. Če ti sede družba, greš ven, če ti ne, si doma. Zagotovo se moraš tudi prilagajati družbi, ampak se mora tudi družba tebi. Ampak na drug način jo razumem. Sama tudi nimam veliko prijateljev in če odštejem še Tamaro, potem nimam nikogar. Tista družba, ki jo imam, je bolj tako, za hec. Z njimi klepetam po mesendžerju in na kavi, ampak da bi si zaupali kakšne resnejše probleme, to pa ne. Ne vem, ali ljudje iz te moje družbe nimajo problemov, ali pa imajo poleg nas še koga, s katerim se o teh problemih pogovarjajo. Ali pa se mogoče s problemi obrnejo na internet, kaj pa vem. Internet je strup, kljub vsej svoji izjemnosti in praktičnosti.

No, potem je Nina vprašala, če bi bila za kdaj it ven in sem odgovorila, da seveda. Izmenjali sva si telefonski številki in je rekla, da me bo kakšen večer poklicala, za malo klepetati. Saj v službi se res ne vidiva vsak dan in kakšen klepet tudi meni sede zvečer. Ne morem se vedno z mami pogovarjat.

Zdaj pa, dragi, jaz tebe vprašam in ne, ne bom te o siru. To se spomnim, ko sem bila mala, kako sem gledala nek butasti resničnostni šov, kjer se niso imeli kaj pogovarjati in so se dve punci spraševali, ena drugo, če so jedle sir. Koliko dolgčas ti mora biti in koliko malo domišljije moraš imeti, da na vprašanje odgovoriš ne samo z vprašanjem, temveč celo z istim vprašanjem. Dragi, kako se tebi zdi to o Nini? Je mogoče kaj narobe z njo, da dekle pri petindvajsetih nima partnerja? Da se ukvarja z numerologijo? Še več, da piše blog? Sploh ne vem, o čem piše, ampak bom raziskala. Ampak kdo danes še piše blog, ko lahko že vsak, še tako nepismen človek, objavi svoje mnenje na Facebooku, ne glede na to, ali se na kaj spozna ali ne? Poleg tega je punca simpatična. Mislim, nima nekih nenavadnih potez na obrazu, tudi bolj obložena ni, kot sem jaz, ima neko standardno višino za dekle njene starosti, ampak, ali je možno, da še vedno preboleva bivšega fanta? Ne more biti takšna punca samska, si mislim. Je pa res, da si samo mislim in ne vem, ker nisem še bila v podobni situaciji. Bi pa rada izvedela, ker me zanima. Sem jo pa pripravljena sprejeti za prijateljico.

Zvečer sem reševala križanko in ne moreš verjet, da mi kar ni šlo. Včasih sem več vedela, se mi zdi. To bi lahko bil moj hobi.

TURA 8: POVSEM NEHOTE V PEKEL.

Lanske ture so zabeležene v spominu in v blogih, kar je povsem pravilno in tudi pričakujoče. Da bomo slej ko prej začeli spet z odkrivanjem novih poti, iskanjem novih izzivov in pitjem dogodivščin, je bilo jasno brž po vstopu v koledarsko leto. Ampak saj vemo, kako pride. Enkrat to, drugič ono, a vseeno nam je uspelo, da smo se tiste nedelje podali na pohod z znanim ciljem, da bomo odkrili toliko neznanega, pa si nismo niti predstavljali.

Da bi med zimskimi meseci izgubil kaj veliko kondicije, se ni bilo za bati. Očitno mi na tem področju kar gre, kljub bolj lenemu obdobju. Sicer sem letos že enkrat osvojil Blegoš, a v planu je bila daljša tura, ki se je zaradi prepričanja treh glav še podaljšala. Več o tem v nadaljevanju.

Tako smo tri brihtne in svežega zraku željne glave pustile avte na Straži in jo mahnile po asfaltu v Repše in nato naprej v rahel spust, čez most in ponovno v klanec do Grepiš. Asfaltna cesta je kmalu postala makadamska, brez kakšnih posebnosti, le nenehno je bilo videti pot, na katero moramo priti. A do tja je še dolga. Sproščen klepet in zdrava zajebancija sta nam vlivala pogum in nas grela, saj je bil izjemno mrzel dan. Že ob samem štartu je bilo dobrih šest pod ničlo, čez cel dan pa se ni povzpelo nad nulo. Ampak kaj bo to, vsega vajenim pohodnikom. Do Snoviš smo se dodobra ogreli, nato pa zagrizli v strm klanec, ki nas je pripeljal Na Izera, od koder se je odprl prelep pogled na Lazec in Otalež. Čas za malico. Morebiti sem imel tistega sendviča premalo, a ker se je obetala še dolga pot, sem ga pol pustil za kasneje. Takrat se nam še sanjalo ni, da bo toliko dolga, kot sploh nismo pričakovali.

Tja gor moramo priti…

Vržemo vase vsak svojo hrano, Von in sopohodnik s priimkom za časa življenja ne preveč čislanega poeta še pokadita cigaret, nato pa mahnemo v desno in dobrih štirideset minut tolčemo do Cesarja. Še enkrat desno, utrujajoči asfalt nas pripelje v sam center Idrijskih Krnic. Menda je poleti prav posebno lepo, ampak sam se tudi zdaj ne pritožujem. Razgledi in pogledi so že sedaj vredni truda. Vojsko in Hudournik, pa skoraj tja do Oblakovega vrha, da ne zanemarim dejstva, da večino poti vidimo tudi Porezen, Črno Prst in meni ljubi Krn in vse ostale v tisti liniji. Tu tudi srečamo prve pohodnike.

Pogled na Idrijske Krnice.

Od daleč opazimo gospoda Marjana, ki nas kasneje, ko že nadaljujemo proti Rupi, prehiti. Nič kaj zgovoren ni bil, pa tudi prepričani nismo, da je bil sploh Marjan, zato ne začnemo pogovora, on pa takisto tudi ne. Ampak on je velik pohodnik, on ve, kam gre. In mi mu sledimo. Kar se izkaže za veliko napako. Tako veliko, da nas je stala uro dvajset časa in štiri kilometre. Seveda je Marjan zavil drugam, mi pa, ker je bil cilj naravnost, smo nadaljevali naravnost. Blagi spust, sneg kot moka, nobene gazi, vdira se. Na tabli piše Pekel. Nekam bomo že prišli. In res, pridemo. Navzven vsi trije rahlo razočarani, a vseeno polni optimizma (čeprav verjetno lažnega) pridemo v sam Pekel. Če obstaja kraj, v katerega hodiš in prideš vanj in ni nobene poti naprej, razen tista, po kateri si prišel in je po možnosti to nekje sredi niča, potem je to to. Ampak ker tam stoji hiša, v kateri je mimogrede med novembrom 43 in junijem 44 delovalo partizansko okrevališče, bi pričakoval tudi pot…pa je ni. Kaj zdaj?

Pekel.

Odločitev, da izpeljemo tako, kot smo si zamislili. Ni druge. Dva kilometra nazaj v rahel klanec, po tistem mokastem snegu. Sploh nisem vedel, da poznam toliko kletvic, kolikor sem jih sam pri sebi izustil med tistim racanjem proti Rupi. No, tam smo opazili, da je tudi tabla bolj čudno postavljena. Nič čudnega, da smo zgrešili.

Ni komentarja.

Potem gre samo še navzdol. Vsaj nekaj časa, skozi Stržnico in do naslednjega odcepa, kjer zavijemo levo. Potem je zopet makadamska ravnina, ki nas kmalu pripelje na asfalt in v idilične Jagršče. Tu vleče rahel vetrič, ki ni tistega dne prav nič prijazen. Okrepčamo se z žganjem, nato pa še zadnja etapa – štiri kilometre in pol spusta po asfaltni cesti do izhodišča. Pri avtih smo vsi pametni, »ja, lepa je bila, fajn je blo«, priznamo pa si ne, da smo povsem izčrpani. Dedci, pač.

Saj ko sedaj razmišljam, ja, tistega dne smo res imeli preizkušnjo. Malo te čas lovi, malo so nepredvidene stvari in takrat drugače gledaš. Danes rečem, da je bilo fajn in lepo, kar takrat nisem mogel in niti hotel. Šest ur in pol ter več kot petindvajset kilometrov za prvo letošnjo turo je namreč le veliko več, kot smo pričakovali.

M#10: O BORZI LJUBEZNI.

20.3.2018

Dragi.

Ti veš, ker sem ti že omenila, da si želim fanta. Ne kar takoj, da bi me danes eden osvojil, ampak tako, bolj počasi. V bistvu ne vem, ker se bi s tem soočala prvič in se mi tudi sanja ne, kako se bi sploh morala obnašati. In ker pravih prijateljic nimam, sem se zatekla v svet interneta. Malo sem povprašala na Facebooku in Twitterju, pisala sem celo na med over net, da povprašam, kje bi lahko dobila izbiro fantov. Domnevam, da ne moreš kar iti po ulici in vsakega fanta, ki ga srečaš, vprašati, če bi bil tvoj fant, kot se to vidi v filmih. Verjetno bi izpadlo butasto v realnosti.

Nekaj punc mi je svetovalo, naj grem ven. Ampak kam? Če bom stala pred hišo, verjetno ne bom nikogar zanimala, si mislim. Klubi, bari, pivnice, to me ne zanima. Da bi se name prilepil nek pijan fant, ne, to me res ne pritegne. Druge so mi priporočile telesne aktivnosti, torej šport, kjer nisem ravno doma. Saj grem rada s kolesom, ampak kakšna pa je možnost, da bom srečala samskega kolesarja? In to še ni vse, če recitiram tisto priljubljeno reklo iz prodaje, kjer te že skoraj prepričajo v nakup, nato pa dodajo še ta magičen izrek, ki te dokončno prepriča, da to boš pa kupil, četudi ne rabiš. Če bom recimo s kolesom stala ob cesti, se bo kak samski kolesar ustavil? Ali, če me bo prehitel, naj dirjam za njim in kričim ¨čakaj, čakaj, ti si meni všeč¨? Močno dvomim, da bi se kdo zaljubil vame na prvi pogled, sploh ko bi bila vsa prešvicana in zadihana.

Nato mi je kar nekaj ljudi napisalo, da danes poteka modernejša doba in da se partnerja išče na internetu. Tako je najhitreje, menda, pa samo sliko dodaš in napišeš nekaj hobijev in podatkov o sebi in potem čakaš, da ti kdo piše. Rekli so, da je to najceneje, ker ne rabiš drage obleke, ne rabiš izgledati dobro, ker pač le klepetaš in čas si vzameš zvečer, eno uro, odpišeš tistim ki te zanimajo oziroma naredijo vtis in je. Da ne povem, ko sem o tem povprašala na med over netu, mi je nekaj fantov takoj pisalo, da če sem za zmenek. Kar tako, takoj. Mislim, ne takoj, ampak v roku enega tedna. Nekateri so pustili kar email naslov, naj jim pišem. Eden je celo obljubil, da bi pri njemu dobila vse, kar bi si želela, kar se mi zdi nelogično, ker kako bi pri njemu dobila vse, če sploh ne ve, kaj si želim. Če bi mi rekel, se dobiva v tej in tej kavarni in greva potem k meni domov in bi se dobila in šla k njemu domov in bi me vprašal, če bi kaj jedla in bi jaz rekla, želim si škampe na buzari in bi on rekel, tega pa nimam, potem to ne bi bilo to. Ne obljubljat vsega, če potem enih škampov ne moreš pripravit.

Kot si opazil, dragi, sem današnji datum podčrtala z rdečim kemičnim svinčnikom, ker sem se odločila, da je današnji dan nekakšna moja prelomnica. Uradno sem se prijavila na borzo ljubezni. Raziskala sem vse možne portale za spoznavanje fantov in se na večino prijavila. Tinder me je oni dan, ko sem se prijavila, kar malo razočaral, je pa res, da sem namesto svoje slike objavila sliko simpatičnega mucka, ki v gobčku drži vrtnico. Pisal mi ni nihče. Danes pa sem se prijavila na kupid, ona on, urgenco, avanture, jazinti, mojpartner, twoo, badoo, bumble in mogoče še na kakšnega, ki sem ga zdaj pozabila. Na vseh straneh sem izpolnila profil, tako da bo vsak vedel, koliko let imam in iz kje okvirno prihajam, napisala hobije in objavila sliko. Sicer ne takšne, kot jo imam na osebni, ampak eno lepšo, ki sem jo posnela lani na morju, ampak se vidi le obraz, na drugi pa sem slikana v hrbet. Slikala me je mami lani, ko sva šli na Zajamnike. S tem, da sem se na vse to prijavila, se začenja moja pot v svet ljubezni. Zdaj pa da vidimo, kako bo to potekalo. Dragi, veš da ti bom poročala.

Firbčna kot sem, sem že zvečer hotela preveriti, če je kaj odziva, ampak mislim, da bo večje presenečenje, če to storim jutri po službi. Poleg tega nočem, da me zasvoji, kot pravijo, da internet zasvoji. Čeprav je zame izredno malo možnosti, da bi me.

Prav zanima me, koliko fantov mi bo pisalo. Z mislijo na to se sedaj poslavljam. Se oglasim, ko se bo kaj zanimivega zgodilo.

M#9: O RUBRIKI NA DANAŠNJI DAN.

11.3.2018

Dragi.

Zjutraj je v sobo prihitela mami in mi hitela razlagati, da je umrl Miloševič. Bila sem rahlo šokirana, saj sem bila prepričana, da je umrl že pred leti in v polsnu nisem uspela dojeti, kako bi lahko umrl dvakrat. Mi je bilo pa čudno, da bi se to zgodilo. Šele po zajtrku sem ugotovila, da mi je mama govorila o njeni priljubljeni rubriki »na današnji dan«. Sicer mene tudi zanima zgodovina, ampak nisem tako zelo obsedena, kot mami. Ona ima cel registrator, zelo lično urejen, na vsakem listu posebej datum in kaj se je zgodilo na tisti dan v preteklosti. Za vsak rojstni dan ve, kdo od slavnih se je na tisti dan rodil ali umrl, natančno pove vse dogodke, skratka, obsedena. Velikokrat mi pove povsem drugo informacijo. Nekaj časa sem si zapisovala, kar mi je povedala o preteklosti na dnevni ravni. Če sedaj pogledam, lani mi je na ta dan povedala, da je umrl Alexander Fleming, to je bil tisti stric, ki je izumil penicilin, ali pa oni drugi, ki je pisal knjige, ne vem točno. Če pogledam še nazaj, dve leti nazaj mi je povedala, da se je rodil Tomaž Domicelj. Takrat nisem vedela, kdo je to in sem preverila na internetu, potem mi je bilo jasno, da bi bilo mogoče boljše, da sploh ne bi brskala.

Razmišljam, da bi morala tudi sama kaj početi v tej smeri. Dragi, če pogledam malo v prihodnost, verjetno bo ta mamina knjiga, ki jo vsako leto vsak dan dopolnjuje, nekoč moja. Saj se ne strinjam z njo in njenim početjem, ampak roko na srce, v to je vložila ogromno truda in škoda bi bilo, če bi to nekega dne zamrlo. Dragi, obljubim, resnično, bom se bolj zanimala za to. Za njen hobi, če že svojega nimam.

Lahko ti priznam, utrujena sem. Danes sem prosta, nedelja je in plan imam cel dan počivati, gledati serije in brati internet. In to je tudi vse, kar sem nameravala danes napisati.

Zvečer sem si namestila Tinder.

M#8: O PRVEM DELOVNEM DNEVU.

26.2.2018

Dragi.

Ne morem skriti navdušenja nad Nininim klicem. Čeprav sem ga pričakovala, nisem mislila, da bo tako kmalu. V petek, malo preden je mami postavila tenstan krompir na mizo, je zazvonil mobitel. Neznana številka in najprej sem mislila, da mi hočejo prodati kakšno zavarovanje, saj se teh vsiljivih klicev kar težko znebiš. Tudi če rečeš, da nič ne rabiš, ti ponudijo pa nekaj drugega, vse, samo da bi te prepričali, da bi nekaj vzel. Saj vem kako to gre, sem vendar prodajalka. Čeprav z niti enim delovnim dnem. Vseeno sem se javila.

»Živjo, Nina tle. Na razgovoru sma se zmenile, da te pokličem. A si še na razpolago?«.
»Živjo, ja, še, ja«, sem odgovorila navdušeno.
»Super, a bi lahko prišla v ponedeljek? Boma imele malo uvajanja, pa to«, je rekla.
»Okej, pridem. Kdaj pa?«. Zakaj ljudje podajo samo polovico pomembnih informacij? Logika je, da enkrat zjutraj, ampak lahko bi prišla ob petih popoldne in rekla, da smo se zmenili samo za ponedeljek.
»Kar ob devetih pridi«.
»Okej, super«.

In, dragi, danes je bil ta ponedeljek. Že pet minut pred deveto sem parkirala in se odpravila proti informacijskemu pultu, kjer je močnejša ženska očitno že vedela, kdo in kaj sem. Močnejša ne mislim močnejša, ampak dobesedno debela. Ne samo debela, prav zavaljena. Ena tistih, ki zaradi obsega svojega telesa in kratkosti rok le teh ne more prekrižati na hrbtu. Še spredaj ji je verjetno muka. Ampak so me učili, da ne smem soditi po zunanjosti, zato tega ne počnem.

Nina in Marjan sta me sprejela v sejni sobi. Marjan mi je podal roko, povedal par vljudnostnih fraz, nato pa je Nina razložila površen proces dela ter urnik. Delala bom en teden zjutraj, en teden popoldne in takrat, ko bom popoldne, me bo čakalo še nedeljsko delo. Tudi prav, denar mi bo prav prišel. »Natančnejše navodile boš dobila na oddelku, kamor smo te dodelili«, je rekla Nina. Rodilnik, sem si mislila. »Zdaj pa kar stopi z mano«, je rekla in ubogala sem, kot menda moraš nadrejene. Toliko sem se že pozanimala. Stopila sem za njo v nek majhen prostor, na čigar vratih je pisalo ¨ekonomat¨, med kupe kartonastih škatel, polnih papirja za tiskalnik, rolic, verjetno za blagajno in ostale uporabne krame. Izročila mi je brezrokavnik, dva kemična svinčnika, blokec, olfa nož in majhne škarijce. »To je osnovna oprema«, je rekla. »Kar nadeni si brezrokavnik in greve na oddelek«.

Med potjo proti oddelku mi je razkazala še trgovino, prehod v skladišče, skladišče, priročno skladišče in kar naenkrat sva stali pred simpatično črnolasko. No, simpatična je bila verjetno trideset let nazaj, saj jih je zdaj kazala več kot petdeset in njen obraz je že načel zob časa. Kar slab je moral biti tisti zob, saj se ji je videlo, da nekaterih gub ne more skriti še tako dober puder. Črnolasa je bila pa še vedno, čeprav verjetno ne original.

»Vida, tole je Marina, Marina, tole je Vida«, naju je predstavila Nina. »Vida bo tvoja mentorica in ti bo pokazala način dela in predstavila vse, kar moraš vedet«. Proti Vidi sem stegnila roko, ona jo je tako hladno prijela, niti zamigala ni z njo, imela sem občutek, kot bi prijela mrliča. Sovražim hladne roke, ampak to ni bila hladna roka, to je bila roka ledene skulpture. In ko se je predstavila, ojoj, tisti siten, piskajoči glas. Saj sama tudi nisem popolna, ampak občutek imam, da se ne bova štekali.

»Pridi, pokazala ti bom tvoje delo«, je rekla s tistim grdim glasom. Peljala me je v skladišče. »To je voziček«, je rekla in s prstom pokazala na voziček. »To je moka« in je pokazala na moko. Počutila sem se kot v vrtcu. »Kaj ti povesta ti dve informaciji«, je vprašala. Kaj naj rečem? Naj se pohecam? Bolje da ne, s svojimi mrtvo hladnimi očmi me lahko zamrzne. »Moko naložimo v voziček in peljemo v trgovino, si mislim«, sem rekla. »Prav misliš«, je rekla. Kako bi lahko sploh mislila narobe?

Nekaj minut kasneje stojiva pred polico z moko. »Tvoje delo je«, je začela, »da pogledaš, kaj na polici manjka, greš v skladišče iskat, pripelješ in preden zložiš na polico, jo obrišeš. Police morajo biti polne in čiste. Če ljudje nekaj ne dobijo, gredo v drugo trgovino in to je najslabše, kar se lahko prodajalcu zgodi«. A resno? Zanimivo, da je to slabše kot recimo smrt ljubljene osebe ali bog ne daj, požar, naravna katastrofa ali kaj takega.

Vida me je pustila samo, jaz pa sem vso moko spravila s polic, jih obrisala in nazaj zložila. Ni mi jasno, zakaj bi morala čistiti samo ko bi jo nakladala. Poleg tega moraš biti priden, da na drugih pustiš vtis in to je potem ključ do uspeha. No, ključ ti ne pomaga nič, vmes so še vrata, ki jih moraš odpret. Proti koncu delovnega časa je spet prišla Vida, pogledala, kaj sem naredila in kaj naj rečem, se mi zdi, da je bila za moj prvi dan kar zadovoljna. Videla je, da je vse čisto, nikjer ni bilo lukenj in mislim, da sem naredila vtis. »Dobro je, pojdi domov«, je rekla. Ona reče, da je dobro? Dobro ni dobro. Dobro je relativno. Pomeni, da ni slabo, pomeni le, da je zadovoljivo. Kot če bi v šoli dobil dve. »Veš kaj je še treba«, je vprašala. Skomigajoče sem naznanila, da ne vem. »Pazit na roke«, je rekla. In priznam, so me res kar bolele. Kako ne, saj sem veliko preložila.

Dragi, res me veseli, da sem dobila službo, v kateri uživam. Zdaj bom pa zaključila, ker me resnično bolijo roke.

SREČNO VSEM!

Spodobi se in pravično je ob zaključku leta spisati nekaj stavkov. Nekaj tistega, gorkega, česar med letom nisi. Ker najboljše stvari menda pridejo na koncu.

Tradiciji se bom tokrat izognil in ne bom lepil linkov na določene zapise. Kogar bo zanimalo, bo šel poiskat. Kogar bo zanimalo, ampak bo len, tisti me bo privat vprašal za link. Ni kaj, tako pač je.

Leto je bilo zanimivo. Predvsem zato, ker sem gonil svojo pot, svoje prepričanje. Ko bi vedeli, kolikokrat mi je kdo rekel ¨pa ti si bloger, napiši kaj o aktualni tematiki¨ in sem bil samo ono, kaj pa je aktualna tematika? Ja, seveda bi lahko pisal o marsičem, ampak dejansko sem o aktualnih temah. Zame. Za druge niso toliko aktualne. Zakaj nisem? Zakaj pa bi, če o tem pišejo domala vsi mediji. Tako recimo, v iztekajočem se letu, nisem niti velikokrat uporabil besed, kot so korona, covid, maska, razkužilo in podobne, niti nisem dejansko pljunil čez nobenega politika, čeprav imam o njih določeno mnenje. In prav to je razlog, da nimam veliko bralcev, da se moji zapisi ne množično delijo na fejsbuku in da me pravzaprav nihče ne ceni zaradi mojega dela. Sploh se ne sekiram, za časa življenja so prezirali večino piscev.

V bistvu nimam kaj napisati. Zgodba, ki sem jo začel brž prvega dne v prvem mesecu leta, se je klavrno zaključila kak mesec kasneje, ko sem ugotovil, da se mi pravzaprav ne ljubi redno hoditi na Porezen. Potem sem nekaj časa hiberniral, naredil nekaj kilometrov na kolesu, pretežno pa obiskoval manj obljudene vzpetine. Recimo, da je bil Nanos eden tistih, kjer je bilo največ vrveža. Aja, to pa zaradi tega, ker se da do tja z avtom. No, potem je bil pa Krn tisti. Ker, kakšno zadoščenje je biti v hribih, če do tja prideš z avtom? Meni neznano dejstvo.

Bolj kot ne za foro, sem s pohodniškim kameradom začel z Juliano. Čeravno sem vsako etapo opisal v zapisih, sem nekaj stvari vendarle izpustil. Recimo, kako se nama ni dalo čakati tri ure na vlak in sva nadaljevala po železniških tirih, se vmes uspešno in na indijanski način izognila vlaku ter naletela na bližnje prebivalce, ki niso bili nič kaj prijazni zaradi tega početja. »Tuki je meja«, je rekel en. Ti imaš mejo v glavi, sem si mislil. »Privat lastnina«, je dejal. Seveda, proga teče po tvoji privat lastnini, bedak. Pa kako sem iskal rešitve in do kolen na polno stopil v vodo. Kako so se gamsi razveselili pozabljenega kruha. Kako nam je razbeljeni asfalt ubijal voljo do hoje in o malicah na cerkvenem ozemlju, madonca sveta, nekega dne bom lahko napisal knjigo o tem.

Kolesarjenje sem letos bolj zanemaril, zgolj iz enega dejstva – včasih se moraš kakšni stvari odpovedati, da spoznaš, koliko ti pomeni. Vseeno je za mano nekaj kilometrov. Doživljaji s praznimi gumami. Trenutki z iztegnjenimi sredinci. Skupna kolesarjenja, kar je zame noviteta, saj v 98 procentih kolesarim sam. So pa v glavi že neki plani za prihodnost, ampak o njih ne bom v tem trenutku.

Prebral nekaj knjig, kupil vse letošnje številke moje priljubljene revije ter še nekaj starih za v zbirko, poleg redne službe začel še z enim biznisom, slišal veliko dobre glasbe in še več obupne, brisal meje, risal sledi, ustvarjal poznanstva, širil dobro voljo, v nekaterih primerih celo zavist, spil veliko dobrega žganja, se posvečal bolj sebi kot drugim, užival v trenutkih, ki so mi dani, na najrazličnejših lokacijah. Da, točno to sem počel v tem letu, letu, ki počasi izginja in za katerega si večina želi, da ga niti ne bi bilo.

Čakaj malo, ti to še vedno o starem letu? Ja. Kar ste brali do sedaj, je bilo spisano še v tistem letu, letu prekletstva, kot ga imenujejo nekateri. Potem sem nekaj časa iskal primernejše besede in se letos odločil, da bi bilo brezpomensko karkoli olepševati. Sem kot sem in je kot pač je. A moram zdej še na tisto tradicionalo, kaj si želim? Ajde, če je že treba. Da bi zdrav bil, pa srečo imel. Da bi znal napisat še kak zanimiv blog in prehodit še kak kilometer. Da bi mi veriga tekla in denar ostajal. Da bi … ma ja, tega je tolk, da se povedat ne da. A, da bi skromen ostal, tega ne smem pozabit.

Kaj pa vi? Vsem štirinajstim bralcem želim množenje namesto deljenja. Korake namesto stopinj. Pot namesto cilja. Vodo v vseh oblikah. Žalost v gramih in veselje v galonah. Naj bo … ja, naj bo.

Srečno!