Gregor Blog

13.9.2018

Dragi.

Se spomniš, ko sem ti približno dva meseca nazaj omenila, da ima mami novega fanta, čeprav takrat o tem nisem vedela nič in sem samo sklepala? Naj ti povem, prav sem sklepala. Počutim se kot zmagovalka, čeprav nisem niti tekmovala. Ena taka osebnostna zmaga med realnostjo in miselnostjo. No, mogoče ne miselnostjo, bolj domnevanjem.

Skratka, pogovor z mami je danes potekal takole, ob kosilu.
»Kaj je tole?«, sem radovedno vprašala,
»Porova juha«, je odgovorila mami.
»In kaj bo še sledilo?«. Ne morem živeti od porove juhe.
»Nekaj mesa. Na žaru sem spekla čevapčiče in ražnjiče«.
»Od kdaj imamo pa žar?«.
»Saj niso na žaru, v ponvi sem spekla. Le pisalo je na embalaži, da so za žar«.
»Potem sigurno ne bodo dobri. Če piše, da so za na žar, potem niso za v ponev«, sem poskusila duhovičiti in se ob tem delati smrtno resno.
»Pa saj ni razlike«, je že malo povzdignila glas.
»Pa hecam se no, mami, ne bod tolk občutljiva«.

Sledilo je nekaj minut tišine. Približno tri. Potem se je nadaljevalo.
»A zvečer boš doma?«.
»Namen sem imela, ja. Zakaj?«.
Potem je na rahlo zavzdihnila, odložila palčko od ražnjiča na krožnik in srknila požirek vode.
»Obisk bova dobili«, je nazadnje le izustila.
»O, res? Kdo pride?«. Obiskov sem se običajno razveseljevala. To mi je ostalo še iz otroških dni, ko mi je vsak, ki je prišel na obisk, kaj prinesel.
Spet je bilo nekaj trenutkov tišine.
»Stane«, je nazadnje le rekla.
»Kdo pa je Stane?«, nisem odnehala.
»Moj…«.
»Moj, kaj? Sodelavec? Mehanik? Zobozdravnik? Prijatelj?«. Med tem ko sem rekla prijatelj, sem se navihano nasmehnila in, ne vem kako se reče tej gesti, ampak dvakrat na hitro privzdignila obrvi. Tako kot skomigneš z rameni, ampak ne vem, če se ta izraz uporablja tudi za obrvi.
»Moj, ja, prijatelj«, je na koncu rekla.
»Pa, a bo kaj resnega«, sem dregnila.
»A daj no«.
»Kaj, daj no. Saj si dovolj stara«, sem ji rekla prav tako, kot ona reče meni ob določenih prilikah.
»Ma, šele spoznala sva se. Ampak je ena iskrica le preskočila, zato sem ga povabila k sebi domov«.
»K sebi domov? Misliš, k nama domov? Ker jaz tudi živim tu…«.
»Ja, seveda, k nama. Ampak prijateljuje z mano, zato se tako reče«.

To je bilo potem to. Dragi, meni se ne sanja, kdo je ta Stane, kakšen je, ne koliko je star, nič. Nisem drezala vanjo. Če bi imela kaj vesti, bi sama povedala. Verjamem, da je težko o tem govoriti s hčerko, sploh svojo. Tudi meni ni lahko. Komaj sem se navadila, da nimam družine. Oziroma, saj jo imam, ampak razbito. To je isto, kot bi imela razbito vazo. Neki koščki so, ampak skupaj pa ne gredo.

Veš kaj me zanima. Mami mu je verjetno omenila, da ima hčerko, ampak, ali je omenila, koliko sem stara? Mami jih ima petinštirideset, kar pomeni, če mu ni omenila, bo ta Stane lahko sklepal, da imam nekje med pet in deset let. Kaj, saj v teh modernih časih le redkokatera rodi pred petintridesetim. Dejansko bi pa lahko bila stara tudi trideset let, če bi mami zgodaj začela. In če mu mami ni omenila moje starosti, bo on avtomatsko sklepal, da imam med pet in deset let in mi za darilo prinesel plišasto Pujso Pepo. No, pač, naj mi jo. Me zanima, kdo bo bolj zardel od sramu.

Okrog sedmih, bila sem ravno v dnevni sobi, je pozvonilo pri vratih. Mami, cela zrihtana, je brž vstala in šla odklenit. Valda je tudi odprla, če ne, Stane ne bi upal noter. Jaz sem se podvizala v kuhinjo, da ne bom izpadla nezainteresirana tam v dnevni sobi pred televizijo. Vstopil je mož manjše postave, z rahlo plešo. Za trenutek se mi je zazdelo, da je tisti igralec iz Naše male klinike, ampak ni bil. V naročju je držal velik šopek tulipanov, tako velik, da se mu ne bi smelo reči šopek, ampak preprosto šop. Izročil jih je mami, ki je kar kipela od zadovoljstva. Nato se je obrnil proti meni in iztegnil roko.
»Živjo, jaz sem Stane, me veseli«.
»Zdravo, Marina«, sem rekla in mu segla v roko. Imel je rahlo hrapavo dlan.
»Glej, tole je zate«, je rekel in kar od nekod se je v njegovih rokah znašla darilna vrečka, ki mi jo je ponujal. »Nisem vedel, kaj naj ti prinesem, zato sem ti prinesel tole«.
»Oh, hvala, ne bi bilo treba«, sem odvrnila, ne da bi pogledala v vrečko.

Le kakšno minuto kasneje sem naredila najboljšo stvar tega tistega večera. Namreč, se poslovila.
»Jaz vaju ne bom motila, tako da kar grem«, sem rekla nasmejano in se odpravila proti svoji sobi. Prepričana sem bila, da bo vsaj eden od dveh zaljubljencev želel, da ostanem, pa ni bilo tako. Kar mi je po eni strani sedlo, po drugi pa ne ravno najbolj.

V sobi sem pogledala v vrečko. Kaj misliš, dragi, kaj mi je prinesel mamin karkoli že je? Ne boš verjel. Dišečo smrečico za v avto.

Sploh ne bom več pisala.

9.9.2018

Dragi.

Pet dni se te nisem dotaknila, kaj šele da bi te odprla in vate karkoli napisala. Pet dni od izjemno intimnega dogodka z Nino in še vedno razmišljam le o tem. Je kaj narobe z mano? Mislim, po moje ni. Ni mi sicer do tega, da bi o tem javno govorila in obvestila vse znance, ampak če bom to zadržala zase, bo povsem okej. Mogoče se bo še kdaj ponovilo, mogoče ne. Želim si le, da se prijateljstvo z Nino ne bi končalo. Da ne bi imela slabe vesti. Ampak očitno je bila to njena želja, če ne, tega ne bi storila, verjetno. Moja želja vsekakor ni bila, mi je bilo pa všeč. Naj se sliši še tako čudno, nedolžnost sem izgubila z žensko. In zdaj, ko vsaj približno vem, kako je, bi jo nekega dne rada izgubila tudi z moškim.

Od tistega dne z Nino nisva govorili. Ne poznam njenih misli, njenih čutenj. V bistvu imam le spomin. Oh, kako me je treslo, ko je z jezikom krožila okrog mojih bradavičk in kako me je spreletel hladni pot, ko mi je dvignila noge in se z jezikom potopila v moje mednožje. Česa takega še nisem doživela. In kako je predla, ko sem začela ponavljati njene poteze. In kako se je tresla, ko se je približevala vrhuncu, brez besed, le z rahlim in tihim vzdihovanjem. In kako se je potem privila k meni, da sva v objemu in v tišini gledali v strop v vsej tisti medli svetlobi dveh lučk na nočni omarici. In kako sva se zjutraj poljubljali, preden sva vstali in šli na zajtrk. Kaj vse sva počeli, kar bi morali početi z nasprotnim spolom in že pet dni razmišljam, ali je to greh ali ne. Nisem prišla do zaključka, kajti ljudje smo čudna bitja in imamo različne poglede. Mogoče še bo greh, ko Nina ne bo več govorila z menoj.

In veš, dragi, sploh ne vem, kaj je to bilo. Je to ljubezen? Je bila le spolna želja? Sploh ne vem. Kaj naj naredim? V glavi imam tisoč vprašanj in tisoč odgovorov, za katere ne vem, če so pravilni. Mogoče so, mogoče ne. S kom naj se pogovorim? Pila že dolgo ne berem več in verjetno kotiček tete Justi niti ni več aktualen. Na med over netu se bodo delali norca iz mene, na twitterju me bodo feministke spljuvale, na facebooku pa niti ne mislim karkoli objaviti, saj mi tam sledi še lastna mami.

Že vem. Atija bom poklicala. Ne zato, da mu to povem, ampak ker ga že dolgo nisem.

In potem bom poklicala še Nino.

4.9.2018

Dragi.

Vikend sem zopet preživela z Nino na morju, tokrat na Hrvaškem, le streljaj od meje. Mislim, da so bili to zadnji trenutki letos ob vodi. Poleg tega, da sva se basali za zajtrk, preskočili kosilo, ker sva bili vmes na plaži in zopet jedli šele večerjo, sva se spet umikali ljudem, iskali samotne plaže in veliko pogovarjali. Na samotni plažici, kjer skorajda ni bilo sence in je daleč stran svoja gola telesa nastavljala le še peščica nagcev, se je zdelo kot v nebesih na zemlji. Pogrešala bom morje.

Čutim, da sva z Nino postali res pravi prijateljici. Skorajda se že poznava toliko, da bi lahko rekla, da se poznava celo življenje. To seveda ni mogoče, ker tudi dvojčki se ne poznajo celo življenje, pa čeprav živijo skupaj od maternice naprej. Zato sem ji zaupala podrobnosti zmenka z Damjanom. O tem, kako je prišel oblečen kot hipster, do tega, kako lepe brke ima in še več, lepo in črno negovano brado ter ji razložila njegovo miselnost o življenju na tem, zanj sicer umazanem svetu, proti čemur se je pripravljen boriti.

»Koliko je pa star?«, je vprašala.
»Mlad je, šele enaindvajset. Čeprav je videti trideset«.
»Pa ima kaj?«.
»Kako to misliš?«
»Pač, če ima kaj, avto, stanovanje, izobrazbo, šiht…«.
»To pa ne vem. Službo ima, pa res ne vem, kaj dela«, sem odvrnila.
»Oh no, Marina«, je rekla Nina in se prevalila na trebuh. Jaz sem še vedno sedela s po turško prekrižanimi nogami. Zazrla sem se v njeno zadnjico. Pod določenim kotom je bila videti kot genetsko povečana nektarina.
»Ti, Nina… a ti je že kdaj oseba ženskega spola rekla, da imaš lepo rit?«.
»Kaj?«, je začudeno rekla in se začela glasno krohotati. »Mislim, oblečeno že verjetno kdaj, gole zadnjice mi pa ni še nobena komentirala. Veš da sem nudistka postala šele pred kratkim«.
»No ja, prej že, kot jaz«.
»Ja. Po razhodu z bivšim sem si rekla, da bom uživala življenje in se ne ozirala na mnenja drugih. Priporočam ti to, če boš kdaj v krizi«.
»Torej, moje mnenje te ne gane, ali kako?«.
»Tvoje mnenje, glede česa?«, je vprašala.
»Ja, rekla sem, da imaš lepo rit«, sem rekla rahlo sramežljivo. Saj sploh ne vem, ali je bilo prav ali ne.
»Veš kako je, eno je mnenje, eno pa resnica«, je rekla in mi poklonila en hudomušen pogled. »Saj, če hočeš, me lahko s kremo namažeš po njej«, je dodala in se še bolj navihano nasmehnila.
»Ah daj no«, sem odvrnila in jo na rahlo s pestjo boksnila v ramo. Čeprav, dragi, ti veš, da nimam nikakršnih izkušenj. In da sem stara osemnajst in pol in da je že skrajni čas, da se izobrazim še kako drugače, kot ponuja šola ali služba.

»Torej, kaj je potem s tem Damjanom? Bosta postala par, al kako?«.
»Ne vem. Saj sva šla le enkrat ven. Niti ne vem, če sem mu všeč«.
»Aja…«.
»Mislim, verjetno sem mu, če mu ne bi bila, si verjetno ne bi še vedno dopisovala«, sem bila nekoliko pametna. Čeprav res ne vem.
»Ja, veš kako je, zdaj boš morala čakati, če te bo še povabil«, je rekla Nina.

Saj ima prav. Ona ima več izkušenj in verjetno bom od nje izvedela več, kot od tiste osebe, od katere bi morala. S tem mislim na mami. In pa ati, on bi lahko tudi kaj povedal. Ampak ne, oba me smatrata še kot majhno dekletce in se ne zavedata, da sem odrasla ženska. Saj res, morala bi atija kaj obiskati. Dragi, kaj meniš, bi morala Damjana povabiti ven? Moram jaz narediti naslednji korak? Kako? Naj kar napišem, da ga vabim ven? Pojma nimam, kako naj to storim, naj vzamem idejo iz kakšnega filma?

»Daj«, je rekla Nina, »se oblečeve in greve na večerjo, potem pa še na pivo. Potem ti bom v sobi nekaj pokazala«. Spet tiste fore na njen dialekt. Greve, pejve… Vstala je in se začela pripravljati na odhod. Še enkrat sem pogledala njeno zadnjico. Nato sem vstala in se začela še sama pripravljati.

Vsaka s svojo brisačo, saj drugega nisva niti vzeli s seboj na plažo, sva stopili na simpatično teraso prijetne restavracije. Nina si je ogledovala jedilni list, jaz pa sem že vedela, kaj bom. Že nekaj dni sem sanjala o kalamarih na žaru in prepričana sem bila, da jih bodo tu, ob morju, znali odlično pripraviti. Naročili sva si vsaka svojo Ožujsko in se prepustili lahkotnemu popu na lokalnem radiu. Nina je naročila pico in menda je bila odlična, moji kalamari so se pa tudi kar topili v ustih. Bilo je toliko, da ni bilo treba sladice in sva namesto nje raje še vsaka eno pivo. Kljub temu, da je sonce že zašlo in da je že september, je bilo zunaj še vedno soparno.

Komaj sem čakala, da pridem v sobo, da se stuširam in vržem na posteljo. Pri Nini sem zaznala rahel, ampak res rahel strah, ko sva prispeli v sobo.
»Kaj je?«, sem dregnila vanjo.
»Nič«, je kratko odvrnila.
»Rekla si, da mi boš nekaj pokazala«, sem nadaljevala.
»Saj ti bom. Ampak najprej tuš. Daj, pojdi«, me je skoraj nagnala. Nekako ni bilo čutiti, da je dobre volje.

Vroče, kot je bilo, mi je sedla hladna prha. Stisnila sem si v dlan milo z vonjem citrusov in pričela z umivanjem. Rada se dodobra natrem z milom, da potem še sama svoj vonj zaznavam. Nenadoma se odgrne zavesa tuš kabine, tako nenadoma, da sem na kratko zavpila od strahu. Nina brez vprašanj stopi v kad in mi prilepi dolg poljub na ustnice. Stala sem kot vkopana, ne da bi vedela, kako reagirati. Odlepila je ustnice, me pogledala globoko v oči, mi eno roko položila na komolec in se znova prilepila na moje ustnice. Dragi, kaj naj? En del možganov mi je govoril ¨prepusti se, enkrat se živi¨, medtem ko je drugi del vztrajno ponavljal ¨nehaj, takoj nehaj!¨. Kako se bo počutila, če ne bom sodelovala? Razočarano? Bo to uničilo prijateljstvo? Razprla sem ustnice in najina jezika sta se začela prepletati.

Kasneje sva tesno objeti ležali v postelji. Zdaj sem vedela vse in nič.
»A veš, če mi te bo Damjan speljal… Saj ti privoščim, ampak malo bom pa vseeno ljubosumna«.

31.8.2018

Dragi.

Sem že omenila včeraj, da ti bom danes opisala zmenek. Ga ne bi, ampak sem še toliko pod vplivom čustev, da še danes malo lebdim. Saj v bistvu ne, ampak se tako počutim. Vsaj zdi se mi.

Damjan, moj drugi zmenek, odkar sem se odločila hoditi na zmenke in iskati potencialnega partnerja, se je pripeljal s kolesom. Ne da je nek športnik, ampak vseeno je imel kar daleč. Tako sem mislila, dokler ni povedal, da je na obisku pri babici in si je sposodil njeno kolo. In njegova babica živi le kak kilometer stran. Skratka, da se tip pripelje na starem ženske kolesu na zmenek, že to je odličen pokazatelj, da mu dol visi za vse. Dragi, oprosti, ampak kar bom sedaj napisala, je res samo zate – všeč so mi ljudje, ki jim dol visi, ampak od vsega, kar lahko visi, vsaj ena stvar mora znati tudi stati, a ni tako? Saj mogoče ti ne veš, ker nisi živo bitje. Niti nisi moški, čeprav te naslavljam v moški obliki. Ne vem, mogoče ker si zvezek.

No, moj drugi prvi zmenek je hipster. Tega mi sicer ni nikoli omenil, ampak prišel je, kljub toplemu vremenu, v hlačah na črto, v beli srajci s kratkimi rokavi, čez ramena je imel hozntregarje, pripete na hlače še na tisti starinski način na ščipalke, čez balanco pa mu je visel ponošen reklc. Dišal je po meni neznanem moškem parfumu, ampak sklepam, da ni bil ravno najcenejši in Lidla. Imel je dolgo, a urejeno brado, ki se je, če sem jo pogledala pod določenim kotom, rahlo svetlikala. Kasneje je objasnil, da si vanjo vtre nekakšno olje. Imel je še kratke brčice, ki so bili na konceh rahlo zavihane, nosil pa je očala s črnim okvirjem.

Se spomniš, kako sem se zmrdovala nad Anejem, ki je imel brke? Ampak tisto niso bile brke, niti najmanj. Tisto je bila skregana družina podnosnih dlak, ki ni ni dobila socialnega stanovanja nikjer drugje, kot nad zgornjo ustnico. Damjan, moj hipster, on je imel brke, ki se jim lahko reče brke. In še marsikaj drugega. Pač, lepo urejen moški, ki je bil zaradi brk in brade videti starejši, vsaj tja blizu trideset, je imel enaindvajset let. V bistvu je bil še fant. In to lep fant. Ko sva se hodila proti bližnjemu kafiču, sva bila verjetno videti kot iz kakšne razglednice iz konca sedemdesetih, čeprav je to le moje laično mišljenje, saj poznih sedemdesetih nisem nikoli doživela. In tudi ko sva sedla na teraso, je kar nekaj punc obrnilo pogled proti njemu. Očitno je zaželen. Super, lahko mi zavidajo. Na zmenku sem z lepim fantom in ostali mi to zavidajo, moje življenje je končno podobno filmu.

Veliko sva govorila in všeč mi je bil njegov pogled na svet. Tak, boli me kurac varianta. Ne briga ga, kdo je vodilni v politiki, športu, na glasbenih lestvicah in še kje drugje. Sam je rekel, da mu je najnujnejša skrb zase, ker on osebno od neke zmage nekega pevca na Eurosongu ali športnika na tekmovanju nima nič, saj more še vedno v službo, da zasluži za hrano in ostalo kar potrebuje. In bolj kot sva govorila, bolj mi je postajal všeč.

Dragi, kaj meniš? Je zdaj pravi čas, da se zaljubim? Je Damjan sploh pravi? Se on sploh hoče zaljubiti? Nič nisva govorila o tem, kaj je komu všeč, le malo sva se spoznavala in klepetala.

Oh, kako je moje življenje od včeraj naprej naporno. Dragi, tu bom zaključila, grem razmišljat o mojem hipsterju.