M#27: O BINGLJU.

8.8.2018

Dragi.

Glede na to, koliko sem bila minula leta ob morju, je letošnje leto kar rekordno. Kriva je Nina. Ona je namreč včeraj zvečer napisala SMS ¨Jutri imaš prosto, zjutraj te poberem in greva na morje¨. Razveselila sem se, kako se ne bi. Prostega dne sicer bolj kot morja.

Čakala sem jo pred hišo, ko je njen avto priropotal, vrgla vanj nahrbtnik in sedla na sovoznikov sedež.
»Lepo plažo poznam«, je rekla, ko je speljala.
»Super. Nudistična?«, me je zanimalo.
»Divja. Sredi tedna smo, nikogar ne bo«. Kar je sicer res, ampak smo tudi sredi glavne turistične sezone.

Nina očitno te zadeve pozna. In ima strah. Pred čim, sprašuješ? Saj veš, ona je blogerka. Skoraj bi lahko bila influenserka. Na Instagramu ima veliko sledilcev in ji ni ravno do tega, da bi jo na divji plaži kdo prepoznal, po možnosti oblečen, jo skrivaj slikal in kje objavil njeno sliko. Tega si res ne želi, zato vedno poišče kakšne skrite kotičke, kjer ni skoraj nikogar.

»Veš, fina plaža je tam od Strunjana desno«, je začela z razlago. »Ampak tam je bolj za zvečer ali ponoči. Čez dan je veliko oblečenih in imam občutek, da me kdo gleda«.
»Ti veš, jaz obalo zelo slabo poznam«, sem odvrnila. Očitno je ena divja plaža tam v Strunjanu desno, kot je omenila. Sama nisem bila še nikoli v Strunjanu. »Kam potem greva?«, sem vprašala.
»Na Debeli rtič«, je odvrnila.
»Na Debeli rtič? A ni tam nekaj za otroke?«.
»Je in ni«, je bil dvoumen odgovor.

Kakšno uro kasneje parkirava, nadenem si nahrbtnik in mahneva jo na policijsko plažo, za katero nisem vedela, da je policijska. Ne vem, po čem bi lahko sploh sklepala, da je policijska, saj ni bilo nobenega policaja na njej. Le nekaj ljudi se je grelo na zgodnjem soncu, v veliki večini Italijanov, vsaj po gelu v laseh sodeč. Mislila sem, da se bova utaborili tam na koncu tiste betonske plaže, ampak ne, Nina je kar hodila naprej.
»Kam greve sploh?«, sem vprašala v rahlo njenem narečju.
»Kar za mano, boš videla«, je odvrnila.
»A je še daleč?«.
»Ne.«. Bolj odrezavo se ne bi dalo odgovoriti.

Kakih pet minut hoje po kamnih sva le prispeli na menda točno določen del plaže. »Tukaj«, je rekla Nina, odložila nahrbtnik in na hitro pogrnila armafleks.
»Tukaj?«, sem vprašala, odložila nahrbtnik in na hitro pogrnila armafleks še jaz.
»Točno tukaj. Če bova imeli srečo, naju ne bo nihče motil«, je rekla med montažo brisače. Snela je črne adidas natikače, kakršni so sedaj menda moderni, na hitro odvrgla vse cunje in zakorakala v morje. Jaz ostajam bolj pri klasiki in sem imela preproste japonke.

Dragi, ne boš verjel, kakšen občutek svobode je to, ko s sebe odložiš vso obleko. Ja, če greš moje pisanje brati za kakšen mesec ali dva nazaj, sem imela precej zadržkov in mi je bilo precej neprijetno, zdaj pa se slečem kar tako, brez kakršnegakoli sramu. To seveda ne pomeni, da bi se slekla tudi v centru Ljubljane, ampak na plaži pa ni problem.

Dopoldne je minilo hitro, Nina je iz nahrbtnika potegnila tisto plastično posodo s pokrovom, ki se ji je včasih reklo taperver, zdaj pa se ji verjetno ne več, ker nikogar več ne slišim, da bi to rekel.
»Glej, kosilo sem pripravila«, je rekla. V prvi posodi so se bohotili kosi pohanega mesa, v drugi kruh, v tretji narezani paradižniki in sir. Kako se nama je zdelo fajn jesti, tam, sredi plaže, kjer res ni bilo skoraj nikogar. Mimo je res šlo nekaj ljudi, ki so očitno iskali primeren prostor in večina jih je celo pozdravila. Starejši par je celo povprašal, kakšna je voda in z Nino sva istočasno odgovorili. Nina je rekla, da je topla, jaz sem odgovorila, da je mokra. Počutila sem se rahlo butasto, a sem kakšno minuto kasneje ugotovila, da je bilo butasto tudi vprašanje. Pozneje sva z Nino sklepali, da ga sploh ni zanimalo, kakšna je voda, ampak da je le iskal razlog, da se malo ustavi in si bežno ogleda dve mladi in goli telesi.

Namazala sem se in legla na trebuh, ter vzela v roke križanko. Nisem je ravno veliko rešila, ko me je malenkost zmanjkalo. Nina je gledala v telefon, ampak sumim, da je tudi ona rahlo zadremala. Nežno valovanje morja je pač tako delovalo.

»O, glej ju«, sem slišala nekje v sanjah. »Halo«, se je nekdo oglašal. Kakšne sanje.
»Kaj pa vidve tu«, sem zaslišala.
»Kaj pa ti«, sem slišala Nino. To ne morejo biti sanje. Slišala sem samo tisti zvok, kot ga povzročajo mokre bose noge v mokrih kroksih. S kom se pogovarja Nina? Je že navezala stik s kakšnim mimoidočim, ali je le nekdo, ki jo je prepoznal iz njenega bloga? Postavila sem se na komolce ravno toliko, da sem lahko obrnila glavo, a me je sonce ravno toliko slepelo, da sem videla le moško postavo, kateri je iz približne sredine telesa visel bingelj.
»O, Marina, živjo. Mislil sem, da si ena druga. Nisem vedel, da si tudi ti naša«, je presenečeno izjavil neznanec. Obrnila sem se na hrbet in si nastavila dlan nad oči, da sem boljše videla. Pred nama je stal Janko, naš skladiščnik.
»O, Janko, kaj pa ti tu«, sem presenečeno odvrnila.
»Nič, dopoldne sem delal, jutri sem pa prost in sem izkoristil. Nisem vedel, da si tudi ti naša«, je še enkrat ponovil. Kako naša, čigava naša?
»Čigava, naša?«, sem vprašala.
»Ja, nagica. Za Nino sem vedel, ti si pa res presenečenje«, je izdavil.
»No ja, ne obešam ravno na veliki zvon nečesa, kar se ne tiče drugih«, sem odvrnila in se rahlo nasmehnila.
»Ja ja, saj jaz tudi ne. Vseeno je presenečenje«.

Dragi, naj bo jasno, kdo je Janko. Janko je dobro ohranjen moški pri štiridesetih. Imel je menda eno punco, ki je bila bolj materialno naravnana, on pa ji s svojo plačo ni uspel privoščiti vseh njenih izmišljotin, poleg tega je raje denar vlagal drugam, pa je šla. Od takrat je sam, vsaj kolikor se govori. Ne ravno preveč, nekaj pa le da nase, veliko hodi po hribih in vzdržuje kondicijo. V službi se dobro razumemo, izven pa se ne družimo ravno kaj veliko.

»A se vama lahko pridružim?«, je vprašal in skoraj že odložil nahrbtnik. Prosim, Nina, ne izusti ničesar neprimernega.
»Joj, Janko, oprosti, ampak z Marino imava povsem ženski dan«, je rekla Nina.
»Seveda, seveda, razumem, brez zamere«, je hitel pojasnjevati.
»Ni panike, res ne, kdaj drugič pa z veseljem«, se je izmotala Nina.
»Ja, ja, z veseljem, kar povejta, ko bosta spet šle, grem naprej, poiskat kak prostor«, je rekel, se na hitrico poslovil in šel. V bistvu naju ne bi motil, je pa rahlo neprijetno gledati sodelavca na dan dopusta.

»Fak«, je rekla Nina.
»Kaj fak?«.
»Nisem si mislila, da bom kdaj gola srečala nekoga golega, ki ga poznam v oblečenem stanju«, je rekla.
»Tudi jaz ne, sploh tako na frišno«. Podstavila sem si nahrbtnik in se zazrla nekam v daljavo.

»Ampak…«, je rekla čez nekaj časa. Čakala sem na nadaljevanje. Ki ga kar ni bilo.
»No, a bo kaj«, sem jo dregnila.
»A si videla njegovega binglja«, je rekla in obrnila pogled proti meni.
»Videla«, sem rahlo sramežljivo odvrnila.

Med potjo proti domu sva prišli do zaključka. Ni prav, da je moški s takim bingljem sam.

Veš, dragi, po vseh dopisovanjih s fanti, na tistih straneh za iskanje ljubezni in po enem bolj kot ne dolgočasnem zmenku, se mi zdi, da se mi je začelo dozdevati, kakšnega fanta bi rada dobila.

M#26: O ANGELU, ZA KATEREGA NE VEM, ČE JE RES ANGEL.

27.7.2018   

Dragi.

Vroč poletni večer, dolgčas mi je in nimam kaj počet. Pregledam večino odzivov na moj oglas, v katerem iščem ljubezen in zaradi katerega sem vedno bolj prepričana, da ljubezni tam ne bom našla. Saj sem že napisala, kaj se tam išče. Vseeno me prepriča sporočilo štiriindvajsetletnega Angela, čeprav ne vem, ali je to njegovo pravo ime ali le vzdevek. Če je pravo ime, morajo biti njegovi starši blazno verni, ker bolj svetega imena, kot je Angel, pač ni. Kar mi sicer ni ravno všeč. Všeč mi je pa sporočilo, ki mi ga je napisal. Naj ga prepišem, da boš vedel, o čemu pišem.

¨Pozdravljena. Sem 24 letni fant, ki še sam ne ve, kaj išče. Če si za kak klepet, kasneje mogoče srečanje in če se bova ujela, mogoče še kaj več, se mi javi. Sem resen, zaposlen, ljubitelj narave, iskren, pošten, pa še kaj se bi našlo.¨

To, da ne ve, kaj išče, me je pritegnilo, ker tudi sama ne vem, kaj iščem. Naj mu pišem? Seveda mu bom. Pred pol leta bi bila zadržana. Nina me je naučila, da se živi samo enkrat in da se zamujena priložnost nikoli ne vrne. Če mu zdaj ne odpišem in ga pustim kakšen teden čakati, mi mogoče potem on ne bo odpisal. In bom jaz v pričakovanju odgovora, on pa bo v tem času spoznal drugo. Takrat se ob njegovem imenu pojavi znak, ki kaže, da je aktiven v klepetalnici. Ni kaj, nimam kaj izgubiti. Kliknem.

¨Živjo¨
¨Pozdravljena. Kako si?¨
¨Dobro, ti?¨
¨Tudi dobro. Kaj počneš?¨, je kar hitro začel z vprašanji.
¨Dolgočasim se. Ti?¨. Nenapisano pravilo dopisovanja je menda, da odpisuješ hitro in postavljaš ista vprašanja kot sogovornik.
¨Tudi nekaj podobnega. Kaj iščeš?¨
¨V bistvu ne vem, rada bi spoznala nekoga, ki bi lahko bil moj fant¨
¨Jaz bi lahko bil tvoj fant¨, odvrne pogumno.
¨Dvomim¨, ga rahlo zafrkavam. Dejansko bi res lahko bil moj fant, nekoč.
¨Zakaj dvomiš?¨
¨Ker se niti ne poznava¨
¨Ampak se lahko spoznava¨
¨Ne vem če¨
¨Počneš še kaj drugega, kot dvomiš¨, ga zanima. Zdaj me že ocenjuje po dveh minutah klepetanja.
¨Nisem rekla, da dvomim¨
¨Bere se že tako¨
¨Mogoče res. Ampak ne moreva se spoznat kar tako¨, kar je sicer res.
¨Zakaj ne?¨
¨Nič ne vem o tebi¨
¨Ja, potem pa vprašaj¨
¨Povej mi kaj o sebi¨
¨Kaj te zanima?¨
¨Tako, na splošno, kako ti je ime, koliko si star, iz kje si, kakšne hobije imaš…¨
¨Saj piše vse v profilu¨
¨Ni ravno res¨
¨Kaj ni res?¨
¨Ne piše imena. Piše le Angel in 24 let¨
¨A to ni dovolj?¨. Firbec moški.
¨Ne vem, če piše Angel, še ne pomeni, da si Angel¨
¨Zakaj ne bi bil?¨
¨Ker ljudje lažejo. A če bi ti pisalo Mozart, potem bi ti morala kar verjeti, da si skladatelj?¨
¨A pa misliš, da je bil Mozart edini, ki se je pisal Mozart?¨. Tole postaja vse bolj naporno.
¨Nisem tega rekla. Pravim le, da ne vem, če si res Angel¨
¨Naj slikam osebno in ti pošljem?¨. Popravljam, ne le naporno, tudi dolgočasno.
¨Če hočeš¨, odvrnem in dodam smajlija.
¨Če mi torej ne verjameš, da sem Angel, mi boš verjela, če ti rečem, da sem Bojan?¨
¨Ne gre za to, da ti bom verjela, ampak za to, da se predstaviš¨
¨Kaj pa, če sem Uroš?¨
¨Ja, ne vem kaj si. Če iščeš nekaj resnega, se mi zdi prav, da se predstaviš¨
¨Ti se nisi predstavila¨
¨Res se nisem, ampak tudi ti se nisi. Jaz vsaj nimam problemov s tem. Pozdravljen, jaz sem Marina¨
¨Marina ali Marinka?¨. Dragi, ti veš, nihče v življenju me ne kliče Marinka.
¨Marina¨
¨Lahko bi bila Marinka¨, postaja neduhovit. No, saj ni bil niti duhovit, tako da bolj ostaja, kot postaja.
¨Lahko bi bila tudi Barbara¨
¨Zakaj pa nisi?¨
¨Ker je Marina moje ime in ne morem biti nekaj, kar nisem¨
¨Torej, katera Marina si?¨
¨Kako, katera? A bi še priimek?¨. Ne bom mu dala priimka, če on noče niti pravega imena povedat.
¨Ne ne. A si Marina Izola ali Marina Portorož?¨. Ojoj, slabšega vica že dolgo ne.

¨Halo?¨, po tem, ko nekaj minut nisem odpisala.
¨Kaj je¨, odvrnem.
¨Kam si šla?¨
¨Nikamor, še sem tu¨
¨Ja, ampak ne odpišeš¨
¨Ne vidim razloga, da bi¨
¨Hotela si klepetati, saj si me kliknila¨
¨Res sem hotela, ampak ne vem, če bi še¨
¨Zakaj ne?¨
¨Ker mi ne deluješ odrasla oseba¨
¨Po čem to sklepaš?¨
¨Po obnašanju¨
¨Kako se pa obnašam?¨
¨Slabše od otrok v vrtcu¨
¨Kako to misliš?¨
¨Otroci v vrtcu se znajo vsaj predstaviti¨. Potem je sledilo nekaj minut tišine z njegove strani. Oprosti, dragi, ampak tip mi deluje kreten. Menda obstajajo ljudje, s katerimi si ni treba dopisovati v nedogled, povedo nekaj o sebi in to po resnici, povabijo na kavo in v kolikor si resna oseba, tisto vabilo sprejmeš, greš na kavo in potem se odvije, kakor pač se.

¨Torej, delaš v vrtcu?¨, pride sporočilo čez deset minut.
¨Ne¨, sem kratka.
¨Kje pa?¨
¨Zakaj te zanima?¨
¨Ja, tako, da se malo spoznava, ne¨
¨Prej nisi znal povedati nič o sebi, zdaj te pa o meni vse zanima¨
¨Ja, če nisi nič vprašala¨
¨Kako ne, vprašala sem po imenu, pa koliko si star, pa iz kje si¨
¨Ja, ampak to je tudi vse, kar si vprašala¨
¨Pa še na to nisi odgovoril¨
¨Saj tudi ti nisi¨
¨Ampak ti nisi nič vprašal¨
¨Sem vprašal kje delaš¨
¨Sprašuješ, o sebi pa ne poveš¨
¨Kako si skrivnostna. Ja, če ne vprašaš¨. Postajala sem kar malo jezna.
¨Nisem skrivnostna, le pošteno se mi zdi, da oba odgovarjava. Lahko povem, da delam v trgovini, pa ti?¨
¨Jaz malo to, malo ono¨
¨Kaj bi to bilo¨, me zanima.
¨Malo tega, malo onega, saj veš¨
¨Ne, ne vem. Skrivnosten si¨
¨Pač, nočem govoriti o službi¨
¨Aha. O čem pa bi govoril?¨
¨Malo tako, kaj počneš v življenju, pa to¨
¨No, pa povej, kaj ti počneš v življenju¨
¨Nič kaj takega, malo služba, malo hobiji¨
¨Kakšne hobije pa imaš?¨, sem začela postajati radovedna.
¨Nič kaj takega, malo prostega časa imam in se ne posvečam hobijem kaj veliko¨
¨Ampak omenil si hobije in mene zanima, kakšni so¨
¨Si pa radovedna¨. Spet sem si vzela nekaj minut pavze.

Povej mi, dragi, kakšni ljudje so to? Vse ga je zanimalo o meni, o sebi pa ni znal ničesar povedati. Nisem ravno oseba, ki bi si dopisovala v nedogled, sploh če pogovor ni zanimiv. In pogovorom s tem Angelom, Bojanom, ali karkoli že je, ni bil zanimiv. Hotel je izvedeti čim več o meni, o sebi pa je vse le zavijal v tančico meglene skrivnostnosti. Kakšna lepa primerjava mi je uspela, tančica meglene skrivnostnosti. Všeč mi je, bom še kdaj uporabila.

Razmišljala sem, ali naj mu še napišem nekaj v slovo, kot recimo ¨spat grem¨ ali kaj podobnega, ter ga nato ignoriram, pa sem ugotovila, da mi tega sploh ni treba. Zakaj bi zapravljala čas za nekaj, za kar že na samem začetku dobivam občutek, da ne bo napredovalo, če pa že bo, bo to izredno počasi. Dovolj je. Zaprla sem okno, v katerem je bil klepet z Angelom. Nisem ga blokirala, ni potrebe. Ni škodljiv. Kar naj mi kretenček piše, jaz pa ga bom ignorirala. In naj se sprašuje, zakaj mu ne odpišem.

TURA 9: GORA KRVI IN VZDIHLJAJEV.

Je že res, da prav o vsaki turi ne pišem. Lani sem iz same lenobnosti izpustil en zapis o vzponu na Matajur, letos pa itak tako zelo malo hodim, da skoraj ni o čemu pisati. Saj ne, da sem len. Dejansko je bilo letošnjih nedelj bolj malo, da ne bi bile deževne. In če niso bile deževne…

»Greva, sam greva neki na izi«, sem odgovoril, ko me je Von spraševal, kdaj bova spet kam šla. Ni me sram o temu govoriti, kajti iz karantene nisem prišel ravno v top kondiciji, nekatere sledi kovidnosti pa čutim še danes, po več kot mesecu dni. Kot zakleto, ravno med karanteno sta bili dve lepi nedelji, pa še kaj drugega, kar ne spada ravno v ta zapis.

Pogled na gore z izhodišča.

Njemu so te poti bolj znane in po njegovih besedah mi ne bo žal te lahkotne ture. Tako sva v zgodnjem dopoldnevu pustila avto tik pod planino Kuhinja in jo mahnila na Mrzli vrh. Gora krvi in vzdihljajev, kraj strašnih spominov, kot jo je poimenoval nadporočnik Rado Pavlič, ni ravno gora, vsaj meni je delovala bolj kot vzpetina ali hrib. Ampak lepo počasi. Pot poteka večinoma skozi gozd in tiste sončne nedelje, ko je sonce že nakazovalo poletje, je bilo to več kot odlično.

Najprej en postanek pri Puščavnikovi jami, kjer je kar osemnajst let prebival domačin iz vasi Krn, Majdlčev Franc. O tem bi rad izvedel kaj več, a je napisanega gradiva skoraj nič. Kmalu naprej (no, ne ravno tako zelo kmalu, kakšno uro kasneje) se znajdeva na planini Pretovč, od koder se odpirajo lepi pogledi na planino Sleme, desno pa ugledamo eno najbolj idiličnih vasic – Čadrg.

Vhod v Puščavnikovo jamo, v kateri je od leta 1936, pa vse dokler ga leta 1952 ni zasul snežni plaz, živel Puščavnik, Majdlčev Franc iz vasi Krn.

Ampak tu se šele začne. Vzpon postane bolj strm, a ves trud je kmalu poplačan, ko prideš do muzeja na prostem. Ki je tam z namenom. To strmo pobočje nad Tolminom je namreč danes sinonim za nekdaj najbolj krvavo bojišče v Dolini Soče. V kaverni si lahko ogledaš oltar, ki so ga madžarski vojaki postavili leta 1917 in je posvečen Materi Božji. Slik z razlogom ni. Odideva naprej proti vrhu. Celoten vzpon lahko opazuješ ostaline avstro-ogrske in italijanske prve obrambne črte. Z lahkoto se postaviš v leta prve svetovne vojne in si predstavljaš, kaj so doživljali vojaki, samo zato, da bi…no, pustimo to pri miru.

Le malo pod vrhom se nastaviva soncu in iz nahrbtnika potegneva vsak svojo malico. Mimo pride preplašen par pohodnikov in pove, da sta zašla. »Lejte, gaspa, minuta in bosta na stezi«, kar očitno ni bilo najbolj jasno, saj je sledilo še približno šest vprašanj na temo iskanja steze. Suhe klobase praviloma sedejo povsod in skoraj vedno, nad jurja nadmorske pa še toliko bolj. Odracava proti vrhu, kjer se odpre pogled vse tja do morja, osebno pa me najbolj fascinira pogled na Sočo, ki je tega dne prav posebne svetlo smaragdne barve. Če bi znal z besedami opisati to lepoto, bi jo, a ker je ne znam, vas vabim, da ta pogled doživite v živo. Četudi sem prej omenil, da meni ne deluje kot gora, smo vseeno na 1359 nadmorske.

Pogled na Sočo.

Nazaj grede se spustiva do vikenda Vonovega kolega, a ga na žalost ni bilo, sva pa vseeno solidarnostno pustila sixpack, malo posedela na soncu, nato pa se odpravila naprej, zopet na planino Pretovč in po drugi, ne ravno uhojeni stezi, nazaj proti avtu.

Pogled proti Tolminu.

Po dolgem času je res sedlo nekaj hoje po zgodovinsko zanimivih poteh. Dan je bil lep, poln sonca in zdrave zajebancije in, kot vedno, smo ga zaključili ob pivu. Če lahko tistemu rečemo pivo.

M#25: O TEM, KAKO VSI VEDO, KAJ JE DOBRO ZAME.

18.7.2018

Dragi.

Danes dopoldne, pred službo, sem se dobila s svojo družbo. Nekaj punc, nekaj fantov. Večinoma pridni ljudje, ki se ne gibajo v istih krogih, kot se naši vrstniki, na kratko, ne pijejo, ne kadijo, hodijo v šolo in podobne zadeve. Naj povem, da sem edina, ki ne hodim več v šolo. In naj povem, da sem edina, ki dela. Ostali si niso poiskali ničesar niti za časa počitnic. Je pa tudi res, da ima večina bolj premožne starše, kot jaz.

In se je razvnela ena debata, da sem butasta (ne ravno s temi besedami), ker hodim v službo.
»A veš, ti si si kar zajebala lajf, k si tako mlada šla delat«, je komentirala ena.
»Ja, kaj pa naj«, sem odgovorila.
»Morala bi še v šolo hodit, se izobraževat«.
»Zakaj?«, me je še vedno zanimalo. Vedno se rada spustim v pogovore o tem, kaj bi jaz morala, ker očitno me drugi bolj poznajo, kot se sama.
»Ja, več možnosti bi imela, pa boljši lajf, pa tko, sej veš«.
»Ne, ne vem«, sem vztrajala.
»Ja, pač, sledila bi svojim sanjam, boljšo službo bi imela, več denarja, pa vse to, kar pride zraven«.
»Aja, to misliš. Kaj pa pride zraven?«, me je razganjalo od radovednosti.
»Pa daj no, a si neumna? To se tko reče«.
»Nisem neumna. Mogoče se komu zdim, sama sebi se ne«, sem odvrnila. »Torej, ti slediš svojim sanjam?«.

Potem je sledilo nekaj govorjenja o tem faksu, pa o onem faksu, pa en gre študirat neko stvar, da bo, ko konča, prevzel očetovo podjetje, druga gre na študij v tujino, ker pri nas tak študij sploh ne obstaja, skratka, dolgčas. Ampak mene je še vedno zanimalo kaj več o vsemu skupaj. Predvsem o temu, kar se tiče mene.

»Se pravi, ti boš šla sedaj nekaj študirat, kar te vsaj približno zanima, vmes boš ugotovila, da te sploh ne zanima in se prepisala na drug faks, kjer boš recimo pri osemindvajsetih diplomirala. In kaj potem?«.
»Ja, potem bom dobila službo, valda z dobro plačo, saj bom imela diplomo. Potem bom počakala toliko, da me zaposlijo za stalno, nato pa družina, otroci, hiša in podobno«.
»Ampak, saj veš, da je diploma samo papir, ane? In če bodo zahtevali izkušnje? Pa tudi službe za neko visoko izobrazbo ne rastejo kar na drevesih«, sem jo hotela postaviti na trdna tla. Saj v bistvu je meni vseeno, njeno življenje je in naj ga živi, kakor ga pač hoče. Problem je le v tem, da so potem ti isti ljudje najbolj užaljeni, ko jih na kakšnem razgovoru zavrnejo ali jim ponudijo plačo manjšo, kot so pričakovali.
»Pa ja, službo začneš že prej iskati, poveš da še študiraš, vprašaš za kakšno štipendijo, potem si pri njih nabiraš izkušnje, potem te zaposlijo, tako to gre«, je preprosto razložila.
»Okej«, sem rekla, »ne bi več o tem poslušala. Vedi le, da bom jaz čez deset let imela deset let izkušenj, ti pa nobenega dne delovne dobe. Takrat se bova pogovarjale spet o temu, če boš za«. Prav razhudilo me je. Tako zelo, da sem položila dva evra na mizo, se na hitro poslovila in odvihrala.

Veš, dragi, običajno je tako. Vse punce, no, ne ravno vse, ampak nekatere so tako zelo pametne, da hodijo na vse možne fakse in se potem slikajo z diplomami in z vsemi možnimi papirji, z nasmeški do ušes in če ne bi imele ušes, bi jim šel nasmeh kar okoli in okoli glave. Potem ne najdejo službe in karkoli je manj od njihove izobrazbe, je za njih nesprejemljivo, ker one imajo diplomo. One niso kar nekaj, one so diplomirane, a veš. One ne bodo delale kot natakarice, one so študirane, one so se skozi celo šolanje borile za to, da bodo delale od sedmih do treh, še raje pa do dveh, in to ne za manj kot tisočaka in pol. Potem pride kruta realnost in jih vidiš na oddelkih s keramičnimi lonci v vrtnarskem centru ali za blagajno Mercatorja. Seveda to še ni vse. Med študijem spoznajo študenta, se noro zaljubijo in kasneje ugotovijo, da to ni to, je le študent in brez denarja. Srce si želi ljubezni, glava pa nečesa več in tako začnejo pogledovati za nekom, bolj stabilnim, biološka ura tiktaka, pa kaj ti bi govorila, ker verjetno že vse veš. Čeprav si neživa stvar, domnevam da veš, kaj pišem vate.

Po eni strani si prav želim, da bi kdaj kakšno tako osebo, polno same sebe, dobila v svoje roke. Ne dobesedno, recimo da bi prišla k meni v službo. Kjer bi jaz bila kot je bila Vida meni in bi jaz rekla ¨zdaj pa zloži moko tam¨ in podobne zadeve, obenem pa ji dala vedeti, da lahko o dveh jurjih samo sanja.

Sploh ne vem, zakaj to pišem. Nekega dne, čez mnogo let, bom to prebirala in, kljub temu, da bo lepo prebrati svoje misli od mene mlade, bi raje imela kakšne lepe spomine. Žal od danes nimam nobenega lepega pripetljaja, saj ni bil dan nič posebnega, tipičen vsakdanjik, z izjemo dopoldanske kave. Popoldne sem bila pač v službi, zvečer sem se posvetila branju in pisanju.

Dragi, se ti javim, ko se mi ponovno zgodi kaj zanimivega.

M#24: O VRNITVI V REALNOST.

Dragi. Vidiš, tako to gre. Ko pravijo, da hitro mine, kar je lepo, jaz jim dam prav. Dopust je hitro minil. Večinoma sva z Nino poležavali, plavali, se sončili, predvsem na najini plaži v bližini kampa, malo pa sva tudi raziskovali otok in občasno poiskali kakšno samotno plažo ali pa vsaj takšno, kjer ni bilo kopalkarjev. Vseeno pa se nama ni zgodilo nič kaj posebno izstopajočega, kot nekaterim, kakor sem brala na internetu. Nekateri očitno so toliko naduvani, da jih težave čez mejo kar same najdejo in posledično pridejo incidenti in ostali problemi. Tako je, ko gre človek na morje in misli, da je s tistim najemom apartmaja kupil še pol turističnega naselja in vsaj četrtino vseh barov, kjer naj ga bi stregli kot kralja in ne kot običajnega turista. Neverjetno, kaj vse dobiš za nekaj kun.

Pred dnevi, natančneje predvčerajšnjim, sem se znašla nazaj v realnosti. Spet me čaka eno leto istih obveznosti, dokler ne bo spet junij in bom spet odšla na dopust. Vsaj predvidevam tako. Spet so tu mami, pa ati, dedi, služba in z njo Vida, spet je pred mano en kup filmov in serij, pa en kup branja in če vse zgoraj našteto strnem v eno besedo – dolgočasje. Mogoče bi lahko rekla tudi z drugo besedo – rutina. Vsaj tako si mislim, kajti na dolgi rok nimam pred seboj prav ničesar, kar bi me izpopolnjevalo ali vsaj veselilo. Tiste drobne stvari, kot je dobra knjiga, pač ne štejem v to. Je bil pa prvi delovni dan po dopustu poln presenečenj. V službi, recimo, me je Marjan obvestil, da je Vida dala odpoved. Pretiranega veselja pred njim nisem kazala, sem pa na samem rahlo zaploskala od navdušenja. Temu je botrovalo tudi dejstvo, da je nikdar več ne bom videla. Zdi se mi odlično, kajti nekoga bledoličnega je težko gledati, sploh če nima nekih lepih obraznih potez, obenem pa ga je še težko poslušati, če ima tak piskajoč in ušesom neprijeten ton glasu. Nina je bila tudi navdušena nad to informacijo. Druga stvar, dobila bom sodelavko, kateri bom lahko jaz ukazovala. Sicer nimam pretirane želje po tem, da bi morala kazati, da sem jaz glavna, sploh ker v svojem življenju, kljub temu da je do sedaj bilo dokaj kratko, delujem bolj kot siva miška. Mi bo pa všeč, če se bo vedelo in če nova sodelavka tega ne bo sprejela samoumevno, ji bom pač dala vedeti.

Drugo presenečenje me je čakalo doma. Mami, ki ni kaj preveč brige pokazala zame in me je znala ob vsaki moji odločitvi, četudi je bila še tako dobra ali pa se mi je vsaj zdela dobra, zatreti v kali, je bila tokrat kot prerojena. Ali je temu bila kriva moja odsotnost, ne vem. Kar ni bilo zaznati tiste njene večne zagrenjenosti in ob prihodu domov me je objela, vse povprašala, vse jo je zanimalo, bila je nasmejana, delovala je precej dobre volje. veliko sicer nisem razmišljala o temu, kolikor pa sem, sem prišla le do dveh zaključkov: začela je eksperimentirati z drogami, ali pa ima kakega tipa. Upam, da je slednje. Čas bi že bil, da bi si kaj našla, saj po ločitvi ni imela nikogar, vsaj kolikor jaz vem.

Kaj pa jaz, dragi, to te zagotovo zanima. Samo nekaj dni sem doma, pa že pogrešam morje. Ampak se bom še vrnila, letos, zagotovo. Aja, nekaj drugega sem ti hotela zaupati. Seveda sem preverila vse ponudbe ljubezni. In ta ponudba, če se ji lahko reče ponudba, je precej klavrna. Kljub temu, da sem navedla, v kateri starostni skupini iščem potencialnega fanta, se mi javljajo tudi deset in več let starejši gospodje, ki bi jim sama težko rekla gospodje. Gospod je nekdo uglajen, s porihtanimi stvarmi v življenju, ne pa nekdo, ki išče petnajst let mlajše punce po spletu. Eden mi je napisal, da je boljši od vsakega mladca. Kaj točno je s tem mislil sicer ne vem, ker eni ljudje so tako zelo omejeni, da jih je sama zunanjost. In kaj, če si ti bolj natreniran in če pri petinštiridesetih izgledaš mlad – še vedno jih imaš petinštirideset. Bolj me zanima, kaj počneš v prostem času, znaš kaj skuhati, znaš še kaj drugega kot govoriti o svoji službi in svojem hobiju. Ker, dragi, ne boš verjel, kolikor spremljam, ene iščejo res le zunanjost. Lepe cunje, dober avto, dobro plačana služba, da jih lahko vozi sem, pa tja in se potem razkazujejo na instagramu. Jaz ob takih kar malo bruhnem.

Potem sem trem ali štirim fantom odpisala. Takim, ki so se mi zdeli dokaj normalni, čeprav je danes normalnost relativna. No, ne samo danes, relativna je bila že deset let nazaj, kolikor sem prebrala, le da sem bila jaz takrat še deklica in se mi nobena stvar ni zdela posebej izstopajoča. No, odpisala sem jim in zdaj me zanima, kam me bo to pripeljalo. In trenutno vem, kam se bom jaz zdaj odpeljala – v sanje.

M#23: O PRVEM SLAČENJU.

25.6.2018

Dragi.

Kaj mi je preostalo drugega? Nič, prav nič. Ljudje znajo govoriti, ko pa pride čas za dejanja, običajno zmrznejo. Dokler je za pisati po internetu, so vsi glasni, pametni, vsi vse vedo, ko je treba pa dati kaj od sebe, kaj več, kot le besede, potem se kot miši poskrijejo v svoje luknje. Ti povem, dragi, tisti trenutek sem bila na istem. Se spomniš, ko sem pisala, da bom tudi jaz tako samozavestna? Kako so bile moje besede odločno zapisane, tako zelo, da sem sama sebe prepričala? In zdaj je prišel tisti moment, ko sem tudi jaz morala dati nekaj od sebe. V tem primeru oblačila. Prav prepričevala sem se tam, na tistem skoraj ravnem kamnu, ki je bil ravno dovolj velik, da bi se nanj spravilo pet ljudi, ¨pa daj no, Marina, saj ni nič takega, saj ni nikjer nikogar, saj si tudi na svet prišla gola¨ in ja, res je, ampak vseeno me je vsaj malo sram. Ne vem, nerodno mi je. In Nina mi medtem maha iz vode.

Nerodna kot sem, se vseeno spravim k slačenju. Verjetno sem rdeča v glavo, bolj malo zaradi sonca in veliko bolj zaradi sramu. Pogrnem brisačo, sezujem sandale in slečem majico. Sama sebe prepričujem. ¨Pa daj, na morju si. Naj bo tvoj letošnji dopust ena sama uživancija¨. Dvakrat globoko zajamem sapo. Potem tudi dvakrat izdihnem sapo, ker je ne morem zadrževati v nedogled. »Kurc«, si rečem, enkrat se živi. »Mogoče mi bo všeč. Zgleda že fajn«, si mislim, ko vidim, kako Nina uživa v vodi. Odpnem modrc, slečem hlače in v samih gatah stojim nekoliko puklasto, saj me drobni in ostri kamenčki bodejo v podplate. Na srečo jih ni veliko. Kamenčkov, ne podplatov. No, obojega ni veliko. In potem potegnem gate dol in skočim v vodo.

»Si se le opogumila«, reče Nina, medtem ko spušča vriskanju podobne zvoke. Meni je še kar nerodno. ¨Nekaj minut, samo nekaj minut, da se privadim, potem bo vse točno tako, kot da je vse povsem normalno¨, si govorim. Če sem prav realna, dragi, je občutek čisto drugačen, kot sem ga vajena. Morje objema moje golo telo. Voda boža moje večno zakrite predele telesa in prepričana sem, da mi bo postalo všeč. Ampak, sedaj sem v morju. Kako pa, ko pridem ven? Bom res tam ležala kot na razstavi, mimo bodo hodili pa drugi ljudje in si me ogledovali? To moram še razmisliti.

Po pol ure v vodi in po tistem, ko je Nina že odšla nazaj na plažo, mi je celotna stvar postala všeč. ¨To je to¨, sem si rekla. »Ej, Nina!«, sem zakričala iz vode. Dvignila je pogled proti meni. »A boš še meni zvila?«. »Kaaaj«, se je zadrla nazaj. Vem, moj nežni glas je v določenih trenutkih skorajda neslišen, tu pa je svoje dodalo še bučanje morja. »Če boš še meni enega zvila«, sem ponovila. Dvignila je palec v zrak. Samo enkrat bom živela, mogoče, in zakaj ne bi poskusila.

Samozavestno kot še nikoli ali pa skoraj nikoli v življenju, ne vem točno, ker si vseh stvari ne beležim, sem stopila iz vode in zakorakala proti brisači. Taka pač sem, sem si mislila. In obenem mislila, da si me bo Nina ogledovala. No, ni. Očitno je tega vajena in zanjo golo telo ni nič posebnega. In enako sem iz trenutka v trenutek bolj čutila tudi sama. Na koncu sva ležali tam, vsaka na svoji brisači, kak meter narazen, klepetali, se smejali in govorili neumnosti. Kot da ni nič takega in veš, dragi, res ni.

Tisti cigaret mi ni prijal. Ne vem, kakšen tobak je vmešala in ali je dodala še kakšne primesi, ampak ni bilo po mojem okusu. Sploh ne vem, kakšen okus bi naj imel tobak. Sicer je zabavno puhati modrikasto siv dim, ampak tako zelo zabavno, da bi to redno počela, pa ni. In pa menda so najboljše stvari tiste, ki so nezdrave. S tem se sicer ne strinjam, jaz rada berem, pa zaradi tega nisem nič manj zdrava.

Sonce je kmalu prenehalo greti najini telesi, ker je pač zašlo. Pametna kot sem, nisem imela s seboj zaščitne kreme in posledično sem bila po hrbtu roza. Bi si sposodila Ninino, ampak je tudi ona ni imela. Saj, kako bi jo, saj sva pri šotoru pograbili le brisače in šle. Je pa sonce zašlo ravno v pravem trenutku, da zaradi tega nisem imela posledic, kot so recimo opekline ali pa da ne bi mogla ležati. Šli sva nazaj v kamp, Nina je šla pod tuš, jaz pa sem pripravila nekaj za pod zob. Nič kaj veliko, toliko, da je bilo za potešiti lakoto. Kasneje sva pred šotorom klepetali pozno v noč, ampak tako se le reče, saj sva ob enajstih bile že v šotoru.

»Ti boš tudi spala gola«, je vprašala Nina. »Posebno fajn je, nič te nea tišči in cela koža diha«, je dodala. Meni je spet postalo nerodno, saj čeprav to ni nič takega, bom tokrat še bližje njej. In njenemu golemu telesu. In ona mojemu. Kaj pa, dragi, če ima kakšne čudne prebliske in začne sredi noči s kakšnimi zame ne ravno prijetnimi stvarmi? Da se me začne dotikati? Je to past? Me je zato zvabila v kamp, da ne bom v tistem nočnem miru kričala? Saj ne vem. Nekega dne se bi rada odkrito pogovorila o tem z njo. Ampak ne danes. Zdaj sva na morju in nič mi ne sme pokvariti tega dopusta.

»Bom«, sem odvrnila. Na tisto napihljivo blazino sem namestila rjuho, ravno dovolj veliko, da sem jo zavihala pod njo, da je bila cela oblečena. Odprla sem spalno vrečo, da je bila kot odeja, namestila blazino in legla. Čuden občutek je, ampak je pa fajn. In poleg mene, pod svojo spalno vrečo, leži Ninino telo. Oh, ko bi le ležalo telo kakega fanta. Ki bi me imel rad in bi bila srečna in bi se ljubila in hodila skupaj na sladoled. Bog ve, kaj se dogaja na mojih profilih za iskanje ljubezni. Bom preverila, brž ko pridem domov.

Iz kamp prikolice treh Poljakinj se je slišalo smrčanje.