BREGINJSKI KOT.

Teden po dopustu je bil vsemu navkljub počitniški. Škota sem za nekaj dni postavil v kot, jaz pa odšel v službo, ob popoldnevih pa si polnil baterije na drugačne načine. Nalašč nisem kolesaril, ker sem čutil, da bi ravno ob najboljšem času prišlo do nekakšnega psihičnega odpora. In počitek je bil koristen.

Tako zelo koristen, da sem na dan nedelje vstal ob štirih zjutraj. Nehumana ura in še pred desetimi leti (pa tudi manj) sem ob takih urah prihajal iz nočnih pivskih pohodov. Še sreča, da tega ne počnem več – eno aktivnost je zamenjala druga, bolj zdrava. Kakorkoli.

Napovedanih neviht seveda nisem vzel resno, dokler nisem začutil rahlih bodečih kapljic. Niso bile ravno pogoste in motile tudi niso, medtem ko sem malo čez peto uro užival na prazni Keltiki. Zeblo ni in vse je kazalo na lep in prijetno preživet oblačen dan. Jaz pa zopet brez cilja, ker je tako najlepše. V resnici sem imel načrt, a mi spremenljivo vreme ni dajalo vtisa, da bom na tisti načrtovani poti užival. In ker sem že velikokrat slišal za Breginjski kot, nikoli pa tam bil, sem v Kobaridu zavil levo.

Seveda ni šlo vse tako, kot bi si želel. Do Kobarida sem bolj kot ne trpel. Kar nisem uspel ujeti tistega mojega ritma in kakorkoli sem nastavil prestave, se mi je zdelo, da komaj rinem. Obenem sem kakih deset kilometrov pred Kobaridom vedril pri osamljeni cerkvici in počasi obupoval, češ, če bo tako vreme, grem nazaj domov. Na srečo je po desetih minutah ponehalo in v Kobaridu sem razmišljal o kavi. Eden od problemov je, da se rad zasedim in se potem težko odpravim naprej. Dejstvo pa je, da je ura še zgodnja in da imam cel dan časa. Vseeno si kave nisem privoščil, temveč sem kar zavil proti Robiču. Pa da vidimo te Breginjske lepote. In v Kobaridu je bilo ravno tako kot takrat – kar naenkrat je vse izginilo in od nekje sem dobil moč.

Brez problemov sem požiral klanec proti vasici Potoki in naprej proti Borjani. Ne pomnim, kdaj sem bil nazadnje v teh krajih, a približno eno polnoletnost nazaj sem tu kampiral. In v spominu mi je ostala precej bolj strma cesta. Kakorkoli, tokrat mi sede, da ni prestrmo. Ne vem kako naj se izrazim, a tak klanec, da moraš goniti, pa vseeno ne prideš zadihan na vrh. Kljub vsemu ne trpim, temveč uživam v simpatičnih in majhnih vasicah beneške Slovenije. Vse je tako … Bogu za hrbtom, da bi nekoč v prihodnosti tu nekje kupil majhno hišico in živel mirno ter kvalitetno življenje. Mislim, da je vsem jasno, da nisem človek za velika mesta.

Prihod v Breginj. Vse mirno, vse tiho, kot bi se čas ustavil.

Prihod v Breginj in kratek postanek mi je ponudil čudovite poglede na okolico. Razpotegnjeni Stol na severu in Matajur ter Mija na jugu. Vdihnem. Prisluhnem. Poslušam to blaženo tišino. Neverjetno, biseri Slovenije, medtem ko nekateri iščejo lepoto v tujini. Stvar posameznika, a žalostno, da nekateri bolj poznajo obmorske kraje naše sosede, medtem ko nekaterih domačih krajev ne najdejo na zemljevidu. Sam med tem najdem še nekaj poti, ki bodo razlog za ponovni obisk.

Pogled na Breginj. Hmm, le zakaj so gore gole…

Ker se na napakah učimo, vam danes ponudim en nasvet. Ko si v Breginju in vidiš tablo ”Most na Nadiži”, se nikar ne odpravi v tisto smer, sploh če iščeš ”Napoleonov most na Nadiži”. Zakaj? Ker sem to storil jaz. Asfaltna pot, mnogo slabša od tiste, ki pelje iz Livških Raven na Kolovrat, me je peljala dobre štiri kilometre stran od želene destinacije. Znašel sem se ob igrišču pri stari karavli in nadaljeval še približno pol kilometra, ko sem prišel do spoznanja, da to zagotovo ne bo to. Obrnil sem in zopet mimo karavle proti Breginju, kjer sem, butec, opazil tablo za ”Napoleonov” most. Osem kilometrov je šlo tako, skoraj v nič. Pustimo ob strani, saj jih ne obžalujem, sem vsaj malo narave videl.

V vasico Logje pelje ozka in simpatična cesta. Malo pred njo srečam domačina, ki mi pove nekaj znamenitosti in zanimivosti Breginjskega kota in ”Napoleonovega” mostu. Recimo, da sami tega mostu nikoli niso imenovali Napoleonov in da se je to ime uveljavilo po razpadu Jugoslavije, do takrat (in še sedaj) so uporabljali ime Rimski most. Da je tisti pravi Napoleonov most v Kobaridu (katerega prečkam vedno, ko sem v Kobaridu). Da je okoli leta 1950 bilo takšno deževje, da je most pod vasjo odneslo in je sedaj lesen, medtem ko je pri ”Napoleonovem” mostu voda tekla čez. In kako je pobočje Stola nekoč pogorelo in je še danes golo, medtem ko je na drugi strani bogato poraščeno z drevjem. In še marsikaj zanimivega, žal si vsega nisem zapomnil, pretirano raziskoval po spletu pa tudi nisem.

Pri križišču za Robidišče si privoščim nekaj minut počivanja v senci.

Iz vasice pelje strma in serpentinasta pot, diski pojejo svojo pesem, vse do prej omenjenega lesenega mostu čez Nadižo in takoj nato se začne svinjsko vzpenjati. Kratek vzpon me malenkostno ubije, ura je enajst in sonce se prikaže izza oblakov. Pri odcepu za Robidišče za nekaj minut posedim v senci. Robidišča, najzahodnejše slovenske vasi, tokrat ne obiščem. Spustim se proti Podbeli in na levi ugledam tako imenovani ”Napoleonov” most. Ustavim se in stopim bližje, da bi naredil par slik, a žal se najdejo prepotentni motoristi, ki so se odločili na mostu ne le popiti pijačo, ampak tudi pomalicati. Glede na dostopnost do reke, za moje razmere skrajno nedopustno, zato so se znašli na sliki. V kolikor se prepoznate, vas prosim, da se naslednjič obnašajte lepše. Ni vse vaše. Gledano pozitivno, še en razlog več, da se vrnem nekoč med tednom in v miru raziščem okolico in naredim nekaj primernejših slik.

Ne ravno najlepši pogled na ”Napoleonov” most in vesele motoriste…
… ki so zgolj s svojo pojavnostjo onemogočali boljše slike.

Skozi Podbelo, no ja… od zadnjega obiska približno okoli leta 00, se ni spremenilo kaj bistveno. In navdušen sem, da je temu tako – okolice ne vznemirjajo razne pisane fasade, cesta je pa še vedno tako ozka, vsaj ob vstopu v vas, da se kolo in avto ne moreta srečati.

Lep krog mi je uspel, a pred mano je še lep del poti. Spuščam se skozi Potoke in na glavni cesti zavijem proti mejnemu prehodu Robič. Kar tako, da vidim, kako je. In ni nič drugače, kot na ostalih mejnih prehodih z Italijo – zapuščena stavba ali dve. Sicer na vsaki strani meje tiči ena luštna gostilna, a se vseeno ne ustavim. Drvim nazaj proti Kobaridu, kjer nameravam v meni ljubem lokalu spiti kokakolo in kavo, a je zlodej že zaprt. Namesto tega kar na bencinski pomalicam sendvič in sladoled, čez zlijem en monster ter zavrtim čez tisti pravi Napoleonov most. Sonce nažiga, zato kmalu poiščem prostor v senci in pol ure ležim v travi. Počutim se neverjetno zdelanega. Dobim obvestilo, da pri nas dežuje in žalostno pogledujem v nebo, če me bo slučajno zalilo. Še petdeset kilometrov je pred menoj in nekaj mi pravi, da bom domov prišel suh.

Pogled na Sočo s pravega Napoleonovega mostu v Kobaridu.

Ker pa ne more biti vse preveč lepo, me ob povratku spremlja veter. Kljubujem mu z zadnjimi kanci energije in na Želinu presrečen zavijem proti domu. Ne bom se izneveril tradiciji dolgih poti, tudi tokrat si bom na zadnji pumpi privoščil sladoled. Ne ugriznem enkrat, ko se zlije. Drugo vedrenje danes, dva kilometra pred domom. Pa naj, če že mora. Na srečo ne traja dolgo in nekaj minut kasneje že parkiram Škota v klet. Ves vesel, ker sem naredil dobro število kilometrov in primerno utrujen, ker sem cel teden pavziral.

Skupek: 159 kilometrov in 491 minut.

Opomba avtorja: pri poimenovanju nekaterih hribov in vasi sem si pomagal s spletiščem Breginjskega kota.

DAN 5: KONEC DOPUSTA.

Ljudje smo si različni in zadnji dan dopusta sem, pa najsi se sliši še tako čudno, že malo hrepenel po službi. A naj tokrat v kratko zgodbo strnem celoten dopust in ne zgolj zadnje kolesarjenje. Za zadnji dan sem namreč izbral lahkotno kolesarjenje do Idrijske Bele, zgodilo se pa ni nič kaj pretresljivega ali omembe vrednega. Zatorej, k celotnemu dopustu.

Lepo je bilo. Predvsem zato, ker sem združil prijetno s koristnim in povezal lenarjenje z delom. Razlogi so bili različni: malo slabega vremena, malo nezadovoljnosti, malo prekipevanja energije in sledenja cilju, malo razmišljanja za naprej in, glavni razlog, uživati v vsem, kar počnem. In užival sem vsak trenutek. Ker, to znam.

Ja, res ni bil dopust takšen, kot minula leta. Nisem bil na kolesu vsak dan in nisem prevozil tisoče in tisoče kilometrov. Nisem bil niti ob morju, kar sem običajno prakticiral vsaj en dan. Nisem se sekiral, ker mi bi to vzelo sekunde, katere se ne povrnejo nikoli.

Sem pa pripravil kurjavo za zimske mesece. Sem se večkrat namakal v reki, ob kateri sem odkril skriti kotiček. Podrl sem še dokaj svež osebni rekord za slabih petdeset kilometrov. Po prekrokani noči sem se presenetljivo dobro znašel v gradbeništvu – tako zelo dobro, da sem obisk pri kolegu podaljšal za en dan. Šel sem ven in se družil. Preklinjal sem dež. In približno stokrat sem potegnil za vrv, da je motorna žaga vžgala. Znova sem občutil zmagoslavje, tisto, ki ga občutiš zgolj na vrh Vršiča. In prvič sem užival v lepotah Nevejskega prelaza in Pontebbane.

Če potegnem črto, sem se imel dobro. Fajn, lepo. Užival sem. Lahko bi bilo še boljše, slajše, kar je večji plus kot dejstvo, da bi lahko bilo tudi slabše. Odet v pozitivo sem teh štirinajst dni preživel prav tako, kot sem si zamislil in izjalovil se mi je zgolj en podvig, katerega bom pač moral izvesti med vikendom. In sploh me ne razočara to, da sem dejansko kolesaril manj kot deset dni, četudi je tole zadnje opisano kot peti dan.

Polovica leta je mimo in z njim tudi polovica kilometrov do mojega cilja. Začela se je služba in Škotov dopust, za nekaj dni. In potem… potem zalaufamo naprej.

DAN 4: ITALIJANSKI KILOMETRI.

Dasiravno smo bili zmenjeni šele ob desetih, sem že malo pred šesto zjutraj naložil Škota na prtljažnik in se odpeljal proti Predelu. To sicer ne prakticiram pogosto, saj najraje začnem in končam doma, a tokrat bi bila pot malenkost predolga. Sicer ne, da je ne bi zmogel, ampak vseeno.

Pri Rabeljskem jezeru je bilo neprijetno hladno, ko sem okrog osmih snel kolo in se poskušal ogreti. Tamkajšnji obiskovalci so se šele dobro prebujali in iz okolice je vel vonj po kavi. Tišina, spokojnost in prebujajoče se sonce so bili napovedovalci odličnega vremena. Med počasnim kolesarjenjem sem ujel nekaj slik, opazoval najbolj pogumne plavalce in se psihično pripravljal na pot.

Škot in top sta se takoj ujela…

Lone rider gor ali dol, tokrat me je na pot povabila familija in lepo se je bilo po dolgem času družiti. Sicer nas je zgolj trojica krenila, a to niti ni tako zelo pomembno. Od vsega je namreč najpomembneje to, da se imamo fajn.

Začeli smo v počasnem tempu, saj je z nami bila nečakinja in posledično smo se prilagodili njenim zmožnostim. Lahko rečem, da je po stricu podedovala trmo, saj ji kljub začetnim težavam ni bilo do tega, da bi odnehala. Vztrajno je vrtela proti vrhu, midva pa za njo. Vmes smo se seveda ustavili, uživali v razgledih, naredili sliko, dve in se podali naprej.

Nečakinja.

Opomba: glede na to, da opisujem pot po Italiji, bom uporabljal njihova imena, v oklepaje pa dodal naša poimenovanja.

Sella Nevea (Na Žlebeh, tudi Nevejski prelaz ali Nevejsko sedlo) leži na 1195 nadmorske in je priljubljena zimska destinacija za smučarje. V teh poletnih dneh je delovalo bolj mesto duhov, čeprav, bilo je možno srečati nekaj avtodomov in motoristov. Ampak ne glede na to, pa tudi poglabljal se nisem, sem prepričan, da bi lahko iztržili tudi nekaj od poletne turistične sezone. Mi se nismo niti ustavili in smo kar nadaljevali skozi predore in čez ovinke po Val Raccolana (Reklanski dolini ali krajše, Reklanici) skozi idilične vasice. Če se malo zasanjaš, se takoj vidiš, kako bi živel v mali hišici ob poti. A mi ostajamo trdno na tleh in z zmernim tempom, medtem pa ogledujemo zanimivo okolico in lovimo slike v spomine.

Pogled na Mangrt.

Priznam da si kilometrov nisem zapomnil, a približno trideset kilometrov po štartu smo prispeli v Chiusaforte (Kluže), kjer smo naredili majhen postanek in spili kavo. Sicer smo jo komaj dobili, saj je bil Vito nekoliko počasen, poleg vsega pa ni kazal pretirane volje do dela. Lahko pa rečem, da se mi je zdel znesek nekam visok za dve kavi in dve kokakoli. Ampak, briga te, saj smo na dopustu. Ob vsem tem je v zaspanih, a idiličnih Klužah bila to edina oštarija, ki smo jo dobili.

Vsaj mislili smo tako, no. Le rahel vzpon je bil potreben in ko smo prišli do stare železniške postaje, je tam sedelo približno petdeset kolesarjev, seveda za mizami in stregli so jim z vseh smeri. Saj, ko bi prej vedeli. Nič zato, zgolj razlog več, da se nekoč vrnem.

V Klužah smo se priklopili na Pontebbano.

Po Pontebbani, stari železniški progi, katera je od anno domini 2000 preurejena in namenjena kolesarjem, smo se odpravili najprej proti Dogni (Dunja), kjer smo videli najstrmejši spust – ali vzpon, če se hočeš priključiti na Pontebbano – 27 odstotkov. Seveda smo ustavili, kajti to je treba videti. Nadaljevanje je postreglo z noro potjo: mostovi z rešetkami, kjer ni priporočeno gledati v pedala, ko si na njih in osvetljeni tuneli z zaščito pred odpadanjem kamenja. Naj ne omenjam, da v Sloveniji o takih poteh lahko le sanjamo. Kakorkoli, zaradi obvozov nas občasno presenetijo stopnice ali resnično strmi in ozki spusti, kjer sestopiš s kolesa, če se imaš kaj rad, a vseeno je pot eno samo doživetje. Velja pa omeniti, da se nenehno vzpenja na način nevidnega vzpona. Ni strmo, a nenehno je treba vrteti in več kot dvajset na uro že težko poženeš.

27%?? To je treba videti.
Na sliki ni toliko razvidno, ampak ja, je strmo.

V Pontebbi (Tablja) se pot za nečakinjo konča. Izrečemo ji čestitke, približno štirideset kilometrov je odvrtela brez problemov. Njeno kolo naložimo na kombi, s svakom pojeva čokolado in pihneva naprej s hitrejšim tempom. Skozi mesto se sprašujeva, ali je res tako zapuščeno, ali je nemara to le njihov stil. Kasneje izvem nekaj podrobnosti o samem mestecu in zdi se mi še bolj primerno za samotno dušo, kakršna sem. Ni kaj.

Pot je tako idilična, da v glavi že kujem, kako jo bom nekoč prevozil…
Tuneli – osvetljeni in osvežujoči.

Pot se še vedno vzpenja in še vedno nudi izjemne razglede na okolico, midva pa drviva skozi Bagni di Lusnizza (Lužnice), skozi predore in mimo malih vasic. Vmes malo kolneva, on zaradi pekočega kolena, jaz pa ker noče leteti tako, kot bi moralo. Kratek postanek narediva še v kraju Malborghetto (Naborjet – Ovčja vas), kjer me želodec že opozarja na praznino. Sprejmeva odločitev, da zaključiva v Tarvisiu (Trbiž), ker je pač sonce žgoče in bi naju pot proti Rabeljskemu jezeru preveč izmučila. Saj, v kolikor bi bila kolesarska steza, bi še nekako šlo, a v družbi avtomobilov… ne ne, naslednjič.

Pri gondoli za Svete Višarje zopet postojiva za minuto, toliko da kombiju sporočiva, kje naj naju počaka, nato pa nadaljujeva še kak kilometer iz Trbiža, kjer naju že čakajo. Mene in Škota odpeljejo do jezera, kjer sem pustil avto, nato pa zaključimo v Kranjski Gori, kjer povečerjamo in se imamo preprosto fino.  Plus vsega je to, da nisva nadaljevala. Ker, nismo še dobro prišli do večerje, se je uscalo.

Skupek: dobrih 75.

DAN 3: TRI V ENEM.

V življenju ne gre brez dejstev in eno od mnogih je tudi to, da ne moreš imeti vsega. Ne mislim na materialne stvari, ker četudi bi imel vse, kar si želiš, ne bi imel sreče. Ali pa zdravja. In za srečo in za zdravje ne rabiš materialnih dobrin, temveč marsikaj drugega. Ampak se tega običajno zaveš prepozno. No, sam zase lahko trdim, da vem, kako se pride na to stopnjo, a o tem kdaj drugič.

Priznam, potem ko sem oddelal Vršič, sem si vzel čas za počitek. Bila je namreč naporna tura in naslednji dan so me malo bolele mišice. Malo zato, ker vem, kako je treba z njimi. Pa če ti povem, da sem popoldne že šel za dobro urco in pol na kolo, za se malo razmigat in odvrtel dobrih štirideset, ti je lahko jasno, da so me res bolele malo.

Nato so prišle druge stvari, ki sem si jih tokrat lahko privoščil. Ker če bi kolesaril po Sloveniji, si jih nekako ne bi mogel. En dan sem se ukvarjal s pripravo drv za zimo, ker je itak deževalo in bi na kolesu bolj trpel, kot užival. Čeprav, tudi kolesarjenje v dežju ima svoj čar in mogoče bodo še priložnosti letos. Naslednji dan sem izkoristil prijetno s koristnim in obiskal gospoda F., kjer sem spotoma opral avto. Seveda sem to opravil tako dobro, da ni mogel skriti navdušenja in sem ga opral še njemu. In vikend je potrkal na vrata.

Odkar se je dober kolega preselil v Savinjsko, se vidiva zgolj enkrat letno. Sicer sva v stikih, a to vsekakor ni isto, kot pristen človeški stik. In pravijo, da mora moški v življenju postaviti hišo – kolega je to resno zastavil. Je že res, da prvega dne tudi zaradi mojega poznega prihoda nisem kaj preveč aktivno sodeloval – vinjete nimam, pa sem se tudi malo izgubil, ni kaj, se zgodi tudi boljšim. Sem pa zato bil v nedeljo aktivnejši, kljub prežurani noči. In kar na hitro je padla odločitev, da ostanem še en dan. In tisti dan je bil res dober. Delo na strehi, pa še sonce ni preveč žgalo, zvečer pa pot proti domu. Stara zgodba se itak rada ponavlja – od istega kolega vedno pridem prijetne rdečkaste barve, naj živi na Obali ali v Savinjski. S pametno glavo imam samo rdeča ramena, ki lepo zgledajo in ne pečejo. Tako pač je, če se učiš iz izkušenj.

Zdaj bi lahko bilo že konec tega lenarjenja, ki sploh ni bilo lenarjenje. Da bi spal do poznega, cel dan preprosto počival in gledal filme, z minimalno aktivnosti, to nekako ne sodi v moj način življenja. Če se že zgodi, je to pozimi. Minule tri dni nismo trpeli strašne žeje, če kdo ve, kam ciljam. Toliko se pa tudi poznam, da vem, koliko je zame dovolj in koliko je preveč in zato je bilo nujno malo prečistiti telo, izločiti strupe in se spraviti na približno spodobno kondicijo. Ne boš verjel, koliko težja je ista pot, če nekaj dni ne kolesariš. Sam sem danes poskusil in razlika je bila vidna. Ni važno.

Dan potem je bilo še malenkost težje in najlažje je izgovore iskati nekje drugje. Je že res, da je bil dan strašansko težek – brez sonca, a blazno soparen in majica je bila prešvicana že po enem kilometru. Po osmih kilometrih klanca sem obrnil in šel nazaj domov, ker nekaj na silo delati, je brez pomena. Raje sem si privoščil užitkarsko popoldne ob reki in se v mislih pripravil na jutrišnjo pot.

Pa četudi je bil moj dopust malenkostno drugače planiran, sem zadovoljen. S polovico leta so čez polovico skočili tudi za letos planirani kilometri in s tem izidom sem zadovoljen. Tako vsaj vem, kaj in koliko me še čaka in tako sem še bolj prepričan, da mi bo uspelo.

Od vsega tega je najbolj žalostno to, da sem v treh dneh kolesarjenja naredil ravno malenkost čez sto petdeset. Ampak, kot smo ugotovili že na vrhu, vsega ne moreš imeti, kajne?

DAN 2: VRŠIČ (MAJICA DOBRE VOLJE IN NOV OSEBNI REKORD).

Po prvem dnevu dopusta sem si vzel dan brez aktivnosti. Realno, zjutraj je padal dež. Še bolj realno, zvečer sem šel na pivo. In ko grem jaz na pivo, ne grem nikoli samo na eno. Čisto dovolj, da sem imel moralnega mačka.

Bo, al ne?

Zato je naslednjega dne prva budilka spuščala glasove ob 03:58, druga, tista na drugem koncu sobe, pa ob 04:05. Saj se mi ni pretirano dalo, a plan je bil nekako začrtan. Podvig, kakršnega še nisem izpeljal in me bo, v kolikor mi uspe, spremljal v spominu še dolgo.

Oblečem dolge rokave in malo čez 6 zavrtim pedale proti Tolminu, pa kar nisem zadovoljen. Hladno je, kličem sonce (saj, zdaj ga rabiš, kasneje ga boš klel) in se bolj ali manj ubijam. Nekako mi ne gre, kot da bi me nekaj zaviralo in ko v Kobaridu za trenutek ustavim na Napoleonovem mostu, se prvič poigram z mislijo, ali se mi sploh ljubi. Sonce je ogrelo ozračje, slečem dolgo majico in … ja, pa ja ne boš obupal, al kaj?

Proti Bovcu gre bolje. Pretiranega prometa ni, počutje se je spremenilo in kar od nekje sem dobil zagon. Bom, madona, bom, če sem si zadal. V Bovcu spravim vase sendvič in čokolado ter dobim prijazen nasmeh prodajalke. Tak je tudi moj namen, a o tem kasneje. Poigravam se z eno noro zamislijo, a jo odložim za nedoločen čas. Ni kaj, moram si priznati – odlično mi gre, po vsem čudnem počutju na začetku. In zavijem proti Trenti.

Dohitim nekaj kolesarjev, nihče se ne odpravlja na vrh. Škoda, zagotovo bodo momenti, ko bom hrepenel po zavetrju, ampak bom zmogel tudi brez. Zagotovo. Cesta še vedno ni obremenjena in z lahkoto vozim po sredini svojega pasu. Pretežno turisti so itak strpnejši do mene, medtem ko domačini vozijo par centimetrov od balance. In pred Trento se oziram proti Vršiču. Oblačno. Da se ”klafuč”, bi rekli pri nas. Pred samim vzponom si privoščim še energijski napitek, pomalicam čokolado in gledam števec. Če sedaj obrnem, bo vseeno osebni rekord. Ampak, ne bom obrnil. Prišel sem z namenom in to bom storil.

Spodaj sonce in toplo, na vrhu me (kot je videti) čaka nekaj povsem drugega.
Briga njega, ker ve, kdo ga vozi…

Vzpon.

Vršič sem tokrat osvajal tretjič. Prvič, anno domini dva nula šestnajst, iz Kranjske Gore. Drugič, lani v Simonovi družbi, iz smeri Trente. In letos prvič, brez da bi ga prečkal – samo gor in nazaj dol. Začne se. Počasi in s pametjo, klanec poznam, a vseeno vem, da me bo še kje presenetil. Vožnja s povprečno hitrostjo šestih kilometrov na uro bo trajala nekje dve uri. Računam, da bom ob dveh na vrhu.

Ustavljam se redko, večinoma gre za minutne postanke za kako sliko in za čakanje na semaforju. Ja, kdor že dolgo ni bil na tej strani Vršiča, cesto prenavljajo. Srečam nekaj kolesarjev, ki se vračajo, z nasmeški na obrazih. Logično, tudi sam ga bom imel, ko bom šel dol.

Nad jurja sva. Lahko preklinjamo.

A veš, ko zagledaš streho Tičarjevega doma, si misliš, da si zmagal. Pa nisi. Še lep del poti je pred tabo, je pa res, da lahko prestaviš v višjo. Menjalnik zaškrta, hitrost se poveča. Za nekaj sto metrov. Potem se vrneš na stanje, kakršnega si vajen od začetka. Ne gre mi. Ustavim. Ne, ne boš obupal, si rečem. Petdeset metrov grem peš in porivam kolo. Ravno toliko, da si pretegnem noge. Nato zopet zajašem in zavrtim. Še malo, še malo. Krik zmagoslavja na vrhu. Po šestih urah in dvajsetih minutah kolesarjenja, dve minuti pred drugo popoldne stojim ob tabli in prijazna Nemca me slikata. Zebe, a počakam na konec slikanja, nato oblečem dolge rokave in grem na zasluženo kavo. Ne morem skriti ponosa v sebi, res ne.

Pogrešaš mene na sliki? Le beri naprej…

In spust.

Kakšno uro sem počival na vrhu, nato pa spust proti Bovcu. Zavore so smrdele, ploščice so spuščale zvoke trpljenja, jaz pa nisem popustil. Do Bovca je letelo samo od sebe in nekje vmes se mi je zazdelo, da sem izgubil koncentracijo – nekje sem zaradi ogledovanja okolice skoraj prišel do stika s škarpo in posledično tlemi. Na mojo srečo, skoraj. Bil sem utrujen, priznam, a vseeno mi je uspelo nadzorovati sebe in Škota, vedel pa sem, da tako ne bo šlo dolgo. Bovec preskočim in se ustavim pri Boki. Pojem čokolado, spijem vodo in za par minut ležem v travo. Zberem misli. Nadaljuj, jebenti, si rečem. To je tvoj dan, poglej kje si. Res.

Poženem naprej in vidim, da gre. Mogoče bom potreboval nekaj postankov po par minut, a glava dela odlično. Noge so druga pesem, a ta pesem ima melodijo in ritem. Vse gre brez problema. Trezno glavo ohranim tudi, ko se znajdem v škarjah – nekdo se je odločil prehitevati, kljub temu, da sem bil na nasprotnem pasu. Z vožnjo po bankini sem se sicer izognil najhujšemu, postavil pa sem verjetno tudi osebni rekord v številu kletvic na čas. Žalostno, da je na cesti toliko nestrpnosti in da se ljudem mudi, čeprav se jim v bistvu ne – le živčni so, ker nekdo vozi pred njimi.

V Tolminu si privoščim zadnjo pavzo, nato pa pohitim po Keltiki proti domu, ker se ne želim izneveriti tradiciji – sladoledu na pumpi. Števec se obrne na dvesto. Pa šele deset dni je, odkar sem postavil osebni rekord.

Zadnji klanec, ki sploh ni klanec, ampak bolj klanček, zdelam na škrge. Dobim sladoled in ob osmih zvečer parkiram kolo.

Seveda, lahko bi napisal mnogo daljši zapis s točnimi podatki o tem, koliko ljudi je bilo na Vršiču – celo zabeležil bi si lahko, koliko je bilo tujcev in koliko domačinov, a verjamem, da vas ti podatki ne zanimajo. Zame sta ključni zgolj dve številki: 212 kilometrov in 659 minut.

Seveda pa to še ni konec, kajti moram, ampak res moram …

Majica dobre volje.

Neumen. Budalo. Kar neki. Kot bi ušel z lastne poroke. Kot kelnar. Ni čudno, da nimaš nobene babe.

To so besede, ki sem jih slišal v povezavi z mojo majico. Ko sem jo zagledal, sem si rekel, da jo moram imeti. Ker je preprosto odpičena, kot sem odpičen sam. Ker je smešna, smeh pa je pol zdravja. Ker je življenje dolgočasno, če se ne smejiš in prekratko, da bi bil resen. Ker, če se nekdo nasmehne, je dan za dve osebi takoj lepši. In tak je moj namen – da se ljudje nasmehnejo, čeprav eni povsem preprosti majici.

Majica dobre volje. Nasmehni se. Danes. Ker ne veš, kaj te čaka jutri.

DAN 1: KAM NAJ SE DAM?

Poznaš človeka, ki v nekem trenutku ne želi nič drugega kot to, da se pošteno naspi? Poznaš človeka, ki si za prvi dan dopusta nastavi budilko za ob štirih zjutraj, ker hoče maksimalno izkoristiti dan in kolesariti kar tako, brez nekega cilja? Če je tvoj odgovor nikalen, ti povem, da takega človeka pravkar bereš.

V bistvu sem zjutraj kolebal. Obe budilki sem namreč gladko ignoriral in iz postelje zlezel šele okrog devetih. Preverjal sem vreme na aplikaciji na telefonu in v realnosti, skozi okno in zreč v nebo. Druga opcija mi je bila všečnejša, kajti prva je kazala dež. In če je kaj, kar ne želim, je to, da ne želim biti moker že prvi dan dopusta. Kot izgovor sem našel milijon nenujnih gospodinjskih opravil, a vseeno sem malo pred enajsto le zlezel v kolesarsko opremo in se odpravil.

Naj ne okolišim, len sem bil kot fuks. Ni se mi dalo niti živeti, kaj šele odkolesariti nekaj kilometrov. Očitno sem se v zadnjem tednu razvadil in če se ne bi imel vsaj malo rad, bi po tistem poznem zajtrku odšel nazaj v posteljo. Ampak, budalo, pa ja ne boš prvega dne dopusta preležal? Ne, ne bom. Res ne.

Pred blokom naletim na soseda, ki se tudi odpravlja, vrževa nekaj besed in nekaj kilometrov mu sledim. Gre kot sneta sekira. Nato ga počasi spuščam naprej. Moje življenje ni dirka. In moj dopust tudi ne. Če bi to želel, bi nabavil specialko in drvel naokrog, brez da bi videl karkoli, razen ceste. Jaz sem bolj… popotnik.

Dejansko nisem vedel, kam se bi dal. Kobarid, na hitro postavljen cilj, je padel v vodo. Oziroma je voda padla nanj. Namreč, ko sem prispel do Mosta na Soči, ni bil pogled proti Tolminu nič kaj obetaven in po zaupanju lastni presoji, da je približno podobno tudi proti Kobaridu, sem se odločil obrniti. Ampak ne še takoj – privoščil sem si malo čiliranja ob jezeru, škrtuh v meni pa mi ni dal iti na kavo. Roko na srce, v tistem trenutku je niti nisem potreboval.

Oblaki mi govorijo, naj poskusim naslednjič…

Izmenjujoče se vreme me je jezilo. Nekaj časa sonce, nato črni oblaki, spet sonce in potem rahel vetrič, točno tak, ki običajno oznanja nevihto. Pa zopet črni oblaki in sonce, ki se je mučilo skoznje pošiljati svoje žarke. Podobno kot vreme, je nihalo tudi moje razpoloženje. Pretirano sekiral se seveda nisem, ker ni vredno, sem bil pa siten kot podrepna muha. Tisoče vprašanj: bo dež, ne bo dežja, kam naj grem, vedo tile motoristi, kaj delajo, bom moker, do kod na grem… potem sem poslal vse skupaj v maloro in na Želinu nadaljeval po Keltiki, ampak samo do Travnika. Ker, oblaki. Besn k česn sem vrtel proti domu. In sam sebi govoril, ajde, model, umiri se. Življenje je prekratko za bes, živčnost, jezo in sekiranje. Nihče te ne čaka, nikamor se ti ne mudi, vse maš točno tako, kot si želiš. Ja, res je. Naj gre vse v tri božje, življenje je lepo. Poglej pozitivno, nasmej se in pomahaj nasproti vozečemu kolesarju. Življenje ni ležanje, življenje je trdo delo. Delo na sebi in delo zase. Imej se rad, ker če se ne boš imel, te ne bodo imeli niti drugi.

Siten kot podrepna muha in besn k česn. Nič čudnega, da … ne, to ni za objavit.

Tradicionalno kot vedno, se tudi tokrat ustavim na pumpi pred mestom. Tokrat na sladoledu. Ob večjem številu kilometrov tam nabavim energijsko pijačo, da lažje zdelam še tista dva kilometra do cilja. Poskrbim še za svojo hazardersko žilico in medtem ko grizem tisto lučko, se pojavijo prve kaplje. Evo mi mojo meteorološko intuicijo. Pustimo ob strani vse tiste izmišljotine, kaj mora moški znat, da se ga lahko smatra kot pravega moškega in so si jih izmislile predvsem ženske. Ker pravi moški mora znat napovedat vreme.

Domov prispem suh. In vesel. In ponosen na to. Na oboje. Sicer ni bil dan, kot sem si ga zamislil, a tudi to, da sem zgodaj doma, je nekaj vredno. Ostali dnevi dopusta zagotovo ne bodo takšni, ampak napornejši. In zato tudi bolj zabavni.

Kilometri: 68. Malo. Premalo.