POPRAVILO SOBNEGA KOLESA.

V strahu pred ponovitvijo lanskega neuspeha, kar se tiče prevoženih kilometrov na kolesu, sem tistega deževnega popoldneva sedel na sobno kolo in po slabi minuti tudi razjahal. Kolo se je namreč zaustavilo takoj po tem, ko sem nastavil čas kolesarjenja in meni ljubo stopnjo. Naj povem – gre za približno deset let staro kolo, katero je do pred približno mesecem delovalo brez problemov. Takrat je prvič pokazalo svoje muhe, a je po odklopitvi iz elektrike naslednji dan delovalo normalno. Seveda se nisem oziral na te simptome in vztrajno vrtel ob slabem vremenu. Ko se je pred dobrim tednom stvar ponovila, tudi nisem ravno paničaril, ampak preprosto izklopil in bil prepričan, da bo ob ponovnem vklopu delovalo. Pa ni. Kljub več poskusom, se je takoj po zagonu zaustavilo. In kaj storiti? Namen je popraviti. V kolikor mi ne uspe samemu, informiranje o popravilu pri bolj sposobni osebi. Odvisno od stroškov popravila, razmislek o tem ali sploh popraviti ali preveriti ponudbo novih ali rabljenih sobnih koles, oziroma primerne podobne naprave.

O tem, da je sobno kolo stran vržen denar, tokrat ne bomo. Ker je stran vržen denar, če si skrajno lena oseba. V tem primeru dvakrat goniš po pol ure, prideš do spoznanja, da to nikakor ni to in sobno kolo konča kot obešalnik za cunje. V kolikor vidiš, da je vsaj približek tistega, kar doživljaš na prostem, potem ni stran vržen denar. Toliko z moje strani, čeprav vem, da se ne boste strinjali vsi. Pa da ne bomo predolgi, poglejmo kako je potekalo popravilo.

Dan 1. Po ponovnem poskusu zagona in ugotovitvi, da se stanje ni spremenilo, je sledila operacija. Hiter pregled je pripeljal do spoznanja, da bo najbolje, če najprej odstranim zaščitno plastiko. Opozorilo: preden začneš karkoli, najprej izklopi iz električnega omrežja. Tisti ”saj bom potem” lahko postane šola ali v najslabšem primeru krsta. No, odvijačim nekaj vijakov, nekaj jih ne dosežem, ker je moj multifunkcijski izvijač predebel in ne pride v vsako luknjo. Ura je pozna, tehnične trgovine v našem mestu so že zaprte. Odložim vse na
naslednji dan.

Prva faza razkrajanja – sedež je odstranjen in kolo v ležečem položaju.

Dan 2. Po nabavi novega križnega izvijača se lotim dela in le par minut kasneje, ko bi moral priti do svečanega trenutka osvoboditve plastičnega ohišja … no, ne bi bilo slabo odstraniti pedal. Seveda ni bilo pri roki orodja, zato se odpravim v najbližjo tehnično trgovino po komplet gedor. Veš kako je to – moški mora imeti orodje. To orodje se sicer z leti nabira, večina se na njemu nabira prah, ampak ko ga rabiš, veš kje ga imaš. In investicija v orodje ni nikoli zgrešena, ne glede na to, koliko ga uporabljaš. Obenem je, če ne potrebuješ vrhunske kvalitete in če ne nekaj šraufaš osem ur dnevno, cenovno tako dosegljivo, da ga enostavno kupiš, četudi ga ne rabiš. Ker, kot omenjeno, orodje moraš imeti.

Gedore.

Skratka, odvijem pedala, a so na tisto osovino pritrjena tako močno, da mi jih ne uspe sneti. Vseeno malo sforciram tisto plastiko in upam, da ostane cela. Ravno dovolj se odmakne, da vidim v notranjost. Tja, kjer nimam kaj početi, laik kakršen pač sem. Kolikor dosežem, preverim jermen, magnete, potem pa se pametovanje počasi zaključi. Kar s sapo spiham prah, preverim nekaj kablov in se odločim zadevo testirati. Priklopim na štrom, deluje. Poskusim nekajkrat, več različnih programov, deluje. Odklopim, pritrdim zaščitno ohišje, naredim vse tako kot treba in poskusim ponovno – deluje. Ravno prav dobre volje, da postanem lačen, zato zaključna dela, kot je recimo čiščenje in montiranje komponent, ki sem jih iz same previdnosti snel, preložim na kak drug dan – recimo, ko bo deževalo.

Dan 3. Ker je ravno prilika, počistim pod kolesom in preden začnem s sestavljanjem, še enkrat preverim. Vse je tako, kot mora biti, kar pomeni, da je popolnemu laiku nekako uspelo. Električnih stvari nerad razstavljam na več delov, ker je elektrika ena redkih žensk, ki se ne pusti šlatati. A očitno mi je tokrat uspelo ne le sanirati napako, temveč tudi premagati en strah več, če se pesniško izrazim. Nekaj malega ponosa pa je le v meni. Zatorej, sestavim vse nazaj tako, kot mora biti, postavim na mesto in veselica se lahko začne. Ampak ne danes. Jutri.

Razmišljam, kako malo je potrebno, da je človek boljše volje. Da se bolje počuti. Zame osebno, poleg tega, da imam zdravje in mirno vest, ni večjega zadovoljstva od tega, da lahko nekaj šraufam. No, razen enega – to, da mi deli po zaključku ne ostajajo. Seveda si ne predstavljam, da bi moral to vsak dan početi – v tem primeru bi se mi zagabilo, zato se resno držim svojega načela, da tistega, kar rad počneš, ne smeš početi vsak dan. Preprosto.

Opomba avtorja: zaradi samo delne odstranitve zaščitnih plastik in posledično težkega čiščenja, ne bom prilepil slike notranjosti, temveč tega prikupnega morskega leva. Slika, za razliko od drugih, ni avtorska.

IDRIJSKI KROG.

Ni važno, zakaj sem se odločil imeti dopust in niti ne, kako sem ga preživel. Najpomembnejše je, da sem ga sploh preživel.

Po nekaj dneh premora in po tem, ko se mi je nabral velik minus, sem tistega lepega četrtka nase nadel kolesarske cunje in se odpravil. Ampak, pojdimo najprej k premoru. Ta je bil nujno potreben, saj se je pojavila bolečina v kolenu. Zaradi nje sem bil primoran predčasno nehati s kolesarjenjem že dve leti nazaj in nikakor nisem hotel, da je tudi letos tako. Še več, nisem bil pripravljen še enkrat klicati, češ, pridi me iskat, nekam bogu za hrbtom in sedemdeset kilometrov od doma. Zato sem se odločil za počitek in rehabilitacijo na svoj način, nato pa znova pregledal trenutno stanje kilometrov in se dal na to, da mi letos uspe.

Ker pa kolesarjenje ni samo nabiranje kilometrov, kar bom počel na sobnem kolesu, pač pa tudi nekam iti, nekaj videti in nekaj doživeti, sem, kot že omenjeno, zajahal Škota in zavil proti Idriji. Že dolgo nisem bil v Idrijski Beli in lepo bi bilo iti, če ne bo preveč nasičena z ljudmi. Seveda ne bo, četrtek dopoldne je, žive duše ne bo tam. Do Idrije brez problemov, koleno dela kot namazano. Hotel sem iti čez nov most, a sta čezenj pohajkovali dve mamici z vozičkom. Prostora zame zagotovo ne bi bilo. Drugi most je bil naložen z mlajšimi mladinci in nekaj vzgojitelji. Ker so se eni ravno odpravljali, drugi pa revno prispeli, je bilo treba tik pred mostom malo poklepetati. Pa sem počakal, kaj naj. Moj stari jaz bi popenil, izrekel nekaj psovk in se pokazal v najslabši možni luči. Že tako me zaradi brade, spete v čop, ljudje s predsodki čudno gledajo.
”Zihr je kak drogeraš.”
”Ampak je na kolesu, v polni kolesarski opremi, po nogah pa se mu vidi, da veliko kolesari.”
”Ja, zihr s kolesom razvaža drogo…”
Kaj bi šele bilo, če bi imel potetovirane roke, uhan in se usekoval brez robca vpričo takih ljudi.

No, počakal sem, da so se vse zmenili in ko so šli otroci mimo mene, sem jim veselo odzdravljal. Lepo je videti, ko te večina otrok iz skupine lepo pozdravi, te pogleda v oči, se prijazno nasmehne… Še je upanje, si rečem. Zavrtim proti Idrijski Beli in glej ga zlomka – koliko časa me ni bilo tu? Dva meseca, približno in od takrat se je stvar kar polepšala. Nove klopi (ker so stare ukradli), leseni čuvaj in dve bajtabukvi. Okej, obstaja verjetnost, da to stoji že več časa tam, sam sem jih opazil prvič, tudi zaradi tega, ker se običajno tu ne ustavljam. Bajtabukva je v bistvu mimobežnica ali knjigobežnica, le da ima značilno podobo stare rudarske hiše z visokim pročeljem, strmo streho, majhnimi okni in strmimi stopnicami ter gankom. Kar lahko rečem, je lahko le pohvala.

Bajtabukva, Idrijska različica knjigobežnice.
Priljubljeno kopališče Lajšt v Idrijski Beli.
Čuvaj.

Žal pa se ne da pohvaliti malo širše okolice tega priljubljenega kopališča. Nemalo stran je kup prostorov za piknik, kateri so temu primerno onesnaženi. Na enem od njih sem našel plastične zobotrebce, na drugem nekaj pločevink, odloženih v samo kurišče, pri tretjem par plastenk in tako naprej. Da je vse videti lepše, so dodani tisti grdi kovinski sodi za olje, ki v tem primeru služijo kot koši za smeti. Pohvalno, vsaj nekaj je, kamor lahko človek odloži in glede na možnost kraje česarkoli lepšega od teh sodov, je verjetno to edina opcija. Ni mi pa razumljivo – zakaj ne dati v koš? Ljudje znajo povedati samo to, da so plačali pet evrov za vstop v krajinski park, da so tam pustili plastične krožnike in nekaj plastenk, pa ne. Me zanima, če tudi doma pustijo krožnik kar na mizi, ko si napolnijo želodec.

Da ne zaidem z današnje teme. Naprej od Bele se mi ni dalo, poleg tega ni dolgo tega, ko sem tam kolesaril, zato se odpravim po isti poti nazaj. Pri Fežnarju me zamika druga pot. Zavijem ostro desno in se začnem vzpenjati v klanec. Poti ne poznam – prevozil sem jo kakih šest let nazaj v obratni smeri, a mi ni ostala v spominu. Kakorkoli, vzpenjam se po asfaltni cesti in v kolikor bi rabil kaj počitka, bi lahko na enem od ovinkov še preveril teletekst ali si ogledal, kar bi v tistem trenutku ponujale naše televizijske postaje. Naredim samo sliko in zavrtim dalje. Kmalu me preseneti makadam in takrat šele začnem uživati. Ne prevozim veliko makadamskih vzponov, zato mi tale kar popestri dan.

Na sporedu nič zanimivega.
Tisti del dneva, ko se človek zaljubi…

Po dveh kilometrih sem spet na asfaltu, a ne za dolgo – toliko, da se peljem mimo hiš v Zadlogu in Idrijskem Logu. Mimogrede, Idrijski Log je zanimiva vasica in čeprav ni ravno daleč od mene, sem kasneje preko spleta odkril nekaj zanimivih informacij, za katere sploh nisem vedel. Ne bom razlagal, poiščite sami, če se boste odpravili tja na izlet. Sem pa v Koševniku naletel Andrejčkovo brezno, kjer so v nekih drugih časih usmrtili zapornike, prepeljane iz Trsta in Gorice. Število žrtev ni znano. Ne morem trditi, da sem se počutil dobro.

Pogled v Andrejčkovo brezno. Zanimivo, čeprav žalostno.

Spustim se po Klučah, vmes se ustavim in pavziram. Cesto sem v zadnjem mesecu nekajkrat prevozil z avtom, ker je bila najboljši nadomestek obnavljajoče Zale. Seveda so jo uporabljali tudi lokalci in v povezavi z dežjem izpred nekaj dni, je spust po njej bolj muka, kot užitek. Zavore so nekje pri koncu, a ostaja upanje, da bodo preživele še teh nekaj letošnjih kilometrov. Pri Podroteji se priklopim nazaj na Keltiko in v zmernem tempu odkolesarim domov.

Z makadamom zaključim na Klučah.

Kolena so zdržala. Glava tudi. Pojem dve banani, ker pridem domov pač lačen, pogledam na uro in si rečem, da sem nekoliko zgodaj doma. Čez petnajst minut začne deževati. Ne, nisem zgodaj doma, ampak ravno prav. Jaz že vem.

HIŠICA ZA PRITEPENKO.

Ne glede na mojo nerodnost, čudaško usmerjenost k všečnemu in nesposobnost ustvariti nekaj, kar bi lahko pustilo vtis (pa ga ne), umetnost naravnost obožujem. Rad se zagledam v slike, čeprav sem sam z vleko črt neroden in je velik dosežek že, če uspem narisati drevo, kot največji uspeh pa si štejem pleskanje stanovanja. Povprašaj me po katerikoli slovenski pesmi in ti bom znal odgovoriti, dejansko sem pa brez posluha. Omeni mi knjigo, pa ne bom imel pojma, čeprav mi pri pisanju besede tečejo kot blokirane letne gume na poledenelem ovinku. In v kolikor bi imel samozavesti vsaj desetino od nekaterih blogerjev, bi se lahko označil za umetnika, pa se zaradi svoje skromnosti in preprostosti preprosto ne.

Vedno sem znal ceniti ročna dela in kapo dol dam vsakemu, ki nekaj ustvarja. Najsi bodo to prtički, origami ali preproste ptičje hišice, da ne omenjam raznih denarnic, torbic in ogrlic. Ne vem, si pa predstavljam, koliko truda je vloženega v to in smilijo se mi ljudje, k v tem vidijo zgolj kič. Dejstvo je, da raje podprem nekega malega ustvarjalca, kot pa poceni in masovno izdelavo nekje iz juga Kitajske. Da pa bi se sam česa lotil, ne, to pa ne. Nekoč sem sestavljal puzzle in to mi je čisto dovolj.

Vseeno pa pride trenutek, ko moram tudi sam zmetati svoje ideje na plano. Velikokrat jih ne, ker niti ne vem, kako bi začel, vsekakor pa nimam niti prostora, kjer bi se moje stvaritve kopičile. A ko pride prošnja, potem je druga pesem.

To, da se je k nečakinjam zatekla mala mačja kepa, ima po mojem mnenju dva začetka. V eni različici je res prišla sama od sebe, se tam počutila fajn in varno ter tam ostala, v drugi pa jo je polovica vseh nečakinj v veliki želji imeti domačo žival od nekje prinesla in tako, kot znajo samo otroci, omehčala starše. Ampak, to sedaj niti ni pomembno – prošnja, da bi stric naredil hišico, v kateri bi spala in posledično moja obljuba … moralo je obroditi sadove.

Niti nisem izrisal načrta, vse je bilo v glavi in postavljeno v trenutno počutje. Tako sem nekega popoldneva iz trgovine privlekel dve plošči stirodurja in piksno purpene. Zavlekel sem se v klet, nekaj časa strmel v nabavljeno, potem nekajkrat premeril in končno začrtal prvo mero. To bo očitno to. Z olfa nožem prerezal, pretresel purpeno in zlepil prve bočne stranice. Izustil nekaj kletvic, potolkel po žepih, iščoč cigarete in se v istem trenutku zavedel, da se odvajam. Oh, le zakaj nisem nabavil še nekaj spon, da bi lepo stisnil. Moški mora imeti orodje, sam pa sem na lastniškem področju le tega precej bos. Ni kaj, nekaj improvizacije je bilo potrebne. Nekaj trenutkov kasneje zopet nekaj psovk, ko sem ugotovil, da zadnja stranica ni ravno po vseh kriterijih gradnje, vseeno pa sem se zavedal, da se to lahko zgodi tudi boljšim mojstrom. Dodelam sprednji del, dodam ojačitve v notranjosti in prilepim streho. Založim s težkimi predmeti, da bo bolje prijelo in zgolj za preventivo dodam nekaj žebljev.

Dobri dve uri kasneje je hišica za pritepenko v zaključni gradbeni fazi. Po hitrem pregledu sem zadovoljen s svojim delom, ko pa vzamem stvar pod drobnogled, se pokažejo napake. V pozitivo odet si rečem – če obstajajo napake, obstajajo tudi rešitve. V kaseti za orodje, v kateri hranim multiizvijač in garnituro torx ključev, najdem silver tape. Evo ti rešitev. Nadaljevanje načrta je že v glavi in ko odstranim vso odvečno purpeno, zalepim vse stike, malo zaradi dodatne zaščite, malo zaradi estetskega videza. Žal se pri slednjem uštejem in nastane nekaj, kar spominja na večje hiše s fasadami v različnih odtenkih iste barve. Ni kaj, silver tape je tu, da reši problem, zato z njim oblečem celotno sprednjo stran. Gorenjec v meni pravi, da ostalih strani ni potrebno.

Na koncu vse skupaj prilepim na še malenkost večjo ploščo, ker mora pač hiša imeti nekaj dvorišča. Če že prej nisem, sem vsaj tu prisegal na minimalizem, saj je tisto dvorišče bolj kot ne neuporabno – mala pritepenka se na njem ne bo mogla niti usesti. Ampak je to zgolj razlog več, da ne sodimo nečesa na prvo oko, saj jo v notranjosti čakata dva dovolj velika prostora – tak s pogledom na zunanjost in malo bolj zaprt, za več zasebnosti. Predvsem pa je najbolj važno to, da bo žival na toplem in varnem. Ker pa udobja ni nikoli dovolj, je dodana še rdeča odejica. No, realno, gre za staro, sprano in zbledelo majico. Zaenkrat se še ne ve, ali bo hišica postavljena pod balkonom ali v preddverju, sem pa prepričan, da ji bo ustrezala. Javim, ko oddam in dobim prve informacije.

Modrec je nekoč rekel, da to, kako znaš poskrbeti za žival, pokaže kakšen človek si. In ljudje še vedno sodimo po obleki, načinu izražanja in tetovažah. V letu 2018. In kako težko je zadovoljiti nekoga… redki smo tisti, ki smo z malim zadovoljni.

Naj si za konec sposodim besede iz nekoč popularne reklame. Material: petnajst evrov. Čas, porabljen za ustvarjanje: tri ure. Izraz na obrazu nečakinj in opazovanje pritepenke ob odkrivanju novega bivališča: neprecenljivo.

Hišica za pritepenko.

PIK.

Svoj načrt, da razbijem monotonost kolesarjenja in da zaidem tudi na druge poti, sem tistega zgodnjega jutra poskusil prakticirati s tem, da sem Škota naložil na prtljažnik in se odpeljal v domačo Vipavsko dolino. In zdaj lahko rečem, da je bila ta poteza ne samo odlična, temveč tudi začetek odličnega dne.

Tako sem že rano malo poklepetal z gospodom Fotrom, nato pa pred osmo zavrtel pedale po makadamu pod avtocesto proti Wajdušni in brez kakršnih koli planov kar naprej, proti Novi Gorici. Pot, ki sem jo letos že prevozil v obratni smeri in v isti pred slabimi tremi meseci v dobrodelne namene, tokrat ni bila namenjena zgolj nabiranju kilometrov. Po tej cesti sem se pred več kot dvajsetimi leti vozil vsak dan v šolo. Se kasneje, če mi ni dišala avtocesta, vozil tudi v službo. In sedaj se po njej parkrat letno peljem s kolesom. Odločil sem se videti. Videti, kako je. In videti je bilo veliko, predvsem to, da se od takrat ni spremenilo kaj veliko: tu pa tam nova hiša, fasade pa takšnih barv, za katere nisem niti vedel, da obstajajo. Sklep, da se s tem ne obremenjujem in raje uživam, je bil na mestu.

Na kratko povzeto, zgoraj omenjeno mesto sem za potrebe šolanja in službe obiskoval redno in vsakodnevno približno osemnajst let. Dovolj, da se mi je priskutilo in pravi razlog, da se bolje znajdem v manjših krajih. Saj, če je treba ravno skozi, mi nekako ni problem, da bi se pa moral ustaviti in preživeti tam uro ali več, bi moja koncentracija rahlo padla in postal bi nejevoljen. Zato že na koncu Šempasa zavijem proti Vogrskemu, kjer za nekaj minut počijem v senci. Saj ne, da pripeka, ravno dovolj sije, da čutim potne kance na čelu. Nadaljevanje sicer postreže z rahlim vetričem, ki se okrepi, ko se s stranske ceste priklopim na magistralko. Tako zelo, da je ravnino skozi Prvačino bolj muka kot užitek prevoziti. Lahko bi rekel beda od bede, ampak nisem s tem namenom na svetu. Treba je najti pozitivo, ker negative je tako ali drugače preveč.

Sredi dopoldneva na cesti ni pretiranega prometa, zato mi ni treba kolesariti tik ob robu, kar pomeni tudi to, da se lažje skoncentriram na okolico. Ker, mi pač ni treba toliko paziti nase, kot moram običajno na takih cestah. Skozi Dornberk odvrtim brez postankov, le tega načrtujem za kasneje, a se tudi v Braniku ne ustavim. Madona, sem si izbral lep dan in lepe kraje za kolesarjenje. Pa še relativno spočit sem, nabit z energijo in ni je stvari, ki bi me zamorila. Vsaj tako si mislim.

Dokler ne poženem v klanec in rahlo zasopel diham z odprtimi usti. In dokler poti v oralno votlino ne najde neznana žuželka. Ne razumimo se napak, sem ljubitelj živali, ampak živo bitje v mojih ustih je celo zame preveč. Z jezikom zapeljem v območju med spodnjo dlesnijo in ustnico, kamor se je nepridipravka ujela, zbezam nekoliko na plano, hrknem in izpljunem. Počutim se kot drugi Pantani ali vsaj kot čefur nižjega sloja. Ne glede na vse, očitno se je zgodil pik, saj čutim ostro špikanje. Splaknem usta z izotoničnim napitkom, pa ne pomaga kaj veliko. Vseeno vrtim naprej. Čutim, da se mi spodnja ustnica veča. Napihuje. In prva stvar, na katero pomislim: jutri moram tak v službo? Naredim celo selfi, da preverim stanje ustnice. Videti je ok.

Še vedno rahlo zadihan prispem v Štanjel, najlepše kraško mesto. Sploh odkar so mu dali nove pločnike in nov asfalt. Razmišljam o sladoledu, a sem nekako na tisti poti, ko se človek nekaj odloči in pri tem vztraja. Seveda bi se lahko nagradil in bilo bi več kot zaželjeno za nabrekajočo ustnico. Ampak, si dedec al ne, včasih so ljudi med košnjo opikale ose, sršeni in še kaj, pa so kosili dalje, ne pa jokali in stokali v senci, kot bi marsikateri iz generacije ipsilon.

Štanjel. In nekaj more štrleti v zrak.
Odkar je nov asfalt, je vožnja prijetnejša…

In nato me čaka spust. Cesta, ki povezuje Kobdilj in Manče, je cesta mojih kolesarskih začetkov. Tistih, resno rekreativnih. Spomnim se, kako sem jo prevozil vsak dan, za potrebe nabiranja kondicije, ko sem še imel željo udeleževati se večjih kolesarskih prireditev. Čisto vsak dan, približno dva meseca, vedno v isti smeri in še sedaj nekje obstajajo zapiski o času. Danes jo napadam v kontra smeri.

No, ni ravno spust, na nekaterih mestih se vzpne, ampak ne pretirano. Dokler ne pridem za odcepa za Goče, potem gre samo še navzdol, s prelepim pogledom na vinograde in dvema ostrima zavojema.

Zavijem proti domu, kjer skromno praznujemo okroglo gospoda Fotra, poklepetam s stricem, naberem grozdje in ga odpeljem tja, kjer ga nimamo. V svoj kraj.

Kilometri tokrat niso pomembni, ker so stvari, ki štejejo več. Vsaj zame. Se je pa števec skupnih letošnjih obrnil čez sedem tisoč. In glede na lenobnost zadnjega meseca in pol, me čaka še veliko dela. Saj bo, saj bo, le vročina naj mine.

OBLAKOV VRH.

Že dober mesec je mimo, kar me je motivacija po kolesarjenju začela zapuščati. Od takrat tako stežka sedem na kolo, da bi moj načrt o dvanajst tisočih kilometrih najraje preklical. Dnevno spremljam, v kakšnem minusu sem, a tolažim se z dejstvom, da bom zmogel vse nadoknaditi, le motivacija naj se vrne. Ljudsko je zvrniti krivdo na nekoga drugega, zato bom s tem poskušal tudi sam – dve opciji poti sem koristil že tolikokrat, da so mi začele skorajda smrdeti, preostale tri poti pa zavijejo v klanec, preden se uspem pošteno ogreti. Kombiniral sem celo s poskusi štarta od nekje drugje, kamor sem prispel z avtom in nadaljeval s kolesom, a se zaradi lenobe ni pretirano obneslo. Sicer pa kakorkoli obrnem, valjenje krivde na nekoga ali nekaj drugega ni moj stil in toliko imam razčiščeno sam pri sebi, da sem prišel do spoznanja, da sem ključni problem tukaj – sam. Namesto razlogov iščem izgovore in ti se lažje najdejo.

Tistega prazničnega jutra je nebo delovalo oblačno, zato sem ugasnil budilko in spal spanje pravičnega do sedmih. Takrat se je izkazalo, da le ni tako zelo oblačno, zato sem zlil vase zdrav zajtrk in se odpravil, najprej proti večni dilemi – kam. S strinjanjem z odgovorom, da preprosto nekam, kjer nisem še bil, sem odvrtel proti Idriji.

Še vedno ne popolnoma odločen, kam. Poleg tega, da nekam v neznano, bi rad naredil tudi krog – skrajno bebavo se mi zdi, v kolikor ne grem zgolj nabirat kilometrov, nekam iti in se po isti poti vračati. Idrijsko Belo sem letos že nekajkrat obiskal, Zala je zaprta, Kluče so polne lokalcev v avtomobilih, čez Gore Dole pa ne bi rinil, ker, kolikor pomnim, je klanec bolj kot ne neprijeten in poln turistov, ki hočejo v teh dneh priti v Idrijo. No ja, turistov…

In glej ga zlomka, v Spodnji Idriji vidim tablo za Oblakov vrh. Tolikokrat slišal, nikoli bil. Z rahlim občutkom sramu, ker je to pač okolica mojega prebivališča, zavijem desno. Ravno dobro ogret od tistih šestnajstih kilometrov, požiram začetke tiste cestice, kjer asfalt deluje kot makadam, sam makadam pa ni nič kaj slabši. Realno, asfalt je obupen, ampak mi sede. Na srečo mnogih obnavljajo in kljub prazniku, je delo teklo.

Malenkostno se vzpenja, a ni prehudo. Nekoč je nekdo rekel, da če gre v klanec več kot deset na uro, potem to ni klanec. Meni se vseeno zdi klanec, je pa res, da sem opazil spremembe. Pol meseca abstinence od tobaka in alkohola se očitno pozna, saj gre brez se zadihati. Z očesom ugledam vrh, ki pa ni bil Oblakov, ampak varljivi. Saj veš, ko vidiš vrh in se na vrhu vrha izkaže, da je vrh, ampak v bistvu ni. Brez zamere, bi bolj zakompliciral, ampak ne gre. To me začne rahlo dolgočasiti, a storiti nimam kaj, kot vrteti naprej. Na koncu sem vseeno presenečen, ko zagledam tablo z višinskimi metri. Priznam, tolikokrat sem bil nategnjen na tej poti, da je nisem še pričakoval, čeprav sem je bil konec koncev vesel.

Vrh vrha.

Za nekaj trenutkov sem postal na vrhu in se zazrl v informacijsko tablo. Glede nadaljevanja sem bil precej neodločen in še dobro je, da sta obstajali le dve možnosti – Šebrelje ali Trebuša. Odločim se za slednjo in že kmalu po spustu ugledam prelep razgled na Krn in njegovo klapo. Ne ravno tako lep, kot sem ga gledal s Kolovrata, ampak vseeno veličasten. Ozrem se tudi okrog sebe in na levi zagledam vrh Hudournika. Pne se nad mano, kot bi hotel pokazati, kako mogočen je. Pomislim… Bilo je obdobje, ko sem vsaj desetkrat letno stal na vrhu in občudoval to dolino. In danes je obdobje, ko na vse skupaj gledam drugače.

Malo nižje se odpre lep razgled na Krn in okoliške hribe.
Nad mano pa Hudournik, še ena izjemna razgledna točka.

Nadaljujem s spustom, ves vesel, ker Škot leti kot sneta sekira, dokler me ne preseneti makadam. Le tega imam raje na vzponih ali ravninskem delu, nikakor pa ne na spustih. Ampak, preživel sem že marsikaj, pa bom tudi tole. Vmes enkrat ustavim za potrebe hlajenja in sedim na drevesnem štoru, zreč v Hotenjo. In razmišljam… Toliko naravnih lepot imamo, pa jih ne znamo ceniti, v isti sapi pa razlagamo, kako lep dopust smo preživeli pri sosedih. In toliko smo proti temu, da bi se za ogled nekih naravnih znamenitosti zaračunala neka simbolična vsota, v bistvu pa nam ni težko odšteti denarja za parkirišče, da smo lahko cel dan na plaži. No, vsak po svoje.

Škot pozira. Ne smejte se roza bidonu.

Pravijo, da je dodaten čar v temu, da se zgubiš in roko na srce, uspelo je tudi meni, čeprav sem ta del poti že nekoč prevozil. Ni bilo potrebno veliko, le en zgrešen odcep. In zagotovo je nek čar v temu, sploh če ne veš, kje se boš znašel. Zame se je končalo po slabem kilometru z zaporo ceste, tako da mi je ostalo le obračanje in vračanje. Nekaj minut kasneje sem že na Keltiki in brez da bi kaj preveč razmišljal, zavijem proti domu.

Nekaj je zagotovo – motivacija se je vrnila. Takoj po povratku sem začel planirati nove poti in se veseliti vikenda.

Skupek: bornih 63 kilometrov. Ampak lepih.

ČAS KISLIH KUMAR.

Po tem, ko so odšli na dopuste raznorazni uredniki tiskanih in spletnih medijev, je končno nastopil čas za študentska dela v pisanju člankov, katerih ljudje sicer ne berejo, jih pa vztrajno komentirajo in pod objavami spuščajo gnev svojega dolgočasnega vsakdana. Ja, res je, čas kislih kumaric je tu, dogaja se ne nič zanimivega in zato smo seznanjeni z vsakim zdrsom avtobusa nekje na jugu Tibeta, gigantskih paradižnikih iz Transilvanije in morbidnih, če ne že kar solze povzročajočih težavah tako domačih, kot tudi tujih zvezd estrade. Seveda ne manjka nešteto opozoril, kako ravnati ob visokih temperaturah, katere nas objemajo te dni. Ljudje smo seveda neumni in letos je prvič vroče, če je pa bilo slučajno tudi lani približno enako, smo od takrat že pozabili. Mogoče kdo ne bo verjel, a bili so časi brez rumenih, oranžnih in rdečih alarmov. In kot kaže praksa, se na taka opozorila požvižgamo. A da ne? Požvižgamo se na vsa opozorila. Pa pojdi v hribe in preštej pohodnike v natikačih. Pa čudi se vozilom na avtocesti, ko nastaja reševalni pas. Pa bodi zvezda in ne meči petard. Ne, mi smo pametni, nam se to ne more zgoditi.

Odlična promocija.

Časi, ko so morali tisti bolj poznani ljudje, da jih ne bom imenoval ”zvezdniki”, ”estradniki” ali bog ne daj ”slavni”, pošiljati v uredništva časopisov svoje slike z dopusta, da so lahko ustvarjalci rumenega tiska napisali naslov v stilu ”Šokantno! Paparac ujel…”, so mimo. Bilo je namreč treba vedeti, kje ta bolj poznani človek dopustuje, če pa je bilo poleg navedeno, da z jesenjo izide tudi nova plošča, ni prav nič škodilo.

Dejansko pa danes ni ravno drugače, le da tistim bolj poznanim ni treba skrbeti za to – dovolj je objava na družbenem omrežju, potem pa bo že eden od medijev objavil še na svoji spletni strani in delil na družabnih omrežjih. Ker, važno da se vidi, da se govori, da se bere in da je tema za debato ob večernem pivu. Ne bom se hvalil, a poznam večino domačih glasbenih ustvarjalcev – ne vseh osebno, a po imenih in skladbah pa precej. Seveda ne poznam vseh, logično. In največ ustvarjalcev, naj bodo to glasbeniki, igralci, komiki, športniki in celo politiki, spoznam v poletnih mesecih. Ker se takrat pojavljajo v medijih.

Ne bom se šel stavit, a domnevam, da je nekako tako: ”Pozdravljeni, sem ta pa ta, bi lahko objavili nekaj o meni, da se malo spromoviram?”. In sledi odgovor ”Sori, ne bo šlo zdej, december je, dej piši nam še enkrat v juliju, bomo neki zrihtal”. Kam lažje.

In kdor je razmeroma nepoznan, izkoristi vsako priložnost za sledilca več. Pred mesecem ali dvema je bilo moč brati o eni ali dveh influencerkah, ki so jima vdrli v Instagram račun. Ne eden, temveč kar nekaj medijev je pisalo o tem in kar mi je najbolj všeč, tudi edini medij, ki ga berem bolj od ostalih – blogi. In v kolikor si prebral nekaj spletnih portalov, ki so o tem pisali zgolj zato, da so pač o nečemu pisali in potem še kak blog na to temo, si se znašel v nekakšnem filmu neštetih žanrov: začelo se je kot triler, za nekaj minut bilo videti kot grozljivka, se razvilo v dolgo in predvsem dolgočasno dramo, končalo pa kot najzabavnejša komedija, ob kateri smo se od smeha držali za trebuhe. Ammm, imamo že nagrade za najboljše samopromotorje?

Kruh.

Sem tiste sorte človek, ki ga prizadene nesreča sočloveka in sploh ni važno, ali je znanec ali popolni tujec. In sploh ni važno, za kakšno nesrečo gre – naj bo naravna nesreča ali zgolj nespametno početje na cesti. Znam se poistovetiti in ja, če bi o tem pretirano razmišljal, bi postal depresiven, zato tega ne počnem. Vem pa, da je hudo. Za vsakim, ki izgubi življenje, naj bo po lastni ali po tuji krivdi, nekdo joče. Starši, otroci, partner, prijatelji. In v takem trenutku ne ostane nič drugega, kot se dostojno posloviti in ohraniti lep spomin. Srh me spreleti, ko na cesti ugledam nesrečo. Ne, ne zevam skozi okno, kot da prvič vidim razbit avto, ampak ohranim mirno kri in sam pri sebi rečem ”upam, da ni hujšega”. Konec koncev sem le človek, z zavedanjem, da kar se je danes nekomu zgodilo, se lahko meni jutri.

In mi gre na bruhanje, ko novinarji hitijo na prizorišča nesreč in se razvije nekakšna tekma, kdo bo prej objavil sliko. Kdo bo prej izvrtal nekaj, kar ljudi zanima že zaradi same tragičnosti, a v tistem hipu niti ni pomembno. Kdo bo prvi prišel do družine, ki je v na videz nedolžnem pretepu izgubila sina z besedami ”sožalje, brez zamere, ampak to mi daje kruh, mi lahko poveste…”. In kdo bo prej na prizorišču naravne katastrofe ter snemal solzavo gospo, katera je v minuti ostala brez vsega, na čemur je delala trideset, štirideset let. ”Kako se počutite sedaj, ko vam je plaz odnesel hišo?”. Le kako. Kot da ni jasno. Kot da ni logično.

Zagotovo nekje sedi urednik, s skledico nezdravih prigrizkov ob sebi, ki tega čuta v sebi nima. Vse se mu vrti okrog denarja. Ob obvestilu o dogodku nemudoma zakriči ”Bojan, Almir, nesreča s smrtnim izidom, pejta, poslikajta, pošljita, jutr pa napotnice prnesta”. Žalost. A časopisne strani morajo biti polne. Ker s potiskanim papirjem si lažje rit obrišeš.

Nič drugače z mano.

Mogoče se bo tale zapis bral kot eden tistih člankov. Vreme je namreč pretoplo za kolesarjenje, zato se mi ne dogaja nič kaj veliko. No, dejansko se mi. Kolesarim res ne, sem pa še vedno v stanju, katerega sem opisal v prejšnjem zapisu. Ja, res je – začel sem zdravo živeti. V abstinenci od alkohola, tobaka, sladkarij, prigrizkov na kavču. Z načinom, da sedaj bolj pazim, kaj počnem, ampak to je tematika za kdaj naslednjič.

Ta zapis nikakor ni iskanje pozornosti. Ta zapis niti nikakor ni produkt časa kislih kumar, temveč zgolj potreba po ozaveščenosti. Po širjenju mojega pogleda na svet, ker zgolj kolesarski bloger ne morem in ne zmorem biti. Za vse tiste, ki ste bili v strahu, da se bo bralo zgolj in le o mojih podvigih s kolesom – ne, ne bo se. Občasno bo padel tudi drugačen zapis. Krut, realen, kot je tale, pa čeprav bi se o današnji tematiki dalo napisati precej več. Ker na svet je treba gledati široko. Ozkoglednost nas o pripeljala samo nekam, ker bomo znali biti kritični do drugih, sami sebe pa bomo dvigovali nekam visoko, kjer sploh nismo in kamor sploh ne spadamo. Kakšen je svet, ni odvisno od drugih, temveč od vas samih.