PONIKALNICA

Jaz sem ena taka ponikalnica,
ki izgine, ko mu ni treba biti
in se vrnem, ko začutim
da se je treba vrniti.
Poniknem, ko se me ne rabi
in mirno uživam v pozabi.
Potem se vrnem, ko zbrišem težave in tegobe,
ko skozi dam stvari, ki me skoraj spravijo po gobe.

Jaz sem ena taka ponikalnica,
ki, če me nočeš, me ni,
a ne morem se skriti,
ker na moji strani si.

Ali so knjige, ali kolo,
ali pa zgolj brezčasno nebo.
Naj bo karkoli, mene kar vleče
in greh bi bil rečt, da sem brez sreče.

Jaz sem ena taka ponikalnica,
da za dva mes¨ca sem kar odšel.
Razmišljal o vrnitvi in kaj bo tisto,
kar me bo grel¨.
Na koncu spoznal, da grel se bom sam
in, ne vem, mogoče zabava,
mogoče humor. Mogoče solz lavor
ali prepir, važno mi je, da nekaj vam dam.

Jaz sem ena taka ponikalnica,
ki me ni, ko poniknem
in ko začutim,
ponovno vzniknem.

2 odgovora na “PONIKALNICA”

  1. Ponikalnice so fajn…pridejo, ko najmanj misliš si…in gredo, da te malo zaskrbi…če se vrnile bodo, dokler še dihaš in še si…

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja