PRVA RUNDA.

Če bi moral za prvi stavek tega zapisa izbrati pregovor, bi izbral tistega, ki pravi, da se dobra roba sama hvali. Ker se bom v tem zapisu pač hvalil. Šalo na stran, nisem take sorte človek. Če slučajno koga zanima, z veseljem povem svoje doživljaje, sicer pa bolj ne.

Ko sem začel z vsakodnevnim kolesarjenjem, sem bil prepričan, da ne bo dolgo trajalo. Zdaj lahko to priznam. Sem namreč bolj lene narave in ko se neke stvari lotim, mi je hitro odveč, če ne vidim rezultatov. Preprosto, naveličam se. A mi je nekako uspelo izpeljati teh enainosemdeset dni.

V prvih dneh sem napisal tale zapis in si zadal, da se bom v zapisih poti posvečal občutkom, doživljajem, zanimivostim, prevoženi kilometri in čas pa bodo nekje na stranskem tiru. Ker grem na kolo uživat, ne pa tekmovat s samim seboj. Vseeno pa imam podatke zapisane in jih uporabljam zgolj za evidenco in spomine.

Kaj naj rečem. V prvi rundi enainosemdesetih dni sem nanizal 87 treningov. Kako je to mogoče – enostavno. Kakšen dan sem na kolo sedel dvakrat. V večini primerov je bilo to ob deževnih dneh, ko sem opravil en dopoldanski trening na sobnem, popoldne pa še enega. Ali enega na sobnem kolesu, drugega na Škotu. Bili so tudi dnevi, ko sem zaradi pomanjkanja časa sedel na kolo zgolj za dve minuti in želim si samo to, da bi bilo teh dni manj. V tem času mi je uspelo prevoziti skupnih 2430 kilometrov, od tega dobrih 1600 zunaj, na pravem kolesu. Ni ravno veliko, a za človeka, ki je začel z nule, zadovoljivo. Kolesarjenju sem se posvečal približno 114 ur. Ampak, to je navedeno kot zanimivost in ne zato, da bi se s tem hvalil. Poleg tega so vse to le številke, ki na koncu ne pomenijo nič, ker šteje le eno – užitek.

Med vsemi potmi sem jih poiskal pet. Pet tistih poti, ki so mi nekaj pustile in nekako zaznamovale. Zaradi njih sem to, kar pač sem, ker realno gledano, še vedno rastem. Ne v višino, ampak… saj razumete.

Konec sveta na Očetovem griču je ena izmed tistih zgodb, ki jih hočeš ali nočeš moraš doživeti. Bil sem soočen z vsem – s pripekajočim soncem, rahlim vzponom, močnim vetrom in odkrivanjem stvari, ki jih prej sploh nisem poznal. Pa tako blizu mene in tako blizu prejšnjega prebivališča, jaz pa za to izvem sorazmerno pozno – pri svojih 3_ letih. Obenem je bil ta zapis najbolj bran, za kar se zahvaljujem vsem, ki so kakorkoli pripomogli k temu.

Končno sem zbral dovolj poguma, da sem se iz pretežno ravninskih poti opogumil za klance. Kondicija je takrat bila bolj klavrna in do takrat me je bilo klancev strah. V bistvu, še vedno me je. Če ga ne začneš prav, te lahko uniči in če ga ne poznaš, ne veš, kako ga začeti. Zato sem izbral vzpon, ki ga poznam in nekako ni nedolžen – gre za približno 900 metrov v približno desetih kilometrih.

Edini zapis o kolesarjenju, ki ga nisem označil z dnevom. In edini zapis, o katerem niti za lastno evidenco nisem zapisal kilometrov in časa kolesarjenja. Pozabil sem števec, pa niti ni tako zelo važno, ker je šlo za dober namen. Drugič sem kolesaril z Deželakom in drugič je bilo fino. Tu se ne boriš s samim seboj. Tu ne gledaš, kakšno kolo ima nekdo drug. Tu te ne zanima prevožena pot, tukaj samo si. In uživaš. In jočeš. Ker veš, kaj imaš, pa se tega ne zavedaš. In to, cenjene bralke in spoštovani bralci, je edino kolesarjenje, za katerega lahko garantiram, da se ga bom udeležil tudi naslednje leto.

V zadnjih letih sem se umiril. Od osebe, kakršna sem bil, je ostala bleda senca, ki se občasno še vedno prikaže. Takšnega se ne maram. Skozi sem dal ravno dovolj in poznam se ravno toliko, da vem, da se za marsikaj ni treba sekirati. To znam zdaj, včasih nisem znal. In je bil stres in so bili živci in je bil kreg in je bilo marsikaj. Še zdaj je včasih. In vem, kaj rabim. Edino stvar, ki ti lahko da več, kot si lahko predstavljaš in prav toliko ti lahko tudi vzame. Zato je bil tistega dne pobeg v naravo pričakovan in izpolnjen.

Če bi bil politični bloger, bi imel bralcev veliko več. In če bi dal ven svoje mnenje, bi se marsikdo strinjal z mano, ravno vsak pa ne. Pa se mi ne da s tem ukvarjati, sploh ker se vsak, ki ima pet minut časa, ima za vsevedca, če pa že to ne, pogreva stvari iz prve in druge svetovne vojne, pa iz časov Jugoslavije in še česa drugega. Dol mi visi za take – jaz le vem, kje je meja in rad sem to, kar sem. Slovenec. Je pač tako, kakor je in dokler sem na svoji zemlji, mi ni in ne bo hudega.

Kaj si želim v drugi rundi? Da bi mi Škot služil. Da ne bi doživel padca ali še česa hujšega. Da me ne bi ulovil dež in da ne bi imel problemov s koleni. To je vse. Zdaj pa naprej v nove zmage.

Naj tale zapis izkoristim še za zahvalo. Zahvalo vsem, ki me prebirate, komentirate, mi sledite na družabnih omrežjih in počnete še karkoli drugega, kar mi koristi in kar me vleče naprej. Brez vas bi že obupal.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.