SABOTIN IN KOZLOV ROB.

Dva dni dopusta sem si res vzel bolj zlahka, konec koncev je sedlo. Je pa res, da bi, v kolikor bi žulji dovolili, bolj pohajkoval, kot sicer sem. Ker je bilo vreme več kot primerno, sem enega dne naredil krog nad mestom, drugega pa odšel v zmerno do pretežno nepoznano snežno pustolovščino čez Slugov grič, a nekako ni omembe vredna.

Že sredi noči se mi je pojavil preblisk, da bi sončni vzhod dočakal na vrhu hriba, a sem se raje obrnil in zaspal še za nekaj ur. Naslednjega dne sicer nisem nameraval čakati na vzhod, bila pa je želja po istem hribu, ki sem ga imel v preblisku prejšnjega zgodnjega jutra. Tako sem že pred osmo štel semaforje na Keltiki in malo pred deveto parkiral v Solkanu.

Sabotin je tista vzpetina, katero sem približno trinajst let gledal iz prejšnje službe, a nikoli se spravil nanjo. In ker je enkrat treba, zakaj pa ne zdaj. Roko na srce: do samega začetka je treba po robu prometne ceste in ta rob ceste bi lahko bil boljši. Mogoče zgolj predlog. Tudi ko jo moraš po parih minutah zopet prečkati, bi lahko bil narisan vsaj prehod za pešce. No, saj bo, počakajmo najprej, da se kaj zgodi, ker le tako se kaj premakne.

Izberem južno pot, zaradi časovne praktičnosti. In brž me preseneti vzpon. Saj se ne pritožujem nad njim, a pot na nekaterih predelih res ni najlepša. Na enem od postankov slečem bundo, saj je kar pretoplo za ta letni čas.

Na vrhu me pričakajo razvaline cerkvice svetega Valentina, ki je bila konec osemnajstega stoletja porušena, kasneje pa je svoje naredila še prva svetovna vojna. Mimo tega pač ne morem – Sabotin je nemi pričevalec krvave zgodovine. V njemu se skriva okrog petnajst kilometrov kavern, ki mi jih danes ni uspelo obiskati. In imam ponovni razlog za obisk.

Razgled na Novo Gorico.
Ravno daleč se ne vidi, na žalost…
Obe Gorici.

Da se ne bo kdo zmotil, vrh ni pri ruševinah cerkve, pač pa še nekaj minut hoje stran. Zgrešiti ne moreš, ker če ti že uspe, se tega ne boš spominjal. Pot poteka po grebenu in nudi stalen razgled na Sveto goro v višini oči in Sočo nekje globoko spodaj. Da pa ne bi bilo preveč dolgočasno, prav tam kjer stopam, poteka meja med Slovenijo in Italijo, kar kažejo tudi mejni kamni. Z malo domišljije, z desno na domačem ozemlju, z levo na pa na tujem, s še več domišljije pa … no, bom misel raje zadržal zase, da ne bo treba dodati nalepke ”parental advisory”. Skratka, na vrhu je lepo, ija ija o, stoji skrinjica z vpisno knjigo in miza s smermi vseh hribov in gora, ki jih je moč videti, če le ni oblačno, kot je bilo oblačno danes.

Italija.
Najlepši pogled na Sočo.
V ostalinah je moč najti tudi kak duhovit napis…

Žal sem imel malo omejen čas, ker naj bi šel na kosilo. Mimogrede, Sabotin je stičišče sredozemskega in alpskega rastlinstva, ki kljubuje ostremu vetru in žgočemu soncu. Nekatere rastlinske vrste tu dosegajo skrajne meje svoje razširjenosti. In prav zato se moram vrniti, ker bi rad videl tiste orhideje, ki so sicer na rdečem seznamu. Ne bi se branil niti beloglavega jastreba, ki Sabotin preletava v poletnih mesecih, četudi bi za to riskiral srečanje s še eno posebnostjo Sabotina – modrasom.

Nazaj se spustim po isti poti, med črkama T in O. Da ne bom predolg, Sabotin se od leta 1978 ponaša z napisom Naš Tito. Ne stalno, kajti vmes so se našli ljudje, ki imajo slab spanec, pa so v nočnih urah premikali kamenje in tako so se pojavljali tudi napisi SLO, Naš Fido, Naš Tigr, anno domini 2013 pa je bilo nespečnežev več in so sestavili napis VSTAJA. Nekaj let kasneje se je pojavil še napis THC, a vedno se je v zelo kratkem času spremenil nazaj v to, kar piše še danes – Tito.

Kosilo je padlo v vodo, no, ne dobesedno, a na žalost sem bil že blizu parkirišča. Ura je bila še prezgodnja za domov, zato sem odbrzel proti Tolminu in skočil na Kozlov rob. Kopasta vzpetina sredi Tolminske kotline ima bogato zgodovino, ruševine na vrhu pa so ostaline nekoč najpomembnejšega gradu na Tolminskem. Na srečo so ruševine sanirali in uredili v razgledno točko, s katere je odličen razgled na okoliške vasi in hribe. Danes je to kulturni spomenik in priljubljen cilj rekreativcev.

Ruševine nekoč najpomembnejšega gradu na Tolminskem.
Pogled na Tolmin…
…in na okoliške hribe.

Da ne bo nepotrebne navlake, pot začnem brez bunde, brez nahrbtnika in brez palic. Hiter tempo, vmesni postanki pri tablah, ker pač piše zanimive stvari, na vrhu nekaj slik in nazaj dol, vse skupaj je vzelo približno urico časa. Priporočam tudi družinam, saj je pot lahka in zanimiva.

In kar je najbolj žalostno od vsega skupaj – danes je zadnji dan dopusta.

Eden odgovor na “SABOTIN IN KOZLOV ROB.”

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.