SAM SEBI GREM NA …, ZATO BOM…

Ko ti nekdo reče, da povej nekaj o sebi, katere lastnosti najprej izpostaviš? Dobre, logično. Ker si prepričan, da slabih nimaš oziroma, v kolikor se zavedaš, da jih imaš, jih nočeš izpostavljati. In to je narobe. Zelo narobe. Trudiš se pustiti dober prvi vtis, misleč da tega ne more nič pokvariti. Sčasoma se pokažejo tvoje slabe lastnosti, razvade in navade, ki lahko nekomu niso všeč in znajo spremeniti odnos drugih do tebe.

Osebno mi velikokrat očitajo, da pišem nekaj po resnici, veliko pa dodam kar tako, za večjo dramatičnost. Ja, prav. Vaše mnenje, ni problema. Sam najbolje vem, kaj delam in nekje, kjer sem sam s sabo, nihče ne ve, ali je bilo res tako, kot je zapisano, ali pač nemara ne. Lahko pa sam zase trdim, da sem precej realen človek. Čeprav mi gredo od rok dobro tudi zgodbe, je na mojem blogu trenutno prostor za kolesarjenje, iskreno, realno in na momente kruto. Z ne najboljšimi slikami in slovničnimi napakami. In še moto ”ne sekiraj se, ni vredno” mi občasno poskušajo izbiti. Ampak, trenutno stanje: izredno razočaran nad samim seboj in jezen nase. Pa se vseeno ne sekiram. Ker, to sem pač jaz.

Zakaj?

Predvsem iz enega, a ne edinega razloga – lenobe. V mesecu juliju sem postavil osebni rekord letošnjega leta. Tako malo treningov in tako malo kilometrov, da me je lahko sram. Saj vem, potreboval sem pavzo, a nabral se je tako velik minus, da je cilj dvanajstih tisočakov vedno bolj nedosegljiv. Recimo, na dan objave znaša tale minus več kot 700 kilometrov. Ni kaj, moram priznati, da kakšen dan iščem izgovor, da mi ni treba, spet drugič imam perfekten plan za res dolgo turo, kateri zahteva tudi prebujanje in start v zelo zgodnjem jutru, jaz pa ob prvih zvokih budilke le zamahnem po njej in nadaljujem s spanjem pravičnega. Iz vsega tega lahko potegnem tisto, kar je razredničarka rekla staršem že davnega leta 93 – ”nima delovnih navad”. In res jih nimam. Imam rutino, kateri se občasno uspešno izmikam, delovnih navad pa res nimam.

Hlače, katere sem lani z veseljem nosil, imajo problem – ne zapnejo se. No, se zapnejo, le na meni ne. Pa sem prejel že nekaj dobronamernih kritik, da se mi je žulj med prsmi in spolnim organom povečal. Šele po temeljitem primerjanju slik iz lanskega in letošnjega leta, sem lahko prišel do zaključka, da besede niso bile zajebancija. In potem nastopi tisti čas, ko šale kot tista, da ima dober gospodar orodje pod streho, niso več smešne. Bojiš se stopiti na tehtnico, ker veš, da imaš visoke številke najraje na TRRju. Malenkost ti je nerodno, ker si s profila videti kot nosečnica in postavlja se ti veliko vprašanj, češ, kako je to možno, če pa toliko kolesarim.

Vse je jasno.

Len sem že po naravi in že v osnovni šoli telesna vzgoja ni bila moj najljubši predmet. Rekreativno sem se začel ukvarjati z mnogimi športi, a nikoli z ekipnimi. Trajalo je kak mesec, potem me je minilo. Sovražil sem sprehode, če le ti niso na vsakih nekaj sto metrov ponujali luštnega kafiča. Zatorej se svoji lenosti prav nič ne čudim, še več, zaradi nje se sploh ne sekiram. Postanem pa slabe volje ob takih ugotovitvah.

In kaj je boljšega, kot zvečer sesti k priljubljeni seriji, si odpreti vrečko arašidov in piksno pira? Logično, iti ven, se družiti, smejati, zabavati. Tako, za dušo. Na en pir. In vsi veste, da se nikoli ne gre samo na enega. Odlična poteza natakarice, ki na mizo prinese nekaj iz kategorije slanih prigrizkov, izrazi želo po še enemu. In kljub vsem odločitvam, katere si si zadal, ne zgolj zato, ker ni zdravo, ampak ker si šel sam sebi na živce, na koncu rečeš: pa dej mi še ene čike. In nadaljuješ s penasto zlatorumeno tekočino v objemu modrikastega dima.

Zjutraj te tišči v glavi, jedel bi, a nič ti posebej ne tekne. Vase zmečeš kup nezdrave hrane in dan zabiješ na kavču, vmes pa posegaš po raznoraznih packarijah, misleč da bo maček minil. In na koncu ne uspeš zapeti hlač. Nekaj časa prelagaš krivdo na krčenje materiala, potem pa spoznaš, da gre za širjenje. In potem postaneš slabe volje, siten in še kaj.

In kaj storiti?

Brez sekiranja in s sprejemanjem samega sebe takšnega, kakršen pač sem, sem se tistega dne odločil potegniti črto. Dovolj imam. Dovolj, da popoldne preležim, ker sem po šihtu zavil na pivo (3, 4…), dovolj rumenih nohtov in dovolj, da me na plaži rinejo v vodo, misleč da sem nasedli kit. Dovolj, ker grem včasih v trgovino zgolj po arašide in čips. Dovolj, ker večkrat zvečer v postelji pomislim – a imam še kak cigaret za zjutraj?

Spravil sem se v hujšanje. Ne, ne verjamem v diete in sem mnenja, da z redno in dobro telovadbo ter z malenkostno spremembo pri prehrani narediš največ. Nisem človek, ki bi verjel v čudežne čaje in niti nisem človek, ki bi za izgubo kilogramov rad trpel. Vem, da me čaka garanje, ampak če mi bo sedla suha klobasa, se ji pač ne bom odpovedal. Črtal sem alkohol, odpisal cigarete, skril sladkor in otrokom podaril čokolade. Poskrbel sem, da doma nimam ničesar takega, kar bi me lahko premamilo in poiskal sebi primerne vaje. Naj se zabava začne. Saj ne da vas briga, a poleg kolesarskih podvigov boste lahko občasno brali o napredku – takem in drugačnem.

Nekega dne ugotoviš, da stvari, ki jih počneš, počneš zase in ne za druge. Zato naj vam ne delujem kot zakrknjen samec, ki želi z boljšo postavo privabljati poglede, niti kot zakompleksan milenijec, ki na plaži ne sleče majice. V bistvu mi dol visi. Tako kot skozi marsikaj, bom šel tudi skozi to s pozitivo in nasmehom.