Sezona kolesarjenja je mimo, čeprav obstaja upanje, da bom letos še sedel na kolo, v kolikor bosta vreme in zdravje dopuščala. In čeprav je bil prvotno ta blog postavljen za opisovanje mojih kolesarskih izletov, je začel na poznojesenske dni malo samevati. Kar se ne sme dogajati, ane. Zato se bo pa lahko prebralo kaj drugega, življenjskega.
Nisem narejen tako, da bi kritiziral. Lahko bi, priznam. Če sem natančnejši, kritiziram, če mi ni všeč, nikakor pa ne kritiziram vsega povprek. Takih ljudi je dovolj in ko se naveličam poslušati kritike, običajno rečem ”povej kaj pohvalnega”. In potem pove nekaj o sebi. Recimo, soseda še v nobeni restavraciji ni dobro jedla. Drugo sosedo vedno ujame radar. Znanec vedno tarna nad ponudnikom mobilne telefonije. Nobene novosti, skratka, vsem pa je skupno to, da so vedno krivi drugi. V vseh restavracijah slabo kuhajo, če pa je slučajno dobro, je pa postrežba na nuli. Pa jaz nisem kriva, ker sem šla prehitro, zakaj so postavili radar prav tam, ga niso mogli nekje drugje? In pa, zakaj bi menjal operaterja, saj so vsi isti. Prva, ti ostani doma, pa si segrevaj pasulj iz konzerve, druga, ti malo manj pritiskaj na plin in tretji, ti lahko za spremembo gledaš tudi malo okoli sebe in ne pokličeš osem ljudi vsakič, ko se ti zgodi nekaj, kar se ti ne ravno vsak dan. Ljudje, vsi problemi, ki jih najdemo okrog nas, sploh niso okrog nas, ampak v nas. Mi se obremenjujemo z nečim, četudi se nas ne tiče. Ker tuji problemi so vedno slajši kot naši. Še več, tuje znamo odlično razčleniti, pokomentirati, skritizirati in najti rešitev, s svojimi pa se ne znamo soočiti. Ljudje smo in če imaš težavo, zagotovo je nekdo nekje, ki te bo poslušal. Mogoče celo jaz. Nikar pa ne misli, da te bom, če znaš govoriti o drugih, o sebi pa si tiho. Takih ljudi imam dovolj.
Ker, slabe izkušnje. Začenši v poznem najstništvu, ko si pod vplivom alkohola ali česa drugega storil marsikaj. In so naslednji dan vedeli vsi, tvoj film je bil pa meglen. Ali ga sploh ni bilo. Nikogar ni bilo, ki bi čutil karkoli. Morebiti stisko, morebiti razigranost, nagajivost. Vsi pa so čutili, da morajo to deliti. Žalost, res žalost. Danes, kot skoraj asocialen primerek človeške vrste, redko zahajam v družbo. Sicer se spravim do bližnje oštarije na pivo ali več, ampak če ni prave družbe, je skoraj isto, kot če ga spijem doma. Nisem delal neke selekcije, ker se je naredila sama z osebno odločitvijo, da ne zapravljam časa in energije za ljudi, s katerimi ni nekakšne obojestranske povezanosti. Ker, lahko sedi še tako nedolžen in sladek fris nasproti tebe in se ti nasmiha, v resnici pa že razmišlja, kaj bo o tebi povedal nekomu tretjemu. Kot, ko smo pred časom sedeli v eni druščini in je ena od oseb naskrivaj slikala vsakega posebej in pošiljala slike svoji prijateljici, z vsemi potrebnimi informacijami: ta je ta, ta je un, pa tadva sta skupaj. Oh, prosim, no. Sej nismo na živinskem sejmu.
Kakorkoli, danes dam veliko na odnose. Na tiste, taprave, ne fejkane. Kljub asocialnosti sem letos spoznal nekaj odličnih primerkov človeške vrste. Take, pri katerih dobiš v dveh minutah občutek, da jih poznaš že celo življenje. Pa se potem celo leto ne vidiš, ob naslednjem snidenju pa vse točno tako, kot da bi se nazadnje videl včeraj. Ampak to ni toliko pomembno – važnejše je to, da so ti odnosi pristni. Ker, dobri ljudje prepoznamo dobre ljudi. Kot se prepoznajo psice in kot se prepoznajo Brici. In za take ljudi si z veseljem vzamem čas za druženje. Za razliko od fejkov. Fejke prepoznaš po temu, da te pokličejo točno takrat, ko nekaj rabijo. Potem lahko dve leti ni nič, nobenega glasu, kot da te ni, dokler ni potrebe po nečemu. In pride klic. Lahko rečem, da sem spoznal tudi nekaj takih. Se zmeniš, greš na kavo. Smo na vezi, so tiste zlajnane besede ob slovesu. Tri mesece kasneje pride sms. ”Pa kje si ti, nč se ne javiš, nč ne pišeš…”. ”Ja, sej ti tud ne”. In potem naslednje tri mesece spet nič. Nato pa se enkrat rabi pomoč, pa bi pomagal, ker si dobričina po srcu, pa ne pomagaš iz samega principa, ker se spomnijo nate samo takrat, ko te rabijo. V najslabšem primeru se zaključi s tem, da si vse kaj drugega, samo človek ne in … no ja, a niso taki odnosi ubijajoči?
Pa da ne začnem o tem, kako se ne znamo pogovarjati. Se je kdo kdaj vprašal, zakaj? Vsepovsod ena živčnost, stres, napetost. Sprejemanje drugačnosti. Zavedanje, da drugačnost ni vedno slabša. Pohlep, lezenje v rit, pomembnost, puščanje vtisa, šokiranje, stari in novi triki privabljanja. Halo? Resno? S tem se bomo ukvarjali? Kje je dobra stara šola preprostosti, humanosti, kavalirstva? Se nam res tako zelo mudi, nekam, niti sami ne vemo kam? Samo zato, da zadovoljimo svoje potrebe, ne ozirajoč se na druge?
Zbudi se, raja.
‘Odnos je vse’
To je en tak mini stavek, ki mi je všeč. Zelo. In ga je vredno vsakodnevno vpletati v življenje. Po drugi strani pa se pogosto spomnim besed iz ene sicer otroške zgodbice Svetlane Makarovič:
‘Če nimaš kaj pametnega povedati, je ravno tako dobro, da si tiho in greš naprej po svojih poteh’
Maham iz naših koncev
Dodaj eno vejico 😉
Hvala