SPET TU.

Življenje ni spektakel niti praznik, temveč godlja.
George Santayana

Minilo je ravno toliko časa od zadnjega javljanja, da je nemara že kdo pomislil – ta je obupal. Ta ne bo več pisal, ne bo več kolesaril, zaprl se bo vase, zavračal stike s svetom, hodil  v službo, si popoldne skuhal makarone in večere preživljal ob reševanju križank in črnobelih filmih.

Napaka. Sem človek, ki ne obupa. Vsaj ne nad vsem. Vsaj ne nad stvarmi, ki jih rad počne. In dasiravno je kdo dobil tak občutek, ko se mu več časa nisem javil, ne, tudi nad ljudmi nisem obupal. Še vedno sem mnenja, da so ljudje dobri. Ne vsi. Ker eni so preprosto prepametni in vedo vse, drugi se ukvarjajo s politiko, tretji so pa idioti. Vsem omenjenim naj bo odpuščeno, saj ne vedo, kaj delajo, a če bi se človek kot bitje bolj brigal zase in manj za druge, bi svet bil nekoliko lepši. Zato jaz to počnem.

Imam prijatelje. Sicer ne veliko, ampak tisti ki so, so kvalitetni. Imam znance, tiste, s katerimi se pozdraviš in si namečeš nekaj vljudnostnih fraz bolj iz bontona, kot iz dejanske potrebe. Ni važno. Ampak pomagati sem pripravljen vedno. Glej, starki bom vedno pomagal čez cesto, ker mi to vzame minuto. Tudi kakemu blogerju sem že pregledal tekst, preden je šel v objavo, ker mi to vzame deset minut. Ni problem, sploh ne. Da bi pa nekdo vprašal za pomoč, misleč da bom jaz za njegovo korist zapravljal denar in čas, na koncu pa ne dobil niti »hvala«, ne, to pa ne. Toliko pa imam sam sebe rad, da se ne pustim izkoriščati.

Četudi se kot introvert bolj malo družim, se vseeno družim. Niso ravno svetlobna leta nazaj, ko sem se družil z dekletom in smo se cel večer pogovarjali o zanimivi temi – cepljenju. Pravzaprav, ali je tema zanimiva ali ne, se odločite sami, meni recimo je. Meni je pravzaprav zanimiva vsaka tema pogovora, dokler ne pride do določene točke – dokler ni nekdo preveč pameten in začne svoje mišljenje vsiljevati. Ko pride do poudarjanja s strani samega sebe, citiram: »jaz to vem…«, potem sta samo dve poti. Vstati in iti domov ali kamorkoli drugam, ali z besedami in dejstvi zabiti človeku v glavo, da je totalen kreten, ker je pač na internetu prebral dve stvari in si izbral ljubšo, ki jo sedaj podaja in vsiljuje kot svoje mnenje. Kakorkoli, potem se nismo družili več. A veš, lahko se druživa sama, s tvojimi kolegi se pač ne bom. Ampak to so moji kolegi. Briga me. Če se že družimo, dejmo si govoriti kosmate šale, zanimive prigode iz življenja, ne pa kratkoročno popularne tematike. Dejmo se smejat, zabavat…

Eno dejstvo. Če so teme preveč resne, kmalu pridemo do tistega, kar večina sploh noče in je to običajno želja ene osebe – politike. In potem gre vse na slabše. Ker ne ostane pri politiki, ampak se razčleni na leve, desne, domobrance, domoljube, rdeče, bele, partizane in na koncu še temnopolte in istospolno usmerjene. Bravo, to znamo. Jaz grem domov. Ne ker sem zaspan, utrujen, karkoli, ampak takih tem se jaz ne grem. Ne da se mi. Nimam volje. Vsi samo čakajo, da nekaj rečeš, da izraziš svoje mišljenje, samo zato, da te lahko popredalčkajo. Običajno se niti ne poslovim, kar grem. Ker se raje ukvarjam sam s seboj, kot z drugimi. Ja, če se pogovarjamo, povej svoje mnenje, poslušal te bom, ni problema. Ko boš pa začel vsiljevati, bom šel. Ne da se meni poslušati tvojih teorij zarote, imam pametnejše delo.

In mi občasno rečejo, da imam probleme. Še več, včasih celo sam mislim, da jih imam. In si gubam čelo in mislim na prihodnost. Kaj bo, če se mi zalomi? Naslednji mesec imam nekaj finančno večjega, bo šlo skozi? Kaj, če nenadoma izgubim ljubljeno osebo? Potem odprem enega od družabnih omrežij in moji problemi izginejo. Pljuvanje drug po drugemu, žaljenje, komentarji čez zdravo mero razuma, vsi vse vedo in ker jim nihče ne da prav, se spustijo na najnižji nivo in … ja, mojih problemov ni več. Ker sploh niso problemi. To, da zjutraj čakajo na prvi tvit, na katerega se lahko spravijo in cel dan tekmujejo, kdo se bo s svojim komentarjem spustil najnižje, to so pravi problemi. Zunaj sonce, krompir je za posadit, drva pripravit, avto peljat na tehnični in na upravni enoti nekaj za zrihtati – vse to lahko počaka, zdaj moram jaz biti žaljiv, tega označit za levičarja, onega za komunista, potem pa se lahko začne. V kolikor mislite, da imate probleme in zgoraj opisanega ne počnete – verjemite, nimate jih.

Vse to sem imel čas razmisliti v času blogerske odsotnosti. Ja, bilo je nekaj neprijetnosti, nekaj bolezni, nekaj bedarij in nekaj pomanjkanja navdiha. Potem sem zbral misli, jih uredil in si rekel, da je sedaj pravi čas. Spet sem tu. Spet bom kolesaril, pisal o kolesarskih podvigih in občasno razmišljal o smislu in bistvu. Aktivnejši bom na družabnih omrežjih, kjer bom občasno spustil kakšno rimo, strl kakšno pikro in se povezoval. In, dano na znanje, tega ne počnem, da bi ugajal. Lepo je videti všečke, niso pa razlog. Sem preprosto človek, z napakami in čustvi. Z najdenim smislom in voljo. In v zapisih predstavljam svoja doživetja, svoja mišljenja in poglede na svet.