SPREHOD PO FELDBANU.

Teden je bil ravno toliko naporen, da sem si za nedeljo splaniral spanje do pozne ure, preostanek dneva pa lenarjenje, kar mi bi, roko na srce, sedlo. Pa me je dan prej premamil telefonski klic.

Bil sem ravno sredi največjega šundra, tako da nisem niti slišal sogovornika, le pritrdilno sem odgovarjal. »Ja, ja, seveda, ni problema«. Zgolj približno sem vedel, za kaj gre. Ko se je situacija umirila, reci piši kakih sedem ur kasneje, sem se moral pozanimati, za kaj sploh gre.

Vabilo na pohod. Odkrivanje novih starih krajev z nekaj zgodovinske patine me je vedno mikalo in nenadoma nisem čutil potrebe po celodnevnem lenuharjenju. Zakaj bi preležal cel dan, če lahko grem v naravo? Dejstvo: ne bi ga preležal. Opravil bi nekaj gospodinjskih opravil, bral, pisal in podobne stvari, za katere med tednom ni časa.

V hladnem jutru sem najprej stopil po sendvič, nato pa na dogovorjeno mesto na kavo, kjer sem čakal. Kot vedno – sem nekakšno darilo za ljudi, ki vedno zamujajo, še več – celo za tiste, ki pridejo točno. Ker mene se nikoli ne čaka.

Malo čez devet je bilo, ko smo pustili avto pri Podroteji in jo peš mahnili mimo Divjega jezera in mimo Kobile, nato pa se podali v strm breg na levi strani ceste. Bom rekel, da nam je še kar nekako šlo, kakih tristo metrov. No, dokler nismo naleteli na neprehoden usek. Obrnemo in se vrnemo nazaj na glavno cesto proti Idrijski Beli, vse dokler ne zagledamo nečesa, kar bi lahko bila pot, ki bi nas pripeljala na feldban. Ajde, pot, bolj kot ne steza, ki je samo delovala kot steza, v resnici pa je bila goščava, v kateri bi ob bujni domišljiji pomislil na to, da tja pa še ni stopila človeška noga. Kakorkoli.

Četudi deluje kot lepa gozdna stezica, temu ni ravno tako…

Kaj kmalu smo na tistem, kar smo iskali – na feldbanu. Da bo lažje razumljivo, moramo malo v zgodovino in sam bom šel ravno toliko, da bo mogoče premalo. Feldban je v zadnjih sto letih (in verjetno bo prav tako v naslednjih sto) edina železniška proga, ki je bila speljana do Idrije. Namreč, na Šmaren dan anno domini 1916 se je med šesto soško fronto Italijanom uspelo prebiti čez Sočo, s čimer so ustavili oskrbovanje avstroogrskih enot po bohinjski železnici. Oblasti so naročile takojšnjo gradnjo nove ozkotirne železnice in naprej… no, naprej je šlo skoraj samo. Prvega septembra je dvajset tisoč ruskih ujetnikov pljunilo v roke in v Cestnikovi rajdi pri Godoviču začelo z najzahtevnejšim odsekom feldbana. Ta je najprej potekal tri kilometre po Francoski cesti, nato pa po povsem novi trasi navzdol, na povsem nemogočem terenu nad Zalo. Na vrhu Ključ, tik nad Divjim jezerom, je preko mostu prečkal Francosko cesto in zavil proti dolini Bele. In to ni še konec, ampak šele začetek – do vodoravnega dela proge, kjer so vlakovne kompozicije spremenile smer vožnje, so morali prebiti približno 25 metrov dolg predor, takoj za njim pa še enako dolgo galerijo.

Trasa feldbana.
Slika pobrana tu
Na nekaterih odsekih si rečeš, koliko je stvari, ki jih še nisi odkril…

Če se vrnem nazaj v sedanjost, pot je bila predvsem zanimiva. Na nekaterih odsekih precej nevarna zaradi razmočenega terena in listja, ampak če sem zmogel sam, ki se na lestvici »Koliko si neroden od 1 do 10« ocenjujem s trinajstico, potem bo zmogel vsak. Za vekslom, to je tam, kjer je železnica naredila ovinek in zavila proti Idriji, je bilo videti, da bo lažje in posledično korak bolj uren, pa nekako ni bilo tako. Še vedno je drselo, a ne glede na to –  bilo je lepo. Malo adrenalinsko, ampak vseeno. Dokler nismo prišli do galerije, kjer je nekoč stal lesen most, s poudarkom na nekoč. Danes nadaljujemo le kak meter nižje, držeč se za jeklenico, ki nam ne daje ravno občutka varnosti. Uspe nam, za nekaj minut postojimo in, če ne bi bilo megle, bi lahko rekli, da uživamo v razgledu.

Mostu ni več…
Slika pobrana tu

Ker nihče od nas treh ni poznal poti, je bilo presenečenje še večje, ko smo uzrli predor.

Pot se je kmalu razširila, pristopicali smo do nekdanjega območja barak, o katerih danes ni več sledu in le nekaj trenutkov kasneje še na Francosko cesto, ampak le za kakih dvajset metrov, nato pa zavili na boljšo stezo. Celo megla se je dvignila in razgled na Zalo je bil čudovit.

Francoska cesta, Ključe.

Zaključili smo na samem začetku feldbana, pojedli nekaj iz nahrbtnika in po Ključih nadaljevali proti Podroteji.

In sem si bil hvaležen, ker nisem preležal celega dneva.

Pri samem zapisu sem si pomagal s podatki, pridobljenimi tu in tu.

Eden odgovor na “SPREHOD PO FELDBANU.”

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja