ZGODBE IZ KARANTENE – RECENZIJA.

Opozorilo: tale zapis ni napisan pod prisilo in pod vplivom substanc, temveč pri zdravem razumu in z dobršno mero otroške ter neškodljive nagajivosti. Aja, pa sponzoriran tudi ni.

Če nisi doma v svetu glasbe, potem avtorja knjige zagotovo ne poznaš, kot ga tudi sam nisem. Ime, ki je do izdaje knjige bilo večinoma neznano, je nenadoma postalo znano in, spoštovani avtor, pripravi se, da bodo od nekega trenutka dalje vsi ob omembi tvojega imena rekli »a, to je un, k je pisal dnevnik med karanteno«.

No, ker knjige redko kupujem, v veliki večini dve letno, je bilo treba kvoto izpolniti. Na družabnih omrežjih sem zasledil pogosto omenjanje nekakšnih zgodb iz karantene, pa nisem posvečal pretirane pozornosti. Priznam, nekaj ljudi, ki jim sledim, imam popredalčkane kot ODOIPM (osebe z dobrim okusom in podobno miselnostjo) in ob pojavu množičnejšega pojavljanja slik naslovnice in pohval avtorju, sem klonil in naročil.

Knjiga ni za vsakogar, res ne. V roke spada predvsem normalnim osebam, ki se požvižgajo na večino stvari in jim je najvažnejše preprosto biti. V kolikor tvoj um ne premore čisto nič smisla za humor in si povrh obremenjen s čisto vsako, še tako drobceno politično potezo, potem ti knjigo odsvetujem. Kajti že prvi stavek v knjigi te bo razburil. Mene ni in sklepam, da je tako z veliko večino bralcev. In tisti prvi stavek te potem spremlja skozi vse zgodbe, sedeminpetdeset dni in skozi sto oseminosemdeset strani.

Kar pa ni še vse. Čim se uvod v vsako zgodbo zaključi in bold preide v običajno pisavo, se zadeva ponovi. Gašper se z vedno enakim pristopom spravi k zgodbi iz bližnje ali daljne preteklosti, ki kljub občasni, čeprav redki negativnosti na bralca deluje pozitivno in nemalo katera na usta privabi nasmeh in v več primerih povzroči tudi rezget.

Zgodbe iz karantene so napisane na svojevrsten način in določeni deli podrobno opisujejo trenutno stanje v času nastajanja zapisov. Včasih tako podrobno, da moraš že konkretno pomisliti, kaj je želel avtor izpostaviti. Na momente to res deluje moteče, ampak knjigo rešujejo zgodbe iz spomina avtorja in vsak dan nov, boldan nauk.

Čeprav, kot že omenjeno, da ni za vsakogar, bo v zgodbah vsak našel nekaj zase. Generacijsko približani avtorju se bomo našli v tistih osnovnošolskih zapisih, glasbeniki bolj pri besedah o kitarah in koncertih, športniki v štorijah o kolesu in tenisu, modni poznavalci pri kanotjeri in puloverju, poskrbljeno je celo za slaviste, ki jih bodo zmotile tri slovnične napake. Razvajene bo zmotil celo podnaslov knjige, ki je povsem realno postavljen in dejansko opisuje tisto, kar je bilo – 1. val. Če pride do drugega vala, lahko torej pričakujemo še eno knjigo. Al kako?

Priporočilo avtorja (tega zapisa, ne knjige): pristopite ali prisedite ali priležite k branju sproščeni, neobremenjeni in ne razmišljajte preveč o temu, kaj in kako bi moralo biti, temveč sprejmite dejstvo, da tako pač je. Cenite ljudi, ker vsak ki nekaj dela, dela dobro. Ni nujno, da dela dobro za vse, mogoče dela dobro le zase. In Gašper Kržmanc dela dobro.