MOJE LETO.

Spodobi se in pravično je ozreti se nazaj. Ne preveč, le toliko, za spomine. Iskalci negativnega v vsem, kar se človeku dogaja in vsem, kar se človeku zgodi, bi bili sposobni tak zapis napisati s kupom nejevolje, za nameček pa bi vseboval pripombe, pritožbe in nenazadnje ščepec samozavesti, ker, saj vemo – ”vse me moti, ker ni nič tako, kot jaz želim”. Egoizem ne pozna meja, se ve.

Moje leto je bilo čudovito. Za vse tiste, ki prvič prebirate, bom ponovil že znano. Sem izjemno preprosta oseba iz mesa, krvi in kosti, z nekaj mišične mase, nekaj špeha in zmerno do pretežno dobrimi možgani ter razvitimi čustvi. Pokakam in polulam se na materializem in to je eden od razlogov, da sem zadovoljen z malim. In zato lahko rečem, da je bilo moje leto čudovito. Ker se ne pritožujem nad nečem, na kar nimam vpliva, pa tudi če bi ga imel, se ne bi.

Čudovito je bilo, ker sem šel skozi izkušnje, na katere sem bil letos pripravljen. Za začetek sem že drugega dne kolesaril na prostem. Vreme je to dopuščalo, sam pa sem bil zagnan v osebni preizkušnji, ki sem si jo zadal – prevoziti dvanajst tisoč kilometrov s kolesom. Več o tem kasneje. Potem so prišli prebliski, čutil sem potrebo po spremembi, le da nisem vedel, kakšno spremembo bi. Nato sem zbral pogum, vzel žiletko in potegnil. Nič bat, nisem rezal žil. Obril sem si glavo. Tako, za kratki čas, da vidim, ali mi sede. Ne bom izgubljal besed, prilagam sliko, pa presodite sami.

Plešast bom, ko bom star, zdaj bom imel raje lase.

Meni ni bilo všeč. Ne vizualno, še manj pa iz praktičnega vidika. Že res, da privarčuješ na šamponu, ampak raje ga kupim tri litre mesečno, kot da se mučim z oblačenjem majice. Dovolj o tem. V prvih nekaj mesecih se je nabralo zavidljivo število kilometrov in vse je kazalo na to, da bo, v kolikor zagnanost ne uplahne, cilj dosežen. Nekaj lepih vzponov, nekaj novih poti, vedno več kondicije in želja po tem, da sam sebi dokažem, da zmorem.

Prvič na snegu.

Ampak nekaj mi je še vedno manjkalo. Nekakšne vrste svoboda. Misli so se usmerile drugam in v nekem trenutku sem se odločil izbrisati vse. Nastala je tale spletna stran, ki me zadovoljuje veliko bolj, kot me je prejšnja. Začeli so se novi zapisi, nove izkušnje, nova poznanstva. Tako sem nekega dne z Deželakom junakom in ekipo Radia 1 odkolesaril del njihove etape. Res nora dogodivščina. Vsa ta preprostost, vse to veselje, vsa ta srčnost. Že takrat sem napisal, da mi je v marsikaterih trenutkih prišla solza v oko in ko brskam po spominih – ja, tudi zdaj. Kdor ima dvome v takšno vrsto dobrodelnosti, no… v kolikor bom imel v prihajajočem letu možnost prisostvovati, ga povabim poleg.

Če bo možnost, v prihajajočem letu spet.

Sledile so bolj ali manj lepe ture, predvsem pa takšne, na katerih klancev ni manjkalo. Naj sem vrtel v Breginj, na Kolovrat, Oblakov vrh ali po Bakreni poti, povsod sem užival. Res, četudi sem marsikje trpel, sem vseeno užival. Vrhunec pa je bil Vršič, od doma do doma. Osebni rekord gledano kilometrsko. 212 se jih je nabralo v enem dnevu in na to sem, kljub skromnosti, zelo ponosen. Da pa ne bom ponavljal starih zgodb, bom raje povabil k brskanju po mojem spletišču. Bi vam olajšal iskanje in prilepil linke, a le ti ne bi delovali, ker je nekdo bil pameten in spremenil nekaj stvari, ki bi jih bilo bolje pustiti pri miru. Ta nekdo sem kakopak jaz.

Pot na Kolovrat.
Rabeljsko jezero.
Pontebbana.
Vršič in osebni rekord.

Še nedolgo let nazaj je bilo moje življenje polno stresa in živčnosti. Bilo je potrebnih nekaj korenitih sprememb, da sem vse skupaj vsaj malo omilil – od menjave službe, selitve v mirnejše kraje, do popolne mirnosti v duši, katera je sicer še vedno nemirna in do gibanja. Šele ko nekaj spremeniš pri sebi, potem šele veš, kako malo je potrebno, da je človek srečen. Realno gledano, nimam vsega, ampak manjka mi pa tudi nič ne. Pridejo pa trenutki, ko si nekaj želiš, pa tega ni in ni. Pa zamahneš z roko in greš naprej.

Seveda ne more vse po planih. Nekaj časa se je kuhalo in prav je tako. Najboljše stvari se kuhajo dolgo. Juha, recimo. Nekje v sredini septembra sem prišel do spoznanja, da me kolesarjenje ne osrečuje več. No ja, realno, me, ampak ne na tak način. Ugotovil sem, da grem, ker moram. Ker lovim kilometre. In posledično sem se odpravljal na dolge ture, na katerih nisem užival, ampak samo vrtel. Spraševal sem se, če je vredno. Iti, ne da bi užival, ne da bi se razgledoval naokrog, ne da bi se ustavil, naredil nekaj slik, ampak samo vrtel … ne. Nikakor ne. Plan dvanajstih tisočakov sem opustil. Zaradi lastnih interesov in vesel sem, da sem ga. In na tem mestu prisegam, da se česa takega ne bom več lotil. Jasno je da bom beležil kilometre, vodil neko osebno statistiko, ampak v borbo z načrtnimi dosežki ne bom stopil nikoli več.

Po bakreni poti.

Na žalost so proti koncu oktobra nastopile lažje poškodbe in Škot je pristal v kleti. Ampak se ne dam zlahka.

Blegoš – zadnja tura letos.

A naj bo dovolj o kolesarjenju. Kar se tiče ostalih stvari, sem zadovoljen. Res je, lani ob takem času sem rekel, da se bo manj sekiral. In sem se manj, a še vedno sem se. Rekel sem, da se ne bom posvečal ljudem, ki mi ne pomenijo nič, pa sem se. Tudi to, da bom na prvo mesto postavil sebe, mi ni vedno uspevalo.  Pa sem preživel. In vse, kar se mi je zrušilo v letošnjem letu, bom poskusil v novem popraviti. Ali zgraditi na novo. Ali zamahniti roko in pustiti tako, kot je ter iti naprej. Ker še vedno živim in se posledično tudi učim – starejši kot postajam, bolje se imam z ljudmi, ki mi nekaj pomenijo. Od njih se učim, ob njih se polnim z energijo. Starejši kot postajam, bolj uživam v malenkostih in v stvareh, ki me veselijo. Starejši kot postajam, bolj postajam imun na vse, ki imajo probleme s samimi seboj. In starejši kot postajam, bolj se zavedam, da je moja pot polna vzponov in spustov. Da občasno iz mehke stezice nastane grd makadam in da se včasih sredi blatnih luž najde asfalt.

Spoštovane bralke in cenjeni bralci: želim vam lepo praznovanje. Počnite to, kar vas najbolj veseli in bodite z ljudmi, ki vam največ pomenijo. Naj bodo vaše besede iskrene in iz srca. Naj bodo vaši dnevi polni veselja in radosti. Bodite to kar ste in sprejemajte druge takšne, kot so. Ne mečite petard in se imejte preprosto radi.

Srečno vsem v letu 2019.

BREGINJSKI KOT.

Teden po dopustu je bil vsemu navkljub počitniški. Škota sem za nekaj dni postavil v kot, jaz pa odšel v službo, ob popoldnevih pa si polnil baterije na drugačne načine. Nalašč nisem kolesaril, ker sem čutil, da bi ravno ob najboljšem času prišlo do nekakšnega psihičnega odpora. In počitek je bil koristen.

Tako zelo koristen, da sem na dan nedelje vstal ob štirih zjutraj. Nehumana ura in še pred desetimi leti (pa tudi manj) sem ob takih urah prihajal iz nočnih pivskih pohodov. Še sreča, da tega ne počnem več – eno aktivnost je zamenjala druga, bolj zdrava. Kakorkoli.

Napovedanih neviht seveda nisem vzel resno, dokler nisem začutil rahlih bodečih kapljic. Niso bile ravno pogoste in motile tudi niso, medtem ko sem malo čez peto uro užival na prazni Keltiki. Zeblo ni in vse je kazalo na lep in prijetno preživet oblačen dan. Jaz pa zopet brez cilja, ker je tako najlepše. V resnici sem imel načrt, a mi spremenljivo vreme ni dajalo vtisa, da bom na tisti načrtovani poti užival. In ker sem že velikokrat slišal za Breginjski kot, nikoli pa tam bil, sem v Kobaridu zavil levo.

Seveda ni šlo vse tako, kot bi si želel. Do Kobarida sem bolj kot ne trpel. Kar nisem uspel ujeti tistega mojega ritma in kakorkoli sem nastavil prestave, se mi je zdelo, da komaj rinem. Obenem sem kakih deset kilometrov pred Kobaridom vedril pri osamljeni cerkvici in počasi obupoval, češ, če bo tako vreme, grem nazaj domov. Na srečo je po desetih minutah ponehalo in v Kobaridu sem razmišljal o kavi. Eden od problemov je, da se rad zasedim in se potem težko odpravim naprej. Dejstvo pa je, da je ura še zgodnja in da imam cel dan časa. Vseeno si kave nisem privoščil, temveč sem kar zavil proti Robiču. Pa da vidimo te Breginjske lepote. In v Kobaridu je bilo ravno tako kot takrat – kar naenkrat je vse izginilo in od nekje sem dobil moč.

Brez problemov sem požiral klanec proti vasici Potoki in naprej proti Borjani. Ne pomnim, kdaj sem bil nazadnje v teh krajih, a približno eno polnoletnost nazaj sem tu kampiral. In v spominu mi je ostala precej bolj strma cesta. Kakorkoli, tokrat mi sede, da ni prestrmo. Ne vem kako naj se izrazim, a tak klanec, da moraš goniti, pa vseeno ne prideš zadihan na vrh. Kljub vsemu ne trpim, temveč uživam v simpatičnih in majhnih vasicah beneške Slovenije. Vse je tako … Bogu za hrbtom, da bi nekoč v prihodnosti tu nekje kupil majhno hišico in živel mirno ter kvalitetno življenje. Mislim, da je vsem jasno, da nisem človek za velika mesta.

Prihod v Breginj. Vse mirno, vse tiho, kot bi se čas ustavil.

Prihod v Breginj in kratek postanek mi je ponudil čudovite poglede na okolico. Razpotegnjeni Stol na severu in Matajur ter Mija na jugu. Vdihnem. Prisluhnem. Poslušam to blaženo tišino. Neverjetno, biseri Slovenije, medtem ko nekateri iščejo lepoto v tujini. Stvar posameznika, a žalostno, da nekateri bolj poznajo obmorske kraje naše sosede, medtem ko nekaterih domačih krajev ne najdejo na zemljevidu. Sam med tem najdem še nekaj poti, ki bodo razlog za ponovni obisk.

Pogled na Breginj. Hmm, le zakaj so gore gole…

Ker se na napakah učimo, vam danes ponudim en nasvet. Ko si v Breginju in vidiš tablo ”Most na Nadiži”, se nikar ne odpravi v tisto smer, sploh če iščeš ”Napoleonov most na Nadiži”. Zakaj? Ker sem to storil jaz. Asfaltna pot, mnogo slabša od tiste, ki pelje iz Livških Raven na Kolovrat, me je peljala dobre štiri kilometre stran od želene destinacije. Znašel sem se ob igrišču pri stari karavli in nadaljeval še približno pol kilometra, ko sem prišel do spoznanja, da to zagotovo ne bo to. Obrnil sem in zopet mimo karavle proti Breginju, kjer sem, butec, opazil tablo za ”Napoleonov” most. Osem kilometrov je šlo tako, skoraj v nič. Pustimo ob strani, saj jih ne obžalujem, sem vsaj malo narave videl.

V vasico Logje pelje ozka in simpatična cesta. Malo pred njo srečam domačina, ki mi pove nekaj znamenitosti in zanimivosti Breginjskega kota in ”Napoleonovega” mostu. Recimo, da sami tega mostu nikoli niso imenovali Napoleonov in da se je to ime uveljavilo po razpadu Jugoslavije, do takrat (in še sedaj) so uporabljali ime Rimski most. Da je tisti pravi Napoleonov most v Kobaridu (katerega prečkam vedno, ko sem v Kobaridu). Da je okoli leta 1950 bilo takšno deževje, da je most pod vasjo odneslo in je sedaj lesen, medtem ko je pri ”Napoleonovem” mostu voda tekla čez. In kako je pobočje Stola nekoč pogorelo in je še danes golo, medtem ko je na drugi strani bogato poraščeno z drevjem. In še marsikaj zanimivega, žal si vsega nisem zapomnil, pretirano raziskoval po spletu pa tudi nisem.

Pri križišču za Robidišče si privoščim nekaj minut počivanja v senci.

Iz vasice pelje strma in serpentinasta pot, diski pojejo svojo pesem, vse do prej omenjenega lesenega mostu čez Nadižo in takoj nato se začne svinjsko vzpenjati. Kratek vzpon me malenkostno ubije, ura je enajst in sonce se prikaže izza oblakov. Pri odcepu za Robidišče za nekaj minut posedim v senci. Robidišča, najzahodnejše slovenske vasi, tokrat ne obiščem. Spustim se proti Podbeli in na levi ugledam tako imenovani ”Napoleonov” most. Ustavim se in stopim bližje, da bi naredil par slik, a žal se najdejo prepotentni motoristi, ki so se odločili na mostu ne le popiti pijačo, ampak tudi pomalicati. Glede na dostopnost do reke, za moje razmere skrajno nedopustno, zato so se znašli na sliki. V kolikor se prepoznate, vas prosim, da se naslednjič obnašajte lepše. Ni vse vaše. Gledano pozitivno, še en razlog več, da se vrnem nekoč med tednom in v miru raziščem okolico in naredim nekaj primernejših slik.

Ne ravno najlepši pogled na ”Napoleonov” most in vesele motoriste…
… ki so zgolj s svojo pojavnostjo onemogočali boljše slike.

Skozi Podbelo, no ja… od zadnjega obiska približno okoli leta 00, se ni spremenilo kaj bistveno. In navdušen sem, da je temu tako – okolice ne vznemirjajo razne pisane fasade, cesta je pa še vedno tako ozka, vsaj ob vstopu v vas, da se kolo in avto ne moreta srečati.

Lep krog mi je uspel, a pred mano je še lep del poti. Spuščam se skozi Potoke in na glavni cesti zavijem proti mejnemu prehodu Robič. Kar tako, da vidim, kako je. In ni nič drugače, kot na ostalih mejnih prehodih z Italijo – zapuščena stavba ali dve. Sicer na vsaki strani meje tiči ena luštna gostilna, a se vseeno ne ustavim. Drvim nazaj proti Kobaridu, kjer nameravam v meni ljubem lokalu spiti kokakolo in kavo, a je zlodej že zaprt. Namesto tega kar na bencinski pomalicam sendvič in sladoled, čez zlijem en monster ter zavrtim čez tisti pravi Napoleonov most. Sonce nažiga, zato kmalu poiščem prostor v senci in pol ure ležim v travi. Počutim se neverjetno zdelanega. Dobim obvestilo, da pri nas dežuje in žalostno pogledujem v nebo, če me bo slučajno zalilo. Še petdeset kilometrov je pred menoj in nekaj mi pravi, da bom domov prišel suh.

Pogled na Sočo s pravega Napoleonovega mostu v Kobaridu.

Ker pa ne more biti vse preveč lepo, me ob povratku spremlja veter. Kljubujem mu z zadnjimi kanci energije in na Želinu presrečen zavijem proti domu. Ne bom se izneveril tradiciji dolgih poti, tudi tokrat si bom na zadnji pumpi privoščil sladoled. Ne ugriznem enkrat, ko se zlije. Drugo vedrenje danes, dva kilometra pred domom. Pa naj, če že mora. Na srečo ne traja dolgo in nekaj minut kasneje že parkiram Škota v klet. Ves vesel, ker sem naredil dobro število kilometrov in primerno utrujen, ker sem cel teden pavziral.

Skupek: 159 kilometrov in 491 minut.

Opomba avtorja: pri poimenovanju nekaterih hribov in vasi sem si pomagal s spletiščem Breginjskega kota.