Vem, omenil sem nekoč, da se v tem blogu, za spremembo od prejšnjega, zdaj že dolgo neaktivnega in sploh neobstoječega, iz časov, ko se nisem razkrival, ne bom dotikal političnih tem, bom tokrat naredil svetlo izjemo. Ker, ne gre zgolj za politiko, ampak za humor, ki zadane z aktualno tematiko, katera ostane večna in ki ga poznamo še iz časov priljubljene oddaje Tv Poper.
V kraju, kjer trenutno prebivam in vse kaže, da bom tudi ostal, bi lahko rekli, da ni nič drugače, kot drugje po Sloveniji. Izvajajo se predvolilne kampanje, kandidati se predstavljajo in vse poteka tako, kot pač mora. In potem, ko so vsi trije kandidati že bili prepričani, da jih ne more nič več presenetiti, je priljubljena revija Siga’čan objavila izredno novico, da se je, kljub zamudi z vložitvijo vseh papirjev, pojavil še četrti kandidat. V nasprotju z drugimi kraji, kjer si kandidati mečejo polena pod noge, ga tu podpirajo, sploh ker nima podobnih načrtov in se trudi v kraj prinesti svežino, ne pa novosti, ki so bile novosti pred desetimi leti. Že res, da se ostali trije kandidati zavzemajo za zadeve, ki so življenjsko pomembne, bodisi na področju zaposlovanja ali boljšega preživljanja življenja, ampak četrti se zavzema za stvari, za katere marsikdo ne razume, da so življenjskega pomena.
Čeprav prepozno, pa je Ta star udaril na polno. S seboj ima popolno ekipo za občinski svet in občinsko upravo, česar v Sloveniji nima še nihče. Ta star je pač pripravljen. Torej, uredništvo ekskluzivno razkriva bodoče člane občinske uprave in njihove zadolžitve, v kolikor bo Ta star izvoljen.
Ta star – župan.
Ta tierjesti – člani občinske uprave, zadolženi za mestno redarstvo.
Ta smikav – član občinske uprave, zadolžen za nadzorništvo lubadarja in svetovalec za žled in podlubnike.
Ta stara – članica občinske uprave, zadolžena za komunalno infrastrukturo in gradnjo doma ”Viele cure mpa suše čišpe”.
Marjetica – občinska tajnica, referentka za družbene dejavnosti (prva naloga: vpis vrtca na seznam Unesca).
Ta pjan in ta pjana – člana občinske uprave, zadolžena za pitno žganje.
Gospod in gospa – direktor občinske uprave in svetovalka za notranje zadeve zunaj, zunanje zadeve noter ter posebne ukrepe.
Ta deuji – član občinske uprave, referent za turizem in za pridobivanje evropskih sredstev.
Ta kaševa – članica občinske uprave, zadolžena za menjavo brez trgovin in občasne relacijske prevoze.
Ta krastav – član občinskega sveta, zadolžen za selitev zdravstva v dolino Pasice.
Ta pierjev – član občinskega sveta, zadolžen za nadzor kvalitete perja pri udomačeni perjadi.
Ta slamnat – član občinskega sveta, zadolžen za nadzor tehnične spravnosti kos in grabelj.
Pust – član občinskega sveta, zadolžen za sprejemanje krivde v zadevah, kjer je drugi ne sprejmejo, se pravi vedno.
Članstvo občinskega sveta so potrdili tudi nekateri drugi, katerih naloge se delijo po trenutnih željah in potrebah.
V kolikor bi radi bodočega župana, člane občinske uprave in člane občinskega sveta bolje spoznali, vas vabim na spletno stran Laufarije Cerkno.
Četrti kandidat za župana. Foto: Siga’čan.Program bodočega župana. Foto: Siga’čan.Bodoči župan, člani in članice bodoče občinske uprave ter člani bodočega občinskega sveta. Foto: Laufarija Cerkno.
Cel teden sem upal, da bo tudi za vikend tako. Jutra so bila namreč depresivno meglena, malo čez deseto uro pa se je prikazalo sonce tudi v naši dolini in razveselilo, roko na srce, vse. A glej ga zlomka, služba mi je pobrala ravno toliko časa, da se v poznih popoldanskih urah ni veljalo nikamor kolesariti. In od tu upanje, da bo vikend enak.
In bil je. Po tem, ko sem v sobotnem popoldnevu preverjal svoje kondicijsko stanje, je v nedeljo padla opcija, ki je bila že dlje v načrtu, a je vedno prišlo kaj vmes – Blegoš. Nekateri bodo rekli, da vzpon na Blegoš šteje le iz Škofjeloške strani, konec koncev je več opisov poti od tam kot iz moje strani, vseeno pa sam pravim, da si tudi pot iz Cerknega zasluži svoj zapis.
Tako sem tistega poznega jutra zavrtel skozi meglo v takojšen vzpon. No, naj ne pretiravam – približno štiri kilometre je res rahlega klanca, tistega, katerega ne vidiš, ampak le občutiš. Potem se pa začne zares. Prestave padajo obratno sorazmerno z naklonom. Nič ni škodilo, da sem nase dal majico več in nataknil nove rokavice s prašičjim potiskom. Čeprav, pet kilometrov kasneje, ko je posijalo sonce, bi se količina tekstila na meni zmanjšala, pa se ni. Vemo, kako je – na soncu toplo, v senci hladno.
Pot proti Počivalu sem že nekajkrat opisal in zato se lahko danes temu izognem. Prav tam, na Počivalu, naredim kratek postanek, zamenjam rokavice za kratke in ogledujem ostale kolesarje. Ne, ne bom imel družbe, ker so kolesarji tistega tipa, ki v jurja vreden avto spravijo tri jurje vredno kolo, se s sedežnico odpeljejo na vrh in se nato spuščajo po downhill progi. Nekajkrat dnevno. Vsa čast, ker ko sem sam to poskusil, sem po tridesetih metrih rekel, da se jaz tega ne grem in peljal Škota ob sebi. No, tudi nosil, ne le peljal. Od Počivala sem nadaljeval z vzponom proti Alpski perli, a le do prvega ostrega ovinka, kjer se pot desno odcepi proti Blegošu. Vnaprej se opravičujem – vsega nisem poslikal, ker menim da se izgubiti ne morete. V kolikor načrtujete obisk, se vam lahko pridružim in skupaj odvrtimo kak dan.
Pot od Počivala proti prvemu ostremu ovinku.
Nato se začne makadam. Končno nekaj zame in Škota. Premalo makadamskih vzponov narediva. Kakorkoli, čeprav sem pot prehodil dve leti nazaj, mi ni ostala v spominu. Ni ravno prehudo, se da peljati. Mimo table za Slugovo dolino si rečem, da bo to tudi treba nekoč obiskati. Ideje za naslednje podvige. Cesta se malo vzpne, pa spet malo poravna, srečam prvi avto in se kulturno umaknem. Misli mi zbežijo v bližnjo prihodnost – na vrhu se bom nastavil sončnim žarkom in spil pir in žganje. Da se pogrejem in odžejam.
Slugov grič. Primerno za krajši postanek.
Kot bi mignil sem na Slugovem griču. Nekaj avtomobilov, en pohodnik in spokojna tišina jesenske narave. Gledam te barve in razmišljam o stvareh, ki ne spadajo v ta zapis. Zaženem se v rahel klanec in vrtim po lepi poti cilju naproti. Pogrešam razglede. Skoraj tisoč in tristo nadmorske, vidim pa ne nič. Odkar ne kolesarim z namenom nabiranja kilometrov, dajem prednost drugim stvarem. Potem, ki jih ne poznam in potem, ki mi nudijo razglede. In nato se odpre tole.
Prijetna pot, na levi pa……takle razgled.
Ravno med slikanjem pridejo nasproti trije avti. Nato še eden. Pomislim o tem, kako se hočejo nekateri pripeljati čim bližje koči, petnajst minut hoditi in se na vrhu držati kot največji zmagovalci. Ah, pusti, ni vredno, sploh pa se me ne tiče. Vsak dela tisto, kar mu je najljubše. Nadaljujem in po stotih metrih se zopet umaknem dvema. Tretji me počaka na vrhu pukla, kjer je cesta dovolj široka za srečanje. Nato naletim na modela iz sosednjega bloka, ki mi pove, da so imeli organiziran pohod na vrh. Vrževa nekaj besed, pokaže mi, kje moram zaviti, nato se posloviva. Konec koncev je tudi lepo označeno, le da ob klepetu tega še nisem vedel. In videl. Skratka, če boste tam, pred kamnolomom desno.
Pravo veselje se šele začenja. Pot je sicer lepa, mestoma blatna, predvsem pa vzpenjajoča. Tako zelo, da razmišljam o sestopu. Ampak dokler gre, se ne nameravam ustaviti. In gre, dokler je za podlago utrjen makadam, ko pa zapeljem na sveže posuti del, se zavrti v prazno. Ni kaj, razjašem in porivam kakih trideset metrov. Nato zopet zavrtim, dokler… no, dokler ni zadnji klanec pred kočo spet prehud.
Žganje in pir, tukaj sem, si rečem in med množico obiskovalcev rinem kolo do primernega mesta. Vse klopi na soncu polne, tiste v senci prazne. Ni hudič, da se ne bo nekje našlo četrt kvadratnega metra za mojo rit in alkoholno družbo. Naslonim Škota na ograjo in stopim v notranjost, pogumno kot bi stopil v kak prazen bar sredi dopoldneva. Sanje o čemurkoli, kar sem imel namen spraviti po grlu dol, se razblinijo. Vrsta. Ljudje naročajo hrano, kavo, čaj, žganje. Čakajo. Eni vmes izstopijo in se čez minuto vrnejo in vrinejo na mesto, kjer so bili prej. Kot da sploh ne bi odšli.
Koča pod Blegošem. Vrh je dvajset minut stran in dvesto metrov višje.
Sklenem pakt s samim seboj: čas, ki ga bom tukaj porabil za čakanje, lahko porabim za spust in vsaj del vzpona proti Alpski perli, kjer verjetno ne bo tolikšnega navala in tam nekaj spijem, počijem in se nato odpravim proti domu. Zadovoljen z odločitvijo vržem vase frutabelo in se spustim po isti poti.
Preden se podam proti Alpski perli, še enkrat razgled.
Cesta proti perli je po novem asfaltirana. Ta trenutek se mi zdi to dobro – hitreje gre in prej bom užival v zasluženi pijači. Ne ustavljam, razen za eno sliko razgleda.
Na vrhu pa približno trije ducati kolesarjev spustašev in nobene vrste za pijačo. Ker je bilo zaprto. Ker je v tem lepem, jesenskem vremenu bilo zaprto. Na dan nedelje, ko bi pohodniki in drugi obiskovalci nekaj pojedli, spili, se družili, tako imenovani alpski biser spi na lovorikah poletja. Če lahko rečemo lovorike. Okej, bo rekel kdo: enkrat je prišel gor in zdaj je pameten, ker je bilo zaprto. Priznam, bilo je veliko dni, ko je bilo odprto in nisem bil tam. Bilo jih je tudi nekaj, ko sem bil in ni bilo odprto. Sanja se mi ne, kako si upravniki predstavljajo turizem, poleg tega sam nimam pojma o temu, ampak… bom na tem mestu raje zaključil s tem. Ne znam opisati občutka, nikakor nisem osupel, niti ne žalosten ali užaljen, še najbolje bi zvenelo, če bi rekel razočaran. Ampak, o turizmu vem le to – če gost ni zadovoljen, bo nesel denar drugam.
In sem ga, po tem, ko sem se spustil mimo Srnce in Roba na Tuškov grič in nato do Lovca v Novakih. Želja po piru se je spremenila v željo po kavi in končno sem tudi do žganja prišel.
Ni me sram priznati, da sem tistega dne spal malo dlje. Prejšnji dan je bil izredno naporen. Druženje s sorodniki terja svoj davek, ampak je vedno vredno. Tokrat je bilo še toliko bolj, saj nisem čestokrat povabljen na zlato poroko. Ki je bila, po mnenju udeležencev obeh – tiste pred petimi desetletji in te v sedanjosti – skoraj identična. Z istimi pričami, v isti cerkvi. In čeprav se alkoholu izogibam, se ga kot prebivalec Vipavske doline tokrat nisem branil, v mejah normale. To je pokazala tudi napravica, ki so mi jo sredi noči med vračanjem pod nos ponudili policisti. Povsem korektno, priznal sem, da sem nekaj spil in povsem korektno so mi ob rezultatu tudi izrekli čestitke.
Zategadelj se mi zjutraj iz postelje ni posebej mudilo. A lep dan je klical in vsaj nekaj je bilo treba dati iz sebe. Prvotni plan vzpona na Blegoš je padel v vodo, ko sem ugotovil, da se mi pretirano v klanec ne da voziti. Povlečem Škota iz kleti, zajašem in odvrtim krog skozi mestno središče. Gledam števec, on ne dela. Ustavim, podrezam magnet, dela nekaj metrov. Ustavim ponovno, se minuto ali dve ukvarjam in tokrat dela. No, ne ravno dolgo. Poskusim še enkrat med potjo proti Logu in ko sem že mislil, da sem zmagal, me ponovno razočara. Izustim buket kletvic, obdan v papir iz psovk in okrašen z diamantnimi perlicami avtohtonih bogokletnih skovank južnih in zahodnih sosedov. Ne bo me ustavilo, pač od ene ture ne bom vedel kilometrov.
Saj ne da sem samo pozabil, temveč mi je čisto ušlo iz glave, da sem se ob prejšnji turi domov vrnil brez zadnjih zavor. To je bilo sedaj videti nekako tako, da sem ročico zavore lahko držal tik ob krmilu in še vedno se ob zadnjem pestu ni dogajalo nič. Super, jaz pa sredi klanca. Kako se bom spustil, nisem pretirano razmišljal. Bom že takrat, ko bo do tega prišlo. Evo, Blegoš, nekoč drugič te osvojim. V Dolenjih Novakih zavijem desno proti Kopačnici in čez mostiček zavrtim v rahel klanec.
Pot mi je znana in približno dve leti je, ko sem jo odkrival z namenom dobiti tisti razgled, katerega sem videl v zgibanki o kolesarskih poteh po Cerkljanskem. Takrat mi ni uspelo, tokrat mi bo. Kaj kmalu je bilo treba izbrati srednjo, makadamsko pot, ki se je vila skozi hladen gozd, mimo starega in z mahom poraščenega kamnitega zidu na levi in z vedno bolj odpirajočim se pogledom na prepadne skalnate stene Malega in Velikega Njivča na desni. In ta pogled na sotesko Pasice, kjer se skriva Partizanska bolnica Franja. Italijani jo še sedaj iščejo, čestokrat me namreč ustavijo in sprašujejo, kje je.
Dopoldanska senca in prijeten hlad.
Pogled na sotesko Pasice, kjer se skriva Partizanska bolnica Franja.
Pod Mrovljevim Gričem se lahkotno vzpenjam po makadamu, uživam v razgledih, prijetnem hladu in pripetljajih prejšnjega dne. Kako lahko je življenje, če se zavedaš, da je ob določenih trenutkih težko. Kako zanimivo je imeti pozitiven pogled na svet in se prepustiti preprostemu toku, vedoč da so stvari, ki ne bodo lahke, a bo treba skoznje.
Na razpotju, tam nekje na pobočju Škofja, zavijem levo proti Ermanovcu. Pogled se vedno bolj odstira na okoliške vasi: strnjene Labinje in Poljane ter skupčkane Novake. Kmalu se pripeljem na travnik in tam jo zagledam. Mogočno lipo, s klopco. Tebe sem iskal in zdaj tudi vem, zakaj te nisem našel. Takrat sem na eni od poti zavil nekam dol. Zdaj te pa imam. Naslonim Škota na veličastno deblo, sedem na klopco in odložim komolce na mizico. Srkam vase ta razgled. Porezen, Kojca, nekje daleč se kažejo Alpe. Nikjer nikogar, prijeten hlad in lep, sončen dan. Bistrenje misli.
Ko se gozd konča…Mogočna lipa.Pogled na Cerkno in okolico.
Čez jaso peljem do počitniških hišic in se priklopim na asfalt. Naj se veselica začne, ker zdaj sem tu, kjer bo treba razmišljati – na spustu. Za menoj je dovolj kilometrov, da vem, kako ravnati v takih primerih. No, najlažji bi bil imeti s seboj imbus, a je ta po čudnem naključju ostal doma. In če ne gre zlahka, mora iti tudi drugače. Ko veliko kolesariš, se naučiš tudi zaviranja samo s prednjo zavoro. Seveda je priporočena nižja hitrost ter večja previdnost.
Bilo je še zgodnje popoldne, ko sem prispel domov. Izkoristil sem za popravilo zavor, da me ne bo ob naslednji turi zopet presenetilo. In za nov števec.
Jutro je bilo sicer soparno, a v naši kotlini megleno in oblačno. Plan, da zgodaj vstanem in se odpravim kam daleč s kolesom, je splaval po vodi že ob pol osmih, ko sem se zbudil. Po ustaljenem procesu me ni prav nič vleklo ven, čemur se je pridružila še lenoba. Pa sem, namesto da bi se odpravil, raje dokončal nekaj dela za računalnikom. Saj, konec koncev sem ugotovil, da sem v tem mesecu že daleč s kilometri in da dan pavze pravzaprav ne bo škodil. Kasneje sem mnenje spremenil, da si bom vseeno privoščil nekaj krajšega, dodatno spodbudo pa je dala spletna kamera na Počivalu. In ko je še v Cerknem posijalo sonce, nisem več videl razloga ostati doma.
Alpska perla je bila edina opcija, glede na to, da sta bili dve drugi poti zaprti zaradi Franje. Kar je v bistvu super. Vzpon mi bo prav prišel, da preverim svoje kondicijske sposobnosti, saj se kmalu začne dopust, katerega bom preživel na kolesu. Ne na način, kot sem ga v zadnjih dveh letih, a vseeno na kolesu. Obenem je vzpon do bisera ravno dovolj kratek, da ga opraviš po službi, a vseeno dovolj dolg, da si v določenih momentih rečeš ”kaj mi je tega treba bilo”. In ni tako zelo nedolžno, dobrega jurčka višinske razlike v slabih štirinajstih kilometrih.
Seveda bi lahko med vzponom zavil kam drugam, recimo na Tuškov grič in skozi Davčo ali proti Škofji Loki, še malo višje pa na Blegoš, pa nisem. Ker sem hotel točno to. Za nameček je aplikacija kazala možnost neviht in ko sem se vzpenjal od Počivala naprej, je nebo že kazalo svojih petdeset odtenkov sive. Vmes je nekajkrat zašumelo po grmovju in v strahu pred medvedom sem bil pripravljen pohoditi pedala na polno. Na mojo srečo ni bilo treba. No, tudi na medvedovo srečo, kajti na meni je več masti, kot uporabnega mesa. Za boljše počutje (ne nujno, da je to mnenje obeh) se mi je na dva metra približala srna. Je pa tudi zbežala, ko me je videla, kar me ne preseneča – zaradi kozje brade in Cankarjevih blond brk zbeži marsikatera, pa ne mislim zgolj na srne v tem primeru.
Nevihte ni bilo in domov se mi tudi ni mudilo, volje do kolesarjenja še kam naprej pa tudi nisem imel. Že sem imel izdelan skoraj popoln plan – tu spijem radler, ob povratku v mesto se ustavim na pivu, popoldne pa preživim ležerno na kavču. Seveda se ni izšlo, z izjemo radlerja. Več kot primerno ohlajen je pasal kot makovi cvetovi v žitnem polju. Kar slonel bi tam na tistem šanku in užival v razgledih, bilo je namreč prijetno toplo, nikakor pa ne vroče, kot nižje. Pa sem se v strahu pred dežjem vseeno odpravil v dolino. Seveda ni odveč omeniti razgledov – običajno je to največja nagrada po vzponu.
Slika sicer ni od tega dne, važno da se vidi perlo.Radler je sedel, njegova cena ne.Razgled na eno stran……in razgled na drugo stran.Blegoš.
Makadamskega spusta ne obožujem preveč. Vem, kako hitro zdrsne in žal je situacija taka, da si več od nekaj nedolžnih prask ne morem privoščiti. Priznam, da v kolikor bi pristal na bolniški zaradi kakega zloma, bi se mi hitro zmešalo. Sicer je odvisno, kaj bi imel zlomljeno, a želje po tem nikakor nimam, ne glede na to, za katerega od udov bi šlo. Zato je bilo malo lažje, ko sem zapeljal na asfalt in se je povečala hitrost. In za kar sem prej rabil uro in pol, je sedaj v obratni smeri vzelo dobrih deset minut. Za konec sem šel še potešit željo po igrah na srečo, poklepetal s simpatično petrolejko (ali kakor se pač reče ženski, ki dela na Petrolu) in se odpravil domov.
Začuda danes Strava ni risala ravnih črt, zato pa je presenetila drugje. Ona je kar narisala, kot da sem ob povratku v mesto zavil domov, čeprav sem naredil še majhen krog in pot do pumpe. Ni kaj, na tehnologijo se res ne moreš zanesti. Za lažjo predstavo, o kakšnem klancu sem prej govoril, dodajam sliko. Sicer pa švoh 36 kilometrov in 160 minut.
Mi pa adrenalin, ki ga poseduje moje telo, tudi v popoldanskih urah ni dal miru in sem po poznem kosilu zopet nadel kolesarske cunje in se odpravil na še eno, malenkost daljšo ravninsko turo. Kot poskus, koliko časa potrebujem, ker v tem tednu ne bo ravno časa na pretek, poleg tega bom najmanj en dan pavziral. In ko je zvečer nastajal tale zapis, je Johanova družba dobro dela.
