Z DEŽELAKOM JUNAKOM NA POTI – 3. DEL.

Na določene načine dobrodelnosti imam res svoj pogled, ampak ko gre za res dober namen, tisti tapravi, takrat sem pa poleg. In tudi tokrat mi ni bil problem nadeti si ta finega kolesarskega gvanta in iti.

Ko sem vrtel proti Ajdovščini, sem se počutil svobodno. To so praktično moji prvi letošnji kolesarski kilometri. Ampak ni važno. Prileti SMS. Vid sprašuje, kje sem. Model, s katerim sva vrtela in podpirala vsako Deželakovo vožnjo skozi Vipavsko dolino od leta 18 naprej. Pet minut kasneje se dobiva na avtobusni. Kmalu pride še neresni Vili Resnik in me zaradi mojega gvanta označi za duhovnika. Poškropil bi ga z vodo iz bidona, ampak menda voda še za v čevelj ni dobra, kaj šele za na Vilija. Pa še blagoslovljena ni bila.

Ekipa zamuja, nestrpno jih pričakuje nekaj ljudi. Pridejo. Se pozdravimo, utrujeni, a pozitivna energija kar šprica od njih, kar čutiš, kako jim leze iz vsake pore in omamlja ostale, ki so tam z namenom ali brez.

Začnemo. Cesta ravno dovolj mokra, da se človek ne more odločiti, ali uživa, ali trpi. Sicer to ni vprašanje – uživamo namreč, to se ja ve. Na prvem postanku nastane fotka. Sam sebi se zdim nekoliko maščobno ojačan v lica.

Foto: Darja

Nadaljujemo, gonimo, se imamo super fino fajn, malo se ustavimo, klepetamo, na vsaki postaji se nam kdo pridruži, čedalje več nas je. Vidim nečakinje, mi mahajo ob cesti, na žalost se nismo ustavili. Vili je šel domov.

Za spremembo letos uberemo bližnjico proti Vogrskemu, nato pa tradicionalno skozi Bukovico in Renče proti Vrtojbi. Krajši postanek, nad nami črni oblaki, a proti cilju se nebo svetlika. Bomo mokri? Ne bomo. Mogoče malenkost ali malo bolj. Pride Mario, bivši sodelavec. Nisva se videla kakih šest let, če ne več. Na hitro se pozdraviva, poklepetava in družno ugotoviva, da sva še vedno enaki moni kot nekoč.

Pridružijo se motoristi, kar tako iznenada nastane pumpa party, črnih oblakov vedno več, prve dežne kaplje. Tresla se je gora, rodila se je miš, dežja je bilo ravno za vzorec. Kar ne pomeni, da smo ostali suhi, v Novi Gorici je bil postavljen vodni tunel. Moraš, moraš skozi.

Deželak opravi nekaj obveznosti – no, ne le on, ampak kar vsi, a čas nas že malenkostno preganja. Zavrtimo še slab kilometer do Solkana, kjer se peta etapa letošnje sezone zaključi. Tam smo. Se veselimo. Slikamo. Oddajamo in sprejemamo.

Kaj vidiš? Vidiš nešteto otroških obrazov, nasmejanih, veselih, ker je v njihovo mesto, v njihovo vas, prišel junak, ki mu ni para. To šteje. Tega otroci ne pozabijo. Vidiš očete, ki z zanimanjem opazujejo kvadrocikel, kako je to narejeno, koliko prestav ima. Vidiš mamice, ki prinesejo piškote in se skupaj z otroci slikajo z ekipo. Vidiš, da so še ljudje, ki jim je mar. Veš, da je temu tako, a vseeno te gane. Spustiš solzo sreče.

In jaz? Vesel, ker sem bil spet vsaj en dan del tega. Da sem doživljal. Da sem črpal. Da sem delil. Da sem spet srečal ljudi, s katerimi se vidimo enkrat na leto, z nekaterimi še manjkrat, pa imaš občutek, da se poznamo že od malih nog.

Ekipi Radia 1 in ekipi dobrodelne akcije Deželak junak še enkrat hvala za vse in če ne prej – naslednje leto!

Gregor, čemu tak nasmešek? Hja, čemu ne.
Gregor, čemu tak sramežljiv nasmešek? Ja no, če sva se šele spoznala…
Gregor, čemu tak nasmešek? Moj? Nino poglej 🙂
Darjin nasmeh kaže na to, da je vedno dobro imeti dva očalarja ob sebi. Foto: Darja
Gregor, čemu… “Dej gmh, to so zdej moške debate”.