Objavljeno dne

SPREHOD PO FELDBANU.

Teden je bil ravno toliko naporen, da sem si za nedeljo splaniral spanje do pozne ure, preostanek dneva pa lenarjenje, kar mi bi, roko na srce, sedlo. Pa me je dan prej premamil telefonski klic.

Bil sem ravno sredi največjega šundra, tako da nisem niti slišal sogovornika, le pritrdilno sem odgovarjal. »Ja, ja, seveda, ni problema«. Zgolj približno sem vedel, za kaj gre. Ko se je situacija umirila, reci piši kakih sedem ur kasneje, sem se moral pozanimati, za kaj sploh gre.

Vabilo na pohod. Odkrivanje novih starih krajev z nekaj zgodovinske patine me je vedno mikalo in nenadoma nisem čutil potrebe po celodnevnem lenuharjenju. Zakaj bi preležal cel dan, če lahko grem v naravo? Dejstvo: ne bi ga preležal. Opravil bi nekaj gospodinjskih opravil, bral, pisal in podobne stvari, za katere med tednom ni časa.

V hladnem jutru sem najprej stopil po sendvič, nato pa na dogovorjeno mesto na kavo, kjer sem čakal. Kot vedno – sem nekakšno darilo za ljudi, ki vedno zamujajo, še več – celo za tiste, ki pridejo točno. Ker mene se nikoli ne čaka.

Malo čez devet je bilo, ko smo pustili avto pri Podroteji in jo peš mahnili mimo Divjega jezera in mimo Kobile, nato pa se podali v strm breg na levi strani ceste. Bom rekel, da nam je še kar nekako šlo, kakih tristo metrov. No, dokler nismo naleteli na neprehoden usek. Obrnemo in se vrnemo nazaj na glavno cesto proti Idrijski Beli, vse dokler ne zagledamo nečesa, kar bi lahko bila pot, ki bi nas pripeljala na feldban. Ajde, pot, bolj kot ne steza, ki je samo delovala kot steza, v resnici pa je bila goščava, v kateri bi ob bujni domišljiji pomislil na to, da tja pa še ni stopila človeška noga. Kakorkoli.

Četudi deluje kot lepa gozdna stezica, temu ni ravno tako…

Kaj kmalu smo na tistem, kar smo iskali – na feldbanu. Da bo lažje razumljivo, moramo malo v zgodovino in sam bom šel ravno toliko, da bo mogoče premalo. Feldban je v zadnjih sto letih (in verjetno bo prav tako v naslednjih sto) edina železniška proga, ki je bila speljana do Idrije. Namreč, na Šmaren dan anno domini 1916 se je med šesto soško fronto Italijanom uspelo prebiti čez Sočo, s čimer so ustavili oskrbovanje avstroogrskih enot po bohinjski železnici. Oblasti so naročile takojšnjo gradnjo nove ozkotirne železnice in naprej… no, naprej je šlo skoraj samo. Prvega septembra je dvajset tisoč ruskih ujetnikov pljunilo v roke in v Cestnikovi rajdi pri Godoviču začelo z najzahtevnejšim odsekom feldbana. Ta je najprej potekal tri kilometre po Francoski cesti, nato pa po povsem novi trasi navzdol, na povsem nemogočem terenu nad Zalo. Na vrhu Ključ, tik nad Divjim jezerom, je preko mostu prečkal Francosko cesto in zavil proti dolini Bele. In to ni še konec, ampak šele začetek – do vodoravnega dela proge, kjer so vlakovne kompozicije spremenile smer vožnje, so morali prebiti približno 25 metrov dolg predor, takoj za njim pa še enako dolgo galerijo.

Trasa feldbana.
Slika pobrana tu
Na nekaterih odsekih si rečeš, koliko je stvari, ki jih še nisi odkril…

Če se vrnem nazaj v sedanjost, pot je bila predvsem zanimiva. Na nekaterih odsekih precej nevarna zaradi razmočenega terena in listja, ampak če sem zmogel sam, ki se na lestvici »Koliko si neroden od 1 do 10« ocenjujem s trinajstico, potem bo zmogel vsak. Za vekslom, to je tam, kjer je železnica naredila ovinek in zavila proti Idriji, je bilo videti, da bo lažje in posledično korak bolj uren, pa nekako ni bilo tako. Še vedno je drselo, a ne glede na to –  bilo je lepo. Malo adrenalinsko, ampak vseeno. Dokler nismo prišli do galerije, kjer je nekoč stal lesen most, s poudarkom na nekoč. Danes nadaljujemo le kak meter nižje, držeč se za jeklenico, ki nam ne daje ravno občutka varnosti. Uspe nam, za nekaj minut postojimo in, če ne bi bilo megle, bi lahko rekli, da uživamo v razgledu.

Mostu ni več…
Slika pobrana tu

Ker nihče od nas treh ni poznal poti, je bilo presenečenje še večje, ko smo uzrli predor.

Pot se je kmalu razširila, pristopicali smo do nekdanjega območja barak, o katerih danes ni več sledu in le nekaj trenutkov kasneje še na Francosko cesto, ampak le za kakih dvajset metrov, nato pa zavili na boljšo stezo. Celo megla se je dvignila in razgled na Zalo je bil čudovit.

Francoska cesta, Ključe.

Zaključili smo na samem začetku feldbana, pojedli nekaj iz nahrbtnika in po Ključih nadaljevali proti Podroteji.

In sem si bil hvaležen, ker nisem preležal celega dneva.

Pri samem zapisu sem si pomagal s podatki, pridobljenimi tu in tu.

Objavljeno dne

DAN 49: MRZLA RUPA NA VROČ DAN.

Jutro je bilo naporno. Iz neznanega vzroka sem se zbudil že ob šestih, kar ni redna praksa za dan nedelje. Potem sem se prekladal po stanovanju in se psihično pripravljal na kolesarjenje. Na eni strani je bila želja, da grem nekam, kjer sem že bil, da pa vseeno prekolesarim del poti, ki je še nisem. Na drugi strani so bile utrujene noge še od včerajšnjega vzpona. In če bi bil zunaj grd in deževen dan, bi ga zagotovo izkoristil za relaksacijo, kar mi ne bi škodilo. A sonce me je vleklo ven, nekam v tišino, katero sem presneto potreboval in v kateri se najraje zadržujem. Biti sam na makadamski cesti, daleč od prometa in s svojimi mislimi je pač neprecenljivo. Cilj je zaznan.

Tokrat sem zavil levo proti Idriji in Keltika se mi je vlekla, kot že dolgo ne. Samo čakal sem tisti odcep pri Podroteji, da sem se umaknil na manj obljudeno cesto. Objel me je prijeten hlad, ko sem švignil mimo Divjega jezera in objemal me je še vse tja do Idrijske Bele. Priljubljeno kopališče je bilo še zaspano, le pogumen parček se je sončil pred avtodomom in nekaj otročadi se je dričalo po toboganu, medtem ko so njih starši posedali na bližnjih klopcah. Za minuto ali dve sem se ustavil tudi sam, potem pa zagledal zgledno kolesarsko ugvantan par, ki se je podal prav tja, kamor sem se namenil. Kmalu jima je sledila skupina treh ali štirih pravih gorskih kolesarjev. Potem sem zavrtel še sam.

Prvi kilometri makadama.

Srce je rahlo zaigralo, ko se je začel makadam in ko je bilo slišati samo šumenje Belce. Nekako tako si predstavljam moje dneve kot upokojenec – skromna hišica nekje na robu vasi in žvrgolenje ptic. No, do takrat je seveda še daleč in bolje je, če se posvetim življenju tukaj in zdaj. Čeprav sem to pot že nekajkrat prekolesaril, sem vedno očaran nad lepoto narave. Tako je mirno in tako lepo in na žalost tako malo cenjeno.

Oh, te lepote neokrnjene narave…

Kmalu dohitim lepo ugvantan par. Ženi je še kar šlo, mož je pa bolj kot ne sopihal. Prehitim, vržemo si pozdrav in že se na levi pojavijo prve klavže. Ah ne, ne bom se ustavljal, si rečem in mirno nadaljujem. Pri drugih, Putrihovih klavžah za nekaj trenutkov postojim v senci in v mislih obdelam klanec, ki me čaka. Uspešno opravljeno. Na Krekovšah se še malo poigram z mislijo, da bi se spustil proti Idrijski Beli in s tem zaključil en tak lep makadamski krog, a sem v vsemu temu videl problem. Na moje veselje, edini problem današnjega dne. To pot sem namreč že prevozil in bi raje nekaj novega. Problem, je kdo rekel problem? Poglej, vzpenjajoča se makadamska pot vodi naprej.

Naj bo malo off topic – pot, po kateri sem se pognal, bi lahko poznal, saj sem jo nekoč že prevozil. Sicer v obratni smeri. Z avtom. In z ne ravno nula nula v krvi. In kot se bo izkazalo kasneje…

Pripravljen zagristi v klanec, sem bil kar prijetno presenečen, saj me je brž pričakala čisto rahlo vzpenjajoča se ravnina. Super. A veselje ne bo trajalo dolgo, v to sem prepričan. In res, kmalu se začne vzpon. Klanec, ki ga ne poznam. Soočiti se moram s svojim sovražnikom. Vztrajno vrtim in ne popuščam, dokler ne pridem spet do ravnine. Čudno se mi zdi, ker kolikor imam v spominu, bi moralo biti čisto drugače. Seveda, nisem še na vrhu, temveč šele v Bedrovi grapi. In potem se začne zopet vzpenjati.

Nisem bil več tako zelo prepričan, da si želim priti na vrh. Utrujalo me je, začel sem se pogosteje ustavljati. Če me ne bi gnala horoskopska trma, bi že obrnil. Nato mi naproti pripelje starejši gospod na električnem kolesu, vpraša, če je naporno, povem da je in budalo jaz, ne povprašam, koliko je še do vrha. Bravo, edina možnost komunikacije s človeškim bitjem tu nekje bogu za hrbtom in jaz odgovarjam na retorična vprašanja. Najraje bi si zaploskal, res. Nejevoljno nadaljujem, preklinjam svetnike in kar naenkrat ravnina. Ne me zezat, vrh.

Dejstvo: prišel sem ven nekje povsem drugje, kot sem pričakoval. Toliko o tem, kako sem to pot že prevozil – šele kasneje, ko sem za potrebe tega zapisa pregledoval zemljevid, sem ugotovil, da gre tista pot kak kilometer bolj severno. Ampak, menda se celo življenje učimo. Pristal sem v Mrzli Rupi, kjer mi je celo uspelo posneti eno sliko.

Vroč dan v Mrzli Rupi.

Popotnik skozi čas, beseda je tvoja. Pozdravljeni, bralci. Na dan, ko je avtor preostalega zapisa kolesaril po omenjeni trasi, je minilo petindvajset let, odkar je znameniti Giro d’Italia prvič pripeljal tudi v Slovenijo. Cilj dvanajste etape je bil v Kranju, zmagal pa je Italijan Andrea Ferrigato. Tistega dne je na trinajstem mestu pristal Valter Bonča, dve mesti za njim pa Miguel Indurain. Giro je kasneje še nekajkrat prišel v Slovenijo, česar na žalost naši mediji skorajda niso omenjali. Nazaj na ceste.

Sledilo je kakih sto metrov makadamske ravnine, nato pa spust proti Trebuši. Po osemnajstih kilometrih sem bil zopet na asfaltu, občutek dober, cesta hitro prevozna in kaj kmalu sem zopet zavil na Keltiko ter proti domu. Pojavile so se prve dežne kaplje, a nič pretresljivega. Tradicionalno sem se ustavil na pumpi, kjer sem našel še enega somišljenika na cestnem kolesu, veliko bolj utrujenega. Basal se je s čokoladicami in energijskimi pijačami, zaklepetala sva se, čeprav se ne poznava in takrat je nebo izlilo, kar je izliti imelo. Kakih petnajst minut je trajalo. Nato si je cestni kolesar iz kartona naredil improvizirani blatnik in jo mahnil še trideset kilometrov do doma, jaz pa povsem zadovoljen odvrtel še tistih par sto metrov do cilja. In sem potem razmišljal, kako lepo sem se imel…