Z DEŽELAKOM JUNAKOM NA POTI.

Preden preidem na bistvo, naj pojasnim dve stvari. Prva, ta zapis bi lahko bil objavljen še isti dan, a sem želel počakati na končni rezultat, ker se bo na ta način mogoče kdo malo zamislil. In druga, verjetno bo to eden redkih, če ne kar edini od mojih kolesarskih zapisov, ki ne bo vseboval prevoženih kilometrov. Ker tu so pomembnejše druge številke.

Pred kosilom.

Začelo se je takole.

Dejanje, ki ti vzame minuto časa. Naj vam pride v navado.

Pozorno oko je opazilo tudi uro pošiljanja. Takrat sem namreč vstal, pojedel zajtrk in spil kavo, naložil kolo na avto in se odpravil proti Vipavi. Pred domačo hišo sem snel Škota in se odpravil na mesto štarta šeste etape dobrodelne akcije Deželak junak. Malo sem jih iskal z očesom, nato pa zagledal kamion Radia 1. Ni kaj, če sem pošten, sem prekršil vsa vojaška pravila in se na začudenje večine znašel ob rikši. Nekaj besed, nekaj stiskov rok in že smo se odpravili v sam center na kavo, potem pa se je začelo zares. Mimogrede, Avdić, tu dobiš lešnikov sladoled.

Zbor pred Marjanco v Vipavi.
Pridružena ekipa z Deželakom: Aleš, Matjaž in moja malenkost. Deželak se je znašel in potegnil trebuh noter, zame je bilo prezgodaj za tak napor. Avtor slike: Darja.

Proti Ajdovščini smo nadaljevali v blagem ritmu. Roko na srce, sem lone rider, osamljeni jezdec in težko kolesarim v družbi, a tu je bilo povsem drugače. Glede na to, da rikša ne zmore vrtoglavih hitrosti, smo pedala vrteli počasi, lahkotno, poleg tega smo imeli družbo. Ob redni ekipi smo bili tu še jaz, mokre sanje vsake slovenske tašče Matjaž Nemec, Aleš tekač in še en kolesar. Brž zjutraj še ni bilo slutiti razsežnosti akcije, čeprav so se ljudje ustavljali, donirali, se slikali in nam mahali. Meni je najbolj ustrezalo to, priznam, da mi ni bilo treba voziti po skrajnem robu cestišča. Kar se vožnje tiče, pač.

Prihoda v Ajdovščino si nisem tako predstavljal in sem kar ostal odprtih ust. Pričakalo nas je nekaj šolarjev na kolesih, s katerimi smo skladno s CPP vozili do njihove šole, kjer je Deželaka pričakalo nešteto otrok. Saj vem, na dobrodelnost ima vsak svoj pogled, ampak ko vidiš otroke, kako z navdušenjem spremljajo tako akcijo, kako si ogledujejo rikšo, hočejo avtograme in se zavedajo namena… priznam, dobil sem solzo v oko. Res, do srca. Ajdovski otroci so se namreč odpovedali kepici sladoleda in zbrali res lepo vsoto.

Nadaljevanje je potekalo po, vsaj sklepam, protokolu, brez kakšnih večjih ali manjših pretresov. Le malo od Ajdovščine naprej nas je presenetila trojica brhkih deklet, ki so bila sicer poraščena, a rikša je bila vseeno očiščena.

Rikša je bila končno čista.

Kasneje je bilo še nekaj ustavljanja, slikanja, klepetanja, predvsem pa je bilo nekaj skupno vsem – dobra volja. Resnično, ekipa je tako preprosta, tako nasmejana, toliko pozitivne energije na enem mestu že dolgo nisem čutil. Že res, da se oni poznajo med seboj, a so s tistimi, ki so bili poleg, ravnali enako. Nikomur ni bilo nič odveč in sam sem imel občutek, da se poznamo že od nekdaj. Okej, z Darjo se res spremljava na blogih že dolgo, tokrat pa sva prvič imela čast biti skupaj na selfiju.

Darja.

Seveda je bilo treba še z glavnim. Oseba, ki ji ni nič pretežko. Človek, ki bi se, če bi mu dovoljeval čas, ustavil pri vsakemu, se z vsakim slikal, malo poklepetal in človek, ki to počne z velikim veseljem – to je lahko samo Deželak junak.

Deželak. Več kot junak.

Počasi se je oblačilo in na naši levi je že bilo opaziti nevihtne oblake. Priznam, nimam pojma, koliko je vnaprej dogovorjeno, a sklepam, da veliko, ne pa čisto vse. In nismo v Ozeljanu še dobro parkirali koles in rikše, že se je odvijal sodni dan. Pretirano sekiral se ni nihče.

Sodni dan.

Kosilo.

Ker, kako se bi kdo sekiral, ko pa smo imeli nad glavo streho, pred seboj pa jedi z žara.

Med samo jedjo je bilo ogromnega smeha in ogromno govorjenja, tistega, splošnega. O vsemu. In povsem preprosto, ker smo konec koncev vsi le ljudje. Seveda smo vsi pohvalili hrano, se konkretno najedli, nekateri še spili kavo, nato pa se počasi odpravili. Ni druge, če si vezan na čas.

Po kosilu.

Skozi rahlo rosenje smo peljali proti Vogrskemu in Volčji Dragi ter doživeli prvi padec. Eden od ekipe pridruženih je padel, na srečo brez poškodb. Še najslabše jo je odneslo kolo, a ekipa se je tudi tu izkazala – takoj so mu dali drugo kolo in po kratki vožnji v kombiju, se nam je v Renčah že pridružil ter odpeljal do konca. Deželak je moral vmes še na kotalke, pa na nogomet, potem pa strumno in veselo naprej proti Šempetru. V Vrtojbi je dekletce izrazilo željo po slikanju z Deželakom, ta pa ji je ponudil še vožnjo do Nove Gorice. Po kratkem dogovoru z mamico, je le sedla v rikšo in nadaljevala z nami. Ni kaj, sem le človek in ko sem videl to srečo v njenih očeh, to veselje – drugič danes solza v očesu.

Proti zaključku je bilo ogromno vsega. Ogromno mahanja, veselja, ljudje so prispevali in četudi smo ovirali promet, se nihče ni razburjal. Prvič sem bil poleg in če sem kdaj v preteklosti izgubil vero v človeštvo, sem jo danes dobil nazaj.

V Novi Gorici je bilo še nekaj časa za dobrodelni rikša taksi in malo klepetanja, nato pa… bile so opcije, da me odpeljejo domov in izbrali smo tisto najprimernejšo za vse. Njim se je mudilo naprej, saj jih je naslednji dan čakala še zaključna etapa, meni pa tudi ni bilo težko kolesariti do Vipave. Poslovili smo se. Veseli.

Osebni zaključek.

Včasih razmišljam. V vsem tem drvenju proti cilju, ki ga sploh nimamo, v vsem tem materializmu, ki ga ne potrebujemo in v vsem pohlepu, ki nas iz človeka spreminja v telo brez duše in srca, pozabljamo na to, da smo samo ljudje. Včasih bi radi bili junaki, pa smo junaki zgolj zase. Ker počnemo stvari, ki nekaj pomenijo samo nam. In če začneš samo malo drugače gledati na svet, si lahko junak tudi ti. V očeh drugih, v očeh mnogih.

Mogoče je napaka, da tole objavljam sedaj, ker vas ne morem spodbuditi, da bi poslali SMS. (Popravek avtorja – še vedno lahko darujete z ”pomagam1” ali ”pomagam5” na 1919). A imel sem namen počakati na zaključek, da bom lahko v tem zapisu objavil samo dve številki:

  • 157.117 – toliko je zbral Deželak junak v sedmih dneh. Toliko ste dali vi, ki ste ljudje in ki vam ni vseeno. Ker ni veliko – kava na dan, da nekomu polepšate otroštvo.
  • 600 – več kot toliko otrok bo letos prvič doživelo in preživelo počitnice na morju.

Kratek filmček o tem, kako smo se imeli šestega dne, si lahko pogledaš TUKAJ.

 

Hvala Deželaku in ekipi ter celotnemu Radio 1, da sem lahko bil del te zgodbe.