Teden se ni dobro začel. Po tistem, ko sem v nedeljo prekolesaril ščepec več kot sto kilometrov povsem nezahtevne ture, me je začelo boleti levo koleno. Nepričakovano, kot vedno. To se mi je sicer v preteklosti že zgodilo in v zgodovini vseh mojih kolesarjenj je bilo to edinkrat, da sem klical prevoz. Takrat me je pobrala prijateljica, za kar ji izrekam večno hvaležnost.
Tokrat je bilo drugače. Prišel sem domov, pojedel običajne stvari, ki zmanjšujejo bolečine v mišicah, nato pa je začelo. Brez kakega opozorila. Moralo bi obstajati nekaj, da bi te opozorilo vnaprej, kot recimo starejši avti, ki en mesec slabo vžigajo, medtem zbereš denar, kupiš akumulator in ko ne vžge več, zamenjaš.
Sanjal sem normalno hojo po stopnicah. Sanjal sem jo po ravnem, da o počepih sploh ne govorim. Da bi kolesaril, mi na kraj pameti ni padlo, a če sem se že odločil o vsakodnevni aktivnosti, sem tri dni mukoma zavrtel kak kilometer ali dva na sobnem kolesu. Mazila in obkladki so pomagali bore malo, roko na srce. Potem sem se spravil na eno kolesarjenje, naslednji dan na drugo, žal neuspešno, tretji dan pa…
No, tretji dan nisem niti razmišljal o kolenu. Bolečin ni bilo in to je bilo najvažnejše. Želel sem si pravi pobeg, nekam stran od ljudi, od tegob, od vsega. In kje bi se boljše počutil, kot v naravi. In v klancih. Želje so najbolj izpolnjene, če si jih izpolnim sam in sonce je že krepko grelo, ko sem malo čez enajsto zavrtel proti Kladju. Naj povem, prelaz Kladje je en tak simpatičen vzpon, ki je z ene strani bolj priljubljen, z druge strani pa se pot vleče in vleče, kot da ji ne bo nikoli konca. Pravzaprav ni tako zelo hudo, ko ga nekajkrat prevoziš. Je pa res, da s katerekoli strani ga osvajaš, ko si enkrat na vrhu, ti kakih deset kilometrov ni treba zavrteti.
Sam pa sem ubral drugo pot. Ko sem bil na vrhu, mi ni še bilo do spusta, kje pa, saj se še ogrel nisem. Zavil sem ostro levo mimo hiš in proti Ermanovcu. Pot mi je znana, saj sem jo pozimi osvajal peš. Le da sem se tokrat veliko več ustavljal. Zatorej, naj se na tem mestu ustavim s pisanjem in nalepim nekaj slik pomirjujoče narave in razgledov.
Ko sem se nagledal teh lepot in kako uro počival v prijetno hladni senci, sem se spustil skozi Staro Oselico in na Sovodenj, kjer sem si privoščil kavo, nato pa jo zopet mahnil čez Kladje domov. Kaj naj rečem, užival sem na polno. Tudi na spustu s Kladja, kjer cesta bolj spominja na adrenalinski park.
Tistega popoldneva je pivo v mestnem jedru sedlo kot še nikoli.