FURA 7: OB SOČI.

Nad tem tekstom bi se sicer moral bohotiti naslov ¨Od izvira do izliva Soče¨, a ker tura ni potekala točno tako, sem si izmislil nekaj bolj realnega. V bistvu, če bi uspel prespati v koči pri izviru, bi bilo drugače, pa še kakšen kilometer več bi se odvrtel. Ampak pojdimo lepo počasi.

Vse se je začelo že dan prej, ko sem na Postaji čakal kolegico, imenujmo jo kar preprosto Thor-shica, da naloživa dve kolesi v en avto in se zapeljeva do Trente. Med čakanjem sem ugotovil, da sem doma pozabil čevlje za na kolo, ki sicer niso nič posebnega, le uporabljam jih zgolj za na kolo. Saj v bistvu nisem zguba, le občasno kaj pozabim. Sem pa presrečen, da tistega dne nisem šel od doma v natikačih ali kakšni še manj primerni obutvi, temveč v nizkih allstarkah, ki sploh niso allstarke, ampak cenena kopija. Z njimi bom sicer res videti kot kak Čeh, ki ga srečaš na katerem od hribov.

Po dobri večerji v Trenti in nastanitvi v eno od počitniških kapacitet, je sledilo le še štelanje budilke na nehumano četrto in četrt zjutraj.

Hladno jutro, ki se je rodilo v zaspano dolino je klicalo po dolgih rokavih, a jih vseeno nisem nadel. Zakaj le, hladno je bilo le prvih nekaj kilometrov. Zajtrk kar pred lokalno trgovino, kjer je zelo praktično umeščen tudi avtomat s kavo, mimo pride ena od radovednih mačk, izrečemo si nekaj besed in nekaj mijavkov, nato pa je že čas za štart te nore avanture.

Ernesta se veseli poti.

Cesta prazna, nad Sočo se vijejo meglice, na travnikih divji zajci in srne. Ustavljava se res le za slike in za najbolj nujne besede. Malo pred Kal-Koritnico zavijeva levo čez most in se izogneva trem kratkim in lažjim vzponom ter obvoziva Bovec. Čezsoča je še v snu, Boka pa bogata. Zavijeva na glavno cesto proti Kobaridu, nato pa pri Otoni na novo asfaltirano pot, ki naju pripelje do Napoleonovega mostu. Sledi prva konkretna kava.

Mimogrede, veš da je tole ena največkrat slikanih domačij na relaciji Bovec – Trenta?
Torbe na Škotu so ravno dovolj velike, da gre v njih vse, kar rabiš za en dan. Če bi lepše zložil, za dva.
Mestoma izredno slikovita cesta.
Slap Boka.
Veselje in pozitivna energija na Napoleonovem mostu.

Pol ure kasneje že drviva po stari cesti proti Tolminu, kjer je bil namen, v kolikor bodo kakšne težave s pedaliranjem, kupiti superge, ampak ni bilo potrebno. Naj bo videti še tako češko, dalo se je vrteti. Pogled na glavno cesto nama je dal vedeti, da zaradi zgodnje dopoldanske ure ta ni preveč prometna, zato spremeniva plan in obrneva balance mimo bivšega Johnsona na širšo in predvsem lažjo cesto. Plan je sicer bil proti Mostu na Soči in potem skozi Drobočnik in Gorenji Log, kjer bi bilo treba kolesa nekaj sto metrov nositi, v Avče in Bodrež do Kanala, a se nama je v tistem trenutku to zdelo blazno nepraktično in predvsem neumno. Cesta je bila namreč še vedno precej neprometna. Vseeno sem komaj čakal Kanal, kjer se bova odcepila.

Pol litra radenske kasneje zapustiva lokal s smooth muziko in se skozi Gorenjo vas zapodiva proti Anhovemu in Plavam, kjer prideva na eno lepših kolesarskih poti proti Solkanu. Tu bi moralo sonce že pošteno žgati, a se je ravno tistega dne odločilo skrivati za oblaki, kar pa ne pomeni, da ni bilo soparno. Švic vseeno ni tekel v potokih. Postankov praktično ni, le za fotkanje in za banano ali čokoladico na hitro. V Solkanu se del filma konča, saj je tisti, ki je bil zadolžen za določanje poti, splaniral le do meje. Gledal sicer je, kje bi bilo lažje in bolj praktično iti, a ni uspel najti rešitve. Ene poti so bile preveč oddaljene od Soče, ki se je čez mejo že preimenovala v Isonzo, druge preveč prometne… (tisti, zadolžen za planiranje poti, sem bil jaz).

Ena najlepših kolesarskih poti…
… vodi tik ob železniški progi in tik ob Soči.
Foto: T.

In potem, ko sva že dala skozi nekaj ulic in uličic Gorice (Gorizia), sva prišla do zaključka, da je najbolje obrniti proti Štandrežu (Sant Andrea) ter nadaljevati v smeri za Sovodnje (Savogna). Tam zavijeva proti Petovljam (Peteano) in se ustaviva pri spomeniku, čigar pomen nama ni znan. Kasnejše guglanje postreže z informacijo, da se je tam leta 1972 zgodil tako imenovani Peteano massacre, teroristično dejanje desnega političnega izvora, v katerem so življenje izgubili trije mladi karabinjerji.

Nadaljujeva proti Zagraju (Sagrado) in Sredipolju (Redipuglia), kjer kot prvovozeči (kot večino poti) zgrešim pot in potem kot budalo stojim pred Avstro-ogrskim vojaškim pokopališčem in čakam na Thor-shico. V strahu, da se ni kaj pripetilo, se obrnem in jo najdem na križišču, kako stoji v senci. Nekaj ne bo okej. Trenutna ošvohelost?

»Ma mona, a ti vidiš table?«
»Ma ne, js spremljam promet.«
»Sej table so del prometa…«

In tako zavijeva v smeri table, na kateri piše Gradež (Grado) in ki je par minut prej ni bilo tam. Pa da bi rekel, da imam kakšna meglena očala, ne pa čisto novih. Ni kaj, tudi to ne pomaga, če ne gledaš v pravo smer.

Skozi San Pier (Špeter) cesta že postane prometnejša. Škota postaneta umazana, saj naju je po poti ujelo nekaj kapelj umazanega dežja, čuti se že rahla utrujenost, za nama je že kakih 120 kilometrov. Vseeno premagujeva tisto ravnino, ki je videti neskončna. Rahlo nervoznega me delajo vozila, ki gredo občasno le nekaj centimetrov od balance, čeprav so Italijani precej bolj strpni do kolesarjev in komaj čakam, da zagledam tisto kolesarsko stezo, ki mi je ostala v spominu izpred desetletja ali več, ko sem bil nazadnje tu. In jo le zagledam. Takoj se boljše počutim.

Šest kilometrov pred koncem zavijeva na kokakolo. Nikoli je nisem bolj potreboval, kot ravno sedaj. Pustimo to, da bi za ceno tiste male stekleničke pri nas dobil vsaj tri pollitrske plastenke, smo pač ob morju. Zajaševa še za tistih par kilometrov, od katerih vsaj prvih petsto metrov boli rit. Najdeva prenočišče, kjer lahko imava celo kolesi v sobi, plačava tako ceno, kot jo v Sloveniji v še najbolj bogu za hrbtom kraju ne bi in nato pride nevihta. Kot bi cel dan čakala, češ, zmigajta se že, da lahko začnem.

Tale je bila res potrebna.

Kasneje je sledil sprehod na plažo, ker to plažo pač moraš videti, dobra večerja in bežen ogled mesta, nato pa spat, saj jutro ponuja nove izzive.

Nekako takole se delajo storiji za Instagram.
Foto: T.
Utrujen, a zadovoljen.
Foto: T.

Budilka se je že pred šesto uro drla kot da se dere zadnjič. Noge niso bolele, jutro je bilo sveže in oprano, saj je deževalo celo noč. Brž je bilo treba iti na kavo, čeprav tisti umazani vodi iz avtomata na bližnji pumpi težko rečeš kava. Vase vrževa banano, da popraviva okus in odvrtiva nazaj po isti poti, dokler ne najdeva bolj mirnih cestic skozi naravni rezervat ob izlivu Soče ter se usmeriva proti Tržiču (Monfalcone). Tam počakava na vlak, ki naju popelje do Gorice, kjer na Trgu Evrope stojim z eno nogo na domačem ozemlju, z drugo v Italiji, nato pa zasluženo pivo in čakanje na vlak proti Postaji. In s tem se verjetno ena najlepših avantur zaključi.

Ob povratki pa tak pogled na izliv Soče.
Foto: T.
Zaključek ene daljših fur letos.

Seveda je bilo treba še po drugi avto v Trento in ker dan prej ni bilo časa in možnosti, sva za zaključek zavila k izviru na odlične štruklje. Ker je ravno leto gastronomije. In ker pripada. In ker je bilo zasluženo. In ker je dobro.

Za te štruklje pa tudi do kolen v toplo vodo.

Zanimivosti s poti:
Tudi med Italijani dobiš kretene, ki te med čakanjem na semaforju poškropijo z vitrexom. Ne mi rečt, da moraš ravno takrat čistit prednje steklo. Dišiš pa lepo, to pa.
Bolj kot imajo ljudje švoh avto, bolj se počutijo dirkače na cesti. To sicer ne velja za vse, ampak so tudi ljudje, ki se s športnimi avti peljejo počasi.
Če na starem Cliotu pobarvaš feltne z zlatim sprejem, avto še vedno ni športen.
Nikjer niso zahtevali nikakršnega potrdila o testiranju, prebolevnosti ali cepljenju.
V Gradežu, osem metrov od morja, lahko spiš že za dvajsetaka.
Pes, ki laja, te ne ugrizne, ampak prestraši.
Če nobenega od tujih jezikov ne govoriš tekoče, ampak se z natakarji pogovarjaš malo slovensko, malo italijansko ter malo angleško, te imajo za Avstrijca.

Dan 1: 147 kilometrov, 7 ur in pol.
Dan 2: 35 kilometrov, 2 uri.