TURA 8: POVSEM NEHOTE V PEKEL.

Lanske ture so zabeležene v spominu in v blogih, kar je povsem pravilno in tudi pričakujoče. Da bomo slej ko prej začeli spet z odkrivanjem novih poti, iskanjem novih izzivov in pitjem dogodivščin, je bilo jasno brž po vstopu v koledarsko leto. Ampak saj vemo, kako pride. Enkrat to, drugič ono, a vseeno nam je uspelo, da smo se tiste nedelje podali na pohod z znanim ciljem, da bomo odkrili toliko neznanega, pa si nismo niti predstavljali.

Da bi med zimskimi meseci izgubil kaj veliko kondicije, se ni bilo za bati. Očitno mi na tem področju kar gre, kljub bolj lenemu obdobju. Sicer sem letos že enkrat osvojil Blegoš, a v planu je bila daljša tura, ki se je zaradi prepričanja treh glav še podaljšala. Več o tem v nadaljevanju.

Tako smo tri brihtne in svežega zraku željne glave pustile avte na Straži in jo mahnile po asfaltu v Repše in nato naprej v rahel spust, čez most in ponovno v klanec do Grepiš. Asfaltna cesta je kmalu postala makadamska, brez kakšnih posebnosti, le nenehno je bilo videti pot, na katero moramo priti. A do tja je še dolga. Sproščen klepet in zdrava zajebancija sta nam vlivala pogum in nas grela, saj je bil izjemno mrzel dan. Že ob samem štartu je bilo dobrih šest pod ničlo, čez cel dan pa se ni povzpelo nad nulo. Ampak kaj bo to, vsega vajenim pohodnikom. Do Snoviš smo se dodobra ogreli, nato pa zagrizli v strm klanec, ki nas je pripeljal Na Izera, od koder se je odprl prelep pogled na Lazec in Otalež. Čas za malico. Morebiti sem imel tistega sendviča premalo, a ker se je obetala še dolga pot, sem ga pol pustil za kasneje. Takrat se nam še sanjalo ni, da bo toliko dolga, kot sploh nismo pričakovali.

Tja gor moramo priti…

Vržemo vase vsak svojo hrano, Von in sopohodnik s priimkom za časa življenja ne preveč čislanega poeta še pokadita cigaret, nato pa mahnemo v desno in dobrih štirideset minut tolčemo do Cesarja. Še enkrat desno, utrujajoči asfalt nas pripelje v sam center Idrijskih Krnic. Menda je poleti prav posebno lepo, ampak sam se tudi zdaj ne pritožujem. Razgledi in pogledi so že sedaj vredni truda. Vojsko in Hudournik, pa skoraj tja do Oblakovega vrha, da ne zanemarim dejstva, da večino poti vidimo tudi Porezen, Črno Prst in meni ljubi Krn in vse ostale v tisti liniji. Tu tudi srečamo prve pohodnike.

Pogled na Idrijske Krnice.

Od daleč opazimo gospoda Marjana, ki nas kasneje, ko že nadaljujemo proti Rupi, prehiti. Nič kaj zgovoren ni bil, pa tudi prepričani nismo, da je bil sploh Marjan, zato ne začnemo pogovora, on pa takisto tudi ne. Ampak on je velik pohodnik, on ve, kam gre. In mi mu sledimo. Kar se izkaže za veliko napako. Tako veliko, da nas je stala uro dvajset časa in štiri kilometre. Seveda je Marjan zavil drugam, mi pa, ker je bil cilj naravnost, smo nadaljevali naravnost. Blagi spust, sneg kot moka, nobene gazi, vdira se. Na tabli piše Pekel. Nekam bomo že prišli. In res, pridemo. Navzven vsi trije rahlo razočarani, a vseeno polni optimizma (čeprav verjetno lažnega) pridemo v sam Pekel. Če obstaja kraj, v katerega hodiš in prideš vanj in ni nobene poti naprej, razen tista, po kateri si prišel in je po možnosti to nekje sredi niča, potem je to to. Ampak ker tam stoji hiša, v kateri je mimogrede med novembrom 43 in junijem 44 delovalo partizansko okrevališče, bi pričakoval tudi pot…pa je ni. Kaj zdaj?

Pekel.

Odločitev, da izpeljemo tako, kot smo si zamislili. Ni druge. Dva kilometra nazaj v rahel klanec, po tistem mokastem snegu. Sploh nisem vedel, da poznam toliko kletvic, kolikor sem jih sam pri sebi izustil med tistim racanjem proti Rupi. No, tam smo opazili, da je tudi tabla bolj čudno postavljena. Nič čudnega, da smo zgrešili.

Ni komentarja.

Potem gre samo še navzdol. Vsaj nekaj časa, skozi Stržnico in do naslednjega odcepa, kjer zavijemo levo. Potem je zopet makadamska ravnina, ki nas kmalu pripelje na asfalt in v idilične Jagršče. Tu vleče rahel vetrič, ki ni tistega dne prav nič prijazen. Okrepčamo se z žganjem, nato pa še zadnja etapa – štiri kilometre in pol spusta po asfaltni cesti do izhodišča. Pri avtih smo vsi pametni, »ja, lepa je bila, fajn je blo«, priznamo pa si ne, da smo povsem izčrpani. Dedci, pač.

Saj ko sedaj razmišljam, ja, tistega dne smo res imeli preizkušnjo. Malo te čas lovi, malo so nepredvidene stvari in takrat drugače gledaš. Danes rečem, da je bilo fajn in lepo, kar takrat nisem mogel in niti hotel. Šest ur in pol ter več kot petindvajset kilometrov za prvo letošnjo turo je namreč le veliko več, kot smo pričakovali.

TURA 7: SVETI KRN.

Nisem še dobro prišel z dopusta, že je zvonil telefon. Za ponedeljek planirani pohod smo zaradi slabih vremenskih obetov prestavili na soboto, jaz pa sem na to malo pozabil. Ampak nič zato. Zjutraj sem ob dogovorjeni uri čakal na žvinskem placu, točen kot vedno, s tavelikim rukzakom, ker pač tako visoko ne moreš iti s pederušo.

Pogled na Krn pred samim začetkom pohoda. Le da se Krna ne vidi.

S planine Kuhinja smo se pognali med kravami in po lepi cesti do planine Leskovca, kjer se pot spremeni v lepo pohodno stezo, ki se počasi in vztrajno vzpenja. Vmes nudi številne razglede in mislim si le kaj me šele čaka, višje. V triu hodim na sredini, kar mi sicer ustreza. Spredaj gre pohodniški kamerad, s katerim sva letos že osvojila nekaj vrhov in podvigov, da sva se že navadila na tempo. Ker v griče pač ne moreš kar z vsakim. Niti najmanj mi namreč ne bi bilo všeč, če bi moral poslušati »prehitro greš«, »dejmo se mal ustavit«, »a je še daleč« in podobno. No, nekaj takega hodi tokrat za mano. Menda ljubitelj gora, ampak enkrat gremo prehitro, drugič prepočasi… no, kakorkoli.

Na desni se nam kmalu pokaže Rdeči rob. Tako drugačen od ostalih vrhov, da se pogled na njemu ustavi in se v glavi porajajo vprašanja o čudežih narave. Pred nami pa kamnita steza, ki se kratko in strmo vzpne. Veter piha. Sonce nažiga, a je kljub temu znosno. Odpre se pogled na jezero v Lužnici. Žal zaradi nekaterih že omenjenih pojavov spust do jezera ni možen, saj, če citiram »nas bo ulovila tema«, kljub temu, da še poldne ni.

Jezero Lužnica.

Iz istega razloga ni bilo možno se ustaviti za nekaj minut na sami kraljici Batognici. Mogočna gora, ki je pred sto in še nekaj leti doživljala tako imenovano minsko vojno, je postala kraj srditih spopadov, kar je opazno še danes. Na to nas opominjajo številne granate, vsepovsod se najde nekaj železja, vidne so kaverne. A nam se mudi, ker »nas bo ulovila tema«. Jebemu sunce.

Z Batognice se spustimo na Krnsko škrbino, začuda je čas za nekaj počitka. Sam sem z mislimi še vedno nekje bolj zadaj. Vem, da se bom vrnil na Batognico, nekoč. Ker to si ta mogočna skala zasluži. No, kakorkoli, začnemo z vzponom proti vrhu. Mravljišče. Ljudje se gnetejo, kot da ne obstaja priporočena razdalja. Bo treba malo pokašljati, ko dosežemo vrh.

Razgledi so neverjetni.

Nekaj minut kasneje se stanje na samem vrhu normalizira, pohodniki so se razpršili. Neverjetno. Kakšni razgledi. Nebo je brez oblačka, oko seže daleč, daleč. V meni srce igra narodnozabavne  viže, ker vem, da je to najvišji vrh zame letos. Sveti Krn, 2244 metrov poglavar krnskega pogorja, ki iz vseh strani deluje tako možato, a vseeno nekoliko sramežljivo. Zakaj sveti, ob kakšni drugi priliki. Čakaj, sem omenil viže s harmoniko? Ne, nemogoče, da bi to igralo moje srce. Seveda ne.

Namreč, bolj kot se približujemo koči, bolj se sliši. In potem se tudi vidi, učence neke glasbene šole, ki veselo raztegujejo vsak svoj meh in s tem razveseljujejo (ali pa tudi ne) pohodnike. Ali se ob takem početju Gomišček obrača v grobu, ni znano.

Kar smo srečali planincev, je šlo večina v obratni smeri, se pravi najprej na Krn, nato čez Batognico in mimo jezera v Lužnici na planino Leskovca. Na tak način prideš na Krn precej izmučen, saj vsaj dve uri in pol, če ne več, nate sije žgoče sonce, ti pa gledaš direkt kočo. Mene bi to, da gledam kočo celo pot, ubilo po par sto metrih.

Da je pot res dolga, sem spoznal na spustu. Nič drugega nismo počeli, kot le hodili, hodili in hodili. Pa kar ni dajalo vtisa, da bomo sploh kam prišli. In ko končno prispemo do avta, se ozrem nazaj. In vidim kočo. In se zahvalim vsej svoji površnosti, kajti zjutraj, ko sem škljocnil prvo sliko, objavljeno v tem zapisu, na tisto stran nisem niti pogledal. Ker če bi…

Sledila je zaslužena radenska. Valda ne, pir pa.

FURA 4: KRNICA.

Bilo je tako, kot sem že v prejšnjem zapisu omenil, da so tri vremenske aplikacije napovedovale lepo vreme in ko sem pil jutranjo kavo, sem bil prepričan, da bo res tako. A ko sem s terase videl sosedo čez cesto, kako s sušila pobira čajne vrečke, sem vedel, da je vrag vzel šalo. Pet minut kasneje se je ulilo. In še en kolesarski dan je splaval po vodi.

Zato pa sem naslednjega dne, ko je sonce sijalo na polno, vzel balanco v roke in se odpeljal do Jasne (jezera, ne kakega dekleta), kjer se razmišljal o smislu in bistvu življenja, nakar se mi je utrnila misel, da bi lahko odkolesaril do Krnice. Pot poznam, saj sem lani po tej isti poti kolesaril, ko sem osvajal Vršič po STKP. Za spremembo od lani, je letos pot do Malega Tamarja slabša. Nekaj dni pred tem je namreč obilno deževalo in na nekaj koncih je bilo treba kolo vsaj potiskati poleg sebe, če ne kar nositi.

Proti Krnici.

Vsi smo že videli kdaj sliko koče v Krnici. Vedno je videti tako pravljična, da jo je treba vsaj enkrat obiskati. Tisti z manj kondicije, nikar se ne prestrašite, saj vam tudi pohod do nje ne bo vzel več kot 45 minut. Koliko časa sem sam porabil za vzpon s kolesom, niti ne vem. Sem pa, v določenih momentih, čakal na konec poti, kajti moja kolesarska kondicija je letos bolj švoh.

In, prmejduš, da je res lepo kot v pravljici. Glede na to, da je bilo med tednom, je bilo še presenetljivo veliko ljudi, kar pa ni motilo vzdušja. Lepo je namreč videti, da ljudje radi zahajajo v naravo ter jo cenijo, bodisi peš ali s kolesi.

Koča v Krnici.

V miru posedim kake pol ure, spijem odlično turško kavo, pojem čokoladico in se spustim nazaj proti Malemu Tamarju. Škotu nekaj ni okej, saj slišim, da v zadnjem delu nekaj ropoče. Prepričan, da samo nekaj ropota v torbi na prtljažniku, ne posvečam veliko pozornosti in ne ustavljam. Občasno škljocnem kakšno sliko, to je pa tudi vse.

Mali Tamar.

Povzpnem se na tretji ovinek in se po asfaltu spustim v Kranjsko Goro, kjer ugotavljam, da je kilometrov nekam malo in da telo še ni dovolj utrujeno. Kolikor je lepega videti v okolici in kolikor je lepa kolesarska steza med Mojstrano in mejo z Italijo, bi bil greh, če ne bi. Odkolesaril še malo po njej, namreč. Je pa, ko prečkaš mejo, takoj drugačna. Velike razlike sicer ni, a opaziš, da je drugačen asfalt, da so nekatere stvari drugače izpeljane in da so lepše vzdrževane. Tako se odpeljem še do Trbiža, kjer bi se lahko odpravil desno v Avstrijo ali levo vse tja do Pontebbe ali pač še dlje, če je slučajno speljana steza. Ampak naj bo to razlog za ponovni obisk.

Namreč, lani sem dopustoval šest dni in vsak dan nekam odkolesaril. Ugotovil sem, da mi manjka še par dni, da bi odvrtel še kaj več. Letos je bilo možno samo dva dni kolesariti, a odkril sem še za vsaj teden dni vrtenja pedalov po bolj ali manj znanih poteh v okolici. In vse to zase. Ne za Stravo in ne za hvalisanje, ampak za užitek, doživetja in razglede.

Dopusta je konec, pripravimo se na realnost.

FURA 3: DOLINA KRMA.

Take sorte sem, da dopust najraje preživljam v Sloveniji. Tujina me nikoli ni pretirano mikala in, realno, včasih sem hodil k sosedom samo zato, da je bil mir v bajti. Danes je drugače, glede na vse.

Sicer pretiranih planov nisem imel, a ker so prišli vavčerji, sem se pač odločil jih izkoristiti. In sem tistega dne mahnil čez Sorico na Pokljuko in nadalje v meni simpatično Kranjsko Goro. Seveda, kot vsak običajen človek, ki se sredi poletja odpravi na dopust, to običajno stori v kratkih hlačah, kratkih rokavih in fejk olstarkah. No ja, sredi poletja, bil je zadnji avgustovski dan. In seveda me je na dopustniški destinaciji zeblo, ker tudi dolgega nisem nič vzel s sabo. Situacijo sem sicer kasneje rešil, dan pa je bil nekoliko zapravljen, saj sem zaradi slabega vremena večino časa preždel v apartmaju…

Je pa naslednjega dne bilo lepo vreme in tako je nakazovalo tudi na naslednje dni, a o tem v naslednjem zapisu. Ne da bi točno vedel, kam bi sploh šel, sem se odpravil proti Mojstrani in si mislil »ah, nekam bom že«. Malo krožim naokrog, brezciljno, kot pač tavam vseskozi v življenju, nato pa zagledam tablo za dolino Krma in, no ja, zakaj pa ne. Zagrizem v klanec. Kar zame letos ni ravno mačji kašelj, saj sem kolesarjenje postavil nekam na stranski tir, iz neznanega razloga. Lažem, znanega.

Kaj kmalu oddelam tisti vzpon na Radovno in se spustim strmo desno mimo Pocarjeve domačije in pristanem na makadamu. Srce mi malo zaigra. Desno se usmerim proti Krmi. Pot se vleče, rahlo pihlja in na trenutke ni prav nič prijetno. Vseeno me žene naprej. Menda sem v Krmi že bil, po pričevanju staršev, a bil sem manjši od metra in se posledično ne spomnim. Vztrajam. Med potjo prestrašim dve srni, onidve pa mene in ob razmišljanju, katero živo bitje lahko še srečam, dosežem Kovinarsko kočo. Čas za slike.

Dolina Krma.

Od koče nadaljujem še kak kilometer, nato pa obrnem, ker se želodec pritožuje. Pri koči naročim štruklje in kavo, pokramljam z oskrbnikoma, nato pa mahnem po isti poti proti Radovni. Zapeljem se še do Gogalove lipe, ki je sicer ne škljocnem, a vseeno uživam v pogledu na to igro narave, na to veličastnost drevesa.

Štruklji morajo biti. In ti so bili zasluženi.

Prijetno utrujen se odpravim nazaj proti Mojstrani. Brez problema zvozim tudi tisti 18 odstotni vzpon, pobožam dva konja in za nekaj minut počijem. Na kolesarski srečam soseda, ki je tistega dne začel z Juliano, poklepetamo, si izmenjamo nekaj nasvetov, nato pa vsak po svoje. Greh bi bil, če se ne bi ustavil pri obeležju Jureta Robiča in prebral nekaj njegovih besed, nato pa še nekaj fotk ob Pišnici in brž na zaslužen pir.

Kjer so živali, se vedno ustavim.
Bomo zmogli? Bomo!

Doma sem ob pregledovanju zemljevidov ugotovil, da doline Krma sploh nisem videl v celoti. In tako imam razlog za ponovni obisk.

SPREHOD PO FELDBANU.

Teden je bil ravno toliko naporen, da sem si za nedeljo splaniral spanje do pozne ure, preostanek dneva pa lenarjenje, kar mi bi, roko na srce, sedlo. Pa me je dan prej premamil telefonski klic.

Bil sem ravno sredi največjega šundra, tako da nisem niti slišal sogovornika, le pritrdilno sem odgovarjal. »Ja, ja, seveda, ni problema«. Zgolj približno sem vedel, za kaj gre. Ko se je situacija umirila, reci piši kakih sedem ur kasneje, sem se moral pozanimati, za kaj sploh gre.

Vabilo na pohod. Odkrivanje novih starih krajev z nekaj zgodovinske patine me je vedno mikalo in nenadoma nisem čutil potrebe po celodnevnem lenuharjenju. Zakaj bi preležal cel dan, če lahko grem v naravo? Dejstvo: ne bi ga preležal. Opravil bi nekaj gospodinjskih opravil, bral, pisal in podobne stvari, za katere med tednom ni časa.

V hladnem jutru sem najprej stopil po sendvič, nato pa na dogovorjeno mesto na kavo, kjer sem čakal. Kot vedno – sem nekakšno darilo za ljudi, ki vedno zamujajo, še več – celo za tiste, ki pridejo točno. Ker mene se nikoli ne čaka.

Malo čez devet je bilo, ko smo pustili avto pri Podroteji in jo peš mahnili mimo Divjega jezera in mimo Kobile, nato pa se podali v strm breg na levi strani ceste. Bom rekel, da nam je še kar nekako šlo, kakih tristo metrov. No, dokler nismo naleteli na neprehoden usek. Obrnemo in se vrnemo nazaj na glavno cesto proti Idrijski Beli, vse dokler ne zagledamo nečesa, kar bi lahko bila pot, ki bi nas pripeljala na feldban. Ajde, pot, bolj kot ne steza, ki je samo delovala kot steza, v resnici pa je bila goščava, v kateri bi ob bujni domišljiji pomislil na to, da tja pa še ni stopila človeška noga. Kakorkoli.

Četudi deluje kot lepa gozdna stezica, temu ni ravno tako…

Kaj kmalu smo na tistem, kar smo iskali – na feldbanu. Da bo lažje razumljivo, moramo malo v zgodovino in sam bom šel ravno toliko, da bo mogoče premalo. Feldban je v zadnjih sto letih (in verjetno bo prav tako v naslednjih sto) edina železniška proga, ki je bila speljana do Idrije. Namreč, na Šmaren dan anno domini 1916 se je med šesto soško fronto Italijanom uspelo prebiti čez Sočo, s čimer so ustavili oskrbovanje avstroogrskih enot po bohinjski železnici. Oblasti so naročile takojšnjo gradnjo nove ozkotirne železnice in naprej… no, naprej je šlo skoraj samo. Prvega septembra je dvajset tisoč ruskih ujetnikov pljunilo v roke in v Cestnikovi rajdi pri Godoviču začelo z najzahtevnejšim odsekom feldbana. Ta je najprej potekal tri kilometre po Francoski cesti, nato pa po povsem novi trasi navzdol, na povsem nemogočem terenu nad Zalo. Na vrhu Ključ, tik nad Divjim jezerom, je preko mostu prečkal Francosko cesto in zavil proti dolini Bele. In to ni še konec, ampak šele začetek – do vodoravnega dela proge, kjer so vlakovne kompozicije spremenile smer vožnje, so morali prebiti približno 25 metrov dolg predor, takoj za njim pa še enako dolgo galerijo.

Trasa feldbana.
Slika pobrana tu
Na nekaterih odsekih si rečeš, koliko je stvari, ki jih še nisi odkril…

Če se vrnem nazaj v sedanjost, pot je bila predvsem zanimiva. Na nekaterih odsekih precej nevarna zaradi razmočenega terena in listja, ampak če sem zmogel sam, ki se na lestvici »Koliko si neroden od 1 do 10« ocenjujem s trinajstico, potem bo zmogel vsak. Za vekslom, to je tam, kjer je železnica naredila ovinek in zavila proti Idriji, je bilo videti, da bo lažje in posledično korak bolj uren, pa nekako ni bilo tako. Še vedno je drselo, a ne glede na to –  bilo je lepo. Malo adrenalinsko, ampak vseeno. Dokler nismo prišli do galerije, kjer je nekoč stal lesen most, s poudarkom na nekoč. Danes nadaljujemo le kak meter nižje, držeč se za jeklenico, ki nam ne daje ravno občutka varnosti. Uspe nam, za nekaj minut postojimo in, če ne bi bilo megle, bi lahko rekli, da uživamo v razgledu.

Mostu ni več…
Slika pobrana tu

Ker nihče od nas treh ni poznal poti, je bilo presenečenje še večje, ko smo uzrli predor.

Pot se je kmalu razširila, pristopicali smo do nekdanjega območja barak, o katerih danes ni več sledu in le nekaj trenutkov kasneje še na Francosko cesto, ampak le za kakih dvajset metrov, nato pa zavili na boljšo stezo. Celo megla se je dvignila in razgled na Zalo je bil čudovit.

Francoska cesta, Ključe.

Zaključili smo na samem začetku feldbana, pojedli nekaj iz nahrbtnika in po Ključih nadaljevali proti Podroteji.

In sem si bil hvaležen, ker nisem preležal celega dneva.

Pri samem zapisu sem si pomagal s podatki, pridobljenimi tu in tu.

NA NAJMOČNEJŠO ENERGIJSKO TOČKO.

Minil je skoraj mesec, odkar sem nazadnje prijel Škota za roge in ga popeljal na turo. V tem mesecu sem razčistil nekaj stvari, predvsem kolesarskih, ki bodo spretnemu očesu brž opazne, kot tudi osebnih. Začel sem se ukvarjati z nekaterimi novimi stvarmi, ki me na žalost (ali morebiti na veselje) niso pritegnile toliko, da bi se z njimi ukvarjal več, kot bi bilo nujno potrebno. In nato sem izkoristil ta lep dan.

Minilo je ravno toliko časa, da sem v svojo kondicijo začel dvomiti, kar me je pripeljalo do sklepa o ravninski turi. Pa ni bilo treba dolgo čakati, da sem pomislil na vzpon. Ja, želel sem si ga. Nisem si pa želel poti, ki sem jo že prevozil. Tudi nisem želel dolge in dolgočasne ravninske vožnje, čeprav, roko na srce, tudi take vožnje se običajno izkažejo za vse drugo, kot dolgočasne.

Dokler nisem privrtel do Stopnika. Kar samo me je povleklo proti Šebreljam. Pot, ki sem jo samo enkrat prevozil z avtom, bo moj današnji izziv. Bo šlo? V mislih se ponižujem, češ, trpel boš, ker si en mesec zabušaval. Oprostite, moje zle misli, ampak toliko sem že prekolesaril v preteklosti, da vem kako in kaj. Vzpon me sicer res pobira, ampak ga zdelam brez ustavljanja. Lažem, enkrat, za spodnjo sliko.

Klanca se sicer skoraj ne opazi, ampak je…

Za tiste, ki ne poznate, Šebrelje se nahajajo na nadmorski višini 639 metrov in so del Šebreljske planote, ki te, ko jo obiščeš, pusti odprtih ust. Ne bom razlagal, zakaj, ker je na spletu dovolj informacij, zgolj za pokušino pa objavljam tole sliko, ki sem jo sicer snel s spletišča Divjih bab.

Šebreljska planota.

Imel sem samo en cilj – Sveti Ivan. Cerkev je postavljena na mesto z izjemno močno naravno energijo in velja za najmočnejšo slovensko energijsko točko. Saj ne, da nekaj stvari o tem ne bi vedel, a da je tako močna, sem izvedel šele, ko sem brskal za informacijami za potrebe tega zapisa. Deset minut sedenja na kamnitem zidu in zrenja v dolino mi je dalo toliko energije, da sem začel dvomiti vase, če sem res prišel s kolesom. Nobene utrujenosti, nobene misli v glavi, vse tako čisto, da bo škoda v prihodnosti umazati. Za vse, ki dvomite v naravne energije, enostavno morate poskusiti. Kot se seveda spodobi poskusiti tudi lokalno kulinarično kreacijo – šebreljski želodec.

Cerkev Svetega Ivana, energijsko najmočnejša slovenska točka.
Pogled na dolino.

Ker mora nekaj ostati za naslednjič, se do arheološkega najdišča Divje babe nisem spustil. Si bom pa planiral izlet in bomo takrat kaj več rekli o temu.

Naprej je šlo kot po maslu. Zamislil sem si, da se bom vrnil čez Jagršče in začel tudi delati na tem. Spustil sem se po ožji makadamski poti, ki je kmalu postala travnata in sčasoma delovala, kot da ni več pot, ampak navadna pohodna steza. Nenadoma se je razširila, postala normalno prevozna, oko je ujelo celo smerokaz in ko je že vse kazalo na to, da bom le nekam prišel, je sledil spust. To bo očitno to, si rečem in se spustim po makadamski poti, vmes me še en pes nahruli pri osamljeni hiši in na naslednjem križišču poskušam ugotoviti, kje sploh sem in vidim tablo. Jagršče – obrnjena proti smeri, od koder sem prišel. Naj gre nekam. Še enkrat mimo zaščitniškega psa in spet v klanec? Ah, ne. Četudi sem si zaželel krožno pot, sem se odločil vrniti po isti. Saj mini krožna mi je sicer uspela – prispel sem na isto križišče, kjer sem zavil proti Jagrščam.

Ni mi žal, da sem en mesec zanemarjal kolo. Niti mi ni žal, da sem se tistega dne hipno odločil za Šebrelje. Ker včasih rabiš nekaj, da ti povrne energijo.