gregorblog – Gregor Blog

15. julija, 2021

FURA 7: OB SOČI.

Nad tem tekstom bi se sicer moral bohotiti naslov ¨Od izvira do izliva Soče¨, a ker tura ni potekala točno tako, sem si izmislil nekaj bolj realnega. V bistvu, če bi uspel prespati v koči pri izviru, bi bilo drugače, pa še kakšen kilometer več bi se odvrtel. Ampak pojdimo lepo počasi.

Vse se je začelo že dan prej, ko sem na Postaji čakal kolegico, imenujmo jo kar preprosto Thor-shica, da naloživa dve kolesi v en avto in se zapeljeva do Trente. Med čakanjem sem ugotovil, da sem doma pozabil čevlje za na kolo, ki sicer niso nič posebnega, le uporabljam jih zgolj za na kolo. Saj v bistvu nisem zguba, le občasno kaj pozabim. Sem pa presrečen, da tistega dne nisem šel od doma v natikačih ali kakšni še manj primerni obutvi, temveč v nizkih allstarkah, ki sploh niso allstarke, ampak cenena kopija. Z njimi bom sicer res videti kot kak Čeh, ki ga srečaš na katerem od hribov.

Po dobri večerji v Trenti in nastanitvi v eno od počitniških kapacitet, je sledilo le še štelanje budilke na nehumano četrto in četrt zjutraj.

Hladno jutro, ki se je rodilo v zaspano dolino je klicalo po dolgih rokavih, a jih vseeno nisem nadel. Zakaj le, hladno je bilo le prvih nekaj kilometrov. Zajtrk kar pred lokalno trgovino, kjer je zelo praktično umeščen tudi avtomat s kavo, mimo pride ena od radovednih mačk, izrečemo si nekaj besed in nekaj mijavkov, nato pa je že čas za štart te nore avanture.

Cesta prazna, nad Sočo se vijejo meglice, na travnikih divji zajci in srne. Ustavljava se res le za slike in za najbolj nujne besede. Malo pred Kal-Koritnico zavijeva levo čez most in se izogneva trem kratkim in lažjim vzponom ter obvoziva Bovec. Čezsoča je še v snu, Boka pa bogata. Zavijeva na glavno cesto proti Kobaridu, nato pa pri Otoni na novo asfaltirano pot, ki naju pripelje do Napoleonovega mostu. Sledi prva konkretna kava.

Mimogrede, veš da je tole ena največkrat slikanih domačij na relaciji Bovec – Trenta?

Torbe na Škotu so ravno dovolj velike, da gre v njih vse, kar rabiš za en dan. Če bi lepše zložil, za dva.

Veselje in pozitivna energija na Napoleonovem mostu.

Pol ure kasneje že drviva po stari cesti proti Tolminu, kjer je bil namen, v kolikor bodo kakšne težave s pedaliranjem, kupiti superge, ampak ni bilo potrebno. Naj bo videti še tako češko, dalo se je vrteti. Pogled na glavno cesto nama je dal vedeti, da zaradi zgodnje dopoldanske ure ta ni preveč prometna, zato spremeniva plan in obrneva balance mimo bivšega Johnsona na širšo in predvsem lažjo cesto. Plan je sicer bil proti Mostu na Soči in potem skozi Drobočnik in Gorenji Log, kjer bi bilo treba kolesa nekaj sto metrov nositi, v Avče in Bodrež do Kanala, a se nama je v tistem trenutku to zdelo blazno nepraktično in predvsem neumno. Cesta je bila namreč še vedno precej neprometna. Vseeno sem komaj čakal Kanal, kjer se bova odcepila.

Pol litra radenske kasneje zapustiva lokal s smooth muziko in se skozi Gorenjo vas zapodiva proti Anhovemu in Plavam, kjer prideva na eno lepših kolesarskih poti proti Solkanu. Tu bi moralo sonce že pošteno žgati, a se je ravno tistega dne odločilo skrivati za oblaki, kar pa ne pomeni, da ni bilo soparno. Švic vseeno ni tekel v potokih. Postankov praktično ni, le za fotkanje in za banano ali čokoladico na hitro. V Solkanu se del filma konča, saj je tisti, ki je bil zadolžen za določanje poti, splaniral le do meje. Gledal sicer je, kje bi bilo lažje in bolj praktično iti, a ni uspel najti rešitve. Ene poti so bile preveč oddaljene od Soče, ki se je čez mejo že preimenovala v Isonzo, druge preveč prometne… (tisti, zadolžen za planiranje poti, sem bil jaz).

… vodi tik ob železniški progi in tik ob Soči.
Foto: T.

In potem, ko sva že dala skozi nekaj ulic in uličic Gorice (Gorizia), sva prišla do zaključka, da je najbolje obrniti proti Štandrežu (Sant Andrea) ter nadaljevati v smeri za Sovodnje (Savogna). Tam zavijeva proti Petovljam (Peteano) in se ustaviva pri spomeniku, čigar pomen nama ni znan. Kasnejše guglanje postreže z informacijo, da se je tam leta 1972 zgodil tako imenovani Peteano massacre, teroristično dejanje desnega političnega izvora, v katerem so življenje izgubili trije mladi karabinjerji.

Nadaljujeva proti Zagraju (Sagrado) in Sredipolju (Redipuglia), kjer kot prvovozeči (kot večino poti) zgrešim pot in potem kot budalo stojim pred Avstro-ogrskim vojaškim pokopališčem in čakam na Thor-shico. V strahu, da se ni kaj pripetilo, se obrnem in jo najdem na križišču, kako stoji v senci. Nekaj ne bo okej. Trenutna ošvohelost?

»Ma mona, a ti vidiš table?«
»Ma ne, js spremljam promet.«
»Sej table so del prometa…«

In tako zavijeva v smeri table, na kateri piše Gradež (Grado) in ki je par minut prej ni bilo tam. Pa da bi rekel, da imam kakšna meglena očala, ne pa čisto novih. Ni kaj, tudi to ne pomaga, če ne gledaš v pravo smer.

Skozi San Pier (Špeter) cesta že postane prometnejša. Škota postaneta umazana, saj naju je po poti ujelo nekaj kapelj umazanega dežja, čuti se že rahla utrujenost, za nama je že kakih 120 kilometrov. Vseeno premagujeva tisto ravnino, ki je videti neskončna. Rahlo nervoznega me delajo vozila, ki gredo občasno le nekaj centimetrov od balance, čeprav so Italijani precej bolj strpni do kolesarjev in komaj čakam, da zagledam tisto kolesarsko stezo, ki mi je ostala v spominu izpred desetletja ali več, ko sem bil nazadnje tu. In jo le zagledam. Takoj se boljše počutim.

Šest kilometrov pred koncem zavijeva na kokakolo. Nikoli je nisem bolj potreboval, kot ravno sedaj. Pustimo to, da bi za ceno tiste male stekleničke pri nas dobil vsaj tri pollitrske plastenke, smo pač ob morju. Zajaševa še za tistih par kilometrov, od katerih vsaj prvih petsto metrov boli rit. Najdeva prenočišče, kjer lahko imava celo kolesi v sobi, plačava tako ceno, kot jo v Sloveniji v še najbolj bogu za hrbtom kraju ne bi in nato pride nevihta. Kot bi cel dan čakala, češ, zmigajta se že, da lahko začnem.

Kasneje je sledil sprehod na plažo, ker to plažo pač moraš videti, dobra večerja in bežen ogled mesta, nato pa spat, saj jutro ponuja nove izzive.

Nekako takole se delajo storiji za Instagram.
Foto: T.

Budilka se je že pred šesto uro drla kot da se dere zadnjič. Noge niso bolele, jutro je bilo sveže in oprano, saj je deževalo celo noč. Brž je bilo treba iti na kavo, čeprav tisti umazani vodi iz avtomata na bližnji pumpi težko rečeš kava. Vase vrževa banano, da popraviva okus in odvrtiva nazaj po isti poti, dokler ne najdeva bolj mirnih cestic skozi naravni rezervat ob izlivu Soče ter se usmeriva proti Tržiču (Monfalcone). Tam počakava na vlak, ki naju popelje do Gorice, kjer na Trgu Evrope stojim z eno nogo na domačem ozemlju, z drugo v Italiji, nato pa zasluženo pivo in čakanje na vlak proti Postaji. In s tem se verjetno ena najlepših avantur zaključi.

Ob povratki pa tak pogled na izliv Soče.
Foto: T.

Seveda je bilo treba še po drugi avto v Trento in ker dan prej ni bilo časa in možnosti, sva za zaključek zavila k izviru na odlične štruklje. Ker je ravno leto gastronomije. In ker pripada. In ker je bilo zasluženo. In ker je dobro.

Za te štruklje pa tudi do kolen v toplo vodo.

Zanimivosti s poti:
Tudi med Italijani dobiš kretene, ki te med čakanjem na semaforju poškropijo z vitrexom. Ne mi rečt, da moraš ravno takrat čistit prednje steklo. Dišiš pa lepo, to pa.
Bolj kot imajo ljudje švoh avto, bolj se počutijo dirkače na cesti. To sicer ne velja za vse, ampak so tudi ljudje, ki se s športnimi avti peljejo počasi.
Če na starem Cliotu pobarvaš feltne z zlatim sprejem, avto še vedno ni športen.
Nikjer niso zahtevali nikakršnega potrdila o testiranju, prebolevnosti ali cepljenju.
V Gradežu, osem metrov od morja, lahko spiš že za dvajsetaka.
Pes, ki laja, te ne ugrizne, ampak prestraši.
Če nobenega od tujih jezikov ne govoriš tekoče, ampak se z natakarji pogovarjaš malo slovensko, malo italijansko ter malo angleško, te imajo za Avstrijca.

Dan 1: 147 kilometrov, 7 ur in pol.
Dan 2: 35 kilometrov, 2 uri.

8. junija, 2021

FURA 5: NA IZI.

Letošnje leto ni moje leto. To je tista laž, kateri verjamemo, ko zapademo v neko drugačno stanje. Ko smo lenobno razpoloženi, ko se nam ne da in ko iščemo vzroke za vse ostalo drugod, razen pri sebi. In če potegnemo črto, nobeno leto ni naše leto, če se tako odločimo. Lahko pa se odločimo drugače.

Junij je. Skrajni čas, da povlečem kolo iz kleti in da se podava novim izzivom naproti. Vem, bo kdo rekel, ti si pa pozno začel letos. Res je. Nekaj dejavnikov vpliva na to. Vreme, recimo. Ki je bilo do sedaj razmeroma slabo, ko je bil čas za kolo. Hribi, recimo. Ki so se postavili na tehtnico in prevagali, ko sem tehtal med tema dvema opcijama. Posledice, recimo. Korona me je psihično in fizično izčrpala. Ne da sem imel prej dobro kondicijo, ampak je zdaj skoraj nimam. In tu se lahko zahvalim samo nečemu – svoji vztrajnosti.

Da sem se zmenil za kolesarjenje na tisto lepo soboto, je bilo pač posledica moje miselnosti, da je dan treba izkoristit, da je vse mogoče, če se da, da je treba v življenju tudi uživati in vse tiste modrosti, ki jih človek vneto zagovarja in ne tudi počne. Tistega jutra bi rade volje ugasnil budilko, se prevalil na drugi bok in spal naprej. Ampak ne. Enkrat je treba začeti. Zakaj ne zdaj?

Če je družba približno enako misleča, s podobnim smislom za humor, približno enako kondicijsko pripravljenostjo, približno enakim ciljem, je vse lažje. In sva vrgla bicikle na prtljažnik in se odpravila proti Tolminu. Za prvič je ravnina namreč dobra izbira. Klanci bodo počakali.

Sledila je klasika. Mimo kampa na staro cesto proti Kobaridu. Odlična izbira za vse, ki ne obožujete preveč prometnih cest in z vzponi, ki so v resnici vzpončki, saj se na njih niti ne spotiš. Cesto poznam kot lasten žep, saj sem jo v zadnjih petih letih prevozil približno stokrat. Ob poti gledaš krave, ovce, turiste in doječe mamice. In Sočo, ki se je tokrat prelivala čez skale v smaragdno modrikasti barvi. Res, čista klasika.

Tokrat z drugačnim tempom. Za užitek. Nisem človek za stravo. Grem zase, za svoje dobro počutje, ne da se primerjam z drugimi. Je že res, si beležim kilometre, ampak zaradi svoje evidence.

Napoleonov most, največkrat slikan objekt v Kobaridu.

Po prihodu v Kobarid je sledilo obvezno slikanje Napoleonovega mostu, ki je poleg kostnice verjetno največkrat slikan most čez Sočo. Potem kava pri Lazarju, pica v centru in zopet na staro cesto. Iskanje kotička ob vodi in namakanje nog v ne hladno, ampak ledeno hči planin. Ker Murphy obstaja, se je ravno takrat sonce skrilo, v nasprotnem primeru (in v primeru, da bi imel s sabo brisačo) bi ležal tam na tistih kamnih in kazal soncu belo rit. In kot je vedno pri takih stvareh, samo da sva prišla nazaj na cesto, je začelo sonce spet nažigati. Ampak nimaš kaj, greš in pustiš, da ti sonce na rokah riše sledi rokavov. Saj je fajn.

Škot po vseh teh letih in po vseh kilometrih še vedno teče odlično. V bistvu ne teče, ampak se vrti.

Preden na cilju namestiš kolo na prtljažnik, zaviješ še na sladoled. In ugotoviš, da je šest v bistvu deset, saj sem tisto porcijo sladoleda komaj spravil vase. Ampak je vse pod kontrolo. In nato se odpraviš domov, zadovoljen, ker ti je uspelo, ker si preživel lep dan. Škot teče kot mora, Ernesta se ni pritoževala, mišice niso bolele. In za naslednji dan je napovedan dež.

2. junija, 2021

MOJIH PRVIH DESET.

Ne da bi se prav dobro zavedal časa, sem ob pregledovanju nekih slik iz moje preteklosti prišel do spoznanja, da prav v teh dneh praznujem deset let bloganja. Da čas kar drvi, sem se sicer zavedal, ne pa tudi tega, da drvi tako hitro. Še se namreč spomnim, kako sva s kolegom nekega junijskega večera pred desetimi leti, ko je bilo sicer topleje, kot je sedaj, sedela ob pivu in mi je, človeku, ki nikoli ne utihne, rekel, da precej govorim in da bi lahko pisal blog.

In jaz sem tisti človek, ki mora vse poskusiti. »Ojla, boš malo heroina?«. Ma valda, kar s karjolo prpelji. In če že moram vse poskusiti, ker me vse blazno zanima, je nekako logično, da pri nobeni stvari ne vztrajam prav dolgo. Stvari se hitro naveličam, če mi ne dajejo ravno pravšnje mere zadovoljstva. Ampak blog, to sem pa vedno imel nekaj za povedat, čeravno ne vedno kaj pametnega.

Tistega dne sem objavil na eni blogerski platformi. Če koga ravno zanima, takrat je bilo bloganje že v rahlem zatonu – tisti dobri so se večinoma preselili na eno ali drugo družabno omrežje, tisti drugi dobri so vztrajali in želi ali pa tudi ne, plodove trdega dela, nekateri so se odpovedali pisanju ali šli v druge sfere, spet eni so umrli… in iz tistih časov, mojih začetkov, jih je še nekaj, ki še vztrajajo in jih še vedno berem. In lahko samo rečem, ej, vsa čast, mi smo skupaj začeli, mi smo nekakšna zadnja generacija spletnih piscev, ki še kar vztraja. Sploh ne vem, če me berejo, ampak to ni važno. Z nekaterimi smo se celo spoznali, včasih povsem mimobežno, spet drugič se družili pogosteje in za nikogar nimam kaj reči – smo pač čudaki. Ker medtem ko eni gledajo kar pač gledajo po televiziji, mi mozgamo možgane, da spravimo na splet kolikor toliko berljive in smiselne besedne zveze.

V bistvu, ko sem v prejšnjem odstavku napisal ¨če koga ravno zanima¨, sem mislil napisati nekaj drugega. Takrat so obstajale tri ali štiri strani, na katerih si lahko objavljal svoja razmišljanja, doživetja, bluzil, skratka blog. Itak sem bil na vseh. A me to ni ravno zadovoljevalo, zato sem kmalu presedlal na svoje spletišče. Ki me je sicer zadovoljevalo, a sem hotel nekaj več. Nekakšno blogersko skupnost, ki bi ponujala v branje tudi bolj neznane pisce. Potem sem šel še naprej. Seznam blogerjev, ki je bil v tistih časih (pa čeprav ni ravno dolgo tega) precej obiskan. Ni bilo malo dela s tem, ampak nisem človek, ki bi se hvalil. Obenem so drugi videli možnost izboljšav in, izvolite, če se vam da. Lahko pa omenim še nekaj: z določenimi blogerji je padlo veliko grdih besed na ta račun. A dobra duša, kot sem, jim itak ne zamerim, iskreno pa me za njih boli kurac.

Zapisi so bili kakršni so pač bili, včasih boljši, drugič slabši, enkrat duhoviti, spet kasneje sovražno nastrojeni, vmes sem imel en kup težav, ki jih takrat nisem znal krmiliti skozi življenje, eno z drugim je puščalo posledice, dokler nisem pred tremi leti rekel, da je dovolj in da se tega ne grem več. Odprl sem novo spletišče, spremenil stil pisanja, spremenil ime, ki je za razliko od prejšnjega pravo, se bolj dal na vsebino in postal bolj odprt. Večinoma lahko prebirate kolesarska doživetja, sem pa tja se najde kak pohodniški zapis, občasno kakšna recenzija katerega od domačih piscev, v zadnjem času še Marinine zgodbe in redko, ampak res redko, še kakšno moje razmišljanje. Ne skrivam se več na socialnih omrežjih, raje sprejemam vabila na kave ali kaj drugega, ni mi več težko rečt, jaz sem pa ta pa ta. Enkrat se živi. Zakaj bi takrat nekaj hlinili. Bod to kar si, pa briga te.

Deset let je dolga doba in če sedaj pomislim, kaj vse se je v teh letih spremenilo, uff, ogromno. Pobiranje in padanje, smrti in rojstva, selitev, redni spolni odnosi, razmišljanje o prihodnosti, selitev, občasni spolni odnosi, menjava službe, menjava mesta prebivanja, odkrivanja novih stvari, dosežkov na kolesu, pomanjkanje spolnih odnosov, nešteto prehojenih poti, novih poznanstev in še bi lahko našteval. A se v bistvu ni spremenilo veliko – še vedno pišem za hobi in zato lahko pišem ravno to, kar hočem. Še vedno so moji zapisi zgolj moje mnenje. Še vedno imam rad joške. Še vedno sem samo človek, z napakami in vrlinami.

Vse najboljše meni za prvih deset let. In če je kdo, ki me bere vseh teh deset let, ob prvi priložnosti dam za rundo.

Opomba avtorja: heroina nisem nikoli poskusil.

20. januarja, 2021

TURA 8: POVSEM NEHOTE V PEKEL.

Lanske ture so zabeležene v spominu in v blogih, kar je povsem pravilno in tudi pričakujoče. Da bomo slej ko prej začeli spet z odkrivanjem novih poti, iskanjem novih izzivov in pitjem dogodivščin, je bilo jasno brž po vstopu v koledarsko leto. Ampak saj vemo, kako pride. Enkrat to, drugič ono, a vseeno nam je uspelo, da smo se tiste nedelje podali na pohod z znanim ciljem, da bomo odkrili toliko neznanega, pa si nismo niti predstavljali.

Da bi med zimskimi meseci izgubil kaj veliko kondicije, se ni bilo za bati. Očitno mi na tem področju kar gre, kljub bolj lenemu obdobju. Sicer sem letos že enkrat osvojil Blegoš, a v planu je bila daljša tura, ki se je zaradi prepričanja treh glav še podaljšala. Več o tem v nadaljevanju.

Tako smo tri brihtne in svežega zraku željne glave pustile avte na Straži in jo mahnile po asfaltu v Repše in nato naprej v rahel spust, čez most in ponovno v klanec do Grepiš. Asfaltna cesta je kmalu postala makadamska, brez kakšnih posebnosti, le nenehno je bilo videti pot, na katero moramo priti. A do tja je še dolga. Sproščen klepet in zdrava zajebancija sta nam vlivala pogum in nas grela, saj je bil izjemno mrzel dan. Že ob samem štartu je bilo dobrih šest pod ničlo, čez cel dan pa se ni povzpelo nad nulo. Ampak kaj bo to, vsega vajenim pohodnikom. Do Snoviš smo se dodobra ogreli, nato pa zagrizli v strm klanec, ki nas je pripeljal Na Izera, od koder se je odprl prelep pogled na Lazec in Otalež. Čas za malico. Morebiti sem imel tistega sendviča premalo, a ker se je obetala še dolga pot, sem ga pol pustil za kasneje. Takrat se nam še sanjalo ni, da bo toliko dolga, kot sploh nismo pričakovali.

Vržemo vase vsak svojo hrano, Von in sopohodnik s priimkom za časa življenja ne preveč čislanega poeta še pokadita cigaret, nato pa mahnemo v desno in dobrih štirideset minut tolčemo do Cesarja. Še enkrat desno, utrujajoči asfalt nas pripelje v sam center Idrijskih Krnic. Menda je poleti prav posebno lepo, ampak sam se tudi zdaj ne pritožujem. Razgledi in pogledi so že sedaj vredni truda. Vojsko in Hudournik, pa skoraj tja do Oblakovega vrha, da ne zanemarim dejstva, da večino poti vidimo tudi Porezen, Črno Prst in meni ljubi Krn in vse ostale v tisti liniji. Tu tudi srečamo prve pohodnike.

Od daleč opazimo gospoda Marjana, ki nas kasneje, ko že nadaljujemo proti Rupi, prehiti. Nič kaj zgovoren ni bil, pa tudi prepričani nismo, da je bil sploh Marjan, zato ne začnemo pogovora, on pa takisto tudi ne. Ampak on je velik pohodnik, on ve, kam gre. In mi mu sledimo. Kar se izkaže za veliko napako. Tako veliko, da nas je stala uro dvajset časa in štiri kilometre. Seveda je Marjan zavil drugam, mi pa, ker je bil cilj naravnost, smo nadaljevali naravnost. Blagi spust, sneg kot moka, nobene gazi, vdira se. Na tabli piše Pekel. Nekam bomo že prišli. In res, pridemo. Navzven vsi trije rahlo razočarani, a vseeno polni optimizma (čeprav verjetno lažnega) pridemo v sam Pekel. Če obstaja kraj, v katerega hodiš in prideš vanj in ni nobene poti naprej, razen tista, po kateri si prišel in je po možnosti to nekje sredi niča, potem je to to. Ampak ker tam stoji hiša, v kateri je mimogrede med novembrom 43 in junijem 44 delovalo partizansko okrevališče, bi pričakoval tudi pot…pa je ni. Kaj zdaj?

Odločitev, da izpeljemo tako, kot smo si zamislili. Ni druge. Dva kilometra nazaj v rahel klanec, po tistem mokastem snegu. Sploh nisem vedel, da poznam toliko kletvic, kolikor sem jih sam pri sebi izustil med tistim racanjem proti Rupi. No, tam smo opazili, da je tudi tabla bolj čudno postavljena. Nič čudnega, da smo zgrešili.

Potem gre samo še navzdol. Vsaj nekaj časa, skozi Stržnico in do naslednjega odcepa, kjer zavijemo levo. Potem je zopet makadamska ravnina, ki nas kmalu pripelje na asfalt in v idilične Jagršče. Tu vleče rahel vetrič, ki ni tistega dne prav nič prijazen. Okrepčamo se z žganjem, nato pa še zadnja etapa – štiri kilometre in pol spusta po asfaltni cesti do izhodišča. Pri avtih smo vsi pametni, »ja, lepa je bila, fajn je blo«, priznamo pa si ne, da smo povsem izčrpani. Dedci, pač.

Saj ko sedaj razmišljam, ja, tistega dne smo res imeli preizkušnjo. Malo te čas lovi, malo so nepredvidene stvari in takrat drugače gledaš. Danes rečem, da je bilo fajn in lepo, kar takrat nisem mogel in niti hotel. Šest ur in pol ter več kot petindvajset kilometrov za prvo letošnjo turo je namreč le veliko več, kot smo pričakovali.

15. septembra, 2020

TURA 7: SVETI KRN.

Nisem še dobro prišel z dopusta, že je zvonil telefon. Za ponedeljek planirani pohod smo zaradi slabih vremenskih obetov prestavili na soboto, jaz pa sem na to malo pozabil. Ampak nič zato. Zjutraj sem ob dogovorjeni uri čakal na žvinskem placu, točen kot vedno, s tavelikim rukzakom, ker pač tako visoko ne moreš iti s pederušo.

Pogled na Krn pred samim začetkom pohoda. Le da se Krna ne vidi.

S planine Kuhinja smo se pognali med kravami in po lepi cesti do planine Leskovca, kjer se pot spremeni v lepo pohodno stezo, ki se počasi in vztrajno vzpenja. Vmes nudi številne razglede in mislim si le kaj me šele čaka, višje. V triu hodim na sredini, kar mi sicer ustreza. Spredaj gre pohodniški kamerad, s katerim sva letos že osvojila nekaj vrhov in podvigov, da sva se že navadila na tempo. Ker v griče pač ne moreš kar z vsakim. Niti najmanj mi namreč ne bi bilo všeč, če bi moral poslušati »prehitro greš«, »dejmo se mal ustavit«, »a je še daleč« in podobno. No, nekaj takega hodi tokrat za mano. Menda ljubitelj gora, ampak enkrat gremo prehitro, drugič prepočasi… no, kakorkoli.

Na desni se nam kmalu pokaže Rdeči rob. Tako drugačen od ostalih vrhov, da se pogled na njemu ustavi in se v glavi porajajo vprašanja o čudežih narave. Pred nami pa kamnita steza, ki se kratko in strmo vzpne. Veter piha. Sonce nažiga, a je kljub temu znosno. Odpre se pogled na jezero v Lužnici. Žal zaradi nekaterih že omenjenih pojavov spust do jezera ni možen, saj, če citiram »nas bo ulovila tema«, kljub temu, da še poldne ni.

Iz istega razloga ni bilo možno se ustaviti za nekaj minut na sami kraljici Batognici. Mogočna gora, ki je pred sto in še nekaj leti doživljala tako imenovano minsko vojno, je postala kraj srditih spopadov, kar je opazno še danes. Na to nas opominjajo številne granate, vsepovsod se najde nekaj železja, vidne so kaverne. A nam se mudi, ker »nas bo ulovila tema«. Jebemu sunce.

Z Batognice se spustimo na Krnsko škrbino, začuda je čas za nekaj počitka. Sam sem z mislimi še vedno nekje bolj zadaj. Vem, da se bom vrnil na Batognico, nekoč. Ker to si ta mogočna skala zasluži. No, kakorkoli, začnemo z vzponom proti vrhu. Mravljišče. Ljudje se gnetejo, kot da ne obstaja priporočena razdalja. Bo treba malo pokašljati, ko dosežemo vrh.

Nekaj minut kasneje se stanje na samem vrhu normalizira, pohodniki so se razpršili. Neverjetno. Kakšni razgledi. Nebo je brez oblačka, oko seže daleč, daleč. V meni srce igra narodnozabavne viže, ker vem, da je to najvišji vrh zame letos. Sveti Krn, 2244 metrov poglavar krnskega pogorja, ki iz vseh strani deluje tako možato, a vseeno nekoliko sramežljivo. Zakaj sveti, ob kakšni drugi priliki. Čakaj, sem omenil viže s harmoniko? Ne, nemogoče, da bi to igralo moje srce. Seveda ne.

Namreč, bolj kot se približujemo koči, bolj se sliši. In potem se tudi vidi, učence neke glasbene šole, ki veselo raztegujejo vsak svoj meh in s tem razveseljujejo (ali pa tudi ne) pohodnike. Ali se ob takem početju Gomišček obrača v grobu, ni znano.

Kar smo srečali planincev, je šlo večina v obratni smeri, se pravi najprej na Krn, nato čez Batognico in mimo jezera v Lužnici na planino Leskovca. Na tak način prideš na Krn precej izmučen, saj vsaj dve uri in pol, če ne več, nate sije žgoče sonce, ti pa gledaš direkt kočo. Mene bi to, da gledam kočo celo pot, ubilo po par sto metrih.

Da je pot res dolga, sem spoznal na spustu. Nič drugega nismo počeli, kot le hodili, hodili in hodili. Pa kar ni dajalo vtisa, da bomo sploh kam prišli. In ko končno prispemo do avta, se ozrem nazaj. In vidim kočo. In se zahvalim vsej svoji površnosti, kajti zjutraj, ko sem škljocnil prvo sliko, objavljeno v tem zapisu, na tisto stran nisem niti pogledal. Ker če bi…

Sledila je zaslužena radenska. Valda ne, pir pa.

10. septembra, 2020

FURA 4: KRNICA.

Bilo je tako, kot sem že v prejšnjem zapisu omenil, da so tri vremenske aplikacije napovedovale lepo vreme in ko sem pil jutranjo kavo, sem bil prepričan, da bo res tako. A ko sem s terase videl sosedo čez cesto, kako s sušila pobira čajne vrečke, sem vedel, da je vrag vzel šalo. Pet minut kasneje se je ulilo. In še en kolesarski dan je splaval po vodi.

Zato pa sem naslednjega dne, ko je sonce sijalo na polno, vzel balanco v roke in se odpeljal do Jasne (jezera, ne kakega dekleta), kjer se razmišljal o smislu in bistvu življenja, nakar se mi je utrnila misel, da bi lahko odkolesaril do Krnice. Pot poznam, saj sem lani po tej isti poti kolesaril, ko sem osvajal Vršič po STKP. Za spremembo od lani, je letos pot do Malega Tamarja slabša. Nekaj dni pred tem je namreč obilno deževalo in na nekaj koncih je bilo treba kolo vsaj potiskati poleg sebe, če ne kar nositi.

Vsi smo že videli kdaj sliko koče v Krnici. Vedno je videti tako pravljična, da jo je treba vsaj enkrat obiskati. Tisti z manj kondicije, nikar se ne prestrašite, saj vam tudi pohod do nje ne bo vzel več kot 45 minut. Koliko časa sem sam porabil za vzpon s kolesom, niti ne vem. Sem pa, v določenih momentih, čakal na konec poti, kajti moja kolesarska kondicija je letos bolj švoh.

In, prmejduš, da je res lepo kot v pravljici. Glede na to, da je bilo med tednom, je bilo še presenetljivo veliko ljudi, kar pa ni motilo vzdušja. Lepo je namreč videti, da ljudje radi zahajajo v naravo ter jo cenijo, bodisi peš ali s kolesi.

V miru posedim kake pol ure, spijem odlično turško kavo, pojem čokoladico in se spustim nazaj proti Malemu Tamarju. Škotu nekaj ni okej, saj slišim, da v zadnjem delu nekaj ropoče. Prepričan, da samo nekaj ropota v torbi na prtljažniku, ne posvečam veliko pozornosti in ne ustavljam. Občasno škljocnem kakšno sliko, to je pa tudi vse.

Povzpnem se na tretji ovinek in se po asfaltu spustim v Kranjsko Goro, kjer ugotavljam, da je kilometrov nekam malo in da telo še ni dovolj utrujeno. Kolikor je lepega videti v okolici in kolikor je lepa kolesarska steza med Mojstrano in mejo z Italijo, bi bil greh, če ne bi. Odkolesaril še malo po njej, namreč. Je pa, ko prečkaš mejo, takoj drugačna. Velike razlike sicer ni, a opaziš, da je drugačen asfalt, da so nekatere stvari drugače izpeljane in da so lepše vzdrževane. Tako se odpeljem še do Trbiža, kjer bi se lahko odpravil desno v Avstrijo ali levo vse tja do Pontebbe ali pač še dlje, če je slučajno speljana steza. Ampak naj bo to razlog za ponovni obisk.

Namreč, lani sem dopustoval šest dni in vsak dan nekam odkolesaril. Ugotovil sem, da mi manjka še par dni, da bi odvrtel še kaj več. Letos je bilo možno samo dva dni kolesariti, a odkril sem še za vsaj teden dni vrtenja pedalov po bolj ali manj znanih poteh v okolici. In vse to zase. Ne za Stravo in ne za hvalisanje, ampak za užitek, doživetja in razglede.

Dopusta je konec, pripravimo se na realnost.