DAN 61: ČE NE GRE, NE GRE.

Razčistimo nekaj: blogi so kot filmi. Sploh kot filmi, ki niso posneti po resničnih dogodkih. Vse je lepo, vse je kot bi bilo izmišljeno, kot plod bujne domišljije. Vsa čast tistim, ki svoje življenje skozi bloge predstavljajo na tak način, jaz zagotovo ne bi zmogel. Ni problema, lahko pišem kako je vse super in fino fajn, ampak potem to nisem več jaz. Potem berete nekoga drugega. V svojih zapisih hočem biti realen, krut, če je to potrebno. Brez olepševanja, brez laži. Ker vem, da me lahko bere tudi kdo, ki bi rad kolesaril, pa mu to ni omogočeno. Ker vem, da so preko mojih zapisov nekateri z mislimi na kolesu in na istih cestah in jim gre tako, kot gre meni.

Fura z Deželakom dan prej je bila posebna izkušnja. Obžalujem le to, da sem doma pozabil števec. Tako sem bil primoran v moji evidenci kilometrov in temu namenjenega časa pustiti prazno polje. In če ne bi šlo za dober namen, bi me to še nekaj časa žrlo, tako pa sem je zamahnil z roko in si rekel, da očitno mora tako biti.

Dan kasneje sem si želel izpolniti željo in se podati na vzpon, ki ga imam že nekaj časa v načrtu. A ker je bilo tako lepo spati, sem budilko preprosto ugasnil in potegnil dremež tja nekje do človeku prijaznejše osme ure. Nato sem počasi pozajtrkoval, nekaj časa razmišljal, kaj sploh bi in se odločil izpolniti vsaj polovico želje. Da ne bo preveč nadležno, naj opišem to željo.

Mangrtsko sedlo. Od doma. Tako kot lani Vršič, štart od doma, kjer bi bil tudi cilj. Pustimo ob strani, Mangrtsko sedlo sem nekoč že osvojil, a mi ni ostalo v preveč lepem spominu. In sem se odločil tokrat povzpeti nanj v enakem stilu, kot takrat – štart v Bovcu, le da me je takrat bolel zob in so mi v bližnji lekarni prodali tableto, ki me bo zagotovo odrešila muk. No, saj me tudi je, a mi povzročila druge. Ostalo ni važno.

Tako sem nekje okrog enajstih snel Škota z avta, ga opasal s torbami in zavrtel proti Logu. Takoj sem čutil. Nekaj ni bilo okej. Čeprav so me od samega začetka tedna pestile bolečine v kolenu, jih tokrat ni bilo čutiti. Saj sem vedel, vse možne žavbe niso kaj prida pomagale, treba je bilo le sesti na kolo in iti. Ampak tokrat ni šlo. Pa sploh ne pripisujem krivde vremenu – že res, da je bilo tega dne pasje vroče, a bilo je nekaj drugega, kar me je zaviralo. Kaj, ne vem niti sam. Mimo Kluž je še šlo, nekaj časa sem se prepričeval, da je vse v glavi, da bom zmogel, da si le domišljam. A ni šlo.

Pogovor s samim seboj je bil sila naporen. Ustavil sem se v senci in debatiral. Jaz in moj ego. Pojdi naprej. Ne grem. Daj, pojdi, nič ti ni. Ne počutim se v redu, stari, štekaš? Ne, počutiš se odlično, močan si, ti zmoreš to. Ne, ne grem, to je to. Daj, ne vdaj se, sedi na kolo in zavrti. Ne, ne grem, zajebi vse skupaj, zdaj grem nazaj proti avtu. Daj no, pojdi naprej.

Da bi se bolj fokusiral na sam podvig, sem škljocnil eno lepo sliko. Pa ni pomagalo. Horoskopska trma se ni vdala, silila je domov in nikamor drugam. Vseeno sem se zapeljal še kak kilometer, ravno toliko, da se lahko reče, da sem bil v Logu. Nazaj grede sem se ustavil pri Klužah, pomalical banano in frutabelo ter se malenkostno zrelaksiral v senci. Nato sem odvrtel nazaj proti avtu, naložil Škota in odšel domov.

Kasneje sem razmišljal, da to očitno ni bil moj dan. Razloga za ta neuspeh ne poznam. Že res, da sem ponoči slabo spal, a to ne bi smelo biti krivo, ker čestokrat slabo spim. Moral bi biti razočaran in nekaj časa sem celo bil. Pa sem si rekel – življenje ni tekma. Ni treba vsak dan narediti toliko in toliko kilometrov in toliko in toliko ur preživeti na kolesu. Pojdi, ko začutiš potrebo. Pojdi, ko hočeš uživati.

In točno to je bilo to. Preprosto nisem užival. In ker nisem užival, je bila vdaja edina pametna rešitev. Bo pa naslednjič slajše. Ker v življenju ne štejejo le zmage, ampak tudi porazi

SEDEM.

V poplavi piscev, ki so, mislijo da so ali želijo biti nekaj več, jaz ostajam skromen in predan svojemu stilu. Marsikdo česa takega ne bi napisal, ker kdo bi pač to bral in konec koncev sploh zakaj. Pozabite tisto, da mora biti naslov udaren, da pritegne, vsebina pa je lahko tudi izven realnih pogledov avtorja, važno da se nabirajo všečki in obiskanost bloga. Jebeš to, življenje je kaj več, kot lajki na družabnih omrežjih.

Kot vsako živo bitje, tudi jaz potrebujem počitek. In sem onega dne razmišljal o eni mojih ljubših aktivnosti – spanju. Da pojasnim, sem večni zaspanec. Ne, ne bi cel dan spal, sem pa zmožen celodnevne minimalne aktivnosti. Tega sicer ne prakticiram več, sem pa v preteklosti pogostokrat. Sem pa sposoben zehati in delovati nenaspano ob katerikoli uri. Kljub temu, da večino stvari razumem brez kakršnekoli visoke izobrazbe, nisem še poštekal ljudi, ki sredi dneva rečejo ¨ma, kako bi zdej spal¨. In se čudim.

Čudim se ljudem, ki spijo tri ure in so zjutraj videti spočiti. Ne moreš, no. Sicer res nismo vsi za vse, ampak bil sem mlad (čeprav mislim, da sem še) in sem velikokrat odspal dve uri in šel v službo, pa ni pomagalo čisto nič, da ne bi bil videti kot zombi. Saj poznate take ljudi? Večni žurerji, nespečneži in ljudje, ki jih popoldne ne vidiš, ker spijo. Dejansko obstajajo celo mlade mamice, katerih otrok se redno zbuja vsako uro in za njimi ni kaj več kot štiri ure spanca, pa so zjutraj polne energije. Resno. Čudim se tudi ljudem, ki spijo deset ur in so zjutraj nejevoljni, ker je pač treba vstati. Za povrh to nejevoljo stresajo okrog kot dobra vila zlati prah in kravžljajo živce še ostalim prisotnim. Dejstvo – običajno so to lenuhi, ki ne bi delali nič, kar je povezano s službo ali osebnimi hobiji in jim je vse blazno težko, z izjemo ležanja na kavču, premikanja programov in jamranja nad njihovim težkim življenjem. Če nadaljujem, čudim se tudi ljudem, ki zvečer zaspijo na kavču. Ne vem, mogoče sem jaz čuden, ampak če čutim, da se mi spi, zaprem knjigo, ugasnem televizijo in grem v posteljo.

Moja postelja je… ne, še nekaj drugega prej.

Odkar se ukvarjam z vsakodnevnim kolesarjenjem, sem si prišel na čisto, koliko počitka in koliko spanja potrebujem. Pod počitek štejem čas s samim seboj, da popolnoma odklopim vse in vzamem v roke priljubljeno čtivo ali se potopim v film. Dejansko ne vem, koliko ga res potrebujem, trdim pa, da škoditi ne more, če ga je preveč. Ne da bi cel dan počival, ampak dve uri v celem dnevu sta mi čisto dovolj. Kak dan več, kak dan manj, kak dan sploh nič. Spanje pa je druga pesem. Spanje obožujem. Še iz časa najstništva, ni bilo lepšega, kot spati do dvanajstih. Danes si tega ne privoščim več, izjemoma če grem ekstremno zgodaj zjutraj spat. Saj se ve, občasno večerno druženje se lahko zavleče tja do petih zjutraj. Ne uide mi deset ur spanca niti po dolgem in napornem kolesarjenju – spomin na lanski vzpon na Vršič je še živ (bi prilepil link, a ne bo deloval, za več informacij pobrskajte po strani). Čeprav, proste dneve, predvsem pozimi, rad izkoristim za jutranje poležavanje. Seveda grem tudi zvečer kasneje spat, ampak vseeno, vedno poskrbim za to, da spim vsaj sedem ur. Včasih je osem že preveč in vedno je šest premalo. Zdaj imam namen samo še vpeljati rutino, da bom vedno šel ob isti uri spat in ob isti uri vstajal, ker vsakršno večje odstopanje mi popolnoma zmeša bioritem.

Jutra so druga zgodba. Nedolgo nazaj mi je prijatelj rekel, da sem bil od vedno bolj jutranji tip. Napaka. Jutranji tip sem, ker pač moram. Moram v službo. In zjutraj moram jesti. Imam svoj ritual in če gre pri tem ritualu karkoli narobe, imam pokvarjen dan. Na mojo srečo, gre zelo redko kaj narobe. Vstanem pa vedno težko. Malenkost lažje je, če grem na kolesarjenje. tu ni problemov, lahko spim tri ure, pa bom sredi noči skočil iz postelje, opravil z ritualom in zavrtel pedala. Pustimo to, da bom kasneje klel in si povedal, kakšna mona sem, a si bom ob koncu dneva tudi neizmerno hvaležen. Težje je, če me čaka služba. Ne, ni razlogov, svojo službo imam rad in nič mi ne manjka, ampak zjutraj vedno podaljšujem spanje. Ne da se mi vstati, samo še pet minut. Do skrajnosti. Do takrat, ko je že skoraj prepozno za ritual. Ampak vseeno nisem tisti pravi jutranji tip, čeprav sem zjutraj največkrat dobre volje. Nekako niti večerni tip nisem. Sploh ne vem, kak tip sem, verjetno nočni. Takrat sem najbolj priden, ker pač dam mir.

Moja postelja je moje svetišče. Težko dostopna drugim in vedno pripravljena zame. Tam ne obstaja nič, le čas, ki tistih sedem ur prehitro teče. Tam ni prostora za grde stvari, le za sanje  in popolno relaksacijo. Naj bo dan še tako naporen, v kolikor je možno, se najraje odpeljem domov. Ker raje preživim uro ali več na cesti, samo zato, da se zjutraj zbudim v svoji postelji. Po tistih sedmih urah.

O sanjah pa kdaj drugič.

PET KOLESARSKIH DEJSTEV O MENI, DRUGI DEL.

Včasih imam občutek, da nisem naredil dovolj. Da nekaj manjka. In ko sem pred dnevi objavil pet kolesarskih dejstev o meni, sem tako padel noter, da jih brez problema napišem še nekaj. Možnosti so sicer pestre, a izbral sem bolj zanimive, tiste manj zanimive pa bom pustil za nekoč drugič ali pa nemara sploh ne bodo ugledale luči.

Naj vnaprej povem, da sem to pač jaz – teh stvari ne pišem, da bi bil všeč, ampak ker se jih držim. Ker vem, da je tako prav, četudi se komu ne zdi. Če se kdo ne najde v mojih besedah, ni problema, kajti vsi smo le ljudje in vsi delamo napake, kar je dobro. Ne želim sveta, kjer bi bili vsi enaki in ne bi imel vsak svojega mnenja.

Askeza.

Živim dokaj asketsko življenje. Ustaljen ritem dogodkov in občasno odpovedovanje stvarem, ki me sicer zadovoljujejo. To ne pomeni, da se izogibam čisto vsemu, ne – le delam stvari, ki mi nekaj pomenijo in z njihovo pomočjo rastem v notranjem duhu. Seveda so možna odstopanja. Istega načela se držim pri kolesarjenju. Največkrat sam, kljub neizmerno visoki sposobnosti prilagajanja in če je to prilagajanje obojestransko ali večstransko, potem je to dober dan. Veselim se vsakega druženja na kolesu, ni mi težko, ampak nič ni boljšega kot biti sam s sabo na poti, ure in ure. Stvari sam pri sebi nisem nikoli bolje razčistil, kot v kakih zagamanih klancih, kjer pri sedem km/h itak nimaš kaj drugega početi.

Kolesarjenje v družbi, 2018.

Sponzorstva.

Spomnim se objave daleč nazaj, še na prejšnjem blogu, kjer se je v komentarjih znašlo vprašanje, kdo sponzorira moje kolesarjenje. Mišljenje, da me berejo tisoči in da razna podjetja v meni vidijo izvrstno priložnost za reklamo, so žal napačna. Kar se mojih poti tiče, lahko povem, da sem od nakupa kolesa naprej sam. Sam si kupujem opremo, sam plačujem servise za kolo, sam si planiram poti in v primeru večdnevnega kolesarjenja si sam poiščem in plačam prenočišče. Lahko priznam, ko nekje spim, mi dajo kak procent popusta ali brezplačno kosilo. Lepa gesta je, mi pa ni prišlo v navado, da bi to izkoriščal. Če nadaljujem, nekaj majic in nekaj parov rokavic je prišlo kot darilo ob osebnem ali kakem drugem prazniku, sicer pa je vse financirano iz lastnega žepa.

Vreme.

To dejstvo je tu tudi zato, da lahko prilepim nekaj slik. Načeloma me ne motita ne mraz in ne vročina, bolj me ovirata dež in veter. Za veter poznamo razloge, dež je pa moteč predvsem zato, ker mi pada na očala. Brez njih sem kot krt, tako da kakršnakoli aktivnost brez očal (razen spanja) odpade. No, če ravno dežuje, se ne odpravim na pot, se je pa že dogodilo, da sem vozil po dežju, čeprav zaradi zgoraj navedene težave zgolj do prve strehe in moje izkušnje so take, da je lahko prva streha lahko zelo daleč. Tako sem nekoč v Avstriji več kot uro sedel v majhni avtobusni čakalnici in čakal, da nebo izlije, kar ima izliti. Nisem dočakal, ampak sem se naveličal. Le nekaj dni kasneje me je ujelo nekje ob Kolpi, mene pa je čakalo še kakih 70 kilometrov. Na srečo sta se našla prijazna zakonca, me nahranila in napojila, gospod pa je zvrnil sedeže v Dacii, naložil kolo in me peljal do prenočišča. Da ne zaidem preveč, kakršnokoli vreme že je, če je sonce, je vse lažje.

Avstrija, 2017.
Nekje ob Kolpi, 2017.

Varnost.

Sem kolesar in sem voznik avtomobila, zato vem, kaj mi gre pri avtomobilistih na živce, ko sem na kolesu in kaj mi gre na jetra pri kolesarjih, ko sem v avtu. Včasih sem vedno kolesaril ob robu, da bi minimalno oviral promet. Na žalost se je pojavljalo to, da so mi stranska ogledala vozila pet centimetrov od balance. Kasneje sem razvil teorijo, da je bolje biti meter od roba, ker se imaš v primeru bedaka za volanom vsaj kam umakniti. Sicer se trudim biti na bolj prometnih cestah čim manj, ampak včasih ne gre drugače. Če je na voljo kolesarska steza, jo uporabljam, izjemoma če jo zgrešim. Lahko povem tudi to, da za lastno varnost kolesarim občasno tudi po pločniku, če ni na njemu preveč ljudi. Ker nihče ne bo poskrbel bolje zame kot jaz sam, uporabljam čelado, Škot pa je opremljen tudi s svetlobnimi telesi, tako spredaj kot zadaj. In med potjo ne uporabljam slušalk, ne za glasbo in ne za telefoniranje. Raje se ustavim. Sicer pa čakam na čase, ko se bodo ljudje do sočloveka obnašali bolje, čeprav se bojim, da jih ne bom dočakal. Se pa najdejo izjeme, preden kdo reče, da stavim vse v isti koš.

Hrana.

Če rabiš gurmana, pokliči mene. Načeloma pazim kaj jem in se pred daljšimi kolesarjenji tudi ustrezno pripravim. Na splošno sem nor na testenine, pico in suhe mesnine in se požvižgam na besede strokovnjakov, kaj bi moral in kaj ne bi smel. V bidonih prisegam na vodo, občasno isostar, med pavzo pa mi sede brezalkoholno pivo (in normalno pivo po koncu). Enkrat sem poskusil neko pregrešno drago jed, ki naj bi kolesarju dala super moč, pa jo je bilo tako težko pogoltniti, da od takrat prisegam na Frutabelo. Naj uživa v lepljivih in niti ne tako dobrih zmeseh ne vem česa tisti, ki mu je to užitek in je prepričan, da bo s pomočjo tistega lažje dosegel cilj, zame je nekaj omenjenih čokoladic v torbi čisto dovolj. Sicer magnezij jemljem pogosto preventivno, za boljšo regeneracijo pa prisegam na arašide, banane in čokoladno mleko.

Bonus.

Tekmovanja. Enkrat in edinikrat sem se prijavil na za ene resno in za druge manj resno skupinsko in organizirano kolesarjenje, takrat še imenovano ¨maraton češenj¨. Ni se mi šlo za čas, le preprosto sem hotel videti in doživeti čar tega dogodka. Po tistem, ko sem plačal drago prijavnino in v zameno zanjo dobil na polovici poti sendvič ter neomejene količine tople vode z okusom, ki ni bila dobra niti za hlajenje razgrete glave, na cilju pa osem makaronov, sem ugotovil, da to ni zame. Pisalo se je leto 2010 in čeprav bi ob morebitni dobri družbi mogoče šel še kdaj, so nekaj let kasneje samo kolesarjenje nesrečno in nesmiselno preimenovali v ¨junaki vinogradov¨, kar se mi zdi tako out, da me niti najmanj ne vleče. No, sicer pa mislim, da sem v točki o askezi napisal dovolj.

In glej ga zlomka, kar še in še bi lahko našteval, pa se bom raje zaposlil z iskanjem novih in zanimivih poti, da bo kaj osvajati in pisati.

PET KOLESARSKIH DEJSTEV O MENI.

Bom kar direkten, obisk zadnjega zapisa me je prijetno presenetil. Pravijo, da je treba železo kovati, dokler je vroče, zato tudi tale zapis. Ne, ne želim da ljudje le pridejo na mojo stran, temveč želim objaviti nekaj kvalitetnega, nekaj, kar bo mogoče nekomu prišlo prav in če tudi to ne, da se bo ob zapisu vsaj malo zabaval ali nasmejal. Ker smeh je pol zdravja.

Vem, da so me nekateri šele začeli spremljati in niso še prebrskali vsega, zatorej morebiti še niso seznanjeni z vsem o meni in mojih kolesarskih podvigih. Zato sem pripravil spodnje točke, da si razjasnimo nekatere zadeve, da se pokažem kot človek iz mesa, krvi in kosti, da pokažem moj pogled in da dokažem, da je vse mogoče, če se le hoče.

Nimam pojma.

Jezersko, 2017

Čestokrat se najde nekdo, ki ve več od mene, kar je dobro. Nasveti so vedno dobrodošli in trudim se vsaj poskusiti. Seveda, če pridejo s strani prave osebe. Ker, odkrito povedano, naveličan sem nasvetov ljudi, ki ne kolesarijo, mi pa znajo vseeno povedati, kaj in kako bi moral. Na splošno pa priznavam, da sem totalen kolesarski analfabet. Ja, znam zakrpati zračnico, znam zasilno usposobiti menjalnik, a ko pride do debat v stilu 11-30, potem se poslovim. Ne rečem, poskušal sem razumet, pa so mi razlagali na najbolj nerazumljive načine. Tudi kaseta je zame zgolj nosilec zvoka iz osemdesetih, fajfa pa le kadilski pripomoček. Naj pa ne izpade hvalisavo – dvakrat sem namesto ob morju, dopust preživel na kolesarjenju po Sloveniji v lastni režiji in nabral kar nekaj kilometrov, tako da nekaj pojma pa le imam. Res pa je, da je vse pridobljeno s prakso in le majhen del s teorijo.

Vršič, 2018

Sovražim šport.

No, sovražil sem ga. Ni me sram priznati, da ga ne spremljam, ne nogometa, ne košarke, niti kolesarstva. Ne samo to, vedno sem podpiral športnike, a sebe nisem našel v njem. Že kot mali sem bil bolj lene sorte in še danes je tako. Zjutraj težko vstanem, edino če vem, da me čaka dober kolesarski izlet, potem kar skočim iz postelje, četudi je za menoj premalo spanca. No, nekega dne sem kolesarjenje vzljubil. Pred leti, kar tako. Vozil sem kakih petnajst let starega in polno vzmetenega Balancea na 26 colah, nato pa nekega dne v izložbi uzrl Škota z ugodno ceno in si rekel ¨ne bo me hudič vzel, če si privoščim eno dobro kolo¨. In sem ga kupil. Življenje je potem potekalo tako, da sem postal samski, se preselil in imel nenadoma veliko prostega časa. Istega leta sem prvič obkrožil Slovenijo in postal zasvojen. Pa vendar…

Stari Balance.

Nemotiviranost.

Čeprav z vsem vedenjem o tem, da je za lastno zdravje treba skrbeti, sem včasih iskal razloge, da mi ni bilo treba na kolo. Od vseh izgovorov ¨saj se mi ne da, je slabo vreme, nimam časa, tudi počivati je treba¨, sem prišel na stanje ¨saj se mi ne da, ampak moram, je slabo vreme, ampak se bom primerno oblekel…¨. Vedno sem iskal nekaj, kar bi me motiviralo, a je po večini imelo kratek rok trajanja, potem je nastal tale motivatorski zapis in od tistega dne sem sam sebi največja motivacija. Nekateri so rekli, da kolesarim zaradi bloga, pa so se motili. Pišem zaradi kolesarjenja. Na ta način hočem neznane delčke Slovenije približati drugim, mogoče še koga motivirati za gibanje, sebe pa poganjati tudi v kraje, ki jih ne poznam in da, tudi popotnik skozi čas, ki ga lahko zasledite v vsakem potopisu, je del motivacije. No, na srečo imam tudi sobno kolo, katerega s pridom uporabljam ob dnevih, ko nisem zunaj.

Vzpon na Vojsko, 2017

Gorsko kolo.

Marsikaj sem že slišal. Za nekatere sem neumen, ker se na cesto spravim s širokimi gumami, kot razloge pa navedejo večjo porabo energije in posledično večjo utrujenost. Za take osebe imam odgovor: ti ne boš prav nič prikrajšan, ker bom porabljal svojo energijo in ker bom jaz utrujen. Ne boš utrujen ti namesto mene. Ljudje se na splošno radi posmehujejo, potem pa jih slišiš, da so bili kamenčki na cesti, pa da so morali nesti kolo, ker je bila cesta prekopana. Jaz se ne obremenjujem. Lahko voziš tudi podmornico, mene to ne moti. Vsak si izbere kolo po svojih željah in po svojih zmožnostih. Zame je gorsko kolo najbolj primerno, ker če zagledam makadamsko bližnjico, se mi ni treba odločati. Imam pa na razpolago dve poti, medtem ko specialkarjem ostane ena. Kljub vsemu, naj se to ne bere kot napad na katerokoli vrsto kolesarstva – podpiram vse, ki se odločijo gibati, naj bo to na gorskem, mestnem, cestnem kolesu ali poniju. Svoj pogled imam celo na električna kolesa, ampak ga bom na tem mestu zadržal zase.

Nekje brez signala, prvič.
Nekje brez signala, drugič.

Aplikacije.

Včasih sem uporabljal Sportstracker ali redkeje Stravo. In prišel do ugotovitve, da od aplikacij nimam nič, razen prazne baterije na telefonu in možnosti vpogleda, kje sem se gibal. In če pogledaš, kje si se gibal, tudi vidiš, koliko časa si porabil. In potem greš spet na isto cesto, kar tako, za zabavo in doma prav tako za zabavo primerjaš čase. In potem padeš noter. Ne bom rekel, da mi številke ne pomenijo nič, ker mi – všeč mi je, če vem, koliko kilometrov sem prevozil in dobro je vedeti, koliko časa sem namenil kolesarjenju. Za ti dve informaciji mi zadostuje navaden števec. Seveda si doma vse podatke zapišem, da se bom lahko nekoč ozrl nazaj in da bom vedel, kako napreduje moje vsakodnevno kolesarjenje, nikakor pa ne tekmujem poti sebi. Izzive pač sprejemam drugače, moj namen je pa predvsem v tem, da se vsak dan razgibam in da uživam v svobodi, ki mi jo nudi kolo.

Loška dolina, 2017

Pa čeprav sem bil prepričan, da bo težko najti pet kolesarskih dejstev o meni, je steklo kot namazano in brez problema bi jih lahko napisal še nekaj več, zato lahko v kratkem pričakujete nadaljevanje.

Uporabljene fotografije so iz osebnega arhiva.

BLOG NI MRTEV.

Spretno oko je opazilo, da zadnje čase redko objavljam na bogu. Mogoče je res, da se pogosteje pojavljam na določenem družabnem omrežju, ampak blog… to sem pa res zanemaril. Eno dejstvo je: če se mi nič posebnega ne dogaja, nimam o čem pisati in če sem prav pošten, ne vem kako mi je uspevalo včasih pogosteje pisati, ko se mi ni dogajalo pretirano več, kot se mi trenutno.

Kljub temu, da tople vode ne bom odkril s tem zapisom, bom vseeno pojasnil, zakaj je moja neaktivnost takšna, kot pač je. Da se bo to razumelo, je treba nekoliko v preteklost. Anno domini dvajset in enajst sem začel bolj za šalo kot zares in takrat so bili blogi že v rahlem zatonu. Spremljal sem pisce že prej in kasneje ugotovil, koliko dobrih sestavljalcev besed je kar na lepem poniknilo. Nekateri niso niti povedali vzroka, ampak enostavno nehali. In z leti vedno več upada, vedno manj dobrih zapisov, kar sem ugotavljal ob sestavljanju seznama blogerjev, ki je bil, roko na srce, zahteven projekt. In ker je bil tako zahteven, sem ga nekega dne preprosto ukinil.

Približno takrat sem ugotovil, da imam vsega dovolj. Ne bom se hvalil, a blog je imel dober obisk. Očitno so me radi brali, radi so spuščali komentarje, tudi privat smo včasih poklepetali. Ampak ni mi bilo več všeč. Preprosto. In ko sem menjal vse, od spletne strani, do imena bloga samega, sem se odločil, da ne bom tak, kot so nekateri. Da bom pisal ne le s prsti, temveč tudi in predvsem z dušo. Zato so moji zapisi trenutno bolj občasni, kar se bo popravilo, ko začnem spet kolesariti. Le naj se vreme popravi.

Pa da se razumemo – četudi ne objavljam, vseeno pišem. V prihodnjih dneh boste lahko prebrali prvo domišljijsko zgodbo. Kmalu se bodo začeli kolesarski zapisi s slikami. Nikoli se ne bodo zgodili zapisi, v katerih bi rad ustrezal drugim. Teh iger se ne grem. Če me že kdo bere, naj me bere zaradi tega, kar sem in ne zaradi števila. In čeprav ne kažem navzven, se mi vseeno dogaja. Še kar veliko.

Omenil sem nekatere. Poimensko ne bom v tem odstavku. Poglejmo, kaj so storili, da so se mi priskutili. Dobri pisci, katerih zapise sem bral, četudi mi vsebina ni bila ravno blizu, ampak sem oboževal njihov stil, gladko branje, povezanost, pri veliko njih tudi sarkazem in cinizem. Lahko rečem, da sem se od njih učil in postopoma razvil svoj način. Danes, ko se je večina povezala še z Instagramom, so ti blogi bolj kot ne žalostni približek tistega časa, ko so se posvečali zgolj blogu. Imam Instagram. Ja, objavljam slike. Ja, celo storije snemam. In ker sem drugačne vrste, pazim na neko ravnovesje. Ker, danes prideš na blog nekdaj dobrega pisca, pa te pričaka nek na hitro spackan zapis, kjer je bil včasih sarkazem, je danes egoistična samohvala, kjer je bila včasih reklama za kakega dobrega pisca, je danes že sedmič zapored objavljena ista oseba in kjer je včasih branje gladko teklo, se danes zatika približno toliko, kot se zatika polizdelek v debelem črevesju. In ko pogledaš na Instagram takih blogerjev, si samo želiš, da ta polizdelek ne bi nikoli prišel na plano. Tisoči in tisoči sledilcev, deset slik dnevno in nikoli končani storiji o povsem nezanimivih stvareh, vse od kako držati žlico za zajtrk, do uporabe zobne ščetke. In seveda, označevanje enih in istih osebkov ter podobnih bedarij, ki niso ne smešne in ne zabavne, ker se na sto kilometrov vidi, da je fejk. Zato ne objavljam pogosto na že omenjenem družabnem omrežju, da me ne bi slučajno primerjali.

Raje počnem to, kar mi sede. Nekatere blogerje še vedno spremljam, redno prebiram pa zgolj nekatere. Ker ob njih ne dobim občutka, da je blog mrtev. Tako se redno na seznamu najde Don Marko. Čeprav se izogibam politiki ne le pri pisanju, temveč tudi pri branju, moramo nekaj priznati – njegova satira je tisto, kar je manjkalo od ukinitve oddaje Tv Poper. Redno berem Medejo in jo tu javno naprošam, da naj že kmalu kaj objavi. Ne gre niti brez Nergača, s katerim sem imel nekoč čast poklepetati. Razlogi? Ne le, da me zanima kolesarjenje, ker sem ravno nasprotne sorte kolesar, a vseeno se v njegovih opisih najdejo zanimive poti in na drugačen način predstavljeni kraji naše male dežele. In da ne pozabim na Sestrine dogodivščine v petkah ali brez. Simona, dobr, pa kje si ti?

Lahko se reče, da se nisem moderniziral. Lahko se reče, da nisem v koraku s časom in da sem ostal nekje zadaj. Ampak vseeno je zvečer bolje prebrati nekaj dobrega, zanimivega, zabavnega, poučnega, kot gledati storije. In zato hvala vsem blogerjem, ki ste še vedno to, kar ste bili takrat, ko sem vas začel prebirati in niste klonili raznim vplivniškim mrzlicam. Ostajamo na vezi.

VREMŠČICA – PRVI POSKUS.

Pričakovati lepo vreme med dopustom je nekoliko utopično in res moraš imeti srečo, sploh če je to v začetku februarja in vreme bolj spominja na konec aprila. Ne bom preveč hvalil – konec koncev je za mano šele prvi dan in nočem, da se v prihodnjih dneh poslabša.

Ker sem pristaš aktivnega preživljanja dopustniških dni, sem si organiziral dneve. Ne do potankosti, ker to ne bi bilo to, ampak vsaj okvirno. In tako sem se prvega dne odločil za Vremščico. Ne v ravno ranem jutru se odpeljem do izhodišča, katerega si določim že dan prej, a ga v zadnjem trenutku spremenim. Saj bo ravno tako okej.

Parkiram avto, vklopim gps, izključno zato, da bom vsaj okvirno vedel čas in da si bom lahko kasneje ogledal pot in začnem. In ker se dogaja tudi boljšim, se lahko tudi meni, grem v napačno smer. Pa še razmišljal sem o tem na križišču, a ker je očitno pretežko postaviti jasno oznako… no, ne bom se pritoževal. Kake pol ure hoje je trajalo, da sem prišel do spoznanja, da v tej smeri Vremščice ne bom srečal. Osnove kmečkega razmišljanja so mi dale občutek, da je to ravno tisto na moji levi in brez kakega kolebanja krenem s poti in čez travnike proti vrhu. Kmalu prisopiham do steze in še nekaj minut kasneje na osamljenem in od burje skrivenčenem borovcu zagledam markacijo. Okej, kmečko razmišljanje torej deluje. Z urnim korakom nadaljujem, vsake toliko postanem in se zazrem v dolino. Razgled je preprosto lep.

Ker je vsega lepega enkrat konec, stojim kmalu na širokem kolovozu. Nekdo je očitno slišal moje misli in tu postavil smerno tablo, katera me seznani, da bo vrh čez uro in pol. tako čez palec in še malo čez kazalec, zame to pomeni nekje med petdeset in oseminpetdeset minut.

Ko bi le. Resno, ko bi le. V nadaljnjih dvestotih metrih je burja tako sunkovita, tako močna, da moja že na splošno okorna hoja bolj spominja na Jacksonov moonwalk. Pa nisem človek, ki bi hitro odnehal in se predal, ampak tu nisem videl druge rešitve. S težkim srcem, ker je bila želja kar velika, a proti burji … ne. Vem, sem rasel z burjo in poznam načine, kako se z burjo boriti, ampak v tem primeru poklapano obrnem proti dolini.

Med vračanjem srečam starejši par. Že smo si izmenjali tiste vljudnostne pozdrave in že smo si bili dva, tri metre narazen, ko gospa začne pogovor.
”Skuzatemi, oprostite…”
”Skuzatam in oproščam”, odvrnem, kot da sem blazno duhovit.
”Ma kaj ste mogoče od tukaj?”
”Ne-e, ampak mogoče vem”. Prav izzivam geografski kviz.
”Ma kaj mogoče veste, kje je Kalič?”
Povem, kje je Kalič.
”Ma oprostite, dol na križišču, je vaš avto? Bianco?”
”Verjetno, ja”. Ker nisem vedel, če je mogoče še kdo parkiral bel avto na križišču in če je mogoče še kakšno križišče.
”Ma, če je vaš, se bojim da so vam vlomili. Je šipa ono… kome si diče… razbita”.
Se zahvalim. In poslovim. Ne, sej ni panike, dan je lep in dejstvo, da nisem osvojil vrha, mi ga ni pokvarilo. Ampak to, da so mi vdrli v avto, to mi ga bo zagotovo pokvarilo. Že tako uren korak je postal še urnejši in deset minut kasneje sem bil na križišču kriminala in izropanih avtov. Bi se lahko reklo.

Pregledam stekla, vsa cela. Preverim gume, vse polne. Primem za kljuko, zaklenjeno. Vse omenjeno ponovim trikrat. Italijanka stara me je vrgla na finto, kot da bi bili sredi Trsta. Ker Italijani so posebne vrste ljudje. Ko smo mi hodili po nakupe v Italijo, smo bili pridni in tiho, zdaj hodijo oni k nam in mislijo, da … ne, ne bom nadaljeval. Sicer sem se nekaj minut kasneje tej nagajivi šali smejal in v svojo knjižico dokazov o vsem, kar družba še ni sprejela, sem dodal dejstvo, da gre starim ljudem res na otročje.

Med vračanjem proti domu sem se na hitro ustavil, da bi škljocnil poplavljeno Planinsko polje, a me je postanek kratko malo razočaral na pogled smeti pod cesto. Razumem skoraj vse, ampak zakaj moraš plastenko odložiti šest metrov stran od smetnjaka – tega ne bom razumel nikoli.

In ker sem bil zgodaj doma, sem to pomladansko sonce v zadnjem semestru zime izkoristil še za uro in pol krožnega pohoda nad mestom. Ni kaj, kljub vsemu, lep dan je bil.