OFELIJA JE VSEGA KRIVA.

Dan, ko bi človek najraje izklopil telefon, ignoriral vsa socialna omrežja in se dal nekam, kjer ne bi srečal žive duše – ja, to je valentinovo. Naši dedki so nekoč rekli ”tujega nočemo, svojega ne damo”, na žalost pa smo Slovenci pripravljeni sprejeti prav vse, kar nam ponuja tujina, da se le imamo dobro, četudi je še tako butasto. Malo pred tem, ko smo uspešno posvojili še enega izmed butastih praznikov, tako imenovano noč čarovnic, smo uspešno v našo družbo vpeljali tudi valentinovo. Praznik zaljubljencev. Roko na srce in materialistično gledano, bolj praznik cvetličarjev in prodajalcev raznih srčkov, ne glede na okus, barvo in uporabnost.

Ampak ne bom danes toliko o lastnem mišljenju, temveč sem se malo sprehodil skozi zgodovino, ki je Slovencem najljubša v obdobju obeh vojn, kar dokazuje tudi to, da velik procent ne zna drugega kot ”partizani, domobranci, rdeči, beli”. Kakorkoli.

Torej, na praznik svetega Valentina si v nekaterih kulturah in na žalost tudi v naši, zaljubljenci izkazujejo ljubezen, ne vedoč, da je treba ljubezen na tak ali drugačen, vsekakor pa ne nujno materialističen način izkazovati vse dni v letu. Ker pa gre ljubezen skozi želodec – sprva se je praznik svetega Valentina praznoval kot dan posta v čast svetemu Valentinu. Potem je nekaj zdolgočasenih brezposelnežev v srednjem veku ugotovilo, da obstaja romantika ter da obstaja tudi ljubezen, nekako so to združili in rekli – no, pa dajmo mi to pa tako in tako praznovat. Valentin, ti boš glavni.

No, saj v bistvu ni ravno tako. Od vseh svetih Valentinov, ki so bili razglašeni do današnjih časov, na današnji dan goduje gnostični prfoks Valentinius, ki je v svojih naukih krščansko ljubezen primerjal z zakonsko posteljo, kar pa je bilo v velikem nasprotju s takrat prevladujočo asketsko krščansko mislijo. Čeprav, če gledamo realno, od takrat nismo prav veliko napredovali.

Potem so tam nekje v štirinajstem stoletju v Angliji in Franciji razširili govorice, da se štirinajstega februarja ptički ženijo. Dokazov, ali je kdo že takrat sledil ornitologiji, seveda ni, ampak kdo bi oporekal ljubezni, kajti če zaljubljeni tako pravijo, potem bo že tako. Saj vemo, kakšni so zaljubljenci, sploh v prvih mesecih.

Mi, Slovenci, mi smo drugačne sorte tiči. God svetega Valentina smo praznovali že dolgo, dolgo pred zmešanimi Angleži in Francozi. Pri nas Valentin prinese ključ do korenin, kar po starem kmečkem koledarju pomeni dan, ko se začne delo na njivah in v vinogradih. Pa dasiravno se tudi pri nas na ta dan začnejo ptički ženiti, osebno raje verjamem, da se začnejo na Gregorjevo ali, v primeru milejše zime, na Vincencijevo. A glej ga zlomka, prišel je sodobnejši čas in tudi mi smo podlegli obdarovanju oseb, ki jih imamo radi. Detajlov današnjega praznovanja nisem niti raziskoval, ker me osebno ne zanima in valentinovega niti ne praznujem, na osebno odločitev pa ne vpliva niti trenutni stan, temveč zgolj dejstvo, da se mi zdi butasto praznovati nekaj butastega.

Nenapisano pravilo je, da naj bi za valentinovo ženske obdarovale moške. Nekoliko nezanimivo je, če obdarujejo samo svojega partnerja, zato so nori Japonci, kdo pa drug, nekako marketinško speljali zadevo na višji nivo in tako ženske obdarujejo moške, ki jih imajo rade. In ker denar poganja svet naprej, na žalost, morajo moški to obdarovanje vrniti in … ja, mesec kasneje, štirinajstega marca razprejo denarnice in se izprsijo in praznujejo tako imenovani ”beli dan”. In to je eden od razlogov, da gre svet počasi, a z veliko vztrajnostjo v ku…

Saj mogoče res zveni, kot da mi gre valentinovo na živce, pa mi v resnici ne gre. Na živce mi gredo vse marketinške poteze, kako ljudje nasedajo, koliko so ljudje pripravljeni zapraviti in koliko nekaterim pomeni. Ker, nekateri se nimajo niti toliko radi, da bi priznali – četudi me vsak teden dvakrat prizadene, za valentinovo vedno dobim vrtnico. Vseeno bo meni minil kot povsem navaden dan in čeprav nisem zaljubljen, se zaradi tega prav nič ne sekiram – saj za dan mrtvih tudi nisem bil mrtev.

In preden se kdo začne vleči iz tega z besedami ”nisem jaz kriv, jaz ne bi praznoval, če baba neb praznovala” – seveda ne, seveda nisi ti kriv. Bodimo Slovenci, vzdržujmo našo folkloro, zvalimo krivdo na nekoga drugega. ”Jutri je valentinovo”, je rekla Ofelija v četrtem dejanju Hamleta. Ona naj bo kriva.