Lanske ture so zabeležene v spominu in v blogih, kar je povsem pravilno in tudi pričakujoče. Da bomo slej ko prej začeli spet z odkrivanjem novih poti, iskanjem novih izzivov in pitjem dogodivščin, je bilo jasno brž po vstopu v koledarsko leto. Ampak saj vemo, kako pride. Enkrat to, drugič ono, a vseeno nam je uspelo, da smo se tiste nedelje podali na pohod z znanim ciljem, da bomo odkrili toliko neznanega, pa si nismo niti predstavljali.
Da bi med zimskimi meseci izgubil kaj veliko kondicije, se ni bilo za bati. Očitno mi na tem področju kar gre, kljub bolj lenemu obdobju. Sicer sem letos že enkrat osvojil Blegoš, a v planu je bila daljša tura, ki se je zaradi prepričanja treh glav še podaljšala. Več o tem v nadaljevanju.
Tako smo tri brihtne in svežega zraku željne glave pustile avte na Straži in jo mahnile po asfaltu v Repše in nato naprej v rahel spust, čez most in ponovno v klanec do Grepiš. Asfaltna cesta je kmalu postala makadamska, brez kakšnih posebnosti, le nenehno je bilo videti pot, na katero moramo priti. A do tja je še dolga. Sproščen klepet in zdrava zajebancija sta nam vlivala pogum in nas grela, saj je bil izjemno mrzel dan. Že ob samem štartu je bilo dobrih šest pod ničlo, čez cel dan pa se ni povzpelo nad nulo. Ampak kaj bo to, vsega vajenim pohodnikom. Do Snoviš smo se dodobra ogreli, nato pa zagrizli v strm klanec, ki nas je pripeljal Na Izera, od koder se je odprl prelep pogled na Lazec in Otalež. Čas za malico. Morebiti sem imel tistega sendviča premalo, a ker se je obetala še dolga pot, sem ga pol pustil za kasneje. Takrat se nam še sanjalo ni, da bo toliko dolga, kot sploh nismo pričakovali.
Vržemo vase vsak svojo hrano, Von in sopohodnik s priimkom za časa življenja ne preveč čislanega poeta še pokadita cigaret, nato pa mahnemo v desno in dobrih štirideset minut tolčemo do Cesarja. Še enkrat desno, utrujajoči asfalt nas pripelje v sam center Idrijskih Krnic. Menda je poleti prav posebno lepo, ampak sam se tudi zdaj ne pritožujem. Razgledi in pogledi so že sedaj vredni truda. Vojsko in Hudournik, pa skoraj tja do Oblakovega vrha, da ne zanemarim dejstva, da večino poti vidimo tudi Porezen, Črno Prst in meni ljubi Krn in vse ostale v tisti liniji. Tu tudi srečamo prve pohodnike.
Od daleč opazimo gospoda Marjana, ki nas kasneje, ko že nadaljujemo proti Rupi, prehiti. Nič kaj zgovoren ni bil, pa tudi prepričani nismo, da je bil sploh Marjan, zato ne začnemo pogovora, on pa takisto tudi ne. Ampak on je velik pohodnik, on ve, kam gre. In mi mu sledimo. Kar se izkaže za veliko napako. Tako veliko, da nas je stala uro dvajset časa in štiri kilometre. Seveda je Marjan zavil drugam, mi pa, ker je bil cilj naravnost, smo nadaljevali naravnost. Blagi spust, sneg kot moka, nobene gazi, vdira se. Na tabli piše Pekel. Nekam bomo že prišli. In res, pridemo. Navzven vsi trije rahlo razočarani, a vseeno polni optimizma (čeprav verjetno lažnega) pridemo v sam Pekel. Če obstaja kraj, v katerega hodiš in prideš vanj in ni nobene poti naprej, razen tista, po kateri si prišel in je po možnosti to nekje sredi niča, potem je to to. Ampak ker tam stoji hiša, v kateri je mimogrede med novembrom 43 in junijem 44 delovalo partizansko okrevališče, bi pričakoval tudi pot…pa je ni. Kaj zdaj?
Odločitev, da izpeljemo tako, kot smo si zamislili. Ni druge. Dva kilometra nazaj v rahel klanec, po tistem mokastem snegu. Sploh nisem vedel, da poznam toliko kletvic, kolikor sem jih sam pri sebi izustil med tistim racanjem proti Rupi. No, tam smo opazili, da je tudi tabla bolj čudno postavljena. Nič čudnega, da smo zgrešili.
Potem gre samo še navzdol. Vsaj nekaj časa, skozi Stržnico in do naslednjega odcepa, kjer zavijemo levo. Potem je zopet makadamska ravnina, ki nas kmalu pripelje na asfalt in v idilične Jagršče. Tu vleče rahel vetrič, ki ni tistega dne prav nič prijazen. Okrepčamo se z žganjem, nato pa še zadnja etapa – štiri kilometre in pol spusta po asfaltni cesti do izhodišča. Pri avtih smo vsi pametni, »ja, lepa je bila, fajn je blo«, priznamo pa si ne, da smo povsem izčrpani. Dedci, pač.
Saj ko sedaj razmišljam, ja, tistega dne smo res imeli preizkušnjo. Malo te čas lovi, malo so nepredvidene stvari in takrat drugače gledaš. Danes rečem, da je bilo fajn in lepo, kar takrat nisem mogel in niti hotel. Šest ur in pol ter več kot petindvajset kilometrov za prvo letošnjo turo je namreč le veliko več, kot smo pričakovali.