DAN 112: RESNIČNA ZGODBA O UČENCU IN UČITELJU.

Teden je minil bedno. Dogajalo se mi nič kaj posebnega, da bi bilo omembe vredno, obenem pa sem zanemaril kolesarjenje. Ja, še vedno kolesarim vsak dan, a zaradi pretirane vročine puščam Škota v kleti in se osredotočam bolj na sobno kolo. Žal tudi za poganjanje v prazno nimam pretirane volje, kar lahko pripišem prav tako vremenu in posledično naredim dnevno le par kilometrov. Kar se pozna marsikje, recimo pri kilogramih. Ampak, bodi dovolj.

Se še spomnimo lanskega zapisa, ko sem bil učitelj nadobudnemu, a ne prav mlademu kolesarju? Linka pač ne bom prilepil, ker ne gre. Torej, da ne okolišim, bilo je nekaj neplodnih dogovarjanj, pa nekaj načrtov, ki so kasneje padli v vodo, vse dokler ga nisem nekega sobotnega večera poklical in rekel, da jutri gremo. In naslednjega jutra sva se dobila na dogovorjenem mestu.

Med lanskim in tem zapisom je učenec kupil staro, a dobro ohranjeno kolo. Ležalo je v prtljažniku avtomobila, pokrito z odejo in nekaj minut kasneje mu je družbo delal Škot. Tako pač je, če bi peljal jaz, bi bile obe kolesi na prtljažniku. Kam peljati kolesa nevajenega učenca, ki je letos srečal Abrahama, da ne bo vzpona, da ne bo veliko prometa in da pot ne bo predolga? V naših krajih ni bilo boljše opcije, kot je stara pot med Tolminom in Kobaridom.

Sestaviva kolesi in zajaševa. Vozim spredaj in ne ravno v svojem tempu, ampak malo počasneje. Sicer mi sede, ker kak teden nisem vrtel v naravi. Pogledam nazaj, učenca ni. Upočasnim in se oziram nazaj, če se bo prikazal, njega ni. Še bolj upočasnim in po lepi ravninci vozim enajst kilometrov na uro, njega nikjer. Prehiti me gospod na električnem invalidskem vozičku, potem gre mimo želva in ko me prehitita dva polža, takrat je vrag vzel šalo. Obrnem in grem preverit situacijo. In potem ga dobim.

»Sej lahko poženeš, a veš.«
»A se spomniš lani, kako sem se zajebal?«

Res je, lani se je tako zagnal, da je še nekaj dni trpel boleče mišice. Letos očitno ne bo tako. In sva družno kolesarila proti Kobaridu, kjer sva v hladni senci dreves pojedla sendvič in se smejala neumnostim in bila prepričana, da bova rešila svet, nato pa jo mahnila nazaj proti Tolminu.

Sicer mi je sedla počasna vožnja in to, da sva med kolesarjenjem klepetala, a hitrost me je ubijala. No, če lahko povprečni hitrosti 10,51 sploh rečemo hitrost. Na koncu sva celo malo pospešila, saj se je nad Mrzlim Vrhom prav pošteno oblačilo in vse je kazalo na to, da bo padlo nekaj dežnih kapelj. V izogib sicer manj prometni cesti, sva zavila na makadam, mimo nekoč priljubljenega Johnsona in nazaj proti izhodišču ter na pivo.

Se opravičujem vsem, ki ste kliknili na link in pričakovali nekaj dobrega, no, tega danes ni. Niti ni slik in vsemu navkljub se trudim iz vsega skupaj potegniti nekaj pozitivnega. Roko na srce, ni mi bilo všeč. Na lep dan, ko bi sam odvrtel pedala nekam daleč, sem zabil tri ure in pol za slabe tri ducate kilometrov. Ampak, vsaka šola nekaj stane in ne glede na vse, se menda celo življenje učimo. In jaz sem se tega dne naučil ogromno.

Seveda je bilo še nekaj drugega, a zgodbo o tem, kako sem obupal nad Škotom, bom prišparal za naslednji zapis.

DAN 17: PRVA STOTKA.

Še v polsnu sem slišal Velkavrha govoriti, da bo dan sončen in rahlo vetroven ter da krajevne plohe niso izključene. Uro kasneje je mimo bloka šla prvomajska budnica, jaz pa cel zadovoljen zategnil tja do pol devetih, kar mi je v veliko veselje. Zjutraj nekako nisem človek, ampak bolj zombi in tečen, če so mi kratene pravice spanja.

Brez posebnih planov sem se šele malo pred enajsto dal v kolesarske cunje in odločil, da bo danes padla stotka. Nadel sem si tudi dolge rokave, kajti skozi dvojni termopan je sonce lahko varljivo in nekaj minut kasneje te odločitve nisem obžaloval. Že res, da je sonce prijetno grelo, bilo je pa tudi rahlo vetrovno in v senčnih področjih današnje poti neprijazno hladno. In na glavnem križišču sem zavil desno.

Keltiko že poznamo, zato o njej ne bom pisal kot o biseru, čeprav za tiste, ki jo prevozimo občasno, to nekako je. Sploh če te ne motijo semaforji in če se ti ne mudi. Je že res, tudi meni gre vseh pet semaforjev na živce, ampak kljub dejstvu, da sem vedno naletel na rdečo in se posledično najedel prahu, poglejmo pozitivno – čez nekaj let bo cesta lepo razširjena in bo vožnja potekala hitreje, sploh z avtom. Ker nekaj storiti za kolesarje, bi bilo pač preveč. Okej, ni panike, se bomo prilagodili, kot že tolikokrat.

Mimo Mosta na Soči in skozi Tolmin je švignilo kot namazano, pod Kozlovim robom pa sem si privoščil krajšo pavzo. Razmišljal sem o poti in predvsem o tem, koliko sem jo pozabil. Roko na srce, po selitvi pred tremi leti sem jo čestokrat prevozil, a od zadnjega obiska je minilo kakih sedem, osem mesecev. Saj vem, kje se gre, le v spominu nimam ovinkov, rahlih vzponov in spustov, niti imen vasi. In odlična prilika, da grem obnovit pozabljeno. Snamem dolge rokave in zajašem.

Da ne bo nejasnosti, ne govorim o glavni cesti, temveč o stranski poti skozi idilične in mirne vasice, kjer je danes dišalo po raznoraznih stvareh – po mesu na žaru, palačinkah, sveže pokošeni travi in govedu. Blaznih naporov ni, nekaj manjših vzponov in nekaj spustov, takih, da brez problema dosežeš petdeset, predvsem pa ni vrveža avtomobilov in motorjev. In nekje sredi te poti prvič škljocnem Škota.

Na kratko se spočijem, ker mi dvominutni postanki pač dajejo zagon za naprej in odbrzim proti Kobaridu. Dolga ravnina, kjer Škotove široke gume brez problemov poganjam trideset, nato sedemmetrski vzpon skozi Ladro in spet lahkotnih trideset do Napoleonovega mostu. Slikam še enkrat, nato pa kakih petnajst minut sedim na zidu in opazujem maso turistov, ki niso šli v Poreč, Izolo ali Toskano, ampak so raje zavili v ta severnoprimorski biser.

Preden postane branje dolgočasno, poglejmo k našemu popotniku skozi čas. Na današnjega dneva dan davnega leta 1707 sta se Anglija in Škotska združili v eno državo, poimenovano Združeno kraljestvo Velike Britanije. Na ta dan so čakali mnogi, saj so zadnja sto štiri leta bili združeni le s personalno unijo, kar najhitreje razložim, če rečem, da sta imeli istega vladarja. Ker so vedeli, kaj delajo, jim je šlo dobro, ko pa so se leta 1815 znebili še največje tekmice Francije, so za dobro stoletje zavladali svetu. Potem… no, potem je šlo pa navzdol. Nazaj na ceste.

Vračam se po isti poti in se poigravam z mislijo, kako bi se izognil semaforjem na Keltiki. Seveda se ne pozabim ustaviti ob smaragdni Soči.

Pogled na Sočo…
…in na grafite.

Lahko bi zavil za Poljubinj in skozi Podmelec v Knežo, kar je super varianta, ker ima ta pot določene lepote. V Kneži bi se priklopil na glavno cesto in se na njej zadrževal do Grahovega, kjer bi prečkal železniške tire in začel z vzponom do Bukovega, od koder bi me teoretično čakal le še spust do doma, ampak… Lahko bi, recimo v Bači pri Modreju zavil za Podbrdo in se skozi prej omenjeno Knežo zapeljal do Hudajužne in se po strmem makadamu povzpel do Zakojce, ali kar nadaljeval proti Podbrdu in čez Petrovo Brdo v Zali Log, kjer bi  imel osem kilometrov vzpona do Tuškovega griča in nato samo še spust naravnost do bloka, ampak… Lahko bi celo v Slapu začel z vzponom in mimo Šentviške Gore prispel na Bukovski Vrh in tokrat za spremembo ne bom napisal ¨ampak¨ in dodal treh pikic, ker je brezveze okolišiti. Sam zase vem, da nisem (še) dovolj kondicijsko pripravljen za vzpone in bi ti trenutno iz mene vsaj za dva dni naredili težko hodečo pošast, kar pa nočem. Zato jo uberem po Keltiki, skozi semaforje in prah. Vmes še enkrat za petnajst minut počijem, nato pa zavrtim naravnost proti domu.

Noge so na momente postajale težke in ko so se kilometer pred pumpo pokazale prve dežne kaplje, sem v tem videl priložnost postanka in vedritve, obenem pa še razlog za nakup nečesa osvežilnega. V resnici je bil vse skupaj lažni preplah, a mineralna voda je vseeno sedla.  In potem sem bil doma. Vesel, ker je padla prva stotka.

BREGINJSKI KOT.

Teden po dopustu je bil vsemu navkljub počitniški. Škota sem za nekaj dni postavil v kot, jaz pa odšel v službo, ob popoldnevih pa si polnil baterije na drugačne načine. Nalašč nisem kolesaril, ker sem čutil, da bi ravno ob najboljšem času prišlo do nekakšnega psihičnega odpora. In počitek je bil koristen.

Tako zelo koristen, da sem na dan nedelje vstal ob štirih zjutraj. Nehumana ura in še pred desetimi leti (pa tudi manj) sem ob takih urah prihajal iz nočnih pivskih pohodov. Še sreča, da tega ne počnem več – eno aktivnost je zamenjala druga, bolj zdrava. Kakorkoli.

Napovedanih neviht seveda nisem vzel resno, dokler nisem začutil rahlih bodečih kapljic. Niso bile ravno pogoste in motile tudi niso, medtem ko sem malo čez peto uro užival na prazni Keltiki. Zeblo ni in vse je kazalo na lep in prijetno preživet oblačen dan. Jaz pa zopet brez cilja, ker je tako najlepše. V resnici sem imel načrt, a mi spremenljivo vreme ni dajalo vtisa, da bom na tisti načrtovani poti užival. In ker sem že velikokrat slišal za Breginjski kot, nikoli pa tam bil, sem v Kobaridu zavil levo.

Seveda ni šlo vse tako, kot bi si želel. Do Kobarida sem bolj kot ne trpel. Kar nisem uspel ujeti tistega mojega ritma in kakorkoli sem nastavil prestave, se mi je zdelo, da komaj rinem. Obenem sem kakih deset kilometrov pred Kobaridom vedril pri osamljeni cerkvici in počasi obupoval, češ, če bo tako vreme, grem nazaj domov. Na srečo je po desetih minutah ponehalo in v Kobaridu sem razmišljal o kavi. Eden od problemov je, da se rad zasedim in se potem težko odpravim naprej. Dejstvo pa je, da je ura še zgodnja in da imam cel dan časa. Vseeno si kave nisem privoščil, temveč sem kar zavil proti Robiču. Pa da vidimo te Breginjske lepote. In v Kobaridu je bilo ravno tako kot takrat – kar naenkrat je vse izginilo in od nekje sem dobil moč.

Brez problemov sem požiral klanec proti vasici Potoki in naprej proti Borjani. Ne pomnim, kdaj sem bil nazadnje v teh krajih, a približno eno polnoletnost nazaj sem tu kampiral. In v spominu mi je ostala precej bolj strma cesta. Kakorkoli, tokrat mi sede, da ni prestrmo. Ne vem kako naj se izrazim, a tak klanec, da moraš goniti, pa vseeno ne prideš zadihan na vrh. Kljub vsemu ne trpim, temveč uživam v simpatičnih in majhnih vasicah beneške Slovenije. Vse je tako … Bogu za hrbtom, da bi nekoč v prihodnosti tu nekje kupil majhno hišico in živel mirno ter kvalitetno življenje. Mislim, da je vsem jasno, da nisem človek za velika mesta.

Prihod v Breginj. Vse mirno, vse tiho, kot bi se čas ustavil.

Prihod v Breginj in kratek postanek mi je ponudil čudovite poglede na okolico. Razpotegnjeni Stol na severu in Matajur ter Mija na jugu. Vdihnem. Prisluhnem. Poslušam to blaženo tišino. Neverjetno, biseri Slovenije, medtem ko nekateri iščejo lepoto v tujini. Stvar posameznika, a žalostno, da nekateri bolj poznajo obmorske kraje naše sosede, medtem ko nekaterih domačih krajev ne najdejo na zemljevidu. Sam med tem najdem še nekaj poti, ki bodo razlog za ponovni obisk.

Pogled na Breginj. Hmm, le zakaj so gore gole…

Ker se na napakah učimo, vam danes ponudim en nasvet. Ko si v Breginju in vidiš tablo ”Most na Nadiži”, se nikar ne odpravi v tisto smer, sploh če iščeš ”Napoleonov most na Nadiži”. Zakaj? Ker sem to storil jaz. Asfaltna pot, mnogo slabša od tiste, ki pelje iz Livških Raven na Kolovrat, me je peljala dobre štiri kilometre stran od želene destinacije. Znašel sem se ob igrišču pri stari karavli in nadaljeval še približno pol kilometra, ko sem prišel do spoznanja, da to zagotovo ne bo to. Obrnil sem in zopet mimo karavle proti Breginju, kjer sem, butec, opazil tablo za ”Napoleonov” most. Osem kilometrov je šlo tako, skoraj v nič. Pustimo ob strani, saj jih ne obžalujem, sem vsaj malo narave videl.

V vasico Logje pelje ozka in simpatična cesta. Malo pred njo srečam domačina, ki mi pove nekaj znamenitosti in zanimivosti Breginjskega kota in ”Napoleonovega” mostu. Recimo, da sami tega mostu nikoli niso imenovali Napoleonov in da se je to ime uveljavilo po razpadu Jugoslavije, do takrat (in še sedaj) so uporabljali ime Rimski most. Da je tisti pravi Napoleonov most v Kobaridu (katerega prečkam vedno, ko sem v Kobaridu). Da je okoli leta 1950 bilo takšno deževje, da je most pod vasjo odneslo in je sedaj lesen, medtem ko je pri ”Napoleonovem” mostu voda tekla čez. In kako je pobočje Stola nekoč pogorelo in je še danes golo, medtem ko je na drugi strani bogato poraščeno z drevjem. In še marsikaj zanimivega, žal si vsega nisem zapomnil, pretirano raziskoval po spletu pa tudi nisem.

Pri križišču za Robidišče si privoščim nekaj minut počivanja v senci.

Iz vasice pelje strma in serpentinasta pot, diski pojejo svojo pesem, vse do prej omenjenega lesenega mostu čez Nadižo in takoj nato se začne svinjsko vzpenjati. Kratek vzpon me malenkostno ubije, ura je enajst in sonce se prikaže izza oblakov. Pri odcepu za Robidišče za nekaj minut posedim v senci. Robidišča, najzahodnejše slovenske vasi, tokrat ne obiščem. Spustim se proti Podbeli in na levi ugledam tako imenovani ”Napoleonov” most. Ustavim se in stopim bližje, da bi naredil par slik, a žal se najdejo prepotentni motoristi, ki so se odločili na mostu ne le popiti pijačo, ampak tudi pomalicati. Glede na dostopnost do reke, za moje razmere skrajno nedopustno, zato so se znašli na sliki. V kolikor se prepoznate, vas prosim, da se naslednjič obnašajte lepše. Ni vse vaše. Gledano pozitivno, še en razlog več, da se vrnem nekoč med tednom in v miru raziščem okolico in naredim nekaj primernejših slik.

Ne ravno najlepši pogled na ”Napoleonov” most in vesele motoriste…

… ki so zgolj s svojo pojavnostjo onemogočali boljše slike.

Skozi Podbelo, no ja… od zadnjega obiska približno okoli leta 00, se ni spremenilo kaj bistveno. In navdušen sem, da je temu tako – okolice ne vznemirjajo razne pisane fasade, cesta je pa še vedno tako ozka, vsaj ob vstopu v vas, da se kolo in avto ne moreta srečati.

Lep krog mi je uspel, a pred mano je še lep del poti. Spuščam se skozi Potoke in na glavni cesti zavijem proti mejnemu prehodu Robič. Kar tako, da vidim, kako je. In ni nič drugače, kot na ostalih mejnih prehodih z Italijo – zapuščena stavba ali dve. Sicer na vsaki strani meje tiči ena luštna gostilna, a se vseeno ne ustavim. Drvim nazaj proti Kobaridu, kjer nameravam v meni ljubem lokalu spiti kokakolo in kavo, a je zlodej že zaprt. Namesto tega kar na bencinski pomalicam sendvič in sladoled, čez zlijem en monster ter zavrtim čez tisti pravi Napoleonov most. Sonce nažiga, zato kmalu poiščem prostor v senci in pol ure ležim v travi. Počutim se neverjetno zdelanega. Dobim obvestilo, da pri nas dežuje in žalostno pogledujem v nebo, če me bo slučajno zalilo. Še petdeset kilometrov je pred menoj in nekaj mi pravi, da bom domov prišel suh.

Pogled na Sočo s pravega Napoleonovega mostu v Kobaridu.

Ker pa ne more biti vse preveč lepo, me ob povratku spremlja veter. Kljubujem mu z zadnjimi kanci energije in na Želinu presrečen zavijem proti domu. Ne bom se izneveril tradiciji dolgih poti, tudi tokrat si bom na zadnji pumpi privoščil sladoled. Ne ugriznem enkrat, ko se zlije. Drugo vedrenje danes, dva kilometra pred domom. Pa naj, če že mora. Na srečo ne traja dolgo in nekaj minut kasneje že parkiram Škota v klet. Ves vesel, ker sem naredil dobro število kilometrov in primerno utrujen, ker sem cel teden pavziral.

Skupek: 159 kilometrov in 491 minut.

Opomba avtorja: pri poimenovanju nekaterih hribov in vasi sem si pomagal s spletiščem Breginjskega kota.

KOLOVRAT-ENJE.

Torej, kje smo ostali?

Maj mesec je bil eden najnapornejših letos. Nabralo se mi je enih reči, da ni za verjet. S tem namenom sem se odpovedal tudi dogodku, katerega se vsako leto veselim in udeležim – poseben interni kolesarski maraton od Ljubljane do Izole. Res, s težkim srcem, ampak ni šlo drugače. Da bo letošnji doseg cilja otežen, pa je v petek zvečer dalo vedeti sobno kolo. Ne da ga pretirano ljubim, a je idealno za nabiranje kilometrov ob slabem vremenu. Hudič frdaman se je namreč pokvaril. Kot dobro novico lahko štejem le to, da sem pozno popoldne prišel do spoznanja, da sem lahko naslednji dan prost. A bilo je prepozno za udeležbo na maratonu. Na hitro nekaj splanirat in…

Kolovratenje.

Upravičeno se današnjemu izletu lahko reče kolovratenje, saj sem se odpravil na Kolovrat. Po tem, ko sem slišal, kako strma in naporna je pot, sem si rekel, da je to nekaj zame. In malo pred sedmo zjutraj pognal po Keltiki proti Tolminu. Sonce je že grelo, preventivno pa sem imel s seboj dolge rokave, saj nikoli ne veš. Celo prvič sem s seboj vzel zadnjo torbo in ni kaj, nahrbtnik je pozabljena zadeva. Za to torbo veš da jo imaš za ritjo šele takrat, ko vidiš svojo senco: ”sej res, torbo imam”. Nekje okrog 38 kilometra se je začel klanec, v katerega sem strumno in veselo zagrizel, a ni šlo tako, kot bi moralo.

Ne vidi se, da je klanec, ampak je…

Lahko priznam, da sem malenkostno trpel, kar sem pripisoval nočnemu obisku. Teta Insomnia mi je namreč dovolila le švoh tri ure spanja. Glej, marsikaj smo zmogli in tudi to bomo. Nekaj časa sem se poigraval z mislijo obrnitve proti domu, a risal se je prekrasen dan. In razgledi so bili prekrasni.

Pogled na Volče in Tolmin.

Komaj se je cesta postavila vodoravno, sem si rekel, da zdaj pa sem na konju, pa ni bilo tega veselja. Pred mano tabla. Ne glede na politično usmerjenost, danes je treba desno, levo bomo raziskali nekoč drugič. Na srečo od table naprej vzpon ni ne prehud in ne predolg in kar naenkrat si tam. Na vrhu. Prav tam, kjer je pred prvo svetovno vojno potekala meja med Italijo in Avstro-Ogrsko, med vojno pa prizorišče krvave morije. Vse to izveš namreč v muzeju na prostem, ki ga sam nisem obiskal, jasno pa je, da tu poteka Pot miru. Ampak o tem kdaj drugič.

Desno.

Pogled na Krn in njegovo kompanijo.

Nad jurja nadmorske ni greha, pravijo, jaz pa greha nisem imel s kom storiti. Da bo pravici zadoščeno, sem kakšno minuto sam pri sebi preklinjal, nato pa se odpravil proti Livškim Ravnam. Naj opozorim, kdor se ima vsaj malo rad, naj pot prevozi v obratni smeri – cesta navzdol je namreč tako slaba, da je še mene bolelo srce, pa nimam specialke. Obenem je tako strma, da sploh nisem užival, ker sem nenehno stiskal zavore. In če ne bi v Livku ravno tega dne vsi nekaj delali z gnojem, katerega je bila polna cesta, bi bilo tudi dobro. Tako ga je nekaj pristalo na hrbtu in nogah, ker se je bilo nemogoče izogibati vsem tistim polžkom in klobasam. Vseeno pa je srce v meni igralo v ritmu harmonike, saj sem zdelal nor klanec in se počutil bolj malo utrujenega.

Prva pavza.

Čestokrat se ne ustavljam po barih, a želja po kavi in kokakoli, katero izredno redko pijem, je bila prevelika. Poleg tega je Kobarid postanka vredno mesto. Žal sem moral obiskati dva bara, ker v prvem niso imeli kokakole. Je pa sedlo malo počivanja, to pa.

Nadaljeval sem čez Napoleonov most in po manj prometni cesti proti Tolminu. No, tega dne ni bila manj prometna, saj je v Tolminu potekal ženski motozbor in približno dvesto motoristk mi je pripeljalo nasproti. En kup šundra, ampak je bilo lepo videti. Kakorkoli, vročina je že krepko pritiskala in utrnila se mi je ideja, da ne zavijem nazaj na Keltiko, kjer me bo žgalo sonce, ampak jo mahnem čez Ljubinj in Hum. Seveda, dobra ideja. Kar se sence tiče. Kar se tiče ravnine, ne najbolj. Naj bo, tisti prvi klanec, ki skoraj ni klanec, sem preživel. Z nekaj pavzami vmes, a sem ga. Vse do Kneže in Grahovega je šlo brez problemov, od tam pa ne ravno.

Drugi vzpon.

Prvo kot prvo zmoti tabla – ne tista, na kateri piše, da je vzpon deset odstotni, ampak tista, ki sporoča, da je dolg štiri kilometre. Ker je v bistvu dolg skoraj sedem. Vzpon mi je znan in že večkrat prevožen, a tokrat ne gre gladko. Nenehno se ustavljam, pijem in počivam. Ogledujem pokrajino, po kateri so davnega leta 1948 za potrebe filma Na svoji zemlji tekali Lojze Potokar, Stane Sever in drugi, a o tem kdaj drugič. Pri hiši, kjer sem nedolgo nazaj povprašal lastnika, koliko je še do vrha, se spomnim, kako je takrat odgovoril. ”Ni deleč, še dva kilometra”. Dva, ja. Dejansko so trije. Tik pod vrhom me ustavita nemška turista in sprašujeta, če je cesta prevozna, zaradi opozorila, da pač ni. ”Jes jes, fri. A litl bit of makadam, bt is fri” jima razložim v svoji polomljeni angleščini. Še dobro, da ne potujem veliko in jo redko uporabljam.

Ko zagledam vrh, mi srce zaigra. Ker vem, kaj me čaka. Pretežno ravnina do Zakriža, z rahlimi, ampak res rahlimi vzponi in rahlimi, ampak res rahlimi spusti. In ko je še to oddelano, ostane samo še spust skozi Trebenče in proti centru našega malega mesteca. Trije vrtljaji pedalov in že parkiram Škota v klet. Dovolj je za danes.

Kljub temu, da je bilo kolesarjenja skoraj osem ur, sem ravno dovolj zgodaj doma, da bi lahko poiskal napako na sobnem kolesu, če ne bi izkušnje potrjevale, da se elektronska oprema občasno popravi sama sod sebe. In glej ga zlomka, povsem slučajno sem poskusil in delovalo je. Toliko bolje – ostanek dneva sem lahko preživel na kavču.

Pozitiv:

  • Prekrasno vreme, čeprav celo malo prevroče.
  • Štoparka v Tolminu. Štopala, čeprav je nisem imel kam dati (lažem, našel bi se prostor). A ker je imela ob sebi še moškega predstavnika človeške vrste, sva le udarila z dlanmi in si tako polepšala dan.
  • Konji nad Grahovim.

Negativ:

  • Slab asfalt na spustu iz Kolovrata proti Livškim Ravnam (ali bo nemara bolje, če rečem ”boljši makadam”).
  • Posledice slabega in kratkega spanca.
  • Vzpon proti Bukovemu. Sicer prekrasna pot, a tokrat sem bolj trpel, kot užival.

Statistika: 118 kilometrov počasne vožnje. 466 minut.

Ravna črta pomeni, da Strave ne maram preveč.