Objavljeno dne

FURA 6: MALO ČEZ MEJO.

Šele letos sem začel kolesariti v družbi, kar je zame napredek. Ne kot specialkarji, ki se morajo med vožnjo pogovarjati, pa s tem ne mislim nič slabega, ampak kot človek, ki v družbi odkriva nove kraje. Večinoma se med vožnjo brigamo bolj zase, na postankih pa kakšno rečemo, pa se ustavimo na kosilu, pa na sladoledu, pa take pa to. Tega, dokler sem kolesaril sam, nisem ravno čestokrat počel.

Tokratna trojica, katere član sem bil, naj jo ljubkovalno, prikrito in povsem realno poimenujem žmm, se je malo čez sedmo zjutraj v Kobaridu stegnila iz avtomobilov, pripravila kolesa in jo mahnila. Jaz vodič. Vodič, ki je v prvih treh kilometrih zgrešil pot in nato rahlo nejevoljen nadaljeval po glavni cesti. Aja, že vnaprej se opravičujem, ker je slik bolj malo, bom pa zato radodarnejši z besedami.

Zavrteli smo pedala proti Breginju. Sama pot ni naporna, čeprav se nenehno na rahlo vzpenja. Vroče še ni, energije je še dovolj, vsi trije smo tam prvič. No, z izjemo mene, pred leti sem pot resda prekolesaril, a se v samem Breginju odločil za krajšo opcijo. Je pa redno tlela želja, da se odpravim tudi tja čez. Kakorkoli, nad Breginjem naredimo krajšo pavzo, pojemo čokoladico, nekaj slik in znova zajašemo kolesa po cesti, ki bi se lahko imenovala ¨petdeset odtenkov sive¨, saj je nekje res siva, potem ji sledi nekaj novejših sivih zaplat, vmes nekaj črnih in še dokaj svežih, pa spet…skratka, pejte pogledat.

Pogled na Breginj in Stol.

Končno dosežemo vrh, čeprav ne vem česa in pot se začne spuščati proti Mostu na Nadiži, ki ga Italijani imenujejo tudi Ponte Vittorio. Le za trenutek postanemo, jaz pogledam na ročno navigacijo. To si redno pripravljam na listke, da varčujem z baterijo na telefonu. Ipak je nimam kaj koristiti, sem še eden tistih redkih, ki na kolesu ne uporablja nobene aplikacije. Ajde, zavijemo levo. Na momente strmejši klanček, ne pa ravno pretirano strm, nas pripelje v idilično vasico Prossenicco (Prosnid). Vzamemo si nekaj časa za fotografiranje.

Idilična vasica Prosnid.

Od tam nas čaka, kot kaže ročna navigacija, osem kilometrov do naslednjega odcepa na levo. Že malo trpim na vzponu. V nekem momentu posežem po dodatkih, zalijem z vodo in neko osvežilno pijačo ter trmasto pritisnem na pedala. Ž se že malo upočasnjuje, klanec pač zdeluje. M nadaljuje kot najbolj pripravljena oseba v ekipi. Jaz pa samo uživam. Nejevolja, tista iz samega začetka, je minila. In komaj se je cesta malo zravnala, nas je čakal še en malenkost hujši klanec proti vasici Porzus (Porčinj). Tam smo se ustavili, ne ravno v vasi, ampak tik nad njo, pri Madonnini Del Monte Carnizza pod Toplim Vrhom. Zakaj je Madonnina tam, nismo uspeli ugotoviti. Če bi vedeli, da je Porčinj znan po dveh dogodkih, bi ga zagotovo obiskali. Eden je ta, da se je tam takrat desetletni deklici prikazovala Marija, nekje leta 1855, drugi pa spada v leto 1945, ko je enota komunistično usmerjenih partizanov pobila osemnajst partizanov katoliško-liberalne enote Osoppo.

Škot se nad potjo ni pritoževal.

Od tam naprej je šlo kot namazano. Kako ne, saj se je cesta spustila in v vsej svoji ozkosti bila videti bolj kot steza. Diski so delali na polno, smrdelo je po gumicah. Logično da smo se spustili na polno, naveličani tistih vzponov. Poseben občutek je, ko si na neki cesti prvič, ker ne veš, kaj te čaka. Skratka, tako je letelo, da smo v enem momentu skoraj pozabili, da bi morali pri kapelici svetega Antona zaviti proti Sloveniji. Nič postanka, samo spust in ravan, dobrih pet kilometrov do mejnega prehoda s Slovenijo, kratek vzpon in že smo v Robidišču.

Ujet med slikanjem razgleda na Čedad.

Po takšnem kolesarjenju pa že pripada nekaj hrane, kajne? Eni smo si privoščili friko s polento, drugi njoke z divjačino, tretji ovco, vsi skupaj pa enormne količine radenske. Ni kaj, človek postane lačen. Nato je kakšen kilometer bolela rit, ampak vsaj klancev ni bilo več. Sledil je le še spust do Napoleonovega mostu in do Podbele, kjer sem si privoščil še en spodrsljaj. Da bi se izognili asfaltu in še enemu vzponu, sem izvohal kolesarsko pot ob Nadiži, ki pa nam ni preveč ustrezala. Resda je nudila precej sence in tudi nekaj možnosti, da bi parkirali kolesa in se vrgli v reko, obenem pa tudi nekaj blesave podlage, da se je na momente kolo samo od sebe ustavilo. Nobenemu od nas ni bilo pretirano všeč. Smo pa vsaj videli, kje se pride zopet na glavno cesto in vsaj kakšen od udeležencev bo nekoč ta odcep uporabil za parkiranje, ko se bo hotel namakati v Nadiži.

Sledilo je le še kolesarjenje po glavni cesti do Kobarida, kjer smo si privoščili sladoled, nato pa naložili kolesa in šli vsak na svoj konec. Nabralo se je dobrih 66 kilometrov, za kar smo porabili nekaj več kot pet ur. Bilo je vredno, bilo je fajn.

Objavljeno dne

FURA 5: NA IZI.

Letošnje leto ni moje leto. To je tista laž, kateri verjamemo, ko zapademo v neko drugačno stanje. Ko smo lenobno razpoloženi, ko se nam ne da in ko iščemo vzroke za vse ostalo drugod, razen pri sebi. In če potegnemo črto, nobeno leto ni naše leto, če se tako odločimo. Lahko pa se odločimo drugače.

Junij je. Skrajni čas, da povlečem kolo iz kleti in da se podava novim izzivom naproti. Vem, bo kdo rekel, ti si pa pozno začel letos. Res je. Nekaj dejavnikov vpliva na to. Vreme, recimo. Ki je bilo do sedaj razmeroma slabo, ko je bil čas za kolo. Hribi, recimo. Ki so se postavili na tehtnico in prevagali, ko sem tehtal med tema dvema opcijama. Posledice, recimo. Korona me je psihično in fizično izčrpala. Ne da sem imel prej dobro kondicijo, ampak je zdaj skoraj nimam. In tu se lahko zahvalim samo nečemu – svoji vztrajnosti.

Da sem se zmenil za kolesarjenje na tisto lepo soboto, je bilo pač posledica moje miselnosti, da je dan treba izkoristit, da je vse mogoče, če se da, da je treba v življenju tudi uživati in vse tiste modrosti, ki jih človek vneto zagovarja in ne tudi počne. Tistega jutra bi rade volje ugasnil budilko, se prevalil na drugi bok in spal naprej. Ampak ne. Enkrat je treba začeti. Zakaj ne zdaj?

Če je družba približno enako misleča, s podobnim smislom za humor, približno enako kondicijsko pripravljenostjo, približno enakim ciljem, je vse lažje. In sva vrgla bicikle na prtljažnik in se odpravila proti Tolminu. Za prvič je ravnina namreč dobra izbira. Klanci bodo počakali.

Ernesta se nad izletom ni pritoževala.

Sledila je klasika. Mimo kampa na staro cesto proti Kobaridu. Odlična izbira za vse, ki ne obožujete preveč prometnih cest in z vzponi, ki so v resnici vzpončki, saj se na njih niti ne spotiš. Cesto poznam kot lasten žep, saj sem jo v zadnjih petih letih prevozil približno stokrat. Ob poti gledaš krave, ovce, turiste in doječe mamice. In Sočo, ki se je tokrat prelivala čez skale v smaragdno modrikasti barvi. Res, čista klasika.

Tokrat z drugačnim tempom. Za užitek. Nisem človek za stravo. Grem zase, za svoje dobro počutje, ne da se primerjam z drugimi. Je že res, si beležim kilometre, ampak zaradi svoje evidence.

Napoleonov most, največkrat slikan objekt v Kobaridu.

Po prihodu v Kobarid je sledilo obvezno slikanje Napoleonovega mostu, ki je poleg kostnice verjetno največkrat slikan most čez Sočo. Potem kava pri Lazarju, pica v centru in zopet na staro cesto. Iskanje kotička ob vodi in namakanje nog v ne hladno, ampak ledeno hči planin. Ker Murphy obstaja, se je ravno takrat sonce skrilo, v nasprotnem primeru (in v primeru, da bi imel s sabo brisačo) bi ležal tam na tistih kamnih in kazal soncu belo rit. In kot je vedno pri takih stvareh, samo da sva prišla nazaj na cesto, je začelo sonce spet nažigati. Ampak nimaš kaj, greš in pustiš, da ti sonce na rokah riše sledi rokavov. Saj je fajn.

Škot po vseh teh letih in po vseh kilometrih še vedno teče odlično. V bistvu ne teče, ampak se vrti.

Preden na cilju namestiš kolo na prtljažnik, zaviješ še na sladoled. In ugotoviš, da je šest v bistvu deset, saj sem tisto porcijo sladoleda komaj spravil vase. Ampak je vse pod kontrolo. In nato se odpraviš domov, zadovoljen, ker ti je uspelo, ker si preživel lep dan. Škot teče kot mora, Ernesta se ni pritoževala, mišice niso bolele. In za naslednji dan je napovedan dež.

Objavljeno dne

TURA 6: JULIANA, ETAPA 12.

Sobota je bila naporna in v nedeljo zjutraj sem bil nenaspan, ne preveč dobre volje in najraje bi odpovedal. Ampak sem mož beseda. Ne ravno v vseh primerih, ampak dajmo rečt, da sem. In tako sem pol osmih že čakal prevoz na žvinskem placu.

Mišice še malo utrujene, glava počasna, telo bi še spalo, a duša se je hotela hraniti z vsem, s čimer se na takih odpravah pač hrani. Na srečo je bila današnja etapa precej ravninska in na žalost, večji del po asfaltu. Mi se ne damo in bomo zmogli to. Tu ni vprašanj, tu so le odgovori.

Brez da bi v Tolminu, ki je v letošnjem poletju videti bolj žalostno, spili vsaj kavo, se brž odpraviva proti športnim igriščem in naprej, kjer sprva stopicljava po stezi, nato pa stopiva na širšo makadamsko cesto. Sama pot mi je znana, saj sem nekajkrat kolesaril po njej. Na srečo je nad nama še nekaj oblakov, ki ne napovedujejo dežja, so pa odlični absorber sončnih žarkov. Švicamo še ne. Poudarek na »še«.

Začetek poti.

Spomini se prebudijo, ko hodim mimo Johnsona. Koliko žurov, koliko ljudi sem tu spoznal, ki jih danes zaradi različnih razlogov ne poznam več. Danes je tu boljše. Takrat je bilo bolj svobodno oziroma … ne znam najti primernejšega izraza.

Pot se nadaljuje, čez rahel, ampak res rahel klanček, na asfalt. Začne se malenkostno mučenje. Ja, vem, hoja ima svoj čar in tisti, ki jo obožujemo, se zelo razlikujemo. Eni imajo raje asfaltne poti, drugi iščemo stezice, tretji spet nekaj drugega. S tem ni nič narobe. Ljudje si moramo biti različni in ob vsemu temu je važno le to, da se spoštujemo. Ker, da bi bili vsi enaki, kam pa pridemo. Živ dolgcajt.

Četudi je asfalt, se da kaj zanimivega videti.

Kakorkoli, ali oznake ni bilo, ali pa sva jo spregledala, sprehodila sva se še skozi Kamno (dejansko bi morala še pred vasjo zaviti desno), nato pa po neki logiki zavila proti Vrsnemu in kmalu nato na levo, na ozke stezice, obdane s suhozidi. Lahko rečem, da je bilo tu več oznak. Kaj kmalu se priklopiva na vzpenjajočo cesto in pogovor je potekal nekako takole:
»Ti, ki misleš de je gar?«
»Nauim. A misleš, de je cirku?«
»Nauim. A greva pagliedat?«

Najprej nisva šla. Potem, ko sva že nadaljevala, je bilo videti turn in ker sva na vsaj eni etapi do sedaj malicala pri cerkvi, bi se spodobilo tudi danes. In sva obrnila. Pred cerkvijo je lep razgled na Sočo in proti Kobaridu, za cerkvijo pa grob Simona Gregorčiča. Malico spraviva vase nekoliko proč, v prijetni drevesni senci.

Grob Simona Gregorčiča.
Sveti Lovrenc.

Od tu naprej gre samo. Mislim, saj je šlo že prej, ampak zdaj gre malo lažje. Je pa res, da zopet tolčeva po asfaltu. Skozi Ladro se približujeva cilju. Vroče je, soparno je, čutim posledice prejšnjega dne. Ampak poglejmo pozitivno, še ena etapa je za nama in tokrat bomo malenkost prej doma.

V Kobaridu počakava na avtobus, v Tolminu vrževa nahrbtnike v avto in se odpraviva na zasluženo kokto.

Hecam se, valda na pir.

Za konec nekaj podatkov: 17,65 kilometrov, tri ure in pol. Ena suha klobasa, nekaj gramov kozjega sira in kos črnega kruha, tri litre vode.

Objavljeno dne

DAN 112: RESNIČNA ZGODBA O UČENCU IN UČITELJU.

Teden je minil bedno. Dogajalo se mi nič kaj posebnega, da bi bilo omembe vredno, obenem pa sem zanemaril kolesarjenje. Ja, še vedno kolesarim vsak dan, a zaradi pretirane vročine puščam Škota v kleti in se osredotočam bolj na sobno kolo. Žal tudi za poganjanje v prazno nimam pretirane volje, kar lahko pripišem prav tako vremenu in posledično naredim dnevno le par kilometrov. Kar se pozna marsikje, recimo pri kilogramih. Ampak, bodi dovolj.

Se še spomnimo lanskega zapisa, ko sem bil učitelj nadobudnemu, a ne prav mlademu kolesarju? Linka pač ne bom prilepil, ker ne gre. Torej, da ne okolišim, bilo je nekaj neplodnih dogovarjanj, pa nekaj načrtov, ki so kasneje padli v vodo, vse dokler ga nisem nekega sobotnega večera poklical in rekel, da jutri gremo. In naslednjega jutra sva se dobila na dogovorjenem mestu.

Med lanskim in tem zapisom je učenec kupil staro, a dobro ohranjeno kolo. Ležalo je v prtljažniku avtomobila, pokrito z odejo in nekaj minut kasneje mu je družbo delal Škot. Tako pač je, če bi peljal jaz, bi bile obe kolesi na prtljažniku. Kam peljati kolesa nevajenega učenca, ki je letos srečal Abrahama, da ne bo vzpona, da ne bo veliko prometa in da pot ne bo predolga? V naših krajih ni bilo boljše opcije, kot je stara pot med Tolminom in Kobaridom.

Sestaviva kolesi in zajaševa. Vozim spredaj in ne ravno v svojem tempu, ampak malo počasneje. Sicer mi sede, ker kak teden nisem vrtel v naravi. Pogledam nazaj, učenca ni. Upočasnim in se oziram nazaj, če se bo prikazal, njega ni. Še bolj upočasnim in po lepi ravninci vozim enajst kilometrov na uro, njega nikjer. Prehiti me gospod na električnem invalidskem vozičku, potem gre mimo želva in ko me prehitita dva polža, takrat je vrag vzel šalo. Obrnem in grem preverit situacijo. In potem ga dobim.

»Sej lahko poženeš, a veš.«
»A se spomniš lani, kako sem se zajebal?«

Res je, lani se je tako zagnal, da je še nekaj dni trpel boleče mišice. Letos očitno ne bo tako. In sva družno kolesarila proti Kobaridu, kjer sva v hladni senci dreves pojedla sendvič in se smejala neumnostim in bila prepričana, da bova rešila svet, nato pa jo mahnila nazaj proti Tolminu.

Sicer mi je sedla počasna vožnja in to, da sva med kolesarjenjem klepetala, a hitrost me je ubijala. No, če lahko povprečni hitrosti 10,51 sploh rečemo hitrost. Na koncu sva celo malo pospešila, saj se je nad Mrzlim Vrhom prav pošteno oblačilo in vse je kazalo na to, da bo padlo nekaj dežnih kapelj. V izogib sicer manj prometni cesti, sva zavila na makadam, mimo nekoč priljubljenega Johnsona in nazaj proti izhodišču ter na pivo.

Se opravičujem vsem, ki ste kliknili na link in pričakovali nekaj dobrega, no, tega danes ni. Niti ni slik in vsemu navkljub se trudim iz vsega skupaj potegniti nekaj pozitivnega. Roko na srce, ni mi bilo všeč. Na lep dan, ko bi sam odvrtel pedala nekam daleč, sem zabil tri ure in pol za slabe tri ducate kilometrov. Ampak, vsaka šola nekaj stane in ne glede na vse, se menda celo življenje učimo. In jaz sem se tega dne naučil ogromno.

Seveda je bilo še nekaj drugega, a zgodbo o tem, kako sem obupal nad Škotom, bom prišparal za naslednji zapis.

Objavljeno dne

DAN 17: PRVA STOTKA.

Še v polsnu sem slišal Velkavrha govoriti, da bo dan sončen in rahlo vetroven ter da krajevne plohe niso izključene. Uro kasneje je mimo bloka šla prvomajska budnica, jaz pa cel zadovoljen zategnil tja do pol devetih, kar mi je v veliko veselje. Zjutraj nekako nisem človek, ampak bolj zombi in tečen, če so mi kratene pravice spanja.

Brez posebnih planov sem se šele malo pred enajsto dal v kolesarske cunje in odločil, da bo danes padla stotka. Nadel sem si tudi dolge rokave, kajti skozi dvojni termopan je sonce lahko varljivo in nekaj minut kasneje te odločitve nisem obžaloval. Že res, da je sonce prijetno grelo, bilo je pa tudi rahlo vetrovno in v senčnih področjih današnje poti neprijazno hladno. In na glavnem križišču sem zavil desno.

Keltiko že poznamo, zato o njej ne bom pisal kot o biseru, čeprav za tiste, ki jo prevozimo občasno, to nekako je. Sploh če te ne motijo semaforji in če se ti ne mudi. Je že res, tudi meni gre vseh pet semaforjev na živce, ampak kljub dejstvu, da sem vedno naletel na rdečo in se posledično najedel prahu, poglejmo pozitivno – čez nekaj let bo cesta lepo razširjena in bo vožnja potekala hitreje, sploh z avtom. Ker nekaj storiti za kolesarje, bi bilo pač preveč. Okej, ni panike, se bomo prilagodili, kot že tolikokrat.

Mimo Mosta na Soči in skozi Tolmin je švignilo kot namazano, pod Kozlovim robom pa sem si privoščil krajšo pavzo. Razmišljal sem o poti in predvsem o tem, koliko sem jo pozabil. Roko na srce, po selitvi pred tremi leti sem jo čestokrat prevozil, a od zadnjega obiska je minilo kakih sedem, osem mesecev. Saj vem, kje se gre, le v spominu nimam ovinkov, rahlih vzponov in spustov, niti imen vasi. In odlična prilika, da grem obnovit pozabljeno. Snamem dolge rokave in zajašem.

Da ne bo nejasnosti, ne govorim o glavni cesti, temveč o stranski poti skozi idilične in mirne vasice, kjer je danes dišalo po raznoraznih stvareh – po mesu na žaru, palačinkah, sveže pokošeni travi in govedu. Blaznih naporov ni, nekaj manjših vzponov in nekaj spustov, takih, da brez problema dosežeš petdeset, predvsem pa ni vrveža avtomobilov in motorjev. In nekje sredi te poti prvič škljocnem Škota.

Na kratko se spočijem, ker mi dvominutni postanki pač dajejo zagon za naprej in odbrzim proti Kobaridu. Dolga ravnina, kjer Škotove široke gume brez problemov poganjam trideset, nato sedemmetrski vzpon skozi Ladro in spet lahkotnih trideset do Napoleonovega mostu. Slikam še enkrat, nato pa kakih petnajst minut sedim na zidu in opazujem maso turistov, ki niso šli v Poreč, Izolo ali Toskano, ampak so raje zavili v ta severnoprimorski biser.

Preden postane branje dolgočasno, poglejmo k našemu popotniku skozi čas. Na današnjega dneva dan davnega leta 1707 sta se Anglija in Škotska združili v eno državo, poimenovano Združeno kraljestvo Velike Britanije. Na ta dan so čakali mnogi, saj so zadnja sto štiri leta bili združeni le s personalno unijo, kar najhitreje razložim, če rečem, da sta imeli istega vladarja. Ker so vedeli, kaj delajo, jim je šlo dobro, ko pa so se leta 1815 znebili še največje tekmice Francije, so za dobro stoletje zavladali svetu. Potem… no, potem je šlo pa navzdol. Nazaj na ceste.

Vračam se po isti poti in se poigravam z mislijo, kako bi se izognil semaforjem na Keltiki. Seveda se ne pozabim ustaviti ob smaragdni Soči.

Pogled na Sočo…
…in na grafite.

Lahko bi zavil za Poljubinj in skozi Podmelec v Knežo, kar je super varianta, ker ima ta pot določene lepote. V Kneži bi se priklopil na glavno cesto in se na njej zadrževal do Grahovega, kjer bi prečkal železniške tire in začel z vzponom do Bukovega, od koder bi me teoretično čakal le še spust do doma, ampak… Lahko bi, recimo v Bači pri Modreju zavil za Podbrdo in se skozi prej omenjeno Knežo zapeljal do Hudajužne in se po strmem makadamu povzpel do Zakojce, ali kar nadaljeval proti Podbrdu in čez Petrovo Brdo v Zali Log, kjer bi  imel osem kilometrov vzpona do Tuškovega griča in nato samo še spust naravnost do bloka, ampak… Lahko bi celo v Slapu začel z vzponom in mimo Šentviške Gore prispel na Bukovski Vrh in tokrat za spremembo ne bom napisal ¨ampak¨ in dodal treh pikic, ker je brezveze okolišiti. Sam zase vem, da nisem (še) dovolj kondicijsko pripravljen za vzpone in bi ti trenutno iz mene vsaj za dva dni naredili težko hodečo pošast, kar pa nočem. Zato jo uberem po Keltiki, skozi semaforje in prah. Vmes še enkrat za petnajst minut počijem, nato pa zavrtim naravnost proti domu.

Noge so na momente postajale težke in ko so se kilometer pred pumpo pokazale prve dežne kaplje, sem v tem videl priložnost postanka in vedritve, obenem pa še razlog za nakup nečesa osvežilnega. V resnici je bil vse skupaj lažni preplah, a mineralna voda je vseeno sedla.  In potem sem bil doma. Vesel, ker je padla prva stotka.

Objavljeno dne

BREGINJSKI KOT.

Teden po dopustu je bil vsemu navkljub počitniški. Škota sem za nekaj dni postavil v kot, jaz pa odšel v službo, ob popoldnevih pa si polnil baterije na drugačne načine. Nalašč nisem kolesaril, ker sem čutil, da bi ravno ob najboljšem času prišlo do nekakšnega psihičnega odpora. In počitek je bil koristen.

Tako zelo koristen, da sem na dan nedelje vstal ob štirih zjutraj. Nehumana ura in še pred desetimi leti (pa tudi manj) sem ob takih urah prihajal iz nočnih pivskih pohodov. Še sreča, da tega ne počnem več – eno aktivnost je zamenjala druga, bolj zdrava. Kakorkoli.

Napovedanih neviht seveda nisem vzel resno, dokler nisem začutil rahlih bodečih kapljic. Niso bile ravno pogoste in motile tudi niso, medtem ko sem malo čez peto uro užival na prazni Keltiki. Zeblo ni in vse je kazalo na lep in prijetno preživet oblačen dan. Jaz pa zopet brez cilja, ker je tako najlepše. V resnici sem imel načrt, a mi spremenljivo vreme ni dajalo vtisa, da bom na tisti načrtovani poti užival. In ker sem že velikokrat slišal za Breginjski kot, nikoli pa tam bil, sem v Kobaridu zavil levo.

Seveda ni šlo vse tako, kot bi si želel. Do Kobarida sem bolj kot ne trpel. Kar nisem uspel ujeti tistega mojega ritma in kakorkoli sem nastavil prestave, se mi je zdelo, da komaj rinem. Obenem sem kakih deset kilometrov pred Kobaridom vedril pri osamljeni cerkvici in počasi obupoval, češ, če bo tako vreme, grem nazaj domov. Na srečo je po desetih minutah ponehalo in v Kobaridu sem razmišljal o kavi. Eden od problemov je, da se rad zasedim in se potem težko odpravim naprej. Dejstvo pa je, da je ura še zgodnja in da imam cel dan časa. Vseeno si kave nisem privoščil, temveč sem kar zavil proti Robiču. Pa da vidimo te Breginjske lepote. In v Kobaridu je bilo ravno tako kot takrat – kar naenkrat je vse izginilo in od nekje sem dobil moč.

Brez problemov sem požiral klanec proti vasici Potoki in naprej proti Borjani. Ne pomnim, kdaj sem bil nazadnje v teh krajih, a približno eno polnoletnost nazaj sem tu kampiral. In v spominu mi je ostala precej bolj strma cesta. Kakorkoli, tokrat mi sede, da ni prestrmo. Ne vem kako naj se izrazim, a tak klanec, da moraš goniti, pa vseeno ne prideš zadihan na vrh. Kljub vsemu ne trpim, temveč uživam v simpatičnih in majhnih vasicah beneške Slovenije. Vse je tako … Bogu za hrbtom, da bi nekoč v prihodnosti tu nekje kupil majhno hišico in živel mirno ter kvalitetno življenje. Mislim, da je vsem jasno, da nisem človek za velika mesta.

Prihod v Breginj. Vse mirno, vse tiho, kot bi se čas ustavil.

Prihod v Breginj in kratek postanek mi je ponudil čudovite poglede na okolico. Razpotegnjeni Stol na severu in Matajur ter Mija na jugu. Vdihnem. Prisluhnem. Poslušam to blaženo tišino. Neverjetno, biseri Slovenije, medtem ko nekateri iščejo lepoto v tujini. Stvar posameznika, a žalostno, da nekateri bolj poznajo obmorske kraje naše sosede, medtem ko nekaterih domačih krajev ne najdejo na zemljevidu. Sam med tem najdem še nekaj poti, ki bodo razlog za ponovni obisk.

Pogled na Breginj. Hmm, le zakaj so gore gole…

Ker se na napakah učimo, vam danes ponudim en nasvet. Ko si v Breginju in vidiš tablo ”Most na Nadiži”, se nikar ne odpravi v tisto smer, sploh če iščeš ”Napoleonov most na Nadiži”. Zakaj? Ker sem to storil jaz. Asfaltna pot, mnogo slabša od tiste, ki pelje iz Livških Raven na Kolovrat, me je peljala dobre štiri kilometre stran od želene destinacije. Znašel sem se ob igrišču pri stari karavli in nadaljeval še približno pol kilometra, ko sem prišel do spoznanja, da to zagotovo ne bo to. Obrnil sem in zopet mimo karavle proti Breginju, kjer sem, butec, opazil tablo za ”Napoleonov” most. Osem kilometrov je šlo tako, skoraj v nič. Pustimo ob strani, saj jih ne obžalujem, sem vsaj malo narave videl.

V vasico Logje pelje ozka in simpatična cesta. Malo pred njo srečam domačina, ki mi pove nekaj znamenitosti in zanimivosti Breginjskega kota in ”Napoleonovega” mostu. Recimo, da sami tega mostu nikoli niso imenovali Napoleonov in da se je to ime uveljavilo po razpadu Jugoslavije, do takrat (in še sedaj) so uporabljali ime Rimski most. Da je tisti pravi Napoleonov most v Kobaridu (katerega prečkam vedno, ko sem v Kobaridu). Da je okoli leta 1950 bilo takšno deževje, da je most pod vasjo odneslo in je sedaj lesen, medtem ko je pri ”Napoleonovem” mostu voda tekla čez. In kako je pobočje Stola nekoč pogorelo in je še danes golo, medtem ko je na drugi strani bogato poraščeno z drevjem. In še marsikaj zanimivega, žal si vsega nisem zapomnil, pretirano raziskoval po spletu pa tudi nisem.

Pri križišču za Robidišče si privoščim nekaj minut počivanja v senci.

Iz vasice pelje strma in serpentinasta pot, diski pojejo svojo pesem, vse do prej omenjenega lesenega mostu čez Nadižo in takoj nato se začne svinjsko vzpenjati. Kratek vzpon me malenkostno ubije, ura je enajst in sonce se prikaže izza oblakov. Pri odcepu za Robidišče za nekaj minut posedim v senci. Robidišča, najzahodnejše slovenske vasi, tokrat ne obiščem. Spustim se proti Podbeli in na levi ugledam tako imenovani ”Napoleonov” most. Ustavim se in stopim bližje, da bi naredil par slik, a žal se najdejo prepotentni motoristi, ki so se odločili na mostu ne le popiti pijačo, ampak tudi pomalicati. Glede na dostopnost do reke, za moje razmere skrajno nedopustno, zato so se znašli na sliki. V kolikor se prepoznate, vas prosim, da se naslednjič obnašajte lepše. Ni vse vaše. Gledano pozitivno, še en razlog več, da se vrnem nekoč med tednom in v miru raziščem okolico in naredim nekaj primernejših slik.

Ne ravno najlepši pogled na ”Napoleonov” most in vesele motoriste…

… ki so zgolj s svojo pojavnostjo onemogočali boljše slike.

Skozi Podbelo, no ja… od zadnjega obiska približno okoli leta 00, se ni spremenilo kaj bistveno. In navdušen sem, da je temu tako – okolice ne vznemirjajo razne pisane fasade, cesta je pa še vedno tako ozka, vsaj ob vstopu v vas, da se kolo in avto ne moreta srečati.

Lep krog mi je uspel, a pred mano je še lep del poti. Spuščam se skozi Potoke in na glavni cesti zavijem proti mejnemu prehodu Robič. Kar tako, da vidim, kako je. In ni nič drugače, kot na ostalih mejnih prehodih z Italijo – zapuščena stavba ali dve. Sicer na vsaki strani meje tiči ena luštna gostilna, a se vseeno ne ustavim. Drvim nazaj proti Kobaridu, kjer nameravam v meni ljubem lokalu spiti kokakolo in kavo, a je zlodej že zaprt. Namesto tega kar na bencinski pomalicam sendvič in sladoled, čez zlijem en monster ter zavrtim čez tisti pravi Napoleonov most. Sonce nažiga, zato kmalu poiščem prostor v senci in pol ure ležim v travi. Počutim se neverjetno zdelanega. Dobim obvestilo, da pri nas dežuje in žalostno pogledujem v nebo, če me bo slučajno zalilo. Še petdeset kilometrov je pred menoj in nekaj mi pravi, da bom domov prišel suh.

Pogled na Sočo s pravega Napoleonovega mostu v Kobaridu.

Ker pa ne more biti vse preveč lepo, me ob povratku spremlja veter. Kljubujem mu z zadnjimi kanci energije in na Želinu presrečen zavijem proti domu. Ne bom se izneveril tradiciji dolgih poti, tudi tokrat si bom na zadnji pumpi privoščil sladoled. Ne ugriznem enkrat, ko se zlije. Drugo vedrenje danes, dva kilometra pred domom. Pa naj, če že mora. Na srečo ne traja dolgo in nekaj minut kasneje že parkiram Škota v klet. Ves vesel, ker sem naredil dobro število kilometrov in primerno utrujen, ker sem cel teden pavziral.

Skupek: 159 kilometrov in 491 minut.

Opomba avtorja: pri poimenovanju nekaterih hribov in vasi sem si pomagal s spletiščem Breginjskega kota.