Šele letos sem začel kolesariti v družbi, kar je zame napredek. Ne kot specialkarji, ki se morajo med vožnjo pogovarjati, pa s tem ne mislim nič slabega, ampak kot človek, ki v družbi odkriva nove kraje. Večinoma se med vožnjo brigamo bolj zase, na postankih pa kakšno rečemo, pa se ustavimo na kosilu, pa na sladoledu, pa take pa to. Tega, dokler sem kolesaril sam, nisem ravno čestokrat počel.
Tokratna trojica, katere član sem bil, naj jo ljubkovalno, prikrito in povsem realno poimenujem žmm, se je malo čez sedmo zjutraj v Kobaridu stegnila iz avtomobilov, pripravila kolesa in jo mahnila. Jaz vodič. Vodič, ki je v prvih treh kilometrih zgrešil pot in nato rahlo nejevoljen nadaljeval po glavni cesti. Aja, že vnaprej se opravičujem, ker je slik bolj malo, bom pa zato radodarnejši z besedami.
Zavrteli smo pedala proti Breginju. Sama pot ni naporna, čeprav se nenehno na rahlo vzpenja. Vroče še ni, energije je še dovolj, vsi trije smo tam prvič. No, z izjemo mene, pred leti sem pot resda prekolesaril, a se v samem Breginju odločil za krajšo opcijo. Je pa redno tlela želja, da se odpravim tudi tja čez. Kakorkoli, nad Breginjem naredimo krajšo pavzo, pojemo čokoladico, nekaj slik in znova zajašemo kolesa po cesti, ki bi se lahko imenovala ¨petdeset odtenkov sive¨, saj je nekje res siva, potem ji sledi nekaj novejših sivih zaplat, vmes nekaj črnih in še dokaj svežih, pa spet…skratka, pejte pogledat.
Končno dosežemo vrh, čeprav ne vem česa in pot se začne spuščati proti Mostu na Nadiži, ki ga Italijani imenujejo tudi Ponte Vittorio. Le za trenutek postanemo, jaz pogledam na ročno navigacijo. To si redno pripravljam na listke, da varčujem z baterijo na telefonu. Ipak je nimam kaj koristiti, sem še eden tistih redkih, ki na kolesu ne uporablja nobene aplikacije. Ajde, zavijemo levo. Na momente strmejši klanček, ne pa ravno pretirano strm, nas pripelje v idilično vasico Prossenicco (Prosnid). Vzamemo si nekaj časa za fotografiranje.
Od tam nas čaka, kot kaže ročna navigacija, osem kilometrov do naslednjega odcepa na levo. Že malo trpim na vzponu. V nekem momentu posežem po dodatkih, zalijem z vodo in neko osvežilno pijačo ter trmasto pritisnem na pedala. Ž se že malo upočasnjuje, klanec pač zdeluje. M nadaljuje kot najbolj pripravljena oseba v ekipi. Jaz pa samo uživam. Nejevolja, tista iz samega začetka, je minila. In komaj se je cesta malo zravnala, nas je čakal še en malenkost hujši klanec proti vasici Porzus (Porčinj). Tam smo se ustavili, ne ravno v vasi, ampak tik nad njo, pri Madonnini Del Monte Carnizza pod Toplim Vrhom. Zakaj je Madonnina tam, nismo uspeli ugotoviti. Če bi vedeli, da je Porčinj znan po dveh dogodkih, bi ga zagotovo obiskali. Eden je ta, da se je tam takrat desetletni deklici prikazovala Marija, nekje leta 1855, drugi pa spada v leto 1945, ko je enota komunistično usmerjenih partizanov pobila osemnajst partizanov katoliško-liberalne enote Osoppo.
Od tam naprej je šlo kot namazano. Kako ne, saj se je cesta spustila in v vsej svoji ozkosti bila videti bolj kot steza. Diski so delali na polno, smrdelo je po gumicah. Logično da smo se spustili na polno, naveličani tistih vzponov. Poseben občutek je, ko si na neki cesti prvič, ker ne veš, kaj te čaka. Skratka, tako je letelo, da smo v enem momentu skoraj pozabili, da bi morali pri kapelici svetega Antona zaviti proti Sloveniji. Nič postanka, samo spust in ravan, dobrih pet kilometrov do mejnega prehoda s Slovenijo, kratek vzpon in že smo v Robidišču.
Po takšnem kolesarjenju pa že pripada nekaj hrane, kajne? Eni smo si privoščili friko s polento, drugi njoke z divjačino, tretji ovco, vsi skupaj pa enormne količine radenske. Ni kaj, človek postane lačen. Nato je kakšen kilometer bolela rit, ampak vsaj klancev ni bilo več. Sledil je le še spust do Napoleonovega mostu in do Podbele, kjer sem si privoščil še en spodrsljaj. Da bi se izognili asfaltu in še enemu vzponu, sem izvohal kolesarsko pot ob Nadiži, ki pa nam ni preveč ustrezala. Resda je nudila precej sence in tudi nekaj možnosti, da bi parkirali kolesa in se vrgli v reko, obenem pa tudi nekaj blesave podlage, da se je na momente kolo samo od sebe ustavilo. Nobenemu od nas ni bilo pretirano všeč. Smo pa vsaj videli, kje se pride zopet na glavno cesto in vsaj kakšen od udeležencev bo nekoč ta odcep uporabil za parkiranje, ko se bo hotel namakati v Nadiži.
Sledilo je le še kolesarjenje po glavni cesti do Kobarida, kjer smo si privoščili sladoled, nato pa naložili kolesa in šli vsak na svoj konec. Nabralo se je dobrih 66 kilometrov, za kar smo porabili nekaj več kot pet ur. Bilo je vredno, bilo je fajn.
