Objavljeno dne

DAN 75: TROMEJA.

Prišel je dan, ki se ga nisem najbolj veselil in prav zato sem ga hotel preživeti kolikor se da lepo in dobro. Zadnji dan dopusta, namreč. Ob zajtrku sem razmišljal, česa vse še nisem videl in prišel do zaključka, da bi lahko bil še kak teden v Kranjski Gori in kolesaril po bolj ali manj znanih biserih.

Utrnila se mi je ideja za Tromejo. Na hitro sem prebrskal splet in zaznal, da je izredno priljubljena krožna pot, ki se začne v Ratečah in konča v Podkorenu. Zaznal sem tudi, da večina kolesari v opisanem vrstnem redu. Okej, jaz ne bom.

Tako se vzpnem skozi Podkoren, na da bi prav dobro vedel, kje sploh sem in z nekakšnim občutkom, da sem se izgubil. Ni me sram priznati, utrujen sem že navsezgodaj in klanec me ubija. Če ne bi bil trmast kot oven, bi odnehal, a nekaj me vseeno žene naprej. Sploh, ko zagledam modro tablo, ki kaže smer proti Tromeji. Takrat sem pomirjen. A vseeno nadaljujem proti Korenskemu sedlu, zgolj zato, ker nisem še nikoli bil. Pa čas imam, saj sem na dopustu…

Po dveh letih je Škot zopet blizu Avstrije.
Občasno zmeden, v času nastanka fotografije pa niti malo…

Na kratko, nič zanimivega. Na parkirišču v senci pojem čokoladico, na kateri je pisalo ¨zmeden¨. Prav zato sem jo kupil. Ker obstajajo trenutki, ko ni bolj zmedene osebe od mene. Kdor me pozna osebno, bi to znal potrditi. Kakorkoli, vrnem se do modre table in zavijem ostro desno na makadamsko pot. Po nekaj vrtljajih je okoli mene vse tisto, kar sem rabil – mir in tišina. Idealno za čiščenje možganov, če le ti ne bi bili zaposleni z drugimi stvarmi, natančneje z okolico. Pustimo ob strani dejstvo, da večji del poti poteka skozi gozd in zato ne nudi ravno obilice razgledov, kadar pa se odpre, so oči presenečene. Meni, osebno mnenje, je ta dan več pomenila senca, vsaj dokler nisem prišel do naslednjega križišča in zopet zavil ostro desno v klanec. Potem sem se ukvarjal z drugimi stvarmi.

Če je nekaj, kar me vleče h kolesarjenju, potem so to take poti…
… in taki razgledi.

Seveda ne vem, koliko časa sem porabil do vrha, ampak to ni tako zelo pomembno, ker sem na poti užival. Tako rečem danes. Četudi so bile noge utrujene in sem v kakšen klanec bolj trpel, kot pa užival. Ampak to je prednost, naj bo pot še tako težka in strma, si na vrhu poplačan z lepim razgledom. In to sem tudi bil.

Peč ali Tromeja je 1508 metrov visok vrh, ki se nahaja na tromeji med Slovenijo, Italijo in Avstrijo. Večje število spominskih obeležij v treh jezikih se nahaja na vrhu, ampak to me ni toliko zanimalo. Ker sem hotel nagrado, hotel sem razglede. In dobil sem jo. Na Ziljsko dolino in na mogočni Dobrač. In na koroška jezera in gozdnat hrbet Karavank.

Mogočni Dobrač.
Pogled na Ziljsko in Zgornjo Dravsko dolino.

Ko se naužijem lepot, se odpravim na počitek h koči. Dreilandereck Hutte se nahaja na avstrijski strani grebena Karavank in kot je v navadi, ko prestopiš mejo, nihče ne sliši slovensko. Najprej naročim kavo z mlekom in brezalkoholno pivo, ko pa me je natakar čudno gledal, sem raje preklopil na angleščino. Toliko lokalpatriota pa je v meni, da najprej poskusim v svojem jeziku. Dasiravno to ni blog, kjer bi izzval kakršnekoli medsosedske spore, ampak pivo je pa tako sedlo, da sem naročil še enega. In cena je bila še vedno nižja, kot v Italiji.

Ker gre za krožno pot, sem za spust ubral smer proti Ratečam. Zdela se mi je dobra poteza, ker je slednja pot bolj strma. Ampak, zakaj bi šlo vse dobro, če se lahko nekaj pokvari. Omenil sem že, da sem tistega dne po spustu z Vršiča peljal zavore na servis. Ploščice so drsele po diskih in kolo se je prav počasi ustavljalo. Da si boste lažje predstavljali, zamislite si, da vam kratko šalo pove Zoran Predin. Ko on začne, jaz pritisnem ročice in ko on konča, se kolo ustavi. Redki so, ki jim zaupam kolo v servis in še največ sem sposoben narediti sam. ustavim, vzamem imbus in z enim vrtljajem približam ploščice diskom. Na obeh kolesih. Zadostovalo je za kakšen kilometer, nato ponovim. Ni problem v tem, da se ne bi ustavilo, ker po ravnini je delovalo povsem zadovoljivo, na spustu se pa res nisem počutil varno.

Čeprav je rahlo pihljalo, vročina ni popuščala. Na pumpi sem spil še enega brezalkoholnega, nato pa se zaradi relativno zgodnje ure odpravil še do Trbiža. Zamikala me je pot proti Avstriji, pa sem šel malo pogledat. Kdor pozna Pontebbano, bo vedel o čem teče beseda. Idilična kolesarska pot, malo gor, malo dol in brž prideš do Kokove, prvega kraja Kanalske doline. Zgolj še nekaj vrtljajev me loči, čeprav jih je nekaj več, pa sem v Avstriji. Pot postane lepša, predvsem pa ravna. Zapeljem se še do Arnoldsteina, po naše Podklošter. In tam sem zopet uzrl Dobrač. Nekaj me je kar vleko naprej in z velikim veseljem bi nadaljeval, ampak čakalo me je približno 23 kilometrov povratka. Poleg tega bi se rad vsaj malo naspal, ker jutri bo naporen dan…

Dobrač še enkrat.

Nadaljevanje preložim za nedoločen čas, napolnim bidone s svežo vodo in obrnem proti Italiji. Vmes še enkrat obrnem na kolesarski poti, da posnamem tole sliko.

V sobo se vrnem pozno zvečer, utrujen in hkrati zadovoljen. Vidim samo še tuš in posteljo.

Objavljeno dne

DAN 74: KOČA ZACCHI.

Najprej je sledilo neprijetno opravilo – odjava iz apartmaja. O njemu ne bom izgubljal besed. Ker nisem razvajena rit, me nekatere stvari niti niso motile, dejstvo pa je, da za tako ugodno ceno ne bi dobil nikjer prenočišča. Od vsega so mi bile najbolj pomembne tri stvari: da imam kje spati, da se imam kje umiti in da je Škot na varnem. Kakorkoli, ker sem letos kar malo okleval z rezervacijo, sem bil na koncu kar malo razočaran, ampak ni panike – dobil sem sobo v bližnjem gostišču. Tako sem se tistega jutra preselil zgolj za dobrih trideset metrov.

Ni mi zmanjkovalo idej za obiskovanje domačih biserov, a hotel sem pokukati čez mejo. Tako sem v poznem dopoldnevu zavrtel proti Ratečam in kmalu za mejo z Italijo zavil zopet proti Belopeškim jezerom. Ta izraz je še najbolj uporabljan, sicer ju poznamo tudi pod imeni Mangartska, Fužinska in Klanška jezera. O tem je na spletu napisano dovolj, tako da ni potrebno na tem mestu ponavljati že znanega.

Na samem parkirišču sem za nekaj minut postal in občudoval race, nato pa pognal po lepi makadamski poti. Že na začetku zapornica in tabla z opozorilom, da sprejemajo samo gotovino. Nato se začne vzpon. Najprej gre zlahka, potem malo težje. Vem, bolj pripravljenim to ne predstavlja težav, sam pa sem kar težko sopel. Imam razloge – zadnje tri dni sem delal nekje med 50 in 90 kilometrov dnevno in veliko vzponov, zato so bile noge že malo utrujene. A imam horoskopsko trmo in ne odneham kar tako. Sem pa med potjo veliko počival. Občasno je ob poti postavljena klopca, pa nisem izkoristil ravno vsake.

Serpentinasta pot mi je odpirala čudovite poglede na Mangrt in Visoko Ponco in kljub vsemu bi lagal, če bi rekel, da nisem užival. Velikokrat nisem prepričan, a take poti mi dajo vedeti, da sem si izbral krasen hobi. Ker sem imel čas, sem razmišljal o vsem mogočem in tako so misli zatavale tudi k trenutnemu finančnemu stanju in telo je hrepenelo po pivu. Ni mi dalo miru in na enem od ovinkov sem ustavil in preveril stanje v denarnici. Seveda, zjutraj sem plačeval apartma, bil v trgovini, na bankomat sem pa pozabil.

Na enem od počivališč si sendvič razdelim z veverico, ki je prav nič boječe skakljala kak meter proč, nato pa zopet zagrizem v klanec. Za spremembo ne makadamski, ampak betonski. Strm je in kdor si je izmislil tam betonirati, bi moral biti nagrajen s kakšno skromno nagrado, recimo s pokalom za domislico leta in nekaj golaži letno v katerikoli planinski koči. Pot sicer nudi veliko sence, a menda je bil to najbolj vroč junijski dan, kar sem sicer občutil.

Rifugio Zacchi ali po naše koča Zacchi leži na 1380 metrih nadmorske višine in je izhodišče za pristope na vrhove Ponc iz italijanske strani. Kljub temu, da sem prebral mnogo negativnih komentarjev o postrežbi, sem upal na najboljše. Ne vem kakšni ljudje pišejo te komentarje in ali so sploh resnični, a sam sem dobil prijazen pozdrav in nisem se še dobro namestil na sicer neudobnem stolu, ko je že bila natakarica pri mizi. No, pa dajmo po resnici o mojem finančnem stanju. Veliko pivo se mi je s ceno petih evrov sicer zdelo drago, a ga bi plačal, konec koncev sem ga zaslužil. Žal pa sem iz denarnice napraskal zgolj tri evre, kar je zadostovalo le za mali krigl. Mogoče mi bo to šola za naprej.

Koča Zacchi.

Med spustom zopet ugotavljam, da so mi zavore popravili zgolj zasilno in ne delujejo v skladu z mojimi željami. Res pa je, da delujejo in dokler je tako, je vse v najlepšem redu. Popoldne se odločim preživeti v družbi ob neznanem številu brezalkoholnih piv, ki so bile zaslužene, proti večeru pa jo mahnem do Jasne, kjer sem se zaklepetal s Kosobrinom.

Klepet s Kosobrinom.

Sledila je še večerja v Lačnem Kekcu, nato pa prenočevanje v novi nastanitvi.

Objavljeno dne

DAN 72: VRŠIČ PO STKP.

Ne glede na stopinje v apartmaju in ne glede na neznano ležišče, sem spal kot ubit in se zjutraj zbudil spočit, kar je za osebo, ki je večno utrujena, svojevrsten dosežek. Vase sem spravil nekaj napolitank in čokoladnega mleka, nato pa zavil najprej v center na pravo kavo in nato proti Jasni.

Med celotnim dopustom nisem imel planirane niti ene poti, razen današnje. O vsem sem se odločal zvečer pred spanjem ali zjutraj, tik pred štartom. A tale, tale je bila v seznamu želja že nekaj časa. Vršič je namreč ena izmed tistih poti, ki mi nekako ne pomenijo veliko, a se tradicionalno vsaj enkrat letno zapeljem čez. Do sedaj sem ga obiskal trikrat, enkrat iz Kranjske Gore, dvakrat iz smeri Bovca. In danes, če bo vse po sreči, bo osvojen še po STKP.

Najprej o tem: slovenska turnokolesarska pot je speljana tako, da lahko prevoziš celotno Slovenijo po hribih in dolinah, predvsem pa po makadamu, obenem pa si v objemu narave in stran od prometa. Sicer so odseki, kjer moraš voziti po asfaltni cesti in po prometno zasičenih poteh, a tega je v bistvu malo.

In tako sem pred mostom čez Veliko Pišnico zavil levo proti Krnici. Celotna pot je makadamska, na momente celo strma, tako zelo, da sem nekaj metrov kolo porival ob sebi. Ampak trenutno to ni važno, saj so se pred menoj odpirali pogledi, ki so mi vedno znova jemali sapo. Moje skromno mnenje je, da se premalo zavedamo, kakšne bisere imamo in to zgolj zato, ker ne moremo z avtom do njih. Veliko lažje je biti v koloni na avtocesti, se uleči na prenatrpano plažo v Savudriji in zvečer bentiti po družbenih omrežjih, kakšna gužva je bila. Pa nočem izzvati konflikta.

Prvi del poteka ob Veliki Pišnici.
Bilo je prav prijetno hladno…
…in odpirali so se čudoviti pogledi na okoliške gore.

Do Krnice sicer nisem zavil, sem se pa za kratek čas ustavil v Malem Tamarju. Očarljiv razgled na gorovja nad Krnico, ni kaj. Še kratek strm vzpon in zopet sem na Vršiški cesti. Prometa je bolj malo, a pričakujem, da ne bo dolgo tako – praznik je, ura pa še zgodnja. Še prekmalu bodo cesto zasuli motoristi, turisti in ovinkov ter kamperjev nevajeni vozniki le teh. Če bo kdo poskušal, na Vršiško cesto se priklopiš malo pred tretjim ovinkom in nadaljuješ po njej vse do Tonkine koče.

Večina drugega dela poti poteka po takšni podlagi.

Tam zavijem levo in počasen vzpon se začne po lepi in mehki podlagi. Nikjer nikogar, le nekaj planincev se spušča. Na eni od serpentin še slišim hrup iz glavne ceste, ki kasneje izgine in objamejo me zvoki narave. Počivam in se prepuščam brezdelju. Pa nadaljujem, na nekaj odsekih potiskam kolo poleg sebe, a ne zaradi vzpona, ampak zgolj iz lastne varnosti. Zopet se ustavim, občudujem Ajdovsko deklico, naredim nekaj slik in pomalicam čokolado. Mimo gre kakih trideset avstrijskih kolesarjev, vsi prijazno pozdravijo in mahajo. Všeč mi je. Všeč mi je to, da pridejo tujci opazovat našo naravo. Všeč mi je pot, ker je stran od živčnih voznikov avtomobilov in ker se na njej počutim varno. Všeč mi je, ker so na njej kulturni kolesarji, ki ne odlagajo smeti v naravo. Seveda ne gre metati vseh v en koš, a na samem vzponu nisem videl ob strani niti ene smeti, pa četudi bi bila, bi prej sklepal, da jo je nekdo izgubil, kot pa namerno odvrgel.

Pogled na Ajdovsko deklico.

Kot bi mignil, sem bil pri Poštarskem domu, kjer cesta postane široka, nato pa sledi strm spust proti Tičarjevemu domu. Tam sem sicer nameraval pojesti štruklje, a ostalo je pri kavi in kokti. Za primerjavo, plačal sem deset centov več, kot včerajšnje pivo pri Belopeških jezerih.

Po protokolu mora biti foto dokaz.

Spustil sem se po glavni cesti in prišel do zaključka, da z zavorami ni vse tako, kot bi moralo biti, zato sem v popoldnevu zapeljal kolo k bližnjemu serviserju, sam pa odšel na brezalkoholno pivo. Močno odsvetujem pšeničnega Paulanerja. Niti njihovi navadni piri mi niso ravno dobri, brezalkoholni je pa še toliko slabši.

Objavljeno dne

DAN 71: KRANJSKA GORA Z OKOLICO.

Kljub dejstvu, da grem na dopust, je bilo preklemansko težko vstati. Ne bom okolišil, imel sem mačka. Skoraj bi lahko izpodbil tisti znano reklo, da nikoli ni dan potem tako hudo, kot je bilo dan prej luštno, a v meni je še vedno ravno toliko žurerskega duha, da bi ta izjava pomenila konec mojega večernega druženja ob vrčku ali več. Kakorkoli, muka mi je bila peljati nahrbtnik s seboj in čeprav sem pred leti že prekolesaril Slovenijo z nahrbtnikom, se tega početja ne poslužujem več. Še več, če bi dobil drugačno nastanitev, bi brez problema vse osnovne potrebščine spakiral v torbe na kolesu.

In tako sem v ranem jutru zavrtel proti Postaji, v strahu, da bom mogoče vseeno moral nadaljevati z nahrbtnikom. Pri Slovenskih železnicah namreč nikoli ne veš. Na tem mestu lahko potrdim izredno prijaznost, saj so mi pomagali naložiti kolo in je celoten proces potekal prav tako, kot bi moral vedno. Mirno sem sedel na vlak, se razkomotil, potegnil zaveso na polovico in v poldremežu spremljal okolico. Do neke točke, kjer se je na vlak zbasalo šestnajst čeških kolesarjev, ki so imeli blazno željo sedeti skupaj. Pregovarjali so me, da se presedem, a se nekako nisem pustil. Da bi se jaz presedel samo zato, da bi oni lahko sedeli skupaj in glasno klepetali, kot sicer vseeno – ne, to ne bo šlo. Kasneje mi je bilo žal, da se nisem, v drugi vagon. Poleg mene sta se nagrmadila dva modela okoli Abrahamovih let, eden je odpel majico, da je razkazoval svoj pivski trebuh in zlato verižico. Še več, bilo mu je zatohlo in je po celotnem vagonu odpiral okna, višek pa je doseglo, ko je dvignil zaveso, da mi je sonce posijalo direkt na fris. Sekundo kasneje sem zaveso spet spustil in mu namenil tak pogled, da, kot bi rekel Mlakar, bi še medvedu storlo utečt.

Čakanje na vlak…

Z Jesenic sem nadaljeval po krasni kolesarski poti, vmes poklical oddajalko apartmaja in slikal. Čeprav realno, do Mojstrane ni kaj slikati. Tam pa me je pričakala tako lepa kolesarska steza, da bi lahko na njej preživel ure in ure. Sicer sem jo nekoč že prevozil, a nad lepimi in dobrimi stvarmi sem navdušen vedno znova in znova.

Apartma sem prevzel dve uri pred dogovorjeno uro, se udobno namestil in samo malo legel na posteljo. Dve uri kasneje sem bil kot nov in rekel sem si, alo, nisi prišel na dopust spat. Naj povem, odkar sem bil nazadnje na dopustu, tistem pravem, da bi nekje bil nekaj dni, sta minili dve leti. Zato sem se letošnjega dopusta izredno veselil, četudi sem se spomnil in organiziral malo pozno. Še tako pozno, da so mi šele v ponedeljek sporočili, da ima drugi ponudnik nočitev prosto in lahko podaljšam za dva dni. In ker sem človek, ki morja ne rabi več kot en dan, sem jo mahnil v pristni biser, Kranjsko Goro.

In tako sem po dremežu zopet zajahal Škota in jo mahnil do Trbiža. Prekrasna kolesarska pot (ki jo bom podrobneje opisal v kakšnem od prihodnjih zapisov) do Rateč poteka po ravnini, ko pa vstopiš v Italijo, začne rahlo padati. Vmes enkrat prečkaš cesto, ki po mojih domnevah ni ravno prevozna, dejansko pa verjetno je, ker pelje do Belopeških jezer, nato pa prideš na križišče, kjer te usmerjevalne table napotijo proti Avstriji ali proti Trbižu in naprej proti Žabnicam, Ovčji vasi in drugim krajem. Na urejenem počivališču sem obrnil in med povratkom videl tablo za Belopeška jezera. Ni kaj, grem pogledat, ker nisem bil še nikoli. Tisti kratek vzpon do prvega jezera me je sicer malenkostno utrudil, a vseeno sem hotel še videti še drugo. Manjši spust in že sem bil na parkirišču. Zluštal se mi je pir, ki je bil sicer zaslužen, po vseh teh kilometrih. Ne samo da sem dobil neko vodeno tekočino, ki je bila bolj podobna kakšni drugi tekočini, še cena je bila tako zasoljena, da bi ga po urni postavki služenja denarja moral piti vsaj petdeset minut. Na koncu sem natočil še vodo, ob kateri je bil nek napis v italijanščini, a sklepam, da je bila pitna.

Prvo Belopeško jezero.
Drugo Belopeško jezero.
In zanič pivo.

In ker je bila ura še vedno zgodnja, sem jo mahnil še v Planico.

In s temo zaspal v pretirano toplem apartmaju.

Objavljeno dne

DAN 62: POBEG V NARAVO.

Teden se ni dobro začel. Po tistem, ko sem v nedeljo prekolesaril ščepec več kot sto kilometrov povsem nezahtevne ture, me je začelo boleti levo koleno. Nepričakovano, kot vedno. To se mi je sicer v preteklosti že zgodilo in v zgodovini vseh mojih kolesarjenj je bilo to edinkrat, da sem klical prevoz. Takrat me je pobrala prijateljica, za kar ji izrekam večno hvaležnost.

Tokrat je bilo drugače. Prišel sem domov, pojedel običajne stvari, ki zmanjšujejo bolečine v mišicah, nato pa je začelo. Brez kakega opozorila. Moralo bi obstajati nekaj, da bi te opozorilo vnaprej, kot recimo starejši avti, ki en mesec slabo vžigajo, medtem zbereš denar, kupiš akumulator in ko ne vžge več, zamenjaš.

Sanjal sem normalno hojo po stopnicah. Sanjal sem jo po ravnem, da o počepih sploh ne govorim. Da bi kolesaril, mi na kraj pameti ni padlo, a če sem se že odločil o vsakodnevni aktivnosti, sem tri dni mukoma zavrtel kak kilometer ali dva na sobnem kolesu. Mazila in obkladki so pomagali bore malo, roko na srce. Potem sem se spravil na eno kolesarjenje, naslednji dan na drugo, žal neuspešno, tretji dan pa…

No, tretji dan nisem niti razmišljal o kolenu. Bolečin ni bilo in to je bilo najvažnejše. Želel sem si pravi pobeg, nekam stran od ljudi, od tegob, od vsega. In kje bi se boljše počutil, kot v naravi. In v klancih. Želje so najbolj izpolnjene, če si jih izpolnim sam in sonce je že krepko grelo, ko sem malo čez enajsto zavrtel proti Kladju. Naj povem, prelaz Kladje je en tak simpatičen vzpon, ki je z ene strani bolj priljubljen, z druge strani pa se pot vleče in vleče, kot da ji ne bo nikoli konca. Pravzaprav ni tako zelo hudo, ko ga nekajkrat prevoziš. Je pa res, da s katerekoli strani ga osvajaš, ko si enkrat na vrhu, ti kakih deset kilometrov ni treba zavrteti.

Sam pa sem ubral drugo pot. Ko sem bil na vrhu, mi ni še bilo do spusta, kje pa, saj se še ogrel nisem. Zavil sem ostro levo mimo hiš in proti Ermanovcu. Pot mi je znana, saj sem jo pozimi osvajal peš. Le da sem se tokrat veliko več ustavljal. Zatorej, naj se na tem mestu ustavim s pisanjem in nalepim nekaj slik pomirjujoče narave in razgledov.

Vzpon na Kladje.
Nekaj kubikov jih pa je…

Ko sem se nagledal teh lepot in kako uro počival v prijetno hladni senci, sem se spustil skozi Staro Oselico in na Sovodenj, kjer sem si privoščil kavo, nato pa jo zopet mahnil čez Kladje domov. Kaj naj rečem, užival sem na polno. Tudi na spustu s Kladja, kjer cesta bolj spominja na adrenalinski park.

Senca v križišču, kjer sem počival.
Spust proti Stari Oselici.

Tistega popoldneva je pivo v mestnem jedru sedlo kot še nikoli.

Objavljeno dne

DAN 61: ČE NE GRE, NE GRE.

Razčistimo nekaj: blogi so kot filmi. Sploh kot filmi, ki niso posneti po resničnih dogodkih. Vse je lepo, vse je kot bi bilo izmišljeno, kot plod bujne domišljije. Vsa čast tistim, ki svoje življenje skozi bloge predstavljajo na tak način, jaz zagotovo ne bi zmogel. Ni problema, lahko pišem kako je vse super in fino fajn, ampak potem to nisem več jaz. Potem berete nekoga drugega. V svojih zapisih hočem biti realen, krut, če je to potrebno. Brez olepševanja, brez laži. Ker vem, da me lahko bere tudi kdo, ki bi rad kolesaril, pa mu to ni omogočeno. Ker vem, da so preko mojih zapisov nekateri z mislimi na kolesu in na istih cestah in jim gre tako, kot gre meni.

Fura z Deželakom dan prej je bila posebna izkušnja. Obžalujem le to, da sem doma pozabil števec. Tako sem bil primoran v moji evidenci kilometrov in temu namenjenega časa pustiti prazno polje. In če ne bi šlo za dober namen, bi me to še nekaj časa žrlo, tako pa sem je zamahnil z roko in si rekel, da očitno mora tako biti.

Dan kasneje sem si želel izpolniti željo in se podati na vzpon, ki ga imam že nekaj časa v načrtu. A ker je bilo tako lepo spati, sem budilko preprosto ugasnil in potegnil dremež tja nekje do človeku prijaznejše osme ure. Nato sem počasi pozajtrkoval, nekaj časa razmišljal, kaj sploh bi in se odločil izpolniti vsaj polovico želje. Da ne bo preveč nadležno, naj opišem to željo.

Mangrtsko sedlo. Od doma. Tako kot lani Vršič, štart od doma, kjer bi bil tudi cilj. Pustimo ob strani, Mangrtsko sedlo sem nekoč že osvojil, a mi ni ostalo v preveč lepem spominu. In sem se odločil tokrat povzpeti nanj v enakem stilu, kot takrat – štart v Bovcu, le da me je takrat bolel zob in so mi v bližnji lekarni prodali tableto, ki me bo zagotovo odrešila muk. No, saj me tudi je, a mi povzročila druge. Ostalo ni važno.

Tako sem nekje okrog enajstih snel Škota z avta, ga opasal s torbami in zavrtel proti Logu. Takoj sem čutil. Nekaj ni bilo okej. Čeprav so me od samega začetka tedna pestile bolečine v kolenu, jih tokrat ni bilo čutiti. Saj sem vedel, vse možne žavbe niso kaj prida pomagale, treba je bilo le sesti na kolo in iti. Ampak tokrat ni šlo. Pa sploh ne pripisujem krivde vremenu – že res, da je bilo tega dne pasje vroče, a bilo je nekaj drugega, kar me je zaviralo. Kaj, ne vem niti sam. Mimo Kluž je še šlo, nekaj časa sem se prepričeval, da je vse v glavi, da bom zmogel, da si le domišljam. A ni šlo.

Pogovor s samim seboj je bil sila naporen. Ustavil sem se v senci in debatiral. Jaz in moj ego. Pojdi naprej. Ne grem. Daj, pojdi, nič ti ni. Ne počutim se v redu, stari, štekaš? Ne, počutiš se odlično, močan si, ti zmoreš to. Ne, ne grem, to je to. Daj, ne vdaj se, sedi na kolo in zavrti. Ne, ne grem, zajebi vse skupaj, zdaj grem nazaj proti avtu. Daj no, pojdi naprej.

Da bi se bolj fokusiral na sam podvig, sem škljocnil eno lepo sliko. Pa ni pomagalo. Horoskopska trma se ni vdala, silila je domov in nikamor drugam. Vseeno sem se zapeljal še kak kilometer, ravno toliko, da se lahko reče, da sem bil v Logu. Nazaj grede sem se ustavil pri Klužah, pomalical banano in frutabelo ter se malenkostno zrelaksiral v senci. Nato sem odvrtel nazaj proti avtu, naložil Škota in odšel domov.

Kasneje sem razmišljal, da to očitno ni bil moj dan. Razloga za ta neuspeh ne poznam. Že res, da sem ponoči slabo spal, a to ne bi smelo biti krivo, ker čestokrat slabo spim. Moral bi biti razočaran in nekaj časa sem celo bil. Pa sem si rekel – življenje ni tekma. Ni treba vsak dan narediti toliko in toliko kilometrov in toliko in toliko ur preživeti na kolesu. Pojdi, ko začutiš potrebo. Pojdi, ko hočeš uživati.

In točno to je bilo to. Preprosto nisem užival. In ker nisem užival, je bila vdaja edina pametna rešitev. Bo pa naslednjič slajše. Ker v življenju ne štejejo le zmage, ampak tudi porazi