TURA 2: OKROG POREZNA.

Nedeljsko jutro je bilo povsem drugačno od sobotnega popoldneva, ko sem sprejel vabilo in če ne bi bil mož beseda, bi odpovedal in nadaljeval s spanjem. Zunaj je bilo namreč oblačno in niti malo me ni vleklo ven. Pa sem vsemu navkljub nadel pohodne hlače, obul gojzarje in spakiral malico to go v nahrbtnik.

Med čakanjem na vodiča, sem se poigraval s slikanjem zaspanih cvetic…

Dobila sva se na Razpotju in brž krenila mimo Podgozdarja, zaobšla Kopo in se na Vršah spustila v bunker. Menda jih bolj malo ve za to, po besedah vodiča.

Vhod v bunker…
… in kapniki v njegovi notranjosti.

Nadaljevala sva nekaj metrov v rahel klanec, meni znan z vsake letošnje odprave na Porezen, se ustavila na lepi razgledni točki, nato pa mimo Šasa po ozki stezici vse do Medrc, kjer se odločiva nadaljevati po meni neznani, a že večkrat ogledovani mulatjeri.

Dobro vidna smer po mulatjeri.

Steza je lepa in ravna, vzpona praktično ni, razgledi pa vredni več postankov. Sproščeni klepet, rahel hladen vetrič nama kuštra brade, možgani so na paši, noge pa v enakomernem ritmu rinejo naprej, naprej. Malo pred širšo potjo, ki pripelje iz Otavnika, se posedeva na kamne, ki sva jih prej obložila z anoraki in užijeva dobrote, vodič suho klobaso izpod svojih rok, jaz pa sendvič, ki sem ga zjutraj mimogrede kupil na pumpi. Mimo se vzpne nekaj ljudi proti vrhu, nekaj trenutkov kasneje jih peščica pride dol, kar tako se iznenada pojavi gorski kolesar, a vseeno vidiva manj ljudi, kot sva jih pričakovala. Konec koncev, tudi šla sva nalašč po takih poteh, da se izogneva množici.

Le še kakih pet minut hoje in odpre se nama prekrasen razgled.

Pogled na desno nama prikaže strm vzpon do koče in vidiva njeno streho, a pot naju tokrat vodi po meni neznanemu terenu. Ustreza obema. Žal pa lepa in široka pot kmalu postane stezica, polna z listjem pokritega kamenja in podrtih dreves. Prej prijetna hoja z dobri tempom, nenadoma postane mučenje z dobršno mero previdnosti. Na srečo ne traja predolgo, saj kmalu pristopicava na Trtensko planino, kjer poiščeva stezo proti Pohoškemu kupu. Hoč izpustiva, saj sva že malo utrujena od poti, poleg tega ne bo prav nič narobe, če se nanj povzpneva kdaj drugič.

Lepa in ravna pot, ostro oko bo ujelo tudi streho koče na Poreznu.
Četudi na sliki deluje steza lepa, v resnici ni tako zelo…

Pohoški kup, ki ga večina imenuje kar mali Porezen, stoji kakih dvajset minut hoje od koče na Poreznu proti Petrovemu Brdu. Ogledava si staro kaverno, nato pa le kakih deset minut hoje stran znova počivava na skalah, zreča v hribe, ki sem jih prehodil pred tednom dni, opazi se celo tista kaverna s teraso.

Kaverna na Pohoškem kupu oz. malem Poreznu.
Od daleč opazim teraso pri kaverni pod Lajnarjem,ki sem jo obiskal pred tednom dni.

Končno sledi tudi malo spusta, četudi po brezpotju. Prispeva na Konjsko brdo, pot nama prekrižajo dve srni, midva pa kmalu pristaneva na novi in široki cesti. Ta je na začetku zanimiva, saj naju vodi proti izhodišču, kjer imava parkirana avtomobila, kasneje pa postane sila neprivlačna, saj se vleče kot jara kača, obenem pa ne ponuja prav nič zanimivega. Zadnji štirje kilometri postanejo mučni, rahlo sva naveličana, ampak zmoreva. V prtljažniku imava namreč pivo.