Objavljeno dne

TURA 4: JULIANA, ETAPA 9.

Zakaj pa ne, smo si rekli, ko je padla ideja, da bi v letošnjem letu prehodili celotno Juliano. Izvedljivo je, glede na to, da smo vikend pohodniki, volje nam pa tudi ne manjka.

Prvotni plan je bil, da v enem dnevu prehodimo dve etapi, deveto in deseto. Zakaj pa ne. Tokrat v duetu odrineva proti Postaji, sedeva na vlak, kjer nama skoraj ne bi bilo treba plačati, glede na hitrost kondukterke in nemalo kasneje v Podbrdu zagrizeva v asfaltni klanec proti Trtniku. Veselje se kmalu konča, saj je že v prvem kilometru pred nama najbolj strm vzpon. Mimo hiše se pot postavi skorajda pokonci in traja dobre pol ure, da se na Kalarskem sedlu zopet začne obnašati nogam primerno. Ja, začne se počasi spuščati. V kolikor se ne bi, bi dve uri kasneje pristopicljali na Črno prst. Kakorkoli, slabe štiri kilometre po štartu že stopimo v prvo idilično vasico, Kal. Skoznjo se po asfaltu spustimo še v Stržišče, kjer je obvezno stopiti še po nekaj stopnicah do cerkve, od koder se razprostira lep razgled.

Črna prst v megli.
Dobrodošli v Kalu.
Pogled na cerkev v Stržišču.

V samem centru Stržišča, tega luštnega zaselka iz časov tirolske kolonizacije, se zopet vrnemo na travnato podlago in po rahlo nevarni stezici pridemo na lepo makadamsko pot, dokler ne ugledamo ne ravno prometne ceste proti Znojilam. Čeprav nam splet ponuja informacije o zapuščenih vaseh, sem jih pričakoval že prej, ampak tukaj… le pri eni hiši opazim parkirano vozilo, je pa res, da je bila nedelja dopoldan in so verjetno bili pri maši. Nadaljujeva, malenkostno trpiva, ker sama pot ne nudi razgledov in razmišljava o tem, da imava pravzaprav srečo, ker sonce ne žge. Večino poti se namreč skriva za oblaki, kar nama sede. Itak je dovolj soparno, da nama teče od glav.

Znojile, ena bolj kot ne neposeljenih vasic ob poti.

Ko prispeva do Oblok, v vaškem turnu ravno poldne bije. Idealen čas za malico. Menda bo od sedaj naprej šlo res le še navzdol. Tisti menda se izgovori, ko sicer nimaš pojma, imaš pa željo in pričakovanje. Še vedno polna zagona odrineva naprej in čeprav je zaključek blizu, je pravzaprav še daleč. Le da tega ne veva.

Poti namreč ni videti konca, čeprav sva tik nad magistralko. Ravnina. Potem vzpon. No, niti ne vzpon, ampak vzponček. Trideset korakov v klanec. Potem malo spusta, zopet nekaj ravnine in spet nekaj korakov vzpona. Tako se ponovi nekajkrat, vidna naveličanost se ubesedi v nekaj kletvic pretežno italijanskega porekla in v stavke, kot so »js se tega ne grem več«, »js grem nazaj« in podobne izpeljanke zajebantske obupanosti. V glavi igra Čista jeba, nekje v srcu je zagon in nekje v nogah utrujenost. Izrečene so prve misli o tem, da ne greva na naslednjo etapo. Tistega dne.

Deveta etapa Juliane je polna takšnih…
…in takšnih stezic.

Kar naenkrat asfalt. Koritnica in citati, »Glej jo, Stane, našo grapo« ter »sezula se bom, ker grem poslednjič po svoji zemlji«, vročina pritiska, sonce žge in edini cilj je železniška postaja, da počakamo na vlak in gremo domov. Dovolj je bilo za danes, res. Deseta etapa bo že počakala.

Veselje, ki se je porodilo ob prihodu na železniško, ni trajalo dolgo. Naslednji vlak je imel odhod šele čez tri ure. Pol ure bi lahko sedel tam, v senci, več pa ne bi šlo. Ugasnem aplikacijo, ki izrisuje pot in ostale bolj ali manj pomembne podatke in prižgem cigaret. Kaj bova?

O tem, kako se je vse skupaj zaključilo, raje ne bom. Lahko omenim, da naju je čakalo še kakih dvanajst kilometrov hoje. Sva pa prišla do avta in potem brž na zasluženo pivo. Čeprav, nič ne bom lagal, če uporabim množino.

Za konec nekaj podatkov. Najvišja točka je Kalarsko sedlo z 998 nadmorske, sama pot pa bi kondicijsko manj pripravljenim, po podatkih s spleta, vzela šest ur in pol. Ne da bi se hvalil, sam sem za hojo porabil nekaj več kot štiri ure. Vsega skupaj se nabere nekaj več kot 17 kilometrov, vzpona je malenkost več kot 1000 metrov, spusta pa 1200 in nekaj drobiža.

Če priporočam? Seveda. Četudi sem proti koncu etape klel in si mislil »nikoli več«, sem si naslednji dan, ko se je duša spočila (telo pač ne) le rekel, da je bilo lepo.

Objavljeno dne

DAN 76: POT DOMOV.

Vsega lepega je enkrat konec in žal je tako, da lepe stvari prehitro minejo. Priznam, nisem vedel, da bom v teh nekaj dnevih toliko doživel in toliko prekolesaril, čeprav še zdaleč nisem vsega. Naj mi ostane razlog za vrnitev.

Večer pred odhodom sem razmišljal, po kateri poti naj se vrnem domov. Imel sem vsaj tri ideje, recimo Bohinjska Bistrica s Sorico in na drugi strani idilična Tablja s prav tako idiličnim, čeprav mučnim vzponom na Sella Nevea in Predelom. Kaj mi je bilo, da sem se odločil za klasiko in se odpravil proti Vršiču, mi bo ostala večna uganka.

Ni mi šlo dobro. Sicer sem se malenkostno presenetil, kajti nikoli si nisem mislil, da bom v razmaku petih dni dvakrat na Vršiču. Saj vem, so kolesarji, ki ga osvajajo dnevno in jim na tem mestu izrekam vse pohvale, kajti jaz se bi naveličal. Kakorkoli, dan vseeno ni bil dober, kljub veselju, ki me je prevevalo ob osvojitvi. In bilo je treba narediti sliko, edino v tem dnevu.

Na vrh sem se cijazil skoraj dve uri, kar je dvajset minut več, kot pred tremi leti. Tolažim se edino s tem, da sem tri leta starejši. No, saj ne dirkam in mi dol visi za čas, zabeleženega imam bolj kot ne za spomine. Ampak če bi bilo to najslabše v tem dnevu, bi dan bil pravzaprav idealen. Zasedel sem prvo prosto klopco in navalil na sendvič. Užival sem v razgledu, dasiravno je rahlo pihljalo in bilo na momente nič kaj prijetno.

Nič, dopusta je konec, dajmo skozi še Trento in Bovec, potem bom pa že počasi doma. Še preden je Škot razvil neko normalno hitrost, sem preizkusil zavore in delale so enako slabo, kot včeraj. Ustavim, vzamem imbus in zavrtim vijak za en vrtljaj. Spredaj in zadaj. In mimogrede opazim, da je zadnja zajla že malo natrgana. Jeba. Še za en obrat zavrtim sprednje ploščice, ker preventiva. Počasi se spustim in preverim, če se bom ob zaviranju s sprednjo zavoro ustavil s kolesom in ali se bo mogoče ustavilo samo kolo, jaz pa nadaljeval v prostem letu. Dejmo rečt, da bo. Do Trente sem zadnjo zavoro zategnil še dvakrat. In dvakrat ob pritisku ročice začutil, da se stanje spreminja na slabše.

V Trenti sem naredil daljši postanek. Bil sem siten. Vedno sem na poti na Vršič užival, tudi danes, četudi je bilo naporno. In vedno sem užival tudi v spustu, razen danes. Neverjetno, kako dolga je pot, če trpiš. Daj, zajla, prosim te, zdrži vsaj do Bovca.

Biti na dan sobote in v začetku turistične sezone na tej cesti, je kot ruska ruleta. Motoristi drvijo kot za stavo. Tujci v avtomobilih so previdni in vozijo za teboj trideset na uro, dokler niso prepričani, da te lahko varno prehitijo, pa še takrat te najraje ne bi. Slovenske tablice grejo mimo tebe kot sneta sekira in petnajst centimetrov od balance. Višek pa so, ne glede na narodnost, najemniki avtodomov. Buljijo skozi steklo in silijo naprej, ne da bi se zavedali širine vozila in ko je malo manjkalo, da nisem od enega takega dobil po čeladi s stranskim ogledalom, sem se odločil, da ne bom pokvaril dopusta ne njemu in ne sebi, niti svojim bližnjim. Primojdunej, da bi rad še nekaj let živel. In sem malo pred Koritnico zavil čez most in nadaljeval po makadamski poti na drugi strani Soče. Mogoče bo celo prilika, da se kje namakam, ker se v tem tednu nisem niti v Jasni. In ker nimam kopalk, mogoče dobim celo primeren prostor.

In potem je zajla dala odpoved. Ročica je bila mrtva, jaz pa v blagem spustu s sprednjo nezaupanja vredno zavoro. Nekako se je ustavilo in prestrašen sem sestopil. Bom šel kar peš. No, po ravninah je šlo, spuste, četudi skoraj neomembe vredne, sem pa raje izpustil. Kakih pet kilometrov sem hodil, dokler nisem prišel do Čezsoče. Lačen in od sonca utrujen, a ni mi bilo ne do hrane in niti do počitka. Potem sem zavrtel v klanec do Bovca, kjer sem po poizvedovanju našel servis koles. Žal mi dekle za pultom ni znalo drugače pomagati, kot s prodajo zajle. Resnici na ljubo, najraje bi videl, da bi kolo prevzel nekdo, ki obvlada, naredil tako kot je treba, jaz pa bi šel na pivo. Zajle, recimo, nisem še nikoli menjaval. Konec koncev se mi je v moji kolesarski karieri šele drugič strgala.

Tako sem ob sebi peljal kolo vse do prve primerne sence, ki je bila povsem slučajno na pumpi. Idealno. Pojedel sem čokolado, spil energijski napitek, čez sem vrgel še dva brezalkoholna pira in se lotil dela. Nasvet vsem, ki vas bo grabila rahla panika, ko boste morali sami menjati zajlo: brez strahu. Lažje je menjati zajlo, kot kaj drugega. Če sem sam, ki o kolesu nimam pojma, končal v dveh minutah, potem je jasno, da to ni noben bau bau. Se pa lahko zahvalim sam sebi, da imam vedno s seboj orodje, po novem pa tudi rezervno zajlo.

Nadaljevanje poti se je vleklo kot sam vrag. Pil sem toplo vodo iz bidonov, jih ob vsaki možnosti napolnil, se polival in zdolgočaseno vrtel naprej. Priznam, bil sem utrujen. Bil sem naveličan. In bil sem vesel, ko sem se na zadnji pumpi pred domačim mestom ustavil in kupil radensko, tik pred zaprtjem. Ker sem vedel, da me čaka še tisti kilometer, potem bo konec. Konec poti, konec dneva in konec dopusta.

Menda naključij ni. Menda. In nikoli mi ne bo jasno, kaj me je tega dne gnalo na Vršič, kot tudi nikoli ne bom vedel, kaj bi naredil, če bi zajla odpovedala na Sorici ali na Sella Nevea.