Nisem še dobro prišel z dopusta, že je zvonil telefon. Za ponedeljek planirani pohod smo zaradi slabih vremenskih obetov prestavili na soboto, jaz pa sem na to malo pozabil. Ampak nič zato. Zjutraj sem ob dogovorjeni uri čakal na žvinskem placu, točen kot vedno, s tavelikim rukzakom, ker pač tako visoko ne moreš iti s pederušo.
S planine Kuhinja smo se pognali med kravami in po lepi cesti do planine Leskovca, kjer se pot spremeni v lepo pohodno stezo, ki se počasi in vztrajno vzpenja. Vmes nudi številne razglede in mislim si le kaj me šele čaka, višje. V triu hodim na sredini, kar mi sicer ustreza. Spredaj gre pohodniški kamerad, s katerim sva letos že osvojila nekaj vrhov in podvigov, da sva se že navadila na tempo. Ker v griče pač ne moreš kar z vsakim. Niti najmanj mi namreč ne bi bilo všeč, če bi moral poslušati »prehitro greš«, »dejmo se mal ustavit«, »a je še daleč« in podobno. No, nekaj takega hodi tokrat za mano. Menda ljubitelj gora, ampak enkrat gremo prehitro, drugič prepočasi… no, kakorkoli.
Na desni se nam kmalu pokaže Rdeči rob. Tako drugačen od ostalih vrhov, da se pogled na njemu ustavi in se v glavi porajajo vprašanja o čudežih narave. Pred nami pa kamnita steza, ki se kratko in strmo vzpne. Veter piha. Sonce nažiga, a je kljub temu znosno. Odpre se pogled na jezero v Lužnici. Žal zaradi nekaterih že omenjenih pojavov spust do jezera ni možen, saj, če citiram »nas bo ulovila tema«, kljub temu, da še poldne ni.
Iz istega razloga ni bilo možno se ustaviti za nekaj minut na sami kraljici Batognici. Mogočna gora, ki je pred sto in še nekaj leti doživljala tako imenovano minsko vojno, je postala kraj srditih spopadov, kar je opazno še danes. Na to nas opominjajo številne granate, vsepovsod se najde nekaj železja, vidne so kaverne. A nam se mudi, ker »nas bo ulovila tema«. Jebemu sunce.
Z Batognice se spustimo na Krnsko škrbino, začuda je čas za nekaj počitka. Sam sem z mislimi še vedno nekje bolj zadaj. Vem, da se bom vrnil na Batognico, nekoč. Ker to si ta mogočna skala zasluži. No, kakorkoli, začnemo z vzponom proti vrhu. Mravljišče. Ljudje se gnetejo, kot da ne obstaja priporočena razdalja. Bo treba malo pokašljati, ko dosežemo vrh.
Nekaj minut kasneje se stanje na samem vrhu normalizira, pohodniki so se razpršili. Neverjetno. Kakšni razgledi. Nebo je brez oblačka, oko seže daleč, daleč. V meni srce igra narodnozabavne viže, ker vem, da je to najvišji vrh zame letos. Sveti Krn, 2244 metrov poglavar krnskega pogorja, ki iz vseh strani deluje tako možato, a vseeno nekoliko sramežljivo. Zakaj sveti, ob kakšni drugi priliki. Čakaj, sem omenil viže s harmoniko? Ne, nemogoče, da bi to igralo moje srce. Seveda ne.
Namreč, bolj kot se približujemo koči, bolj se sliši. In potem se tudi vidi, učence neke glasbene šole, ki veselo raztegujejo vsak svoj meh in s tem razveseljujejo (ali pa tudi ne) pohodnike. Ali se ob takem početju Gomišček obrača v grobu, ni znano.
Kar smo srečali planincev, je šlo večina v obratni smeri, se pravi najprej na Krn, nato čez Batognico in mimo jezera v Lužnici na planino Leskovca. Na tak način prideš na Krn precej izmučen, saj vsaj dve uri in pol, če ne več, nate sije žgoče sonce, ti pa gledaš direkt kočo. Mene bi to, da gledam kočo celo pot, ubilo po par sto metrih.
Da je pot res dolga, sem spoznal na spustu. Nič drugega nismo počeli, kot le hodili, hodili in hodili. Pa kar ni dajalo vtisa, da bomo sploh kam prišli. In ko končno prispemo do avta, se ozrem nazaj. In vidim kočo. In se zahvalim vsej svoji površnosti, kajti zjutraj, ko sem škljocnil prvo sliko, objavljeno v tem zapisu, na tisto stran nisem niti pogledal. Ker če bi…
Sledila je zaslužena radenska. Valda ne, pir pa.