SIMON ORAČ: LJUBLJENA – RECENZIJA.

Tole me je čakalo na polici vsaj dva meseca, če ne še kakega več in morebitnemu strahu pred porazom sem končno pogledal v zobe. Zakaj strahu – ni slabšega od tega, da te knjiga ne pritegne in če je nekako pričakovano, da bo treba o njej napisati recenzijo, je to za avtorja knjige in tudi za recenzista izjemno neprijeten trenutek. Ker, verjemite, knjige, ki te ne pritegnejo, obstajajo.

Po prologu vstopimo v prvo poglavje, kar je povsem enako vstopu v prostor, v katerem smo prvič. Ne vemo kaj nas čaka, vseeno pa upamo, da se bomo počutili prijetno, domače, a da se vseeno ne bomo udomačili. Nekaj mora biti, da nas zvabi naprej. Tipam za zgodbo, o kateri ne vem še nič.

Potem se odpre. Branje postane tekoče, zanimivo, vabljivo, težko je odložiti. Nenehno se pojavljajo nekakšni vabljivci, ki me skozi vsa usmerjajo k nečemu, kar naj bi izvedel na koncu ali vsaj tik pred njim. Glavna vloga pripada dvema, čeprav se v kakšnem od poglavij zazdi, da jo hoče nekdo tretji ukrasti, pa je na srečo ne. Postopoma postane likov vse več, a vseeno ne toliko, da ne bi vedel, kdo je kdo. Nekateri se pojavijo zgolj nekajkrat, drugi so ključni del zgodbe, spet tretji so tam le in zgolj za dodatno zmedo, v čemur ni nič slabega.

Ljubljena, domišljijsko resnična ali resnično domišljijska zgodba mešajočih se žanrov nam postreže praktično z vsem, kar se nekje dogaja, četudi si tega ne priznamo. Erotično kriminalni road trip nas, tudi preko rahlo komičnih trenutkov, popelje celo do skoraj nemogočih zapletov in nenazadnje tudi do momentov, ko sami sebi rečemo ¨čakaj, kaj?¨ in obrnemo za nekaj listov nazaj, da se prepričamo. In čeprav sem na samem začetku imel občutek, da sem nekaj podobnega že nekoč bral, me je le ta hitro zapustil.

Med samim branjem sem se počutil kot v filmu. Predstavljal sem si, danska melanholična drama, posneta v hladnem in oblačnem ozračju ter v sobi, kjer kraljuje poltema, s prizori nenasilnega seksa in skoraj neopaznim uživanjem drog, nenehnim spreminjanjem okolja, ki se kljub vsemu ne spreminja, ne glede na kraje, ki se v sami zgodbi pojavljajo. Povsod je modrikasto sivo, le občasno barvno izstopa določen element – rumen avtobus, modri vzglavniki na letalu, rdeče tangice, rjave krste in bele cigaretne škatlice.

Glede na to, da se s Simonom že nekaj let tudi osebno poznava, mu tistih nekaj slovničnih napak, ki so mi kot gramar naciju padle v oči, ne zamerim, saj se odkupi z vsemi zapleti in, na veliko veselje, tudi razpleti. Pozna se tudi avtorjev napredek pri spretnosti z besedami, če primerjam z njegovim prvencem.

Kaj naj rečem za konec. Knjiga, ki zagotovo ne bo stopila v krog obveznega šolskega domačega branja, bo pa zagotovo potešila bralce, potrebne lahkotnega, a vendar zapletenega kriminala.

Avtorju izrekam čestitke.