TURA 5: JULIANA, ETAPA 10.

Če nam na prejšnji etapi skoraj ni bilo treba plačati prevoza s cugom, se je tokrat zgodilo prav to. Pustimo ob strani, ampak z logičnim razmišljanjem lahko predvidiš marsikaj in predvideval sem že ob vstopu na vlak. Je pa tudi res, nisem se imel namena okoristiti, kolikor bi se s tistim evrom in pol lahko sploh okoristil in če to bere kdo iz železnic, naj mi prosim javi podatke in mu nakažem dvojni prevoz…

V kolikor so vam moji zapisi dali motivacijo in se želite na pot podati tudi sami, vas opozarjam – deseta etapa ima precej asfalta. Kar, resnici na ljubo, precej ubija razpoloženje, svoje pa je tistega dne dodala tudi blazno visoka temperatura ozračja.

Že vzpon z železniške postaje v Grahovem je bil mučen in bučno olje je že kapljalo s čela. Na glavni cesti se priklopiva na Juliano in brž se pokaže vzpon. Na srečo v senci in po prav prijetni stezici.

Brž čez mostiček se nahaja improvizirana klop, na kateri prvič počivamo…

Kaj kmalu se pred nama pokaže osamljena kmetija Ravence, kjer naju gospodar pravilno usmeri, kajti kljub izredno lepo označeni poti, kolikor sem jo spoznal v treh etapah, človek občasno pogreša še kakšno smerno tablo ali označbo. Nenadoma se pred nama odpre, zagledava Krn in Temljine. Tu so ljudje bolj sramežljive sorte, saj tistima dvema, ki sva ju srečala, je bilo nerodno odzdravit. Psi so vsaj povohat prišli.

Nekaj korakov naprej se nahajajo Temljine, v ozadju se vidi Krn.
Vsaj pes naju je prišel pozdravit.

Asfalt. Mimo kapelice in v ovinek, nato pa desno, na stezo čez pašnike vse do Kneže. Vmes, priznam, so misli delovale malenkost drugače in posledično prehodiva cel travnik, v iskanju izhoda, ki je bil le dva koraka stran od vstopa. Vse je okej, brez panike, nekaj zbadljivk in gremo naprej, na moje veliko razočaranje, spet na asfalt. Skozi Knežo se ne ustavljava, nekajminutni postanek narediva v Podmelcu, nato pa strumno naprej. Vmes razmišljam, če bi se povzpela še do slapu Sopota, a zanimanja ni ravno veliko. Na srečo.

Grizeva proti Humu, po eni lepših cest v širši okolici. Sam jo poznam iz kolesarskih časov, čeprav v obratni smeri in tako kot vedno, se tudi tistega dne nisem uspel načuditi vsej njeni lepoti. Pod razgledno točko lahko vstopiš v bunker in si ogleduješ podpise na težkih kovinskih vratih. Kakorkoli, zakaj sem prej napisal, da na srečo ni zanimanja za ogled slapu? Ker ga z vrhnjega ovinka prav lepo vidiš.

Ena lepših cest na tem območju.

Pred Humom poskrbiva za zalogo vode, nato pa odpeketava proti Ljubinju. Še vedno asfalt, hodiva nekaj časa po desnem robu ceste, nato po levem, kjer je pač senca. Čakajoč na tisto makadamsko pot, ki naj bi, kot sem prebral na spletni strani, naju pričakala na desni strani … no, napaka. Ker ravno malenkost poznam tiste kraje, se mi je zdelo nemogoče zaviti desno in res, odcepiš se levo in šele potem na desno. Premagava delček vzpona na Senico, nato pa vsak svojo malico iz nahrbtnika. Koliko je še? Ne more biti več veliko, maksimalno pol ure. Do vrha, potem še spust, pa bova na koncu.

Ko končno stopimo na makadam, se nam odpre lep razgled na Ljubinj.

Res, vzpon na Senico ni bil pretirano hud in se je kar dalo hoditi, kljub pripekanju. Na vrhu razgledna točka, od koder je najlepši razgled. Če boste kdaj dobili razglednico Mosta na Soči, bo na njej slika točno s te točke. Naj povem, da sem Senico nekoč že obiskal, a do te točke nisem prišel, pa tudi rahlo naveličan sem bil tistega dne, poleg tega sem prišel in odšel po drugi poti.

Najlepši pogled na Sveto Lucijo, bolj poznano pod imenom Most na Soči.

Spust ni bil prijeten. Eno od kolen rado povzroča bolečine predvsem na spustih, svoje doda še vročina. Nižje kot sva, bolj je zadušljivo in ko v Modreju stopiva spet na asfalt, nisva nič kaj razvedrena. Na momente naju kar živci bolijo. Ampak, sva blizu konca.

Uradno se etapa konča pri kajak klubu, naju pa čaka še kak kilometer do železniške. In nato na zaslužen pir.

Za sladico še nekaj bolj ali manj zanimivih informacij. Sedemnajst kilometrov in pol, štiri ure in pol hoje, pohodnikov na etapi tistega dne nič. Naporno ni, razen asfalta, razgledi so in če nisi zahteven osebek, ti ne bo nič manjkalo.

Ej, a gremo naslednji vikend še?

DAN 17: PRVA STOTKA.

Še v polsnu sem slišal Velkavrha govoriti, da bo dan sončen in rahlo vetroven ter da krajevne plohe niso izključene. Uro kasneje je mimo bloka šla prvomajska budnica, jaz pa cel zadovoljen zategnil tja do pol devetih, kar mi je v veliko veselje. Zjutraj nekako nisem človek, ampak bolj zombi in tečen, če so mi kratene pravice spanja.

Brez posebnih planov sem se šele malo pred enajsto dal v kolesarske cunje in odločil, da bo danes padla stotka. Nadel sem si tudi dolge rokave, kajti skozi dvojni termopan je sonce lahko varljivo in nekaj minut kasneje te odločitve nisem obžaloval. Že res, da je sonce prijetno grelo, bilo je pa tudi rahlo vetrovno in v senčnih področjih današnje poti neprijazno hladno. In na glavnem križišču sem zavil desno.

Keltiko že poznamo, zato o njej ne bom pisal kot o biseru, čeprav za tiste, ki jo prevozimo občasno, to nekako je. Sploh če te ne motijo semaforji in če se ti ne mudi. Je že res, tudi meni gre vseh pet semaforjev na živce, ampak kljub dejstvu, da sem vedno naletel na rdečo in se posledično najedel prahu, poglejmo pozitivno – čez nekaj let bo cesta lepo razširjena in bo vožnja potekala hitreje, sploh z avtom. Ker nekaj storiti za kolesarje, bi bilo pač preveč. Okej, ni panike, se bomo prilagodili, kot že tolikokrat.

Mimo Mosta na Soči in skozi Tolmin je švignilo kot namazano, pod Kozlovim robom pa sem si privoščil krajšo pavzo. Razmišljal sem o poti in predvsem o tem, koliko sem jo pozabil. Roko na srce, po selitvi pred tremi leti sem jo čestokrat prevozil, a od zadnjega obiska je minilo kakih sedem, osem mesecev. Saj vem, kje se gre, le v spominu nimam ovinkov, rahlih vzponov in spustov, niti imen vasi. In odlična prilika, da grem obnovit pozabljeno. Snamem dolge rokave in zajašem.

Da ne bo nejasnosti, ne govorim o glavni cesti, temveč o stranski poti skozi idilične in mirne vasice, kjer je danes dišalo po raznoraznih stvareh – po mesu na žaru, palačinkah, sveže pokošeni travi in govedu. Blaznih naporov ni, nekaj manjših vzponov in nekaj spustov, takih, da brez problema dosežeš petdeset, predvsem pa ni vrveža avtomobilov in motorjev. In nekje sredi te poti prvič škljocnem Škota.

Na kratko se spočijem, ker mi dvominutni postanki pač dajejo zagon za naprej in odbrzim proti Kobaridu. Dolga ravnina, kjer Škotove široke gume brez problemov poganjam trideset, nato sedemmetrski vzpon skozi Ladro in spet lahkotnih trideset do Napoleonovega mostu. Slikam še enkrat, nato pa kakih petnajst minut sedim na zidu in opazujem maso turistov, ki niso šli v Poreč, Izolo ali Toskano, ampak so raje zavili v ta severnoprimorski biser.

Preden postane branje dolgočasno, poglejmo k našemu popotniku skozi čas. Na današnjega dneva dan davnega leta 1707 sta se Anglija in Škotska združili v eno državo, poimenovano Združeno kraljestvo Velike Britanije. Na ta dan so čakali mnogi, saj so zadnja sto štiri leta bili združeni le s personalno unijo, kar najhitreje razložim, če rečem, da sta imeli istega vladarja. Ker so vedeli, kaj delajo, jim je šlo dobro, ko pa so se leta 1815 znebili še največje tekmice Francije, so za dobro stoletje zavladali svetu. Potem… no, potem je šlo pa navzdol. Nazaj na ceste.

Vračam se po isti poti in se poigravam z mislijo, kako bi se izognil semaforjem na Keltiki. Seveda se ne pozabim ustaviti ob smaragdni Soči.

Pogled na Sočo…
…in na grafite.

Lahko bi zavil za Poljubinj in skozi Podmelec v Knežo, kar je super varianta, ker ima ta pot določene lepote. V Kneži bi se priklopil na glavno cesto in se na njej zadrževal do Grahovega, kjer bi prečkal železniške tire in začel z vzponom do Bukovega, od koder bi me teoretično čakal le še spust do doma, ampak… Lahko bi, recimo v Bači pri Modreju zavil za Podbrdo in se skozi prej omenjeno Knežo zapeljal do Hudajužne in se po strmem makadamu povzpel do Zakojce, ali kar nadaljeval proti Podbrdu in čez Petrovo Brdo v Zali Log, kjer bi  imel osem kilometrov vzpona do Tuškovega griča in nato samo še spust naravnost do bloka, ampak… Lahko bi celo v Slapu začel z vzponom in mimo Šentviške Gore prispel na Bukovski Vrh in tokrat za spremembo ne bom napisal ¨ampak¨ in dodal treh pikic, ker je brezveze okolišiti. Sam zase vem, da nisem (še) dovolj kondicijsko pripravljen za vzpone in bi ti trenutno iz mene vsaj za dva dni naredili težko hodečo pošast, kar pa nočem. Zato jo uberem po Keltiki, skozi semaforje in prah. Vmes še enkrat za petnajst minut počijem, nato pa zavrtim naravnost proti domu.

Noge so na momente postajale težke in ko so se kilometer pred pumpo pokazale prve dežne kaplje, sem v tem videl priložnost postanka in vedritve, obenem pa še razlog za nakup nečesa osvežilnega. V resnici je bil vse skupaj lažni preplah, a mineralna voda je vseeno sedla.  In potem sem bil doma. Vesel, ker je padla prva stotka.

DAN 1: KAM NAJ SE DAM?

Poznaš človeka, ki v nekem trenutku ne želi nič drugega kot to, da se pošteno naspi? Poznaš človeka, ki si za prvi dan dopusta nastavi budilko za ob štirih zjutraj, ker hoče maksimalno izkoristiti dan in kolesariti kar tako, brez nekega cilja? Če je tvoj odgovor nikalen, ti povem, da takega človeka pravkar bereš.

V bistvu sem zjutraj kolebal. Obe budilki sem namreč gladko ignoriral in iz postelje zlezel šele okrog devetih. Preverjal sem vreme na aplikaciji na telefonu in v realnosti, skozi okno in zreč v nebo. Druga opcija mi je bila všečnejša, kajti prva je kazala dež. In če je kaj, kar ne želim, je to, da ne želim biti moker že prvi dan dopusta. Kot izgovor sem našel milijon nenujnih gospodinjskih opravil, a vseeno sem malo pred enajsto le zlezel v kolesarsko opremo in se odpravil.

Naj ne okolišim, len sem bil kot fuks. Ni se mi dalo niti živeti, kaj šele odkolesariti nekaj kilometrov. Očitno sem se v zadnjem tednu razvadil in če se ne bi imel vsaj malo rad, bi po tistem poznem zajtrku odšel nazaj v posteljo. Ampak, budalo, pa ja ne boš prvega dne dopusta preležal? Ne, ne bom. Res ne.

Pred blokom naletim na soseda, ki se tudi odpravlja, vrževa nekaj besed in nekaj kilometrov mu sledim. Gre kot sneta sekira. Nato ga počasi spuščam naprej. Moje življenje ni dirka. In moj dopust tudi ne. Če bi to želel, bi nabavil specialko in drvel naokrog, brez da bi videl karkoli, razen ceste. Jaz sem bolj… popotnik.

Dejansko nisem vedel, kam se bi dal. Kobarid, na hitro postavljen cilj, je padel v vodo. Oziroma je voda padla nanj. Namreč, ko sem prispel do Mosta na Soči, ni bil pogled proti Tolminu nič kaj obetaven in po zaupanju lastni presoji, da je približno podobno tudi proti Kobaridu, sem se odločil obrniti. Ampak ne še takoj – privoščil sem si malo čiliranja ob jezeru, škrtuh v meni pa mi ni dal iti na kavo. Roko na srce, v tistem trenutku je niti nisem potreboval.

Oblaki mi govorijo, naj poskusim naslednjič…

Izmenjujoče se vreme me je jezilo. Nekaj časa sonce, nato črni oblaki, spet sonce in potem rahel vetrič, točno tak, ki običajno oznanja nevihto. Pa zopet črni oblaki in sonce, ki se je mučilo skoznje pošiljati svoje žarke. Podobno kot vreme, je nihalo tudi moje razpoloženje. Pretirano sekiral se seveda nisem, ker ni vredno, sem bil pa siten kot podrepna muha. Tisoče vprašanj: bo dež, ne bo dežja, kam naj grem, vedo tile motoristi, kaj delajo, bom moker, do kod na grem… potem sem poslal vse skupaj v maloro in na Želinu nadaljeval po Keltiki, ampak samo do Travnika. Ker, oblaki. Besn k česn sem vrtel proti domu. In sam sebi govoril, ajde, model, umiri se. Življenje je prekratko za bes, živčnost, jezo in sekiranje. Nihče te ne čaka, nikamor se ti ne mudi, vse maš točno tako, kot si želiš. Ja, res je. Naj gre vse v tri božje, življenje je lepo. Poglej pozitivno, nasmej se in pomahaj nasproti vozečemu kolesarju. Življenje ni ležanje, življenje je trdo delo. Delo na sebi in delo zase. Imej se rad, ker če se ne boš imel, te ne bodo imeli niti drugi.

Siten kot podrepna muha in besn k česn. Nič čudnega, da … ne, to ni za objavit.

Tradicionalno kot vedno, se tudi tokrat ustavim na pumpi pred mestom. Tokrat na sladoledu. Ob večjem številu kilometrov tam nabavim energijsko pijačo, da lažje zdelam še tista dva kilometra do cilja. Poskrbim še za svojo hazardersko žilico in medtem ko grizem tisto lučko, se pojavijo prve kaplje. Evo mi mojo meteorološko intuicijo. Pustimo ob strani vse tiste izmišljotine, kaj mora moški znat, da se ga lahko smatra kot pravega moškega in so si jih izmislile predvsem ženske. Ker pravi moški mora znat napovedat vreme.

Domov prispem suh. In vesel. In ponosen na to. Na oboje. Sicer ni bil dan, kot sem si ga zamislil, a tudi to, da sem zgodaj doma, je nekaj vredno. Ostali dnevi dopusta zagotovo ne bodo takšni, ampak napornejši. In zato tudi bolj zabavni.

Kilometri: 68. Malo. Premalo.