TURA 1: PO RAPALSKI MEJI.

Glede na stanje zadnjega zapisa na blogu, je bilo slutiti samo dvoje: ali se nikoli več ne vrnem, ali pa se vrnem tiho in diskretno, a vseeno nekoliko impozantno. Odločil sem se za slednje. Iz svojih težav sem se zvlekel, pesniško rečeno kot Feniks iz pepela, ponovno sem odkril smisel življenja in se odločil (pa naj se sliši še tako zlajnano) živeti vsak dan, kot da je zadnji.

Odločitev, da se odločim ponovno posvečati rekreativnemu športu ali, če sem natančnejši, kolesarjenju in pohodništvu zgolj in samo z namenom uživanja, se je porodila med iskanjem samega sebe. Ja, se tudi izgubim včasih. In včasih traja več, drugič manj, da se najdem. K temu se vrnem. Kakorkoli, ker je to vendarle hobi, kateremu posvečam nekaj časa, bom svoje ture in fure označeval v naslovu. Pohodniške s »tura«, kolesarske s »fura«. Seveda ne vseh, le tiste, ki bodo vredne.

Tako sem tistega jutra za začetek prve ture izgubil samega sebe. Kje drugje, kot v Davči. Tam se lažje izgubiš, kot v kateremkoli mestu na svetu. In še težje se potem najdeš. Potem pa skozi Sorico, do vrha prelaza. Parkiram avto, s solznimi očmi (zaradi bleščečega sonca) gledam v informativno tablo in sprejemam odločitve, kam jo bi mahnil. Utrne se mi ideja za pot po Rapalski meji, ampak v obratni smeri. In tako jo najprej mahnem proti Možicu.

Realno, kondicijsko sem povsem nepripravljen in že po rahlem vzponu sem zadihan. Ampak se ne dam. Mirno in z užitkom stopicljam proti vrhu, ki me sicer rahlo preseneti – nisem ga pričakoval tako kmalu. Vetru navkljub je bil razgled fenomenalen. Bohinjsko jezero, Triglav, Ratitovec, Porezen, vse to vidim. Prekrasen dan je. Potolčem po strehi vojaškega bunkerja in se podam naprej. Plan je proti severozahodnemu vrhu Slatnika, a me nekaj premoti in nadaljujem po cesti pod njim.

Prvi vrh…
… in prvi konkretnejši razgled.

Sicer vem, kaj me je zmotilo. Kasarna pripadnikov GAF (obmejne straže). Pretirano se res nisem pozanimal, kaj se sedaj nahaja v njej, pa tudi ljudi je bilo tam okoli preveč, da bi rinil bližje.

Kasarna GAF.

Nadaljujem proti v zemljo vkopanim bivalnim prostorom utrdbe. Čas za fotografiranje. Na toplem soncu si zamišljam, kako prijetna terasa bi to bila, z ležalnikom in senčnikom ter kupico hladnega metinega napitka. Razgled na dolino Bače pa veličasten.

Bivalni prostori.. V notranjosti nekaj grafitov, na žalost ne iz tistih časov…
Razgled na dolino Bače.

Na vrhu Lajnarja se na odlični informativni tabli podučim o hribih v daljavi in vidi se dejansko vse, od Porezna in Kojce vse do Debele peči in Dovške Babe ter na drugi strani od Babjega zoba in Stola tja do Cimprovke.

Ni kaj, če je še en vrh, bom pa še tistega osvojil, če sem že tu. Na Dravh se povzpnem po srednje strmi cikcakasti stezi. Razgledi so večinoma povsod enaki, le tu je pogled na Sorico še bolj nor. Z vrha gledam dol, če bom opazil kje Ivana in čeprav točno vem, kje bi moral biti, ga oko ne opazi.

Pogled na Sorico.
Ob spustu z zadnjega vrha pa še en pogled na osvojene hribe.

Ob povratku k avtu se počutim izredno dobro. Spihal sem si možgane, pretegnil ude, doživel razglede in besede. Okrepčam se s suho mesnino iz nahrbtnika, nato pa se počasi spustim v Sorico. Tam se ustavim še pri Ivanu. Ne, nismo se družili. Ivan pač tam stoji, s paleto v rokah. Kar je edino pravilno, saj je eden od štirih predstavnikov slovenskega impresionizma.

Ivan Grohar.

Dejstvo je, da me zgodovina zanima. Ne vsa, večinoma pa tista, ki se nanaša na meni bližnje kraje. In ljudje, ki so zgodovino ustvarjali. Tudi Grohar.