TURA 4: JULIANA, ETAPA 9.

Zakaj pa ne, smo si rekli, ko je padla ideja, da bi v letošnjem letu prehodili celotno Juliano. Izvedljivo je, glede na to, da smo vikend pohodniki, volje nam pa tudi ne manjka.

Prvotni plan je bil, da v enem dnevu prehodimo dve etapi, deveto in deseto. Zakaj pa ne. Tokrat v duetu odrineva proti Postaji, sedeva na vlak, kjer nama skoraj ne bi bilo treba plačati, glede na hitrost kondukterke in nemalo kasneje v Podbrdu zagrizeva v asfaltni klanec proti Trtniku. Veselje se kmalu konča, saj je že v prvem kilometru pred nama najbolj strm vzpon. Mimo hiše se pot postavi skorajda pokonci in traja dobre pol ure, da se na Kalarskem sedlu zopet začne obnašati nogam primerno. Ja, začne se počasi spuščati. V kolikor se ne bi, bi dve uri kasneje pristopicljali na Črno prst. Kakorkoli, slabe štiri kilometre po štartu že stopimo v prvo idilično vasico, Kal. Skoznjo se po asfaltu spustimo še v Stržišče, kjer je obvezno stopiti še po nekaj stopnicah do cerkve, od koder se razprostira lep razgled.

Črna prst v megli.
Dobrodošli v Kalu.
Pogled na cerkev v Stržišču.

V samem centru Stržišča, tega luštnega zaselka iz časov tirolske kolonizacije, se zopet vrnemo na travnato podlago in po rahlo nevarni stezici pridemo na lepo makadamsko pot, dokler ne ugledamo ne ravno prometne ceste proti Znojilam. Čeprav nam splet ponuja informacije o zapuščenih vaseh, sem jih pričakoval že prej, ampak tukaj… le pri eni hiši opazim parkirano vozilo, je pa res, da je bila nedelja dopoldan in so verjetno bili pri maši. Nadaljujeva, malenkostno trpiva, ker sama pot ne nudi razgledov in razmišljava o tem, da imava pravzaprav srečo, ker sonce ne žge. Večino poti se namreč skriva za oblaki, kar nama sede. Itak je dovolj soparno, da nama teče od glav.

Znojile, ena bolj kot ne neposeljenih vasic ob poti.

Ko prispeva do Oblok, v vaškem turnu ravno poldne bije. Idealen čas za malico. Menda bo od sedaj naprej šlo res le še navzdol. Tisti menda se izgovori, ko sicer nimaš pojma, imaš pa željo in pričakovanje. Še vedno polna zagona odrineva naprej in čeprav je zaključek blizu, je pravzaprav še daleč. Le da tega ne veva.

Poti namreč ni videti konca, čeprav sva tik nad magistralko. Ravnina. Potem vzpon. No, niti ne vzpon, ampak vzponček. Trideset korakov v klanec. Potem malo spusta, zopet nekaj ravnine in spet nekaj korakov vzpona. Tako se ponovi nekajkrat, vidna naveličanost se ubesedi v nekaj kletvic pretežno italijanskega porekla in v stavke, kot so »js se tega ne grem več«, »js grem nazaj« in podobne izpeljanke zajebantske obupanosti. V glavi igra Čista jeba, nekje v srcu je zagon in nekje v nogah utrujenost. Izrečene so prve misli o tem, da ne greva na naslednjo etapo. Tistega dne.

Deveta etapa Juliane je polna takšnih…
…in takšnih stezic.

Kar naenkrat asfalt. Koritnica in citati, »Glej jo, Stane, našo grapo« ter »sezula se bom, ker grem poslednjič po svoji zemlji«, vročina pritiska, sonce žge in edini cilj je železniška postaja, da počakamo na vlak in gremo domov. Dovolj je bilo za danes, res. Deseta etapa bo že počakala.

Veselje, ki se je porodilo ob prihodu na železniško, ni trajalo dolgo. Naslednji vlak je imel odhod šele čez tri ure. Pol ure bi lahko sedel tam, v senci, več pa ne bi šlo. Ugasnem aplikacijo, ki izrisuje pot in ostale bolj ali manj pomembne podatke in prižgem cigaret. Kaj bova?

O tem, kako se je vse skupaj zaključilo, raje ne bom. Lahko omenim, da naju je čakalo še kakih dvanajst kilometrov hoje. Sva pa prišla do avta in potem brž na zasluženo pivo. Čeprav, nič ne bom lagal, če uporabim množino.

Za konec nekaj podatkov. Najvišja točka je Kalarsko sedlo z 998 nadmorske, sama pot pa bi kondicijsko manj pripravljenim, po podatkih s spleta, vzela šest ur in pol. Ne da bi se hvalil, sam sem za hojo porabil nekaj več kot štiri ure. Vsega skupaj se nabere nekaj več kot 17 kilometrov, vzpona je malenkost več kot 1000 metrov, spusta pa 1200 in nekaj drobiža.

Če priporočam? Seveda. Četudi sem proti koncu etape klel in si mislil »nikoli več«, sem si naslednji dan, ko se je duša spočila (telo pač ne) le rekel, da je bilo lepo.