Objavljeno dne

TURA 4: JULIANA, ETAPA 9.

Zakaj pa ne, smo si rekli, ko je padla ideja, da bi v letošnjem letu prehodili celotno Juliano. Izvedljivo je, glede na to, da smo vikend pohodniki, volje nam pa tudi ne manjka.

Prvotni plan je bil, da v enem dnevu prehodimo dve etapi, deveto in deseto. Zakaj pa ne. Tokrat v duetu odrineva proti Postaji, sedeva na vlak, kjer nama skoraj ne bi bilo treba plačati, glede na hitrost kondukterke in nemalo kasneje v Podbrdu zagrizeva v asfaltni klanec proti Trtniku. Veselje se kmalu konča, saj je že v prvem kilometru pred nama najbolj strm vzpon. Mimo hiše se pot postavi skorajda pokonci in traja dobre pol ure, da se na Kalarskem sedlu zopet začne obnašati nogam primerno. Ja, začne se počasi spuščati. V kolikor se ne bi, bi dve uri kasneje pristopicljali na Črno prst. Kakorkoli, slabe štiri kilometre po štartu že stopimo v prvo idilično vasico, Kal. Skoznjo se po asfaltu spustimo še v Stržišče, kjer je obvezno stopiti še po nekaj stopnicah do cerkve, od koder se razprostira lep razgled.

Črna prst v megli.
Dobrodošli v Kalu.
Pogled na cerkev v Stržišču.

V samem centru Stržišča, tega luštnega zaselka iz časov tirolske kolonizacije, se zopet vrnemo na travnato podlago in po rahlo nevarni stezici pridemo na lepo makadamsko pot, dokler ne ugledamo ne ravno prometne ceste proti Znojilam. Čeprav nam splet ponuja informacije o zapuščenih vaseh, sem jih pričakoval že prej, ampak tukaj… le pri eni hiši opazim parkirano vozilo, je pa res, da je bila nedelja dopoldan in so verjetno bili pri maši. Nadaljujeva, malenkostno trpiva, ker sama pot ne nudi razgledov in razmišljava o tem, da imava pravzaprav srečo, ker sonce ne žge. Večino poti se namreč skriva za oblaki, kar nama sede. Itak je dovolj soparno, da nama teče od glav.

Znojile, ena bolj kot ne neposeljenih vasic ob poti.

Ko prispeva do Oblok, v vaškem turnu ravno poldne bije. Idealen čas za malico. Menda bo od sedaj naprej šlo res le še navzdol. Tisti menda se izgovori, ko sicer nimaš pojma, imaš pa željo in pričakovanje. Še vedno polna zagona odrineva naprej in čeprav je zaključek blizu, je pravzaprav še daleč. Le da tega ne veva.

Poti namreč ni videti konca, čeprav sva tik nad magistralko. Ravnina. Potem vzpon. No, niti ne vzpon, ampak vzponček. Trideset korakov v klanec. Potem malo spusta, zopet nekaj ravnine in spet nekaj korakov vzpona. Tako se ponovi nekajkrat, vidna naveličanost se ubesedi v nekaj kletvic pretežno italijanskega porekla in v stavke, kot so »js se tega ne grem več«, »js grem nazaj« in podobne izpeljanke zajebantske obupanosti. V glavi igra Čista jeba, nekje v srcu je zagon in nekje v nogah utrujenost. Izrečene so prve misli o tem, da ne greva na naslednjo etapo. Tistega dne.

Deveta etapa Juliane je polna takšnih…
…in takšnih stezic.

Kar naenkrat asfalt. Koritnica in citati, »Glej jo, Stane, našo grapo« ter »sezula se bom, ker grem poslednjič po svoji zemlji«, vročina pritiska, sonce žge in edini cilj je železniška postaja, da počakamo na vlak in gremo domov. Dovolj je bilo za danes, res. Deseta etapa bo že počakala.

Veselje, ki se je porodilo ob prihodu na železniško, ni trajalo dolgo. Naslednji vlak je imel odhod šele čez tri ure. Pol ure bi lahko sedel tam, v senci, več pa ne bi šlo. Ugasnem aplikacijo, ki izrisuje pot in ostale bolj ali manj pomembne podatke in prižgem cigaret. Kaj bova?

O tem, kako se je vse skupaj zaključilo, raje ne bom. Lahko omenim, da naju je čakalo še kakih dvanajst kilometrov hoje. Sva pa prišla do avta in potem brž na zasluženo pivo. Čeprav, nič ne bom lagal, če uporabim množino.

Za konec nekaj podatkov. Najvišja točka je Kalarsko sedlo z 998 nadmorske, sama pot pa bi kondicijsko manj pripravljenim, po podatkih s spleta, vzela šest ur in pol. Ne da bi se hvalil, sam sem za hojo porabil nekaj več kot štiri ure. Vsega skupaj se nabere nekaj več kot 17 kilometrov, vzpona je malenkost več kot 1000 metrov, spusta pa 1200 in nekaj drobiža.

Če priporočam? Seveda. Četudi sem proti koncu etape klel in si mislil »nikoli več«, sem si naslednji dan, ko se je duša spočila (telo pač ne) le rekel, da je bilo lepo.

Objavljeno dne

TURA 3: JULIANA, ETAPA 8.

Je že res, da čisto vsake ture ne opišem in tudi te ne bi, če ne bi bila nekaj posebnega. Zakaj, kasneje.

Dogovor je veljal vsaj tri dni, potem pa se je v nekaj urah spremenil. Kamor smo bili namenjeni, bi nas predrago koštalo, obenem bi se verjetno drenjali v množici ljudi, kar pa nam ni bila ravno želja. Ja, to smo tiste sorte ljudje, ki nam družba sočloveka sicer prija, a ko ljudje postanejo neprebavljivi, se raje zatečemo k naravi.

Po hladni in deževni noči navlečem nase dolge hlače, ker pač človek mora delati tudi napake in kmalu po tem sedimo, tokrat v triu, na železniški postaji v Podbrdu, čakajoč na cug proti Bohinjski Bistrici. Nič ne mencamo, na hitro spijemo kavo in se podamo na pot.

Meni, kondicijsko manj pripravljenemu, gre sprva dobro, kasneje, ko zapustimo Nemški Rovt, pa se začnejo prve mini težave. Nekaj časa molčim, saj kdor molči, menda devetim odgovorim, ker pa ni bilo moč dobiti še sedem ljudi, sem rahlo cinično pripomnil, da imata dober tempo. Poštekala sta in me spustila naprej, da sem vsaj enkrat bil prvi, čeprav se teh for sploh ne gremo.

Smerokaz nas s steze spelje na lepo makadamsko pot, ki mimogrede vodi proti Kobli. Da nam ponuja ravno lepe razglede, ne morem trditi in posledično postane zmerno do pretežno dolgočasna, kar se stopnjuje še od križišča naprej, ko je kak kilometer ali dva povsem enolična.

Pri lovski koči Za Malim vrhom postojimo nekaj minut, nato pa nas čaka slabih 10 minut vzpona proti najvišji točki današnje etape – Vrh Bače z 1287 metri nadmorske višine. Tu zame muka postane užitek, saj je čas za malico. Nahrbtnik skriva suho klobaso, obenem pa se mi odpira prelep pogled na Baško dolino, ki jo danes v večini imenujejo preprosto Baška grapa.

Po okrepčilu se brž počutimo bolje, ker smo v tokratnem triu sami takšni, ki nam spust pomeni več kot vzpon. Prvih sto metrov je ubijalskih. No, pretiravam, a vseeno je malenkostno strm. Kasneje se pot spremeni v lepo, cikcak speljano stezo, po kateri se je užitek spuščati. Prispemo v malo vasico Bača in se mimo cerkve spustimo na širšo in makadamsko pot, ki je ravno toliko strma, da si rečemo »raje dol, kot gor«. Zaključimo v Podbrdu, mahnemo naravnost proti železniški, sedemo v avto in se zapeljemo na Petrovo Brdo na zasluženo pivo.

Slik danes sicer ni, lahko pa ponudim nekaj podatkov, ki bodo mogoče prišli prav. Malo manj kot 14 kilometrov dolga pot naj bi pohodnika razveseljevala in mu nudila prečudovito družbo narave kar osem ur, nam je uspelo v manj kot petih. Vzpona je 770 metrov, spusta dobrih 12 več. Pot ponuja pestro doživetje dveh svetov, zanimivi so pa tudi razni bunkerji in ostanki dolgega sistema utrdb, imenovani Alpski zid, ki jih lahko opazimo takoj pod Vrhom Bače.

Če priporočam? Definitivno. Samo ne v dolgih hlačah, če je napovedano sonce.

Med vožnjo domov pa ideja enega od nas. »Ti, kaj pa če bi prehodili celo?«. Jo bomo?

Objavljeno dne

DVA MALA PRELAZA.

Začelo se ni nič kaj obetavno. V minulem tednu je moral Škot na servis, pa smo mu zamenjali še pedala. In dan pred samo odpravo ni tisti kratki, štirideset in nekaj kilometrski trening dajal občutka, da bo naslednjega dne vse v redu. Zdelo se mi je, kot da ne gre nikamor, pa nisem ugotovil, ali je krivda na meni, ali nemara kolo ni tako, kot bi moralo biti.

Pa pojdimo.

Na dan nedelje je jutranje poležavanje dovoljeno in posledično sem pognal šele okrog desetih. Sonce je nabijalo, ko sem na Keltiki zapeljal skozi rdeče semaforje. Prednost domačega terena, se reče temu. Ko veš, da je semafor tam, kljub temu da se dve vozili brez problema srečata. Vse je delovalo brezhibno – menjalnik, veriga je tekla kot namazana (taka je tudi bila) in pedali niso povzročali težav. Očitno smo se sinhronizirali. Do Slapa, kjer sem zavil na Kosmačevo učno pot in nadaljeval po ozki in povsem neprometni cesti, katere deli so na moje veselje, tudi makadamski. V samem centru Mosta na Soči sem zavil desno, do Bače pri Modreju in od tam naravnost v Baško grapo. Prečudovito dolino, kjer si bi rade volje kupil hišo. Nekoč.

Naj bo vzeto na znanje – to dolino reke Bače sem prevozil že lani in spomin nanjo je bil kljub vsej lepoti že rahlo bledikast in potrebno je bilo ponoviti. Ne da se cesta pretirano vzpenja, saj je prvi mikro vzpon šele v Kneži, je pa treba stalno vrteti. So, so tudi spusti, a prav pretirano se ne spotiš vsaj do Podbrda. Je pa res, da se od tam v približno treh, štirih kilometrih dvigneš za slabih tristo metrov na prelaz Petrovo Brdo, na dobrih 800 nadmorske. In šele tam prvič počivam, pa še to ne dolgo. Si rečem, če do sedaj skozi Baško Grapo nisem nič slikal, tudi sedaj ni treba. Saj vem, za bolj slikovit prikaz poti bralcem bi se spodobilo, a naj bo tokrat tako.

Na kratko povedano, za mano je prvi vzpon. Ne vem, ali je to nek fetiš ali zgolj slučaj – že prejšnji vikend, ko sem kolovratil na Kolovrat, sta v pot padla dva vzpona, danes bosta očitno spet. Le da bo tokrat lažje. Najhujši klanec je namreč tisti, ki ga ne poznaš. Ampak zdaj je na vrsti drugo.

Spust.

Dobrih osem kilometrov je letelo skoraj brez vrtenja in s hitrostjo štirideset in več. Do Zalega Loga, kjer sem se zopet ustavil, da bi trezno razmislil o nadaljevanju – ali vzpon skozi Davčo na Tuškov grič, ali nadaljevanje skozi Železnike in Škofjo Loko. Dejstvo je, da sem vzpon proti Tuškovemu griču že obdelal lani in da je bil ubijajoč. In dejstvo je bilo tudi to, da bo en kup matranja, kilometrov pa ne kaj veliko, pa še prezgodaj bom doma. Obenem pa so Železniki lepi in… ni kaj, zaradi spusta sem prišel ravno prav svež in spočit v Škofjo Loko, kjer začuda nisem počival, ampak sem kar nadaljeval. Do prvega sladoleda, kjer sem se nafilal še s Frutabelo in Monsterjem in se nato prepustil prometni cesti skozi Poljansko dolino. Ne vem, ali se mi samo zdi, da so nekateri avtomobilski uporabniki cest postali bolj kolesarju prijazni, ali je bilo njih obnašanje zgolj posledica tega, da so tistega dne oddali glas svojemu najljubšemu političnemu obrazu, a nekih ekstremnih voženj tik ob balanci ni bilo zaznati. Nikar, Gregor, nikar ne razmišljaj o tem. Psihično sem se pripravil na nadaljevanje poti.

Drugi prelaz.

Od Trebije naprej se cesta počasi, a vztrajno dviguje in če se tam ne šparaš, te ubijeta tista dva ovinka proti Kladju. Je že res, bolje se je vzpeti s te strani, kot obratno, a če se ga ne lotiš pravilno, trpiš. Ker je kratek, a zahrbten. Priznam, da me je malo pobiralo že pred začetkom vzpenjanja, zato sem za dve minuti sestopil s kolesa. Poleg tega, zakaj bi nosil vodo domov, če se razumemo.

Ni me ubilo. Na tisti kratki ravnini na vrhu sem že višal prestave, da sem brž izza ovinka zavrtel na polno proti domu. K sreči me cesta ni mogla presenetiti. Poznam vse tiste luknje in v kolikor se boš po tej poti odpravil s specialko, me ne boš dohitel. Ampak, naj to ne bo napad na tiste, ki skrbijo za cesto – najlažje je rečt ”takle mamo” in se ne sekirat. V glavnem, šestdeset je letelo v zadnji ravnini in bog ne daj traktorja, da bi izsiljeval prednost. Šlo je predvsem za adrenalin, malo pa tudi za dvig povprečne hitrosti, kljub temu, da je postranskega pomena.

Domov pridem razmeroma spočit, kar mi veliko pomeni. Da te še dva dni noge bolijo, to ni za nikamor. Ker se ti lahko zagabi in začneš dneve preživljati na kavču, kar tudi ni dobro, ne za telo in ne za psiho.

Pozitiv:

  • Na momente oblačno vreme. Tako vsaj ni tekla majoneza od mene.
  • Razmeroma prazna cesta, z izjemo Poljanske doline.
  • Misli usmerjene naprej in oči zazrte v lepote okolice, ne v telefon.

Negativ:

  • Luknjasta cesta na drugem spustu.
  • In o temu moram dodati nekaj besed.

Namreč, skrajno razočaran sem nad aplikacijo. Tako zelo, da niti ne bom prilepil slike, ker so v večini narisane tri dolge črte in prikazanih približno trideset kilometrov manj. In obenem je to razlog več, da se zanašam na števec, katerega sem nastavil sam in kateremu še najbolj verjamem. Bom pa, bolj za šalo, kot zares, zbral sto daljših poti in na koncu naredil eno zanimivo primerjavo.

Statistika: 131 kilometrov. 383 minut.