Skoraj dva meseca po tistem, ko nismo iskali Pekla in ga vseeno dobili, je bil zopet čas, da nekam odrinemo. Glave so bile prazne, idej ni bilo in odločitev je bila skoraj hipna, da gremo le malo bluzit po Trebuši.
Za zaspanca, kakršen sem, me ob še vedno zgodnji uri Von pobere na periferiji, ustaviva se še na pumpi in kaj kmalu za tem parkirava v Dolenji Trebuši, prepričana, da naju čaka en lep in dober sprehod. Cilja skoraj ni, le da greva po eni strani v klanec in po drugi navzdol. Ravno pretirano hladno jutro ni bilo, a vseeno je sedlo imeti na sebi še eno kamižolo, vsaj dokler nismo stopili na bolj osončeno pot. In po približno dveh urah hoje, evo jo, po tej poti morava priti nazaj. Ja, super.
Majhen klanec se začne, ko Trebuša postane Gorenja in na tistem križišču pri spomeniku ravno za malo stopiva v levo, da v fotoaparat ujamem en lep pogled na Poldanovec. Nato pa nazaj in da bi skrajšala si pot, ubereva desno, kjer v poznem dopoldnevu pred hišo stojijo štirje možaki, tipski za bolj odročne vasice: eden v delovnem pajacu, hišni gospodar, še eden, ki brusi verigo pri motorni žagi ter domnevno lovec, ki je prišel zgolj mimo, tako, kot se pred južno spodobi, na žganico ali (vstavi poljubno število).
»Dober dan, a lah niki prašava?«.
»Ja, lah. Vedva pa nista wad to, a sta Idrca?«.
»Nikoli, niti po smrti…«. Okej. Prijazni lovec nama pove za pot, ki naj bi bila bližnjica in tudi je, ampak takšna, da bi bilo bolje iti po cesti. Da pa se ne bi zmotil samo enkrat, naju je namesto desno, poslal v levo. Hvala lepa in adijo, si rečemo in deset minut kasneje sva zopet na asfaltu. Mirno se vzpenjava in vsak odcep na desno se nama zdi sumničav. Prepričana sva, da ko prideva na makadam, bo bolje, ampak kar nekako ni. Skoraj v Mrzli Rupi sva že, ko se vseeno odločiva stopiti v desno. Obetavno. Cesta se spušča. Star italijanski most. To bo to. Ovinek, iz nahrbtnikov vzamemo suhe klobase. Veselje, da sva končno na pravi cesti.
Nadaljevanje ni potekalo po planu. Saj v bistvu tudi do sedaj ni nič potekalo po planu. Pot, na kateri sva bila, je kmalu zavila ostro levo in se začela strmo vzpenjati. Človeška noga, je bilo slutiti, po njej ne stopa ravno čestokrat. Naveličana skleneva, da se obrneva. In greva po isti nazaj. Ni kaj. Tretji letošnji pohod in na vsakem je bilo nekaj narobe: prvi, ko smo nehote prišli v Pekel, drugi, o katerem nisem niti pisal, ko smo na Čavnu namesto prelepega razgleda na Ajdovščino videli le meglo in tale današnji. In bo kdo rekel, da je bilo leto 2020 slabo.
Ni kaj, bo pa malo bolj dolgočasen sprehod. Kar v bistvu sploh ni bil tako zelo, ko se nama je pri vračanju pridružil prijazni malamut. Da naju bo le povohal, nama sledil nekaj metrov, sva mislila. Ne, tip je hodil pred nama skoraj celoten povratek. Kljub fintam, da sva se pred ovinkom ustavila, pa je prišel gledat, kje sva. Kljub temu, da ko sva mu za nekaj trenutkov izginila izpred oči in sva ga videla, kako je zavil na drugo pot in naju čez nekaj minut radostno prehitel, kot da se ni nič zgodilo. Kakih osem kilometrov je prehodil z nama. Dokler nista prijazna gospa in gospod pri eni hiši, ko se že začenjaš vzpenjati po bližnjici za Čepovan, mirno pustila svoje psičke, da se je spoznala z njim. Povedala sva, da bi ga prijela, a da ni najin in da nama sledi vse od Gorenje Trebuše ter da ne veva čigav je, ker nima nobenega osebnega podatka pri sebi. »Ah«, je rekla gospa, »potem je od onega gor. Sej lahko ostane tu, bomo poklicali, da je pri nas«. Super, ker resnično me je skrbelo, kaj bo s psom, ko pridemo enkrat do cilja. Ga naložiti v avto in peljati do tja, kjer se nama je pridružil? Ali ga pustiti tam, bo že našel domov, saj je vendar pes, pametnejši od večine ljudi? Bilo mi je kar malo hudo ob vsemu temu in glej ga zlomka, nekako ni hotel ostati pri tisti hiši, kjer sva ga pustila. Kmalu je pricvirnal za nama, kljub temu, da ga je gospod vabil z žvižgi. Moral sem biti kar malo grob, da sem mu z odločnim in rahlo jeznim glasom dopovedal, da ne more z nami.
Ko se je to rešilo, smo bili še daleč od cilja. Še nekaj kilometrov rahlega vzpenjanja, nekaj časa po asfaltu, nato po makadamu. Priznam, volje ni bilo več. Sonce se je začelo skrivati. In ko sva prišla do križišča, kjer naju je čakal samo še spust po asfalti, o, uboge moje noge, pekoči podplati, naj gre nekam vse skupaj.
»A boš kaj pogledal kilometre?«.
»Bom, pri avtu«.
Na koncu želim vedeti podatke. Prej mi ne koristijo, kaj bi z njimi. To je, kot bi šel na vece in izpustil samo pol urina, ostalo pa prišparal za kasneje.
Tistega dne sicer nisem bil takšnega mnenja, a danes lahko rečem, da je bil dober izlet. Videli nismo veliko, čeprav se dolina Trebušice ponaša s kar nekaj znamenitostmi. Še najboljše od vsega je bila družba malamuta. In pa cilj. Se bo pa potrebno vrniti, to pa, ker je vredno.
Dan kasneje sem preveril zemljevid. Ker je tako bolj zanimivo, kot če ga bi na mestu samem. Če naju ne bi prijazni lovec napačno usmeril, bi prišla ven na tisti cesti, kjer sva nameravala. In če bi nadaljevala po tisti poti, kamor človeška noga ne zaide, bi prišla v Smrekovo Drago. Toliko o tem, sicer pa 31 prehojenih kilometrov.
Dovolj bo za encajt.