porezen – Gregor Blog

11. maja, 2020

TURA 2: OKROG POREZNA.

Nedeljsko jutro je bilo povsem drugačno od sobotnega popoldneva, ko sem sprejel vabilo in če ne bi bil mož beseda, bi odpovedal in nadaljeval s spanjem. Zunaj je bilo namreč oblačno in niti malo me ni vleklo ven. Pa sem vsemu navkljub nadel pohodne hlače, obul gojzarje in spakiral malico to go v nahrbtnik.

Med čakanjem na vodiča, sem se poigraval s slikanjem zaspanih cvetic…

Dobila sva se na Razpotju in brž krenila mimo Podgozdarja, zaobšla Kopo in se na Vršah spustila v bunker. Menda jih bolj malo ve za to, po besedah vodiča.

Nadaljevala sva nekaj metrov v rahel klanec, meni znan z vsake letošnje odprave na Porezen, se ustavila na lepi razgledni točki, nato pa mimo Šasa po ozki stezici vse do Medrc, kjer se odločiva nadaljevati po meni neznani, a že večkrat ogledovani mulatjeri.

Steza je lepa in ravna, vzpona praktično ni, razgledi pa vredni več postankov. Sproščeni klepet, rahel hladen vetrič nama kuštra brade, možgani so na paši, noge pa v enakomernem ritmu rinejo naprej, naprej. Malo pred širšo potjo, ki pripelje iz Otavnika, se posedeva na kamne, ki sva jih prej obložila z anoraki in užijeva dobrote, vodič suho klobaso izpod svojih rok, jaz pa sendvič, ki sem ga zjutraj mimogrede kupil na pumpi. Mimo se vzpne nekaj ljudi proti vrhu, nekaj trenutkov kasneje jih peščica pride dol, kar tako se iznenada pojavi gorski kolesar, a vseeno vidiva manj ljudi, kot sva jih pričakovala. Konec koncev, tudi šla sva nalašč po takih poteh, da se izogneva množici.

Le še kakih pet minut hoje in odpre se nama prekrasen razgled.

Pogled na desno nama prikaže strm vzpon do koče in vidiva njeno streho, a pot naju tokrat vodi po meni neznanemu terenu. Ustreza obema. Žal pa lepa in široka pot kmalu postane stezica, polna z listjem pokritega kamenja in podrtih dreves. Prej prijetna hoja z dobri tempom, nenadoma postane mučenje z dobršno mero previdnosti. Na srečo ne traja predolgo, saj kmalu pristopicava na Trtensko planino, kjer poiščeva stezo proti Pohoškemu kupu. Hoč izpustiva, saj sva že malo utrujena od poti, poleg tega ne bo prav nič narobe, če se nanj povzpneva kdaj drugič.

Lepa in ravna pot, ostro oko bo ujelo tudi streho koče na Poreznu.

Četudi na sliki deluje steza lepa, v resnici ni tako zelo…

Pohoški kup, ki ga večina imenuje kar mali Porezen, stoji kakih dvajset minut hoje od koče na Poreznu proti Petrovemu Brdu. Ogledava si staro kaverno, nato pa le kakih deset minut hoje stran znova počivava na skalah, zreča v hribe, ki sem jih prehodil pred tednom dni, opazi se celo tista kaverna s teraso.

Kaverna na Pohoškem kupu oz. malem Poreznu.

Od daleč opazim teraso pri kaverni pod Lajnarjem,ki sem jo obiskal pred tednom dni.

Končno sledi tudi malo spusta, četudi po brezpotju. Prispeva na Konjsko brdo, pot nama prekrižajo dve srni, midva pa kmalu pristaneva na novi in široki cesti. Ta je na začetku zanimiva, saj naju vodi proti izhodišču, kjer imava parkirana avtomobila, kasneje pa postane sila neprivlačna, saj se vleče kot jara kača, obenem pa ne ponuja prav nič zanimivega. Zadnji štirje kilometri postanejo mučni, rahlo sva naveličana, ampak zmoreva. V prtljažniku imava namreč pivo.

2. januarja, 20202. januarja, 2020

NA NOVIGA LEJTA DAN.

Najboljše stvari pridejo nepričakovano. Ne načrtuješ, ne planiraš, samo si ob pravem trenutku na pravem mestu. In ker je bil ravno novega leta dan, sem si rekel – zakaj pa ne. Lahko bi tudi pomislil, zakaj pa ja, ampak življenje mora biti pestro. Ko iz neke rutine, ki si je že rahlo naveličan, pobegneš pred monotonostjo, v nov svet, ki si ga sicer že prej poznal, a ne preveč dobro.

Pojma nimam, kako bi začel. Če bi segel tja vse do rane mladosti, bi bil tale zapis dolg. Zelo dolg. Zato se bom vrnil v tisti vroč avgustovski dan lanskega leta, ko se mi ni dalo na kolo in sem jo kar tako, za šalo, mahnil na Porezen. Pustimo stati, nekje v februarju sem ga prav tako osvojil, mukoma, po snegu, neznosni burji, ampak vesel kot (ne najdem primerjave). Vmes je bil še en poskus s kolesom, ki mi seveda ni uspel, nato pa dolgo nič, do tistega praznika, ko sem jo mahnil navkreber. Takrat sem prvič slišal o tako imenovanih prijateljih Porezna. Nisem posvečal pretirane pozornosti.

Za kaj gre? Gre za nekakšno tekmovanje, ki to pravzaprav ni. Vsak ve, da gre predvsem zaradi sebe in ne zaradi nagrade, ki ga čaka na koncu leta. In tu naj ne pozabim, da sploh ne vem, če je kakšna nagrada. No, gre za to, da čimvečkrat osvojiš vrh.

Torej, ta prečudovita vzpetina, ki ponuja skorajda nešteto poti, po katerih pristopicaš na vrh in ki, ko si enkrat na vrhu, ponuja veličastne razglede, je postala moj izziv za letošnje leto. Vse to se seveda ne bi zgodilo, če ne bi ravno na noviga lejta dan dobil sporočila z vabljivo tematiko. In sem nekje sredi poti rekel »letos se bom tudi sam vpisoval«.

Malo po cesti, malo po bližnjicah, obvezna kava in žganje v koči, voščila, gretje in sušenje oblačil, nato pa čisto na vrh, nekajkrat škljocniti in se vrniti po grebenu. Na vrhu je bil le rahel vetrič, kar je stalna želja rednih pohodnikov.

Kaj naj rečem, bil je dan, ki ga ne bom pozabil. Ga namreč ne smem, saj je bil prvi z nekim namenom. In če sem si v včerajšnjem zapisu želel zdravje, lahko danes dodam še veliko varnih korakov in, bom skromen, vsaj petdeset vzponov. Ker res ne gre za število.

Paradoksalno, že naslednjega dne mi zdravje ni dovolilo vzpona.

25. avgusta, 201925. avgusta, 2019

IN POTEM DOLGO NIČ…

Naslednjega dne mi je rahlo zavrelo. Ker sem dan prej snel prednje kolo za potrebe prevoza v prtljažniku, mi nekako ni uspelo prav nastaviti. Zavorne ploščice so drsele po disku in kljub nešteto poskusom, ki jih izvede amater, nikakor ni uspelo nastaviti tako, da bi normalno teklo.

Bil je čas sprememb. Zgolj naključje je, da mi je ob istem času nagajal tudi avto, a za to sem že vedel, da bom menjal mehanika. Kakorkoli, tistega dne sem imel opravke. Da bo bolj zanimivo, opravke v dveh različnih mestih, ki ju povezuje Keltika. Ihtav, kot znam biti, sploh če se mi mudi, sem naložil Škota na prtljažnik in se zapeljal direkt k serviserju. Bil je dober serviser, če si mu pripeljal kolo v zimskem času. Ko je imel gužvo, je naredil bolj na hitro, pač. In ko sem mu nazadnje plačal sicer borno ceno, je bilo po prvi vožnji ugotovljeno, zakaj. Razen da je malo z orodjem krilil okrog kolesa, ni bilo niti najmanj profesionalno narejeno.

Pa sploh ni važno. Tistega dne sem ga hotel presenetiti, kar mi ni uspelo, saj je bila delavnica zaprta zaradi dopusta. Ni kaj, rabim novega serviserja. Hitro pokličem soseda, mi da številko enega bolj resnih tipov, ki popravljajo kolesa, ga pokličem, upajoč da lahko še isti dan oddam kolo – tip je v popoldanski izmeni. Ni panike, zmeniva se za drugi dan.

Tri spremembe v tako kratkem času – zamenjal mehanika za avto, zamenjal serviserja za kolo in … sprejel odločitev, da o tretji ne bom pisal v blogu.

Tako sem tistega popoldneva dirjal še na drugi konec Keltike s kolesom na prtljažniku. Naslednji dan sem ga sicer oddal, seznanjen z dejstvom, da bo popravilo trajalo kak teden in pol. Kar se je na koncu razvleklo na skoraj tri.

Da mi bo brez kolesa skrajno dolgčas, sem bil prepričan. Seveda sem se motil. Dogajalo se mi je toliko stvari, da vse ne bo šlo v en zapis. Roko na srce, večinoma sem počival, se predajal branju, se družil z ljudmi in živalmi, kondicijo pa ohranjal s hojo po hribih. Tako sem recimo, kot vsako leto nekajkrat, šel na Blegoš, na Porezen, povrh vsega pa končno obiskal tudi slap Beri. Užival sem v kulinariki in s piva presedlal na vino.

Imel sem tudi dovolj časa, da sem razmislil o stvareh, ki bi me morale izpolnjevati, pa me ne in sem na tem področju naredil majhno čistko. Ne bom na dolgo in široko o tem, le to, da kolesarski izleti ne bodo več označeni z dnevom in da se bo na blog sčasoma uvrstilo tudi kaj drugega, ne le kolo.

Ker si pač moraš v življenju vzeti čas za vse, kar te veseli in za tiste, ki ti nekaj pomenijo.

30. julija, 201930. julija, 2019

DAN 98: PORAZEN POREZEN.

Če bi človek v življenju dosegal zgolj zmage, bi bilo njegovo življenje dolgočasno. Pustimo ob strani posledice, do katerih te to pripelje. Če sem se kaj naučil v življenju, je to, da je treba skrbeti za neko ravnovesje. Biti more vsega določena količina. Ne preveč in ne premalo.

Se spomnimo časov, ko sem veliko planinaril? No, to niti ni toliko daleč nazaj. Takrat sem nekega sneženega torka osvajal Porezen. Spomin je še živ – na veter, na sneg, na popolno osamo. In v tem vročinskem valu sem za kolesarjenje videl samo to opcijo. Super bo, boš užival v naravi, na jurja šeststo nadmorske, pojedel nekaj toplega, užival v razgledu, vse to se mi je motalo v mislih.

Že proti Novakom ni šlo najboljše, ampak vem zakaj. Glede na to, da pot poznam, s klancem nisem začel prav. Bolj kot se je vzpenjalo, bolj sem trpel, četudi je bil en velik užitek poganjati. Da bi mi rekel, pojdi v nek klanec, kamor si že bil in kamor lahko grem vsak dan, ne, hvala. Vleklo me je samo doživetje. Pot, ki sem jo poznal samo zasneženo, mi je vlivala upanje in dokler ne bom na njej, bom prestajal to trpljenje. Na kratko, na Tuškovem griču se mi je zazdelo, da me zdaj čaka res krasen dan, čudovito kolesarjenje in enkratno doživetje. Ma kaj zazdelo, prepričan sem bil. In sem jo navdušen mahnil skozi Davčo ter kmalu zamenjal asfaltno podlago za makadamsko pot.

Na začetku povsem super. Malo vzpona, malo ravnine in na momente čisto malo rahlega spusta. Nedelja je, ljudje gredo v hribe in nekajkrat se ustavim, da spustim mimo avtomobile. Sam sicer ne vidim čara v planinarjenju, sploh če se dve uri voziš z avtom samo zato, da pol ure hodiš, ampak okej – kdo sem, da bi sodil. A naj pogledam pozitivno, vsaj ljudje so bili, kar je v tem primeru boljše od volkov in medvedov.

In ja, naj ne pozabim omeniti – spodnjo sliko sem posnel samo zato, da jo bom objavil skupaj s tisto, ki sem jo posnel pozimi. Ostale zimske si lahko ogledate na prej dodanem linku.

Kmalu sem na Vršah, pa se ne ustavljam kaj preveč. Rahel veter. Seveda, kako bi lahko pozabil. Tu menda čestokrat pihlja. Nasproti mi pride znanec, pove da je proti vrhu kar močan veter in da bom verjetno imel malo težav. Super. Pejmo naprej, bo kar bo. Pot se postavi skoraj pokonci. Nekaj časa gre, nato sestopim in porivam. Na krajši ravnini zopet zajašem in se z najnižjo prestavo podam v naslednjo strmino. Nekaj časa gre, nato stojim na pedalih in nato se zavrti v prazno. Spet sestopim in nadaljujem peš, potiskajoč Škota.

Piha. Ne zebe, ampak piha, nadležno. Nekaj časa v obraz, nekaj časa bočno. Vrtim in vrtim, obenem pa imam občutek, da se sploh ne premikam. Lahko sem človek, ki ne obupa zlahka, lahko sem vajen vetra, ker sem rastel z njim, lahko sem potrpežljiv, a ko mi je nečesa dovolj, je pač to to. Takrat se mi ne da več. Takrat so kletvice. Takrat je jeba. Takrat hočem domov.

In sem obrnil. In ni mi žal. Ker vem, da se tistega dne ne bi dobro končalo. In ker vem, da bom naslednjič poskusil znova in da bom poskušal znova in znova, dokler ne bom na enem od družabnih medijev objavil slike kolesa pred kočo. Pa naj stane, kolikor more, enkrat mi bo uspelo.

5. februarja, 2019

ZEN ZA PORE.

Čisto dovolj časa sem imel, tako med vzponom, kot tudi med spustom, da se mi je v glavi porodila ta besedna igra in odločitev, da tako poimenujem današnji zapis, ni bila daleč stran od samega dejanja. Drugi dopustniški dan se mi ni ljubilo ravno daleč se voziti, zato sem izbral eno od bližnjih opcij.

Sicer se ni vse začelo danes, ampak že kmalu po novem letu, ko sem iskal Medrce, pristal pa na Kopi, vsaj mislim. Naj ti osvežim spomin (dva dni vetra), kasneje pa sem poskušal še enkrat, le da za spremembo o drugem poskusu nisem na blogu niti črhnil, ker mi itak ni uspelo. In danes niti poskušal nisem, temveč sem preprosto šel.

Porezen mi vzbuja neko spoštovanje že od nekdaj. No, ne ravno od nekdaj, recimo vsaj od takrat, ko sem ga sredi poletja prvič osvojil. Ker se za takega očaka spodobi, da ima več dostopov, sem na vsak način hotel osvojiti tistega, po katerem je moč prilesti tudi s kolesom. In glej ga zlomka, ista pot je, kot na tiste božje Medrce.

Za razliko ne pustim avta na Tuškovem griču (za kar si bom nekoč še hvaležen), ampak v Davči in jo mahnem po meni že znani poti. Prvič mi zdrsne. Razmišljam, če bi nadel dereze, a sneg je ravno dovolj trd, da se ne vdira in dokler bo šlo, bo pač šlo. Če bo potrebno, so v nahrbtniku. In kot bi mignil, stojim točno tam, kjer sem ob zadnjem poskusu obrnil. Takrat je bilo okrog petdeset centimetrov snega in sem gazil, danes mi je to prišparano. Na Vršah je kot na špeglu, oblaki se razkadijo in naredi se krasen dan. Zopet pomislim na dereze, a zaradi tistih treh metrov ledu pa res ne bom pretiraval, ter raje stopim malo izven poti. Postal in razgledal se bom kdaj drugič, ni kaj. Danes raje uživam v sami hoji po sledeh nekaterih živali, ko so hodile tam, kdo ve, mogoče danes zjutraj.

Kar večji del poti so vidne zgolj živalske stopinje…

Sicer se ne vidi, a ledeno je vse, kar ni zeleno.

Vse lepo in prav, dokler iznenada ne zagledam človeških stopinj. Super, torej nisem sam. Kar od nekje so se pojavile pred menoj in me, kot sicer ni bilo planirano, vlekle po grebenu proti samemu vrhu. Priznam, je naporno. Veliko bolj strmo, a zato so razgledi toliko boljši. Da pa ne bi bilo vse tako popolno, piha veter, ki sicer ni primerljiv s tisto burjo na Vremščici, a je zato toliko bolj strupeno mrzel. Še vedno sledim stopinjam, a se mi vdira.

V majhnem zavetrju nadenem gamaše in zopet zarijem v sneg. Nasproti mi pride povzročitelj stopinj, vrževa dve besedi, pove mi, da je do samega vrha še dobrih petnajst minut, zaželiva si srečno in greva vsak v svojo smer. To so tista poznanstva, ko izveš dovolj, četudi človeka ne poznaš. V bistvu so mi všeč, no. Ampak tistih petnajst minut se vleče. Strmo je, vsakih nekaj korakov se ustavim. Ledeno mrzel veter mi brije vsepovsod, a se ne dam. Včeraj si se predal, danes se ne boš, si rečem in ponovno zagrizem v kolena.

In kar naenkrat vrh. Naj na tem mestu izrečem grajo mojemu telefonu ki se izklopi vsakič, ko ga malo zazebe in to je vedno ravno takrat, ko hočem slikati. Zato slik z vrha ni.

Malo se spočijem v zavetju pred kočo, nato pa se zopet odpravim v objem vetra, le da tokrat po poti, ne po grebenu. Nekako domnevam, da je pot, no. Rahlo težko postaja – vdira se mi do kolen, saj je sonce ravno toliko ogrelo snežno skorjo. Srečam dva starejša modela, ki s smučkami rineta proti vrhu, izmenjamo nekaj vljudnostnih fraz in ne skoparimo z nasveti, nato pa nadaljujem moj blaženi spust. Saj na začetku kar gre, kasneje pa me vdiranje začne bolj motiti in ker naj bi vsaka zgodba imela srečen konec, je čas za nesrečo tu – na Vršah mi uspe na kvadratnem metru ledu tako izvrstno pasti, da bi bil še Rok Cvetkov ponosen name.

Ne sprašujte, kakšne volje sem nadaljeval. Bolj kot je šlo proti cilju, bolj mi je šlo na živce to vdiranje in na zadnjih metrih zasnežene poti sem se že začel spraševati, kaj mi je tega treba bilo. Na srečo sem kmalu stopil na asfalt in mi ni bilo treba več razmišljati o odgovoru.

Sem si bil pa hvaležen, da sem avto pustil v Davči in ne na Tuškovem griču…

18. septembra, 2018

PO BAKRENI POTI.

Ni me sram priznati, da sem tistega dne spal malo dlje. Prejšnji dan je bil izredno naporen. Druženje s sorodniki terja svoj davek, ampak je vedno vredno. Tokrat je bilo še toliko bolj, saj nisem čestokrat povabljen na zlato poroko. Ki je bila, po mnenju udeležencev obeh – tiste pred petimi desetletji in te v sedanjosti – skoraj identična. Z istimi pričami, v isti cerkvi. In čeprav se alkoholu izogibam, se ga kot prebivalec Vipavske doline tokrat nisem branil, v mejah normale. To je pokazala tudi napravica, ki so mi jo sredi noči med vračanjem pod nos ponudili policisti. Povsem korektno, priznal sem, da sem nekaj spil in povsem korektno so mi ob rezultatu tudi izrekli čestitke.

Zategadelj se mi zjutraj iz postelje ni posebej mudilo. A lep dan je klical in vsaj nekaj je bilo treba dati iz sebe. Prvotni plan vzpona na Blegoš je padel v vodo, ko sem ugotovil, da se mi pretirano v klanec ne da voziti. Povlečem Škota iz kleti, zajašem in odvrtim krog skozi mestno središče. Gledam števec, on ne dela. Ustavim, podrezam magnet, dela nekaj metrov. Ustavim ponovno, se minuto ali dve ukvarjam in tokrat dela. No, ne ravno dolgo. Poskusim še enkrat med potjo proti Logu in ko sem že mislil, da sem zmagal, me ponovno razočara. Izustim buket kletvic, obdan v papir iz psovk in okrašen z diamantnimi perlicami avtohtonih bogokletnih skovank južnih in zahodnih sosedov. Ne bo me ustavilo, pač od ene ture ne bom vedel kilometrov.

Saj ne da sem samo pozabil, temveč mi je čisto ušlo iz glave, da sem se ob prejšnji turi domov vrnil brez zadnjih zavor. To je bilo sedaj videti nekako tako, da sem ročico zavore lahko držal tik ob krmilu in še vedno se ob zadnjem pestu ni dogajalo nič. Super, jaz pa sredi klanca. Kako se bom spustil, nisem pretirano razmišljal. Bom že takrat, ko bo do tega prišlo. Evo, Blegoš, nekoč drugič te osvojim. V Dolenjih Novakih zavijem desno proti Kopačnici in čez mostiček zavrtim v rahel klanec.

Pot mi je znana in približno dve leti je, ko sem jo odkrival z namenom dobiti tisti razgled, katerega sem videl v zgibanki o kolesarskih poteh po Cerkljanskem. Takrat mi ni uspelo, tokrat mi bo. Kaj kmalu je bilo treba izbrati srednjo, makadamsko pot, ki se je vila skozi hladen gozd, mimo starega in z mahom poraščenega kamnitega zidu na levi in z vedno bolj odpirajočim se pogledom na prepadne skalnate stene Malega in Velikega Njivča na desni. In ta pogled na sotesko Pasice, kjer se skriva Partizanska bolnica Franja. Italijani jo še sedaj iščejo, čestokrat me namreč ustavijo in sprašujejo, kje je.

Pogled na sotesko Pasice, kjer se skriva Partizanska bolnica Franja.

Pod Mrovljevim Gričem se lahkotno vzpenjam po makadamu, uživam v razgledih, prijetnem hladu in pripetljajih prejšnjega dne. Kako lahko je življenje, če se zavedaš, da je ob določenih trenutkih težko. Kako zanimivo je imeti pozitiven pogled na svet in se prepustiti preprostemu toku, vedoč da so stvari, ki ne bodo lahke, a bo treba skoznje.

Na razpotju, tam nekje na pobočju Škofja, zavijem levo proti Ermanovcu. Pogled se vedno bolj odstira na okoliške vasi: strnjene Labinje in Poljane ter skupčkane Novake. Kmalu se pripeljem na travnik in tam jo zagledam. Mogočno lipo, s klopco. Tebe sem iskal in zdaj tudi vem, zakaj te nisem našel. Takrat sem na eni od poti zavil nekam dol. Zdaj te pa imam. Naslonim Škota na veličastno deblo, sedem na klopco in odložim komolce na mizico. Srkam vase ta razgled. Porezen, Kojca, nekje daleč se kažejo Alpe. Nikjer nikogar, prijeten hlad in lep, sončen dan. Bistrenje misli.

Čez jaso peljem do počitniških hišic in se priklopim na asfalt. Naj se veselica začne, ker zdaj sem tu, kjer bo treba razmišljati – na spustu. Za menoj je dovolj kilometrov, da vem, kako ravnati v takih primerih. No, najlažji bi bil imeti s seboj imbus, a je ta po čudnem naključju ostal doma. In če ne gre zlahka, mora iti tudi drugače. Ko veliko kolesariš, se naučiš tudi zaviranja samo s prednjo zavoro. Seveda je priporočena nižja hitrost ter večja previdnost.

Bilo je še zgodnje popoldne, ko sem prispel domov. Izkoristil sem za popravilo zavor, da me ne bo ob naslednji turi zopet presenetilo. In za nov števec.