ZEN ZA PORE.

Čisto dovolj časa sem imel, tako med vzponom, kot tudi med spustom, da se mi je v glavi porodila ta besedna igra in odločitev, da tako poimenujem današnji zapis, ni bila daleč stran od samega dejanja. Drugi dopustniški dan se mi ni ljubilo ravno daleč se voziti, zato sem izbral eno od bližnjih opcij.

Sicer se ni vse začelo danes, ampak že kmalu po novem letu, ko sem iskal Medrce, pristal pa na Kopi, vsaj mislim. Naj ti osvežim spomin (dva dni vetra), kasneje pa sem poskušal še enkrat, le da za spremembo o drugem poskusu nisem na blogu niti črhnil, ker mi itak ni uspelo. In danes niti poskušal nisem, temveč sem preprosto šel.

Porezen mi vzbuja neko spoštovanje že od nekdaj. No, ne ravno od nekdaj, recimo vsaj od takrat, ko sem ga sredi poletja prvič osvojil. Ker se za takega očaka spodobi, da ima več dostopov, sem na vsak način hotel osvojiti tistega, po katerem je moč prilesti tudi s kolesom. In glej ga zlomka, ista pot je, kot na tiste božje Medrce.

Za razliko ne pustim avta na Tuškovem griču (za kar si bom nekoč še hvaležen), ampak v Davči in jo mahnem po meni že znani poti. Prvič mi zdrsne. Razmišljam, če bi nadel dereze, a  sneg je ravno dovolj trd, da se ne vdira in dokler bo šlo, bo pač šlo. Če bo potrebno, so v nahrbtniku. In kot bi mignil, stojim točno tam, kjer sem ob zadnjem poskusu obrnil. Takrat je bilo okrog petdeset centimetrov snega in sem gazil, danes mi je to prišparano. Na Vršah je kot na špeglu, oblaki se razkadijo in naredi se krasen dan. Zopet pomislim na dereze, a zaradi tistih treh metrov ledu pa res ne bom pretiraval, ter raje stopim malo izven poti. Postal in razgledal se bom kdaj drugič, ni kaj. Danes raje uživam v sami hoji po sledeh nekaterih živali, ko so hodile tam, kdo ve, mogoče danes zjutraj.

Kar večji del poti so vidne zgolj živalske stopinje…
Sicer se ne vidi, a ledeno je vse, kar ni zeleno.
Razgledi so fascinantni…

Vse lepo in prav, dokler iznenada ne zagledam človeških stopinj. Super, torej nisem sam. Kar od nekje so se pojavile pred menoj in me, kot sicer ni bilo planirano, vlekle po grebenu proti samemu vrhu. Priznam, je naporno. Veliko bolj strmo, a zato so razgledi toliko boljši. Da pa ne bi bilo vse tako popolno, piha veter, ki sicer ni primerljiv s tisto burjo na Vremščici, a je zato toliko bolj strupeno mrzel. Še vedno sledim stopinjam, a se mi vdira.

V majhnem zavetrju nadenem gamaše in zopet zarijem v sneg. Nasproti mi pride povzročitelj stopinj, vrževa dve besedi, pove mi, da je do samega vrha še dobrih petnajst minut, zaželiva si srečno in greva vsak v svojo smer. To so tista poznanstva, ko izveš dovolj, četudi človeka ne poznaš. V bistvu so mi všeč, no. Ampak tistih petnajst minut se vleče. Strmo je, vsakih nekaj korakov se ustavim. Ledeno mrzel veter mi brije vsepovsod, a se ne dam. Včeraj si se predal, danes se ne boš, si rečem in ponovno zagrizem v kolena.

Mimobežni razgled na dolino.
Pogled na vrh Porezna.

In kar naenkrat vrh. Naj na tem mestu izrečem grajo mojemu telefonu ki se izklopi vsakič, ko ga malo zazebe in to je vedno ravno takrat, ko hočem slikati. Zato slik z vrha ni.

Malo se spočijem v zavetju pred kočo, nato pa se zopet odpravim v objem vetra, le da tokrat po poti, ne po grebenu. Nekako domnevam, da je pot, no. Rahlo težko postaja – vdira se mi do kolen, saj je sonce ravno toliko ogrelo snežno skorjo. Srečam dva starejša modela, ki s smučkami rineta proti vrhu, izmenjamo nekaj vljudnostnih fraz in ne skoparimo z nasveti, nato pa nadaljujem moj blaženi spust. Saj na začetku kar gre, kasneje pa me vdiranje začne bolj motiti in ker naj bi vsaka zgodba imela srečen konec, je čas za nesrečo tu – na Vršah mi uspe na kvadratnem metru ledu tako izvrstno pasti, da bi bil še Rok Cvetkov ponosen name.

Ne sprašujte, kakšne volje sem nadaljeval. Bolj kot je šlo proti cilju, bolj mi je šlo na živce to vdiranje in na zadnjih metrih zasnežene poti sem se že začel spraševati, kaj mi je tega treba bilo. Na srečo sem kmalu stopil na asfalt in mi ni bilo treba več razmišljati o odgovoru.

Sem si bil pa hvaležen, da sem avto pustil v Davči in ne na Tuškovem griču…

PO BAKRENI POTI.

Ni me sram priznati, da sem tistega dne spal malo dlje. Prejšnji dan je bil izredno naporen. Druženje s sorodniki terja svoj davek, ampak je vedno vredno. Tokrat je bilo še toliko bolj, saj nisem čestokrat povabljen na zlato poroko. Ki je bila, po mnenju udeležencev obeh – tiste pred petimi desetletji in te v sedanjosti – skoraj identična. Z istimi pričami, v isti cerkvi. In čeprav se alkoholu izogibam, se ga kot prebivalec Vipavske doline tokrat nisem branil, v mejah normale. To je pokazala tudi napravica, ki so mi jo sredi noči med vračanjem pod nos ponudili policisti. Povsem korektno, priznal sem, da sem nekaj spil in povsem korektno so mi ob rezultatu tudi izrekli čestitke.

Zategadelj se mi zjutraj iz postelje ni posebej mudilo. A lep dan je klical in vsaj nekaj je bilo treba dati iz sebe. Prvotni plan vzpona na Blegoš je padel v vodo, ko sem ugotovil, da se mi pretirano v klanec ne da voziti. Povlečem Škota iz kleti, zajašem in odvrtim krog skozi mestno središče. Gledam števec, on ne dela. Ustavim, podrezam magnet, dela nekaj metrov. Ustavim ponovno, se minuto ali dve ukvarjam in tokrat dela. No, ne ravno dolgo. Poskusim še enkrat med potjo proti Logu in ko sem že mislil, da sem zmagal, me ponovno razočara. Izustim buket kletvic, obdan v papir iz psovk in okrašen z diamantnimi perlicami avtohtonih bogokletnih skovank južnih in zahodnih sosedov. Ne bo me ustavilo, pač od ene ture ne bom vedel kilometrov.

Saj ne da sem samo pozabil, temveč mi je čisto ušlo iz glave, da sem se ob prejšnji turi domov vrnil brez zadnjih zavor. To je bilo sedaj videti nekako tako, da sem ročico zavore lahko držal tik ob krmilu in še vedno se ob zadnjem pestu ni dogajalo nič. Super, jaz pa sredi klanca. Kako se bom spustil, nisem pretirano razmišljal. Bom že takrat, ko bo do tega prišlo. Evo, Blegoš, nekoč drugič te osvojim. V Dolenjih Novakih zavijem desno proti Kopačnici in čez mostiček zavrtim v rahel klanec.

Pot mi je znana in približno dve leti je, ko sem jo odkrival z namenom dobiti tisti razgled, katerega sem videl v zgibanki o kolesarskih poteh po Cerkljanskem. Takrat mi ni uspelo, tokrat mi bo. Kaj kmalu je bilo treba izbrati srednjo, makadamsko pot, ki se je vila skozi hladen gozd, mimo starega in z mahom poraščenega kamnitega zidu na levi in z vedno bolj odpirajočim se pogledom na prepadne skalnate stene Malega in Velikega Njivča na desni. In ta pogled na sotesko Pasice, kjer se skriva Partizanska bolnica Franja. Italijani jo še sedaj iščejo, čestokrat me namreč ustavijo in sprašujejo, kje je.

Dopoldanska senca in prijeten hlad.

Pogled na sotesko Pasice, kjer se skriva Partizanska bolnica Franja.

Pod Mrovljevim Gričem se lahkotno vzpenjam po makadamu, uživam v razgledih, prijetnem hladu in pripetljajih prejšnjega dne. Kako lahko je življenje, če se zavedaš, da je ob določenih trenutkih težko. Kako zanimivo je imeti pozitiven pogled na svet in se prepustiti preprostemu toku, vedoč da so stvari, ki ne bodo lahke, a bo treba skoznje.

Na razpotju, tam nekje na pobočju Škofja, zavijem levo proti Ermanovcu. Pogled se vedno bolj odstira na okoliške vasi: strnjene Labinje in Poljane ter skupčkane Novake. Kmalu se pripeljem na travnik in tam jo zagledam. Mogočno lipo, s klopco. Tebe sem iskal in zdaj tudi vem, zakaj te nisem našel. Takrat sem na eni od poti zavil nekam dol. Zdaj te pa imam. Naslonim Škota na veličastno deblo,  sedem na klopco in odložim komolce na mizico. Srkam vase ta razgled. Porezen, Kojca, nekje daleč se kažejo Alpe. Nikjer nikogar, prijeten hlad in lep, sončen dan. Bistrenje misli.

Ko se gozd konča…
Mogočna lipa.
Pogled na Cerkno in okolico.

Čez jaso peljem do počitniških hišic in se priklopim na asfalt. Naj se veselica začne, ker zdaj sem tu, kjer bo treba razmišljati – na spustu. Za menoj je dovolj kilometrov, da vem, kako ravnati v takih primerih. No, najlažji bi bil imeti s seboj imbus, a je ta po čudnem naključju ostal doma. In če ne gre zlahka, mora iti tudi drugače. Ko veliko kolesariš, se naučiš tudi zaviranja samo s prednjo zavoro. Seveda je priporočena nižja hitrost ter večja previdnost.

Bilo je še zgodnje popoldne, ko sem prispel domov. Izkoristil sem za popravilo zavor, da me ne bo ob naslednji turi zopet presenetilo. In za nov števec.