NA NOVIGA LEJTA DAN.

Najboljše stvari pridejo nepričakovano. Ne načrtuješ, ne planiraš, samo si ob pravem trenutku na pravem mestu. In ker je bil ravno novega leta dan, sem si rekel – zakaj pa ne. Lahko bi tudi pomislil, zakaj pa ja, ampak življenje mora biti pestro. Ko iz neke rutine, ki si je že rahlo naveličan, pobegneš pred monotonostjo, v nov svet, ki si ga sicer že prej poznal, a ne preveč dobro.

Pojma nimam, kako bi začel. Če bi segel tja vse do rane mladosti, bi bil tale zapis dolg. Zelo dolg. Zato se bom vrnil v tisti vroč avgustovski dan lanskega leta, ko se mi ni dalo na kolo in sem jo kar tako, za šalo, mahnil na Porezen. Pustimo stati, nekje v februarju sem ga prav tako osvojil, mukoma, po snegu, neznosni burji, ampak vesel kot (ne najdem primerjave). Vmes je bil še en poskus s kolesom, ki mi seveda ni uspel, nato pa dolgo nič, do tistega praznika, ko sem jo mahnil navkreber. Takrat sem prvič slišal o tako imenovanih prijateljih Porezna. Nisem posvečal pretirane pozornosti.

Za kaj gre? Gre za nekakšno tekmovanje, ki to pravzaprav ni. Vsak ve, da gre predvsem zaradi sebe in ne zaradi nagrade, ki ga čaka na koncu leta. In tu naj ne pozabim, da sploh ne vem, če je kakšna nagrada. No, gre za to, da čimvečkrat osvojiš vrh.

Torej, ta prečudovita vzpetina, ki ponuja skorajda nešteto poti, po katerih pristopicaš na vrh in ki, ko si enkrat na vrhu, ponuja veličastne razglede, je postala moj izziv za letošnje leto. Vse to se seveda ne bi zgodilo, če ne bi ravno na noviga lejta dan dobil sporočila z vabljivo tematiko. In sem nekje sredi poti rekel »letos se bom tudi sam vpisoval«.

Malo po cesti, malo po bližnjicah, obvezna kava in žganje v koči, voščila, gretje in sušenje oblačil, nato pa čisto na vrh, nekajkrat škljocniti in se vrniti po grebenu. Na vrhu je bil le rahel vetrič, kar je stalna želja rednih pohodnikov.

Kaj naj rečem, bil je dan, ki ga ne bom pozabil. Ga namreč ne smem, saj je bil prvi z nekim namenom. In če sem si v včerajšnjem zapisu želel zdravje, lahko danes dodam še veliko varnih korakov in, bom skromen, vsaj petdeset vzponov. Ker res ne gre za število.

Paradoksalno, že naslednjega dne mi zdravje ni dovolilo vzpona.