MOJE LETO.

Spodobi se in pravično je ozreti se nazaj. Ne preveč, le toliko, za spomine. Iskalci negativnega v vsem, kar se človeku dogaja in vsem, kar se človeku zgodi, bi bili sposobni tak zapis napisati s kupom nejevolje, za nameček pa bi vseboval pripombe, pritožbe in nenazadnje ščepec samozavesti, ker, saj vemo – ”vse me moti, ker ni nič tako, kot jaz želim”. Egoizem ne pozna meja, se ve.

Moje leto je bilo čudovito. Za vse tiste, ki prvič prebirate, bom ponovil že znano. Sem izjemno preprosta oseba iz mesa, krvi in kosti, z nekaj mišične mase, nekaj špeha in zmerno do pretežno dobrimi možgani ter razvitimi čustvi. Pokakam in polulam se na materializem in to je eden od razlogov, da sem zadovoljen z malim. In zato lahko rečem, da je bilo moje leto čudovito. Ker se ne pritožujem nad nečem, na kar nimam vpliva, pa tudi če bi ga imel, se ne bi.

Čudovito je bilo, ker sem šel skozi izkušnje, na katere sem bil letos pripravljen. Za začetek sem že drugega dne kolesaril na prostem. Vreme je to dopuščalo, sam pa sem bil zagnan v osebni preizkušnji, ki sem si jo zadal – prevoziti dvanajst tisoč kilometrov s kolesom. Več o tem kasneje. Potem so prišli prebliski, čutil sem potrebo po spremembi, le da nisem vedel, kakšno spremembo bi. Nato sem zbral pogum, vzel žiletko in potegnil. Nič bat, nisem rezal žil. Obril sem si glavo. Tako, za kratki čas, da vidim, ali mi sede. Ne bom izgubljal besed, prilagam sliko, pa presodite sami.

Plešast bom, ko bom star, zdaj bom imel raje lase.

Meni ni bilo všeč. Ne vizualno, še manj pa iz praktičnega vidika. Že res, da privarčuješ na šamponu, ampak raje ga kupim tri litre mesečno, kot da se mučim z oblačenjem majice. Dovolj o tem. V prvih nekaj mesecih se je nabralo zavidljivo število kilometrov in vse je kazalo na to, da bo, v kolikor zagnanost ne uplahne, cilj dosežen. Nekaj lepih vzponov, nekaj novih poti, vedno več kondicije in želja po tem, da sam sebi dokažem, da zmorem.

Prvič na snegu.

Ampak nekaj mi je še vedno manjkalo. Nekakšne vrste svoboda. Misli so se usmerile drugam in v nekem trenutku sem se odločil izbrisati vse. Nastala je tale spletna stran, ki me zadovoljuje veliko bolj, kot me je prejšnja. Začeli so se novi zapisi, nove izkušnje, nova poznanstva. Tako sem nekega dne z Deželakom junakom in ekipo Radia 1 odkolesaril del njihove etape. Res nora dogodivščina. Vsa ta preprostost, vse to veselje, vsa ta srčnost. Že takrat sem napisal, da mi je v marsikaterih trenutkih prišla solza v oko in ko brskam po spominih – ja, tudi zdaj. Kdor ima dvome v takšno vrsto dobrodelnosti, no… v kolikor bom imel v prihajajočem letu možnost prisostvovati, ga povabim poleg.

Če bo možnost, v prihajajočem letu spet.

Sledile so bolj ali manj lepe ture, predvsem pa takšne, na katerih klancev ni manjkalo. Naj sem vrtel v Breginj, na Kolovrat, Oblakov vrh ali po Bakreni poti, povsod sem užival. Res, četudi sem marsikje trpel, sem vseeno užival. Vrhunec pa je bil Vršič, od doma do doma. Osebni rekord gledano kilometrsko. 212 se jih je nabralo v enem dnevu in na to sem, kljub skromnosti, zelo ponosen. Da pa ne bom ponavljal starih zgodb, bom raje povabil k brskanju po mojem spletišču. Bi vam olajšal iskanje in prilepil linke, a le ti ne bi delovali, ker je nekdo bil pameten in spremenil nekaj stvari, ki bi jih bilo bolje pustiti pri miru. Ta nekdo sem kakopak jaz.

Pot na Kolovrat.
Rabeljsko jezero.
Pontebbana.
Vršič in osebni rekord.

Še nedolgo let nazaj je bilo moje življenje polno stresa in živčnosti. Bilo je potrebnih nekaj korenitih sprememb, da sem vse skupaj vsaj malo omilil – od menjave službe, selitve v mirnejše kraje, do popolne mirnosti v duši, katera je sicer še vedno nemirna in do gibanja. Šele ko nekaj spremeniš pri sebi, potem šele veš, kako malo je potrebno, da je človek srečen. Realno gledano, nimam vsega, ampak manjka mi pa tudi nič ne. Pridejo pa trenutki, ko si nekaj želiš, pa tega ni in ni. Pa zamahneš z roko in greš naprej.

Seveda ne more vse po planih. Nekaj časa se je kuhalo in prav je tako. Najboljše stvari se kuhajo dolgo. Juha, recimo. Nekje v sredini septembra sem prišel do spoznanja, da me kolesarjenje ne osrečuje več. No ja, realno, me, ampak ne na tak način. Ugotovil sem, da grem, ker moram. Ker lovim kilometre. In posledično sem se odpravljal na dolge ture, na katerih nisem užival, ampak samo vrtel. Spraševal sem se, če je vredno. Iti, ne da bi užival, ne da bi se razgledoval naokrog, ne da bi se ustavil, naredil nekaj slik, ampak samo vrtel … ne. Nikakor ne. Plan dvanajstih tisočakov sem opustil. Zaradi lastnih interesov in vesel sem, da sem ga. In na tem mestu prisegam, da se česa takega ne bom več lotil. Jasno je da bom beležil kilometre, vodil neko osebno statistiko, ampak v borbo z načrtnimi dosežki ne bom stopil nikoli več.

Po bakreni poti.

Na žalost so proti koncu oktobra nastopile lažje poškodbe in Škot je pristal v kleti. Ampak se ne dam zlahka.

Blegoš – zadnja tura letos.

A naj bo dovolj o kolesarjenju. Kar se tiče ostalih stvari, sem zadovoljen. Res je, lani ob takem času sem rekel, da se bo manj sekiral. In sem se manj, a še vedno sem se. Rekel sem, da se ne bom posvečal ljudem, ki mi ne pomenijo nič, pa sem se. Tudi to, da bom na prvo mesto postavil sebe, mi ni vedno uspevalo.  Pa sem preživel. In vse, kar se mi je zrušilo v letošnjem letu, bom poskusil v novem popraviti. Ali zgraditi na novo. Ali zamahniti roko in pustiti tako, kot je ter iti naprej. Ker še vedno živim in se posledično tudi učim – starejši kot postajam, bolje se imam z ljudmi, ki mi nekaj pomenijo. Od njih se učim, ob njih se polnim z energijo. Starejši kot postajam, bolj uživam v malenkostih in v stvareh, ki me veselijo. Starejši kot postajam, bolj postajam imun na vse, ki imajo probleme s samimi seboj. In starejši kot postajam, bolj se zavedam, da je moja pot polna vzponov in spustov. Da občasno iz mehke stezice nastane grd makadam in da se včasih sredi blatnih luž najde asfalt.

Spoštovane bralke in cenjeni bralci: želim vam lepo praznovanje. Počnite to, kar vas najbolj veseli in bodite z ljudmi, ki vam največ pomenijo. Naj bodo vaše besede iskrene in iz srca. Naj bodo vaši dnevi polni veselja in radosti. Bodite to kar ste in sprejemajte druge takšne, kot so. Ne mečite petard in se imejte preprosto radi.

Srečno vsem v letu 2019.

DAN 4: ITALIJANSKI KILOMETRI.

Dasiravno smo bili zmenjeni šele ob desetih, sem že malo pred šesto zjutraj naložil Škota na prtljažnik in se odpeljal proti Predelu. To sicer ne prakticiram pogosto, saj najraje začnem in končam doma, a tokrat bi bila pot malenkost predolga. Sicer ne, da je ne bi zmogel, ampak vseeno.

Pri Rabeljskem jezeru je bilo neprijetno hladno, ko sem okrog osmih snel kolo in se poskušal ogreti. Tamkajšnji obiskovalci so se šele dobro prebujali in iz okolice je vel vonj po kavi. Tišina, spokojnost in prebujajoče se sonce so bili napovedovalci odličnega vremena. Med počasnim kolesarjenjem sem ujel nekaj slik, opazoval najbolj pogumne plavalce in se psihično pripravljal na pot.

Škot in top sta se takoj ujela…

Lone rider gor ali dol, tokrat me je na pot povabila familija in lepo se je bilo po dolgem času družiti. Sicer nas je zgolj trojica krenila, a to niti ni tako zelo pomembno. Od vsega je namreč najpomembneje to, da se imamo fajn.

Začeli smo v počasnem tempu, saj je z nami bila nečakinja in posledično smo se prilagodili njenim zmožnostim. Lahko rečem, da je po stricu podedovala trmo, saj ji kljub začetnim težavam ni bilo do tega, da bi odnehala. Vztrajno je vrtela proti vrhu, midva pa za njo. Vmes smo se seveda ustavili, uživali v razgledih, naredili sliko, dve in se podali naprej.

Nečakinja.

Opomba: glede na to, da opisujem pot po Italiji, bom uporabljal njihova imena, v oklepaje pa dodal naša poimenovanja.

Sella Nevea (Na Žlebeh, tudi Nevejski prelaz ali Nevejsko sedlo) leži na 1195 nadmorske in je priljubljena zimska destinacija za smučarje. V teh poletnih dneh je delovalo bolj mesto duhov, čeprav, bilo je možno srečati nekaj avtodomov in motoristov. Ampak ne glede na to, pa tudi poglabljal se nisem, sem prepričan, da bi lahko iztržili tudi nekaj od poletne turistične sezone. Mi se nismo niti ustavili in smo kar nadaljevali skozi predore in čez ovinke po Val Raccolana (Reklanski dolini ali krajše, Reklanici) skozi idilične vasice. Če se malo zasanjaš, se takoj vidiš, kako bi živel v mali hišici ob poti. A mi ostajamo trdno na tleh in z zmernim tempom, medtem pa ogledujemo zanimivo okolico in lovimo slike v spomine.

Pogled na Mangrt.

Priznam da si kilometrov nisem zapomnil, a približno trideset kilometrov po štartu smo prispeli v Chiusaforte (Kluže), kjer smo naredili majhen postanek in spili kavo. Sicer smo jo komaj dobili, saj je bil Vito nekoliko počasen, poleg vsega pa ni kazal pretirane volje do dela. Lahko pa rečem, da se mi je zdel znesek nekam visok za dve kavi in dve kokakoli. Ampak, briga te, saj smo na dopustu. Ob vsem tem je v zaspanih, a idiličnih Klužah bila to edina oštarija, ki smo jo dobili.

Vsaj mislili smo tako, no. Le rahel vzpon je bil potreben in ko smo prišli do stare železniške postaje, je tam sedelo približno petdeset kolesarjev, seveda za mizami in stregli so jim z vseh smeri. Saj, ko bi prej vedeli. Nič zato, zgolj razlog več, da se nekoč vrnem.

V Klužah smo se priklopili na Pontebbano.

Po Pontebbani, stari železniški progi, katera je od anno domini 2000 preurejena in namenjena kolesarjem, smo se odpravili najprej proti Dogni (Dunja), kjer smo videli najstrmejši spust – ali vzpon, če se hočeš priključiti na Pontebbano – 27 odstotkov. Seveda smo ustavili, kajti to je treba videti. Nadaljevanje je postreglo z noro potjo: mostovi z rešetkami, kjer ni priporočeno gledati v pedala, ko si na njih in osvetljeni tuneli z zaščito pred odpadanjem kamenja. Naj ne omenjam, da v Sloveniji o takih poteh lahko le sanjamo. Kakorkoli, zaradi obvozov nas občasno presenetijo stopnice ali resnično strmi in ozki spusti, kjer sestopiš s kolesa, če se imaš kaj rad, a vseeno je pot eno samo doživetje. Velja pa omeniti, da se nenehno vzpenja na način nevidnega vzpona. Ni strmo, a nenehno je treba vrteti in več kot dvajset na uro že težko poženeš.

27%?? To je treba videti.
Na sliki ni toliko razvidno, ampak ja, je strmo.

V Pontebbi (Tablja) se pot za nečakinjo konča. Izrečemo ji čestitke, približno štirideset kilometrov je odvrtela brez problemov. Njeno kolo naložimo na kombi, s svakom pojeva čokolado in pihneva naprej s hitrejšim tempom. Skozi mesto se sprašujeva, ali je res tako zapuščeno, ali je nemara to le njihov stil. Kasneje izvem nekaj podrobnosti o samem mestecu in zdi se mi še bolj primerno za samotno dušo, kakršna sem. Ni kaj.

Pot je tako idilična, da v glavi že kujem, kako jo bom nekoč prevozil…
Tuneli – osvetljeni in osvežujoči.

Pot se še vedno vzpenja in še vedno nudi izjemne razglede na okolico, midva pa drviva skozi Bagni di Lusnizza (Lužnice), skozi predore in mimo malih vasic. Vmes malo kolneva, on zaradi pekočega kolena, jaz pa ker noče leteti tako, kot bi moralo. Kratek postanek narediva še v kraju Malborghetto (Naborjet – Ovčja vas), kjer me želodec že opozarja na praznino. Sprejmeva odločitev, da zaključiva v Tarvisiu (Trbiž), ker je pač sonce žgoče in bi naju pot proti Rabeljskemu jezeru preveč izmučila. Saj, v kolikor bi bila kolesarska steza, bi še nekako šlo, a v družbi avtomobilov… ne ne, naslednjič.

Pri gondoli za Svete Višarje zopet postojiva za minuto, toliko da kombiju sporočiva, kje naj naju počaka, nato pa nadaljujeva še kak kilometer iz Trbiža, kjer naju že čakajo. Mene in Škota odpeljejo do jezera, kjer sem pustil avto, nato pa zaključimo v Kranjski Gori, kjer povečerjamo in se imamo preprosto fino.  Plus vsega je to, da nisva nadaljevala. Ker, nismo še dobro prišli do večerje, se je uscalo.

Skupek: dobrih 75.