Škot – Stran 3 – Gregor Blog

26. aprila, 201926. aprila, 2019

MOTIVACIJA.

Nekaj časa se mi ni dalo na kolo, priznam. Nekako ni bilo motivacije in medtem ko sem razmišljal, na kakšen način me bo našla, sem prišel do spoznanja, da se to ne bo zgodilo. Ker motivacija pač nima razloga, da bi iskala mene, asketsko naravnanega tečneža, sem jo moral poiskati sam. In edini problem je bil v tem, da se mi ni sanjalo, kje iskati.

Po tem, ko sem nekega dne v kleti živčno vlekel dim iz cigarete, mi je na um padel sijajen preblisk. Kaj ti je tega treba? Dej, malo se umiri, zvij si enega na dan zgolj za užitek in ne uničuj si življenja, ne troši kar tako, kot da imaš polno rit in naredi nekaj zase. V bistvu isto, kot sem si mislil v približno sedmih enakih prebliskih o prenehanju kajenja v zadnjem letu. Prekleta odvisnost. Od vsega. Vedno se je končalo enako: ker je moj problem v tem, da si stvari preveč jemljem k srcu in ker imam čustva na krhkih temeljih, sem kot vlak na pošvedranih tirnicah. Potem postanem živčen in v lokalnem Mercatorju rečem Jolandi, naj mi da še cigarete. In si sveto obljubim, da je to zadnja škatla. In čeprav sem vedno mislil resno, mi nikoli, z izjemo zadnjega poskusa, ni uspelo. Vem zakaj. Ker nisem nikoli pristopil tako resno k temu, kot sem pristopil sedaj. Nikoli nisem rekel fak of vsemu, kar me je motilo. Nečemu, kar se mi je zgodilo in me prizadelo. Nekomu, ki se je trudil spremeniti me in bil nesposoben spremeniti sebe. Nikomur, ki… no, saj sploh ni važno. Ker tokrat sem rekel. Fak of vsemu, kar dela iz mene nekaj, kar sploh ne želim biti. Odjebal sem čike, z izjemo tistega večernega, če mi slučajno sede. Odjebal sem alkohol v večjih količinah in začel prisegati na brezalkoholno pivo. Ja, poznam vse prispodobe o tem, da je to kot pornič na radiu, ampak jaz vem zase, nekdo drug pač ne, več o tem kdaj drugič. Omejil sem cukr, kar je za sladkosneda enako, kot bi človeka s podeželja zaprl v garsonjero v blokovskem naselju. Boli me kita, ampak jaz sem rekel fak of. Moje življenje, moj stil. Prav ali ne, delam tako, kot mi je všeč in kot mi najbolj paše.

Da, Gregor, ampak še vedno nimaš motivacije. Res je, nimam je. Zato sem jo začel iskati. In našel sem jo na različnih krajih. Izpostavil bom tri, ki se mi zdijo ključnega pomena.

Prvi: v zgornjem odstavku. Ker imam časa na pretek in namesto da bi ga preživljal na internetu ali po lokalih, lahko naredim nekaj koristnega iz sebe. Na poudarku, da se ne obremenjujem s tem, kaj si ostali mislijo. Ker nekateri rečejo, da bi moral ven, v nočno življenje, kar ne pomeni biti ob enajstih zvečer doma, ampak priti domov zjutraj. Ker pošteni ljudje hodimo po svetlem domov. In jaz sem pošten.

Drugi: na tehtnici. Ki je pokazala preveč. Pustimo ob strani to, da nekega dne nisem uspel zapeti nobenih hlač, da sem se vedno težje priklonil in druge težave. In ne drznite si ob mojem trebuhu izjaviti tiste hudomušno bedne, da ima dober gospodar orodje vedno pod streho, ker ga nima. Dober gospodar orodje uporablja.

Tretji: v Borisu. Na Twitterju mu sledim že dolgo in vedno sem si ob njegovih čivkih mislil, pač tip je dober, podpiram šport, vse dokler ni nekega dne objavil, da teče vsak dan. Do takrat sem bil prepričan, da je eden tistih rekreativnih tekačev, ki reče ah, danes se mi pa ne da in se zavali na kavč. Ne, dejansko teče vsak dan, mislim da že osem let in je v tem obdobju pretekel približno 68 tisoč kilometrov. Pred dnevi je objavil, da je odtekel svoj tritisoči zaporedni tek. In če zmore on, zakaj ne bi jaz na kolesu zmogel vsakodnevnega treninga? Boris mi je dal toliko motivacije, da sem še istega dne obrisal prah s sobnega kolesa in si sestavil razpredelnico za zapiske. A vseeno sem si vzel še nekaj dni za premislek.

Potem sem rekel, da je to to, zajahal Škota in jo mahnil. Pozabite na vse, kar sem v preteklosti napisal o tem, da si ciljev ne bom postavljal, ker sem si pravkar postavil novega. Ker človek mora imeti hobi. Natančno sem preračunal in si zamislil način vsakodnevnega kolesarjenja. Na prvo mesto je postavljen Škot, s katerim bova osvajala bolj in manj prevozne ceste na način uživanja. Nisem tiste sorte biciklist, ki bi poskušal izboljšati svoj čas nekatere poti, niti se mi ne gre za kilometre, ampak izključno za uživanje. Uživanje v gibanju, uživanje v razgledih in uživanje v življenju. Toliko stvari je, ki jih ne vidimo, ker vedno nekam brezglavo drvimo, ne znamo uživati v okolici in ne znamo se ustaviti in zamisliti. Na drugo mesto sem postavil sobno kolo, katerega bom uporabljal v zimskih ali deževnih dneh. Preračunal sem tudi stisko s časom. Prepričan sem, da bo prišel dan, ko zaradi obveznosti ne bo časa za kolesarjenje, zato bom vstal prej in odvrtel. Zna se zgoditi, da bom v istem dnevu zavrtel dvakrat, a to sploh ni važno.

In čeprav nisem ravno med bolj branimi blogerji, ker pač ne pišem o politiki, kurbariji ali modi, bom za svoje bralce vseeno poskrbel. Zato bodo v nadaljnje sledili zanimivi zapisi s poti, s slikami in s kratkimi zgodovinskimi dejstvi, a o tem takrat, ko bo do tega prišlo. Štirikrat letno, natančneje vsak enainosemdeseti dan, pa bo sledilo podrobnejše poglabljanje v moje vsakodnevno kolesarjenje in v teh posebnih zapisih bom izdajal tudi statistične podatke. Zakaj? Ker lahko. Ker mislim, da bo to vsaj tri ljudi zanimalo. Vsaj tri od sedmih dnevnih bralcev.

In zdaj sem tako nabit z motivacijo, tako napumpan z voljo do življenja, da je ni stvari, ki bi me ustavila. Tako jebivetersko kot se počutim, odkar sem začel dnevno kolesariti, se nisem počutil še nikoli.

10. marca, 201910. marca, 2019

ZAJE*AN ZAČETEK

Po tistem, ko sem v oktobru opravil s kolesarjenjem, je Škot pristal v kleti, zaklenjen, osamljen in zaprašen. Sezone je bilo konec, posvetil sem se drugim projektom in začel hoditi. No, saj vse to že veste. Iskal sem neko opcijo, ki bi mi v zimskih mesecih nudila približno enako mero gibanja, kot mi ga nudi kolesarjenje. In roko na srce, pohodništvo je sicer izvrstna oblika rekreacije, a nekako me ni potegnilo. Ne bom trdil, da ne bom več osvajal vrhov, a čas je, da preidem nazaj na kolo in osebno mi je kolesarjenje precej cenejše, kot pohodništvo.

Da nisem začel prej, je več razlogov. Ne samo, da je Škot potreboval servis, niti se ne morem sklicevati na vremenske razmere, saj je bila zima letos tako mila, da je skoraj ni bilo. Ni kaj, taki časi so, da štirje letni časi obstajajo le še na pici. Kakorkoli, pravijo da si toliko star, kolikor se počutiš in jaz se počutim dvaindvajset, ampak kaj ko je toliko pokazateljev, ki kažejo drugače. Tako se pojavljajo že bolečine v kolenu in križu, katere bolj ali manj uspešno zdravim, pa tudi mačka ne zdravim eno dopoldne, ampak dva dni, če slučajno do mačka sploh pride. In ja, da ne govorim o stanju spomladanske utrujenosti, ki me vsako leto ubije, a ne pokoplje.

No, po tistem, ko sem za Škotov servis plačal dobro četrtino njegove vrednosti v času nakupa ali približno tretjino njegove sedanje vrednosti, sem odločil, da na prvi prost dan zajašem kot v dobrih starih časih. Še vedno, nikakor ne z namenom, da se trpinčim in mučim, ampak da uživam v svobodi, ki mi jo daje kolo in ne da postavljam neke osebne rekorde, čeprav si poti, čase in kilometre vztrajno beležim za osebno evidenco. Dan je bil bolj klavrn, časa na pretek in tako nadenem nase kolesarsko opremo, zataknem sigmo v nosilec in zavrtim. Že v prvih metrih sem dobil občutek, da sem se premalo oblekel, a izkušnje so mi dale vedeti, da mi bo kmalu še toplo. Ker, dvomim da bi se od lanskega leta kaj spremenilo.

In ko je že kazalo na to, da bo pred mano dober kolesarski dan, s kilometri tam nekje med petdeset in šestdeset, je oblačno nebo odločilo, da ne bo. Pojavile so se dežne kaplje. Skoraj nevredne omembe, poleg tega pravega kolesarja to ne ustavi. Tudi mene ne bi, v kolikor bi bil dan toplejši in približno tri mesece kasneje, tako pa, trenutno imunsko nepripravljen na vsakršno spremembo vremena na slabše, nisem nameraval riskirati. Toplih dni bo še veliko, tudi daljših in kolesarjenju bolj prijaznih. In sem obrnil proti domu.

Sprva nezadovoljen nad količino kilometrov, ker štirinajst res ni nek dosežek in ob boljših pogojih se za tako število ne bi niti dal v kolesarske cote. Pa sem se kmalu pomiril, kajti vsaj šel sem. Lahko bi tisto uro ležal na kavču in gledal televizijo ali počel še kaj bolj nekoristnega, tako pa sem se vsaj malo razmigal, prevetril misli in se sprostil pred novim delovnim tednom.

Vem, nikoli se ne bom mogel kosati s tistimi, ki jih niti najhujši mraz ne ustavi. Tudi s tistimi ne, ki imajo v tem času že jurčka v nogah. In nekako vem, kaj govorim, ker tak sem bil lani tudi sam. In če se že lani nisem mogel ali hotel kosati kar z vsakim, se letos nočem sploh z nikomer. S svojimi dosežki na kolesu se niti nočem hvaliti, ker se za hvaliti sploh ni, ampak hočem bolj dajati ven. Ven iz sebe vse kar se nabira v meni, po zaključku pa občutke zapakirati v berljivo stanje. Zato boste v prihodnjih kolesarskih opisih lahko prebrali marsikaj, prevoženih kilometrov pa ne boste zasledili, ker pač ne gre zanje.

Kljub vsemu, vesel sem, da sem šel.

15. oktobra, 2018

BLEGOŠ.

Cel teden sem upal, da bo tudi za vikend tako. Jutra so bila namreč depresivno meglena, malo čez deseto uro pa se je prikazalo sonce tudi v naši dolini in razveselilo, roko na srce, vse. A glej ga zlomka, služba mi je pobrala ravno toliko časa, da se v poznih popoldanskih urah ni veljalo nikamor kolesariti. In od tu upanje, da bo vikend enak.

In bil je. Po tem, ko sem v sobotnem popoldnevu preverjal svoje kondicijsko stanje, je v nedeljo padla opcija, ki je bila že dlje v načrtu, a je vedno prišlo kaj vmes – Blegoš. Nekateri bodo rekli, da vzpon na Blegoš šteje le iz Škofjeloške strani, konec koncev je več opisov poti od tam kot iz moje strani, vseeno pa sam pravim, da si tudi pot iz Cerknega zasluži svoj zapis.

Tako sem tistega poznega jutra zavrtel skozi meglo v takojšen vzpon. No, naj ne pretiravam – približno štiri kilometre je res rahlega klanca, tistega, katerega ne vidiš, ampak le občutiš. Potem se pa začne zares. Prestave padajo obratno sorazmerno z naklonom. Nič ni škodilo, da sem nase dal majico več in nataknil nove rokavice s prašičjim potiskom. Čeprav, pet kilometrov kasneje, ko je posijalo sonce, bi se količina tekstila na meni zmanjšala, pa se ni. Vemo, kako je – na soncu toplo, v senci hladno.

Pot proti Počivalu sem že nekajkrat opisal in zato se lahko danes temu izognem. Prav tam, na Počivalu, naredim kratek postanek, zamenjam rokavice za kratke in ogledujem ostale kolesarje. Ne, ne bom imel družbe, ker so kolesarji tistega tipa, ki v jurja vreden avto spravijo tri jurje vredno kolo, se s sedežnico odpeljejo na vrh in se nato spuščajo po downhill progi. Nekajkrat dnevno. Vsa čast, ker ko sem sam to poskusil, sem po tridesetih metrih rekel, da se jaz tega ne grem in peljal Škota ob sebi. No, tudi nosil, ne le peljal. Od Počivala sem nadaljeval z vzponom proti Alpski perli, a le do prvega ostrega ovinka, kjer se pot desno odcepi proti Blegošu. Vnaprej se opravičujem – vsega nisem poslikal, ker menim da se izgubiti ne morete. V kolikor načrtujete obisk, se vam lahko pridružim in skupaj odvrtimo kak dan.

Pot od Počivala proti prvemu ostremu ovinku.

Nato se začne makadam. Končno nekaj zame in Škota. Premalo makadamskih vzponov narediva. Kakorkoli, čeprav sem pot prehodil dve leti nazaj, mi ni ostala v spominu. Ni ravno prehudo, se da peljati. Mimo table za Slugovo dolino si rečem, da bo to tudi treba nekoč obiskati. Ideje za naslednje podvige. Cesta se malo vzpne, pa spet malo poravna, srečam prvi avto in se kulturno umaknem. Misli mi zbežijo v bližnjo prihodnost – na vrhu se bom nastavil sončnim žarkom in spil pir in žganje. Da se pogrejem in odžejam.

Slugov grič. Primerno za krajši postanek.

Kot bi mignil sem na Slugovem griču. Nekaj avtomobilov, en pohodnik in spokojna tišina jesenske narave. Gledam te barve in razmišljam o stvareh, ki ne spadajo v ta zapis. Zaženem se v rahel klanec in vrtim po lepi poti cilju naproti. Pogrešam razglede. Skoraj tisoč in tristo nadmorske, vidim pa ne nič. Odkar ne kolesarim z namenom nabiranja kilometrov, dajem prednost drugim stvarem. Potem, ki jih ne poznam in potem, ki mi nudijo razglede. In nato se odpre tole.

Ravno med slikanjem pridejo nasproti trije avti. Nato še eden. Pomislim o tem, kako se hočejo nekateri pripeljati čim bližje koči, petnajst minut hoditi in se na vrhu držati kot največji zmagovalci. Ah, pusti, ni vredno, sploh pa se me ne tiče. Vsak dela tisto, kar mu je najljubše. Nadaljujem in po stotih metrih se zopet umaknem dvema. Tretji me počaka na vrhu pukla, kjer je cesta dovolj široka za srečanje. Nato naletim na modela iz sosednjega bloka, ki mi pove, da so imeli organiziran pohod na vrh. Vrževa nekaj besed, pokaže mi, kje moram zaviti, nato se posloviva. Konec koncev je tudi lepo označeno, le da ob klepetu tega še nisem vedel. In videl. Skratka, če boste tam, pred kamnolomom desno.

Pravo veselje se šele začenja. Pot je sicer lepa, mestoma blatna, predvsem pa vzpenjajoča. Tako zelo, da razmišljam o sestopu. Ampak dokler gre, se ne nameravam ustaviti. In gre, dokler je za podlago utrjen makadam, ko pa zapeljem na sveže posuti del, se zavrti v prazno. Ni kaj, razjašem in porivam kakih trideset metrov. Nato zopet zavrtim, dokler… no, dokler ni zadnji klanec pred kočo spet prehud.

Žganje in pir, tukaj sem, si rečem in med množico obiskovalcev rinem kolo do primernega mesta. Vse klopi na soncu polne, tiste v senci prazne. Ni hudič, da se ne bo nekje našlo četrt kvadratnega metra za mojo rit in alkoholno družbo. Naslonim Škota na ograjo in stopim v notranjost, pogumno kot bi stopil v kak prazen bar sredi dopoldneva. Sanje o čemurkoli, kar sem imel namen spraviti po grlu dol, se razblinijo. Vrsta. Ljudje naročajo hrano, kavo, čaj, žganje. Čakajo. Eni vmes izstopijo in se čez minuto vrnejo in vrinejo na mesto, kjer so bili prej. Kot da sploh ne bi odšli.

Koča pod Blegošem. Vrh je dvajset minut stran in dvesto metrov višje.

Sklenem pakt s samim seboj: čas, ki ga bom tukaj porabil za čakanje, lahko porabim za spust in vsaj del vzpona proti Alpski perli, kjer verjetno ne bo tolikšnega navala in tam nekaj spijem, počijem in se nato odpravim proti domu. Zadovoljen z odločitvijo vržem vase frutabelo in se spustim po isti poti.

Preden se podam proti Alpski perli, še enkrat razgled.

Cesta proti perli je po novem asfaltirana. Ta trenutek se mi zdi to dobro – hitreje gre in prej bom užival v zasluženi pijači. Ne ustavljam, razen za eno sliko razgleda.

Na vrhu pa približno trije ducati kolesarjev spustašev in nobene vrste za pijačo. Ker je bilo zaprto. Ker je v tem lepem, jesenskem vremenu bilo zaprto. Na dan nedelje, ko bi pohodniki in drugi obiskovalci nekaj pojedli, spili, se družili, tako imenovani alpski biser spi na lovorikah poletja. Če lahko rečemo lovorike. Okej, bo rekel kdo: enkrat je prišel gor in zdaj je pameten, ker je bilo zaprto. Priznam, bilo je veliko dni, ko je bilo odprto in nisem bil tam. Bilo jih je tudi nekaj, ko sem bil in ni bilo odprto. Sanja se mi ne, kako si upravniki predstavljajo turizem, poleg tega sam nimam pojma o temu, ampak… bom na tem mestu raje zaključil s tem. Ne znam opisati občutka, nikakor nisem osupel, niti ne žalosten ali užaljen, še najbolje bi zvenelo, če bi rekel razočaran. Ampak, o turizmu vem le to – če gost ni zadovoljen, bo nesel denar drugam.

In sem ga, po tem, ko sem se spustil mimo Srnce in Roba na Tuškov grič in nato do Lovca v Novakih. Želja po piru se je spremenila v željo po kavi in končno sem tudi do žganja prišel.

In ob povratku domov sem se počutil odlično.

22. avgusta, 2018

PIK.

Svoj načrt, da razbijem monotonost kolesarjenja in da zaidem tudi na druge poti, sem tistega zgodnjega jutra poskusil prakticirati s tem, da sem Škota naložil na prtljažnik in se odpeljal v domačo Vipavsko dolino. In zdaj lahko rečem, da je bila ta poteza ne samo odlična, temveč tudi začetek odličnega dne.

Tako sem že rano malo poklepetal z gospodom Fotrom, nato pa pred osmo zavrtel pedale po makadamu pod avtocesto proti Wajdušni in brez kakršnih koli planov kar naprej, proti Novi Gorici. Pot, ki sem jo letos že prevozil v obratni smeri in v isti pred slabimi tremi meseci v dobrodelne namene, tokrat ni bila namenjena zgolj nabiranju kilometrov. Po tej cesti sem se pred več kot dvajsetimi leti vozil vsak dan v šolo. Se kasneje, če mi ni dišala avtocesta, vozil tudi v službo. In sedaj se po njej parkrat letno peljem s kolesom. Odločil sem se videti. Videti, kako je. In videti je bilo veliko, predvsem to, da se od takrat ni spremenilo kaj veliko: tu pa tam nova hiša, fasade pa takšnih barv, za katere nisem niti vedel, da obstajajo. Sklep, da se s tem ne obremenjujem in raje uživam, je bil na mestu.

Na kratko povzeto, zgoraj omenjeno mesto sem za potrebe šolanja in službe obiskoval redno in vsakodnevno približno osemnajst let. Dovolj, da se mi je priskutilo in pravi razlog, da se bolje znajdem v manjših krajih. Saj, če je treba ravno skozi, mi nekako ni problem, da bi se pa moral ustaviti in preživeti tam uro ali več, bi moja koncentracija rahlo padla in postal bi nejevoljen. Zato že na koncu Šempasa zavijem proti Vogrskemu, kjer za nekaj minut počijem v senci. Saj ne, da pripeka, ravno dovolj sije, da čutim potne kance na čelu. Nadaljevanje sicer postreže z rahlim vetričem, ki se okrepi, ko se s stranske ceste priklopim na magistralko. Tako zelo, da je ravnino skozi Prvačino bolj muka kot užitek prevoziti. Lahko bi rekel beda od bede, ampak nisem s tem namenom na svetu. Treba je najti pozitivo, ker negative je tako ali drugače preveč.

Sredi dopoldneva na cesti ni pretiranega prometa, zato mi ni treba kolesariti tik ob robu, kar pomeni tudi to, da se lažje skoncentriram na okolico. Ker, mi pač ni treba toliko paziti nase, kot moram običajno na takih cestah. Skozi Dornberk odvrtim brez postankov, le tega načrtujem za kasneje, a se tudi v Braniku ne ustavim. Madona, sem si izbral lep dan in lepe kraje za kolesarjenje. Pa še relativno spočit sem, nabit z energijo in ni je stvari, ki bi me zamorila. Vsaj tako si mislim.

Dokler ne poženem v klanec in rahlo zasopel diham z odprtimi usti. In dokler poti v oralno votlino ne najde neznana žuželka. Ne razumimo se napak, sem ljubitelj živali, ampak živo bitje v mojih ustih je celo zame preveč. Z jezikom zapeljem v območju med spodnjo dlesnijo in ustnico, kamor se je nepridipravka ujela, zbezam nekoliko na plano, hrknem in izpljunem. Počutim se kot drugi Pantani ali vsaj kot čefur nižjega sloja. Ne glede na vse, očitno se je zgodil pik, saj čutim ostro špikanje. Splaknem usta z izotoničnim napitkom, pa ne pomaga kaj veliko. Vseeno vrtim naprej. Čutim, da se mi spodnja ustnica veča. Napihuje. In prva stvar, na katero pomislim: jutri moram tak v službo? Naredim celo selfi, da preverim stanje ustnice. Videti je ok.

Še vedno rahlo zadihan prispem v Štanjel, najlepše kraško mesto. Sploh odkar so mu dali nove pločnike in nov asfalt. Razmišljam o sladoledu, a sem nekako na tisti poti, ko se človek nekaj odloči in pri tem vztraja. Seveda bi se lahko nagradil in bilo bi več kot zaželjeno za nabrekajočo ustnico. Ampak, si dedec al ne, včasih so ljudi med košnjo opikale ose, sršeni in še kaj, pa so kosili dalje, ne pa jokali in stokali v senci, kot bi marsikateri iz generacije ipsilon.

Odkar je nov asfalt, je vožnja prijetnejša…

In nato me čaka spust. Cesta, ki povezuje Kobdilj in Manče, je cesta mojih kolesarskih začetkov. Tistih, resno rekreativnih. Spomnim se, kako sem jo prevozil vsak dan, za potrebe nabiranja kondicije, ko sem še imel željo udeleževati se večjih kolesarskih prireditev. Čisto vsak dan, približno dva meseca, vedno v isti smeri in še sedaj nekje obstajajo zapiski o času. Danes jo napadam v kontra smeri.

No, ni ravno spust, na nekaterih mestih se vzpne, ampak ne pretirano. Dokler ne pridem za odcepa za Goče, potem gre samo še navzdol, s prelepim pogledom na vinograde in dvema ostrima zavojema.

Zavijem proti domu, kjer skromno praznujemo okroglo gospoda Fotra, poklepetam s stricem, naberem grozdje in ga odpeljem tja, kjer ga nimamo. V svoj kraj.

Kilometri tokrat niso pomembni, ker so stvari, ki štejejo več. Vsaj zame. Se je pa števec skupnih letošnjih obrnil čez sedem tisoč. In glede na lenobnost zadnjega meseca in pol, me čaka še veliko dela. Saj bo, saj bo, le vročina naj mine.

17. avgusta, 2018

OBLAKOV VRH.

Že dober mesec je mimo, kar me je motivacija po kolesarjenju začela zapuščati. Od takrat tako stežka sedem na kolo, da bi moj načrt o dvanajst tisočih kilometrih najraje preklical. Dnevno spremljam, v kakšnem minusu sem, a tolažim se z dejstvom, da bom zmogel vse nadoknaditi, le motivacija naj se vrne. Ljudsko je zvrniti krivdo na nekoga drugega, zato bom s tem poskušal tudi sam – dve opciji poti sem koristil že tolikokrat, da so mi začele skorajda smrdeti, preostale tri poti pa zavijejo v klanec, preden se uspem pošteno ogreti. Kombiniral sem celo s poskusi štarta od nekje drugje, kamor sem prispel z avtom in nadaljeval s kolesom, a se zaradi lenobe ni pretirano obneslo. Sicer pa kakorkoli obrnem, valjenje krivde na nekoga ali nekaj drugega ni moj stil in toliko imam razčiščeno sam pri sebi, da sem prišel do spoznanja, da sem ključni problem tukaj – sam. Namesto razlogov iščem izgovore in ti se lažje najdejo.

Tistega prazničnega jutra je nebo delovalo oblačno, zato sem ugasnil budilko in spal spanje pravičnega do sedmih. Takrat se je izkazalo, da le ni tako zelo oblačno, zato sem zlil vase zdrav zajtrk in se odpravil, najprej proti večni dilemi – kam. S strinjanjem z odgovorom, da preprosto nekam, kjer nisem še bil, sem odvrtel proti Idriji.

Še vedno ne popolnoma odločen, kam. Poleg tega, da nekam v neznano, bi rad naredil tudi krog – skrajno bebavo se mi zdi, v kolikor ne grem zgolj nabirat kilometrov, nekam iti in se po isti poti vračati. Idrijsko Belo sem letos že nekajkrat obiskal, Zala je zaprta, Kluče so polne lokalcev v avtomobilih, čez Gore Dole pa ne bi rinil, ker, kolikor pomnim, je klanec bolj kot ne neprijeten in poln turistov, ki hočejo v teh dneh priti v Idrijo. No ja, turistov…

In glej ga zlomka, v Spodnji Idriji vidim tablo za Oblakov vrh. Tolikokrat slišal, nikoli bil. Z rahlim občutkom sramu, ker je to pač okolica mojega prebivališča, zavijem desno. Ravno dobro ogret od tistih šestnajstih kilometrov, požiram začetke tiste cestice, kjer asfalt deluje kot makadam, sam makadam pa ni nič kaj slabši. Realno, asfalt je obupen, ampak mi sede. Na srečo mnogih obnavljajo in kljub prazniku, je delo teklo.

Malenkostno se vzpenja, a ni prehudo. Nekoč je nekdo rekel, da če gre v klanec več kot deset na uro, potem to ni klanec. Meni se vseeno zdi klanec, je pa res, da sem opazil spremembe. Pol meseca abstinence od tobaka in alkohola se očitno pozna, saj gre brez se zadihati. Z očesom ugledam vrh, ki pa ni bil Oblakov, ampak varljivi. Saj veš, ko vidiš vrh in se na vrhu vrha izkaže, da je vrh, ampak v bistvu ni. Brez zamere, bi bolj zakompliciral, ampak ne gre. To me začne rahlo dolgočasiti, a storiti nimam kaj, kot vrteti naprej. Na koncu sem vseeno presenečen, ko zagledam tablo z višinskimi metri. Priznam, tolikokrat sem bil nategnjen na tej poti, da je nisem še pričakoval, čeprav sem je bil konec koncev vesel.

Za nekaj trenutkov sem postal na vrhu in se zazrl v informacijsko tablo. Glede nadaljevanja sem bil precej neodločen in še dobro je, da sta obstajali le dve možnosti – Šebrelje ali Trebuša. Odločim se za slednjo in že kmalu po spustu ugledam prelep razgled na Krn in njegovo klapo. Ne ravno tako lep, kot sem ga gledal s Kolovrata, ampak vseeno veličasten. Ozrem se tudi okrog sebe in na levi zagledam vrh Hudournika. Pne se nad mano, kot bi hotel pokazati, kako mogočen je. Pomislim… Bilo je obdobje, ko sem vsaj desetkrat letno stal na vrhu in občudoval to dolino. In danes je obdobje, ko na vse skupaj gledam drugače.

Malo nižje se odpre lep razgled na Krn in okoliške hribe.

Nad mano pa Hudournik, še ena izjemna razgledna točka.

Nadaljujem s spustom, ves vesel, ker Škot leti kot sneta sekira, dokler me ne preseneti makadam. Le tega imam raje na vzponih ali ravninskem delu, nikakor pa ne na spustih. Ampak, preživel sem že marsikaj, pa bom tudi tole. Vmes enkrat ustavim za potrebe hlajenja in sedim na drevesnem štoru, zreč v Hotenjo. In razmišljam… Toliko naravnih lepot imamo, pa jih ne znamo ceniti, v isti sapi pa razlagamo, kako lep dopust smo preživeli pri sosedih. In toliko smo proti temu, da bi se za ogled nekih naravnih znamenitosti zaračunala neka simbolična vsota, v bistvu pa nam ni težko odšteti denarja za parkirišče, da smo lahko cel dan na plaži. No, vsak po svoje.

Pravijo, da je dodaten čar v temu, da se zgubiš in roko na srce, uspelo je tudi meni, čeprav sem ta del poti že nekoč prevozil. Ni bilo potrebno veliko, le en zgrešen odcep. In zagotovo je nek čar v temu, sploh če ne veš, kje se boš znašel. Zame se je končalo po slabem kilometru z zaporo ceste, tako da mi je ostalo le obračanje in vračanje. Nekaj minut kasneje sem že na Keltiki in brez da bi kaj preveč razmišljal, zavijem proti domu.

Nekaj je zagotovo – motivacija se je vrnila. Takoj po povratku sem začel planirati nove poti in se veseliti vikenda.

Skupek: bornih 63 kilometrov. Ampak lepih.

27. junija, 2018

DAN 2: VRŠIČ (MAJICA DOBRE VOLJE IN NOV OSEBNI REKORD).

Po prvem dnevu dopusta sem si vzel dan brez aktivnosti. Realno, zjutraj je padal dež. Še bolj realno, zvečer sem šel na pivo. In ko grem jaz na pivo, ne grem nikoli samo na eno. Čisto dovolj, da sem imel moralnega mačka.

Bo, al ne?

Zato je naslednjega dne prva budilka spuščala glasove ob 03:58, druga, tista na drugem koncu sobe, pa ob 04:05. Saj se mi ni pretirano dalo, a plan je bil nekako začrtan. Podvig, kakršnega še nisem izpeljal in me bo, v kolikor mi uspe, spremljal v spominu še dolgo.

Oblečem dolge rokave in malo čez 6 zavrtim pedale proti Tolminu, pa kar nisem zadovoljen. Hladno je, kličem sonce (saj, zdaj ga rabiš, kasneje ga boš klel) in se bolj ali manj ubijam. Nekako mi ne gre, kot da bi me nekaj zaviralo in ko v Kobaridu za trenutek ustavim na Napoleonovem mostu, se prvič poigram z mislijo, ali se mi sploh ljubi. Sonce je ogrelo ozračje, slečem dolgo majico in … ja, pa ja ne boš obupal, al kaj?

Proti Bovcu gre bolje. Pretiranega prometa ni, počutje se je spremenilo in kar od nekje sem dobil zagon. Bom, madona, bom, če sem si zadal. V Bovcu spravim vase sendvič in čokolado ter dobim prijazen nasmeh prodajalke. Tak je tudi moj namen, a o tem kasneje. Poigravam se z eno noro zamislijo, a jo odložim za nedoločen čas. Ni kaj, moram si priznati – odlično mi gre, po vsem čudnem počutju na začetku. In zavijem proti Trenti.

Dohitim nekaj kolesarjev, nihče se ne odpravlja na vrh. Škoda, zagotovo bodo momenti, ko bom hrepenel po zavetrju, ampak bom zmogel tudi brez. Zagotovo. Cesta še vedno ni obremenjena in z lahkoto vozim po sredini svojega pasu. Pretežno turisti so itak strpnejši do mene, medtem ko domačini vozijo par centimetrov od balance. In pred Trento se oziram proti Vršiču. Oblačno. Da se ”klafuč”, bi rekli pri nas. Pred samim vzponom si privoščim še energijski napitek, pomalicam čokolado in gledam števec. Če sedaj obrnem, bo vseeno osebni rekord. Ampak, ne bom obrnil. Prišel sem z namenom in to bom storil.

Spodaj sonce in toplo, na vrhu me (kot je videti) čaka nekaj povsem drugega.

Vzpon.

Vršič sem tokrat osvajal tretjič. Prvič, anno domini dva nula šestnajst, iz Kranjske Gore. Drugič, lani v Simonovi družbi, iz smeri Trente. In letos prvič, brez da bi ga prečkal – samo gor in nazaj dol. Začne se. Počasi in s pametjo, klanec poznam, a vseeno vem, da me bo še kje presenetil. Vožnja s povprečno hitrostjo šestih kilometrov na uro bo trajala nekje dve uri. Računam, da bom ob dveh na vrhu.

Ustavljam se redko, večinoma gre za minutne postanke za kako sliko in za čakanje na semaforju. Ja, kdor že dolgo ni bil na tej strani Vršiča, cesto prenavljajo. Srečam nekaj kolesarjev, ki se vračajo, z nasmeški na obrazih. Logično, tudi sam ga bom imel, ko bom šel dol.

A veš, ko zagledaš streho Tičarjevega doma, si misliš, da si zmagal. Pa nisi. Še lep del poti je pred tabo, je pa res, da lahko prestaviš v višjo. Menjalnik zaškrta, hitrost se poveča. Za nekaj sto metrov. Potem se vrneš na stanje, kakršnega si vajen od začetka. Ne gre mi. Ustavim. Ne, ne boš obupal, si rečem. Petdeset metrov grem peš in porivam kolo. Ravno toliko, da si pretegnem noge. Nato zopet zajašem in zavrtim. Še malo, še malo. Krik zmagoslavja na vrhu. Po šestih urah in dvajsetih minutah kolesarjenja, dve minuti pred drugo popoldne stojim ob tabli in prijazna Nemca me slikata. Zebe, a počakam na konec slikanja, nato oblečem dolge rokave in grem na zasluženo kavo. Ne morem skriti ponosa v sebi, res ne.

In spust.

Kakšno uro sem počival na vrhu, nato pa spust proti Bovcu. Zavore so smrdele, ploščice so spuščale zvoke trpljenja, jaz pa nisem popustil. Do Bovca je letelo samo od sebe in nekje vmes se mi je zazdelo, da sem izgubil koncentracijo – nekje sem zaradi ogledovanja okolice skoraj prišel do stika s škarpo in posledično tlemi. Na mojo srečo, skoraj. Bil sem utrujen, priznam, a vseeno mi je uspelo nadzorovati sebe in Škota, vedel pa sem, da tako ne bo šlo dolgo. Bovec preskočim in se ustavim pri Boki. Pojem čokolado, spijem vodo in za par minut ležem v travo. Zberem misli. Nadaljuj, jebenti, si rečem. To je tvoj dan, poglej kje si. Res.

Poženem naprej in vidim, da gre. Mogoče bom potreboval nekaj postankov po par minut, a glava dela odlično. Noge so druga pesem, a ta pesem ima melodijo in ritem. Vse gre brez problema. Trezno glavo ohranim tudi, ko se znajdem v škarjah – nekdo se je odločil prehitevati, kljub temu, da sem bil na nasprotnem pasu. Z vožnjo po bankini sem se sicer izognil najhujšemu, postavil pa sem verjetno tudi osebni rekord v številu kletvic na čas. Žalostno, da je na cesti toliko nestrpnosti in da se ljudem mudi, čeprav se jim v bistvu ne – le živčni so, ker nekdo vozi pred njimi.

V Tolminu si privoščim zadnjo pavzo, nato pa pohitim po Keltiki proti domu, ker se ne želim izneveriti tradiciji – sladoledu na pumpi. Števec se obrne na dvesto. Pa šele deset dni je, odkar sem postavil osebni rekord.

Zadnji klanec, ki sploh ni klanec, ampak bolj klanček, zdelam na škrge. Dobim sladoled in ob osmih zvečer parkiram kolo.

Seveda, lahko bi napisal mnogo daljši zapis s točnimi podatki o tem, koliko ljudi je bilo na Vršiču – celo zabeležil bi si lahko, koliko je bilo tujcev in koliko domačinov, a verjamem, da vas ti podatki ne zanimajo. Zame sta ključni zgolj dve številki: 212 kilometrov in 659 minut.

Seveda pa to še ni konec, kajti moram, ampak res moram …

Majica dobre volje.

Neumen. Budalo. Kar neki. Kot bi ušel z lastne poroke. Kot kelnar. Ni čudno, da nimaš nobene babe.

To so besede, ki sem jih slišal v povezavi z mojo majico. Ko sem jo zagledal, sem si rekel, da jo moram imeti. Ker je preprosto odpičena, kot sem odpičen sam. Ker je smešna, smeh pa je pol zdravja. Ker je življenje dolgočasno, če se ne smejiš in prekratko, da bi bil resen. Ker, če se nekdo nasmehne, je dan za dve osebi takoj lepši. In tak je moj namen – da se ljudje nasmehnejo, čeprav eni povsem preprosti majici.