BLEGOŠ.

Cel teden sem upal, da bo tudi za vikend tako. Jutra so bila namreč depresivno meglena, malo čez deseto uro pa se je prikazalo sonce tudi v naši dolini in razveselilo, roko na srce, vse. A glej ga zlomka, služba mi je pobrala ravno toliko časa, da se v poznih popoldanskih urah ni veljalo nikamor kolesariti. In od tu upanje, da bo vikend enak.

In bil je. Po tem, ko sem v sobotnem popoldnevu preverjal svoje kondicijsko stanje, je v nedeljo padla opcija, ki je bila že dlje v načrtu, a je vedno prišlo kaj vmes – Blegoš. Nekateri bodo rekli, da vzpon na Blegoš šteje le iz Škofjeloške strani, konec koncev je več opisov poti od tam kot iz moje strani, vseeno pa sam pravim, da si tudi pot iz Cerknega zasluži svoj zapis.

Tako sem tistega poznega jutra zavrtel skozi meglo v takojšen vzpon. No, naj ne pretiravam – približno štiri kilometre je res rahlega klanca, tistega, katerega ne vidiš, ampak le občutiš. Potem se pa začne zares. Prestave padajo obratno sorazmerno z naklonom. Nič ni škodilo, da sem nase dal majico več in nataknil nove rokavice s prašičjim potiskom. Čeprav, pet kilometrov kasneje, ko je posijalo sonce, bi se količina tekstila na meni zmanjšala, pa se ni. Vemo, kako je – na soncu toplo, v senci hladno.

Pot proti Počivalu sem že nekajkrat opisal in zato se lahko danes temu izognem. Prav tam, na Počivalu, naredim kratek postanek, zamenjam rokavice za kratke in ogledujem ostale kolesarje. Ne, ne bom imel družbe, ker so kolesarji tistega tipa, ki v jurja vreden avto spravijo tri jurje vredno kolo, se s sedežnico odpeljejo na vrh in se nato spuščajo po downhill progi. Nekajkrat dnevno. Vsa čast, ker ko sem sam to poskusil, sem po tridesetih metrih rekel, da se jaz tega ne grem in peljal Škota ob sebi. No, tudi nosil, ne le peljal. Od Počivala sem nadaljeval z vzponom proti Alpski perli, a le do prvega ostrega ovinka, kjer se pot desno odcepi proti Blegošu. Vnaprej se opravičujem – vsega nisem poslikal, ker menim da se izgubiti ne morete. V kolikor načrtujete obisk, se vam lahko pridružim in skupaj odvrtimo kak dan.

Pot od Počivala proti prvemu ostremu ovinku.

Nato se začne makadam. Končno nekaj zame in Škota. Premalo makadamskih vzponov narediva. Kakorkoli, čeprav sem pot prehodil dve leti nazaj, mi ni ostala v spominu. Ni ravno prehudo, se da peljati. Mimo table za Slugovo dolino si rečem, da bo to tudi treba nekoč obiskati. Ideje za naslednje podvige. Cesta se malo vzpne, pa spet malo poravna, srečam prvi avto in se kulturno umaknem. Misli mi zbežijo v bližnjo prihodnost – na vrhu se bom nastavil sončnim žarkom in spil pir in žganje. Da se pogrejem in odžejam.

Slugov grič. Primerno za krajši postanek.

Kot bi mignil sem na Slugovem griču. Nekaj avtomobilov, en pohodnik in spokojna tišina jesenske narave. Gledam te barve in razmišljam o stvareh, ki ne spadajo v ta zapis. Zaženem se v rahel klanec in vrtim po lepi poti cilju naproti. Pogrešam razglede. Skoraj tisoč in tristo nadmorske, vidim pa ne nič. Odkar ne kolesarim z namenom nabiranja kilometrov, dajem prednost drugim stvarem. Potem, ki jih ne poznam in potem, ki mi nudijo razglede. In nato se odpre tole.

Prijetna pot, na levi pa…
…takle razgled.

Ravno med slikanjem pridejo nasproti trije avti. Nato še eden. Pomislim o tem, kako se hočejo nekateri pripeljati čim bližje koči, petnajst minut hoditi in se na vrhu držati kot največji zmagovalci. Ah, pusti, ni vredno, sploh pa se me ne tiče. Vsak dela tisto, kar mu je najljubše. Nadaljujem in po stotih metrih se zopet umaknem dvema. Tretji me počaka na vrhu pukla, kjer je cesta dovolj široka za srečanje. Nato naletim na modela iz sosednjega bloka, ki mi pove, da so imeli organiziran pohod na vrh. Vrževa nekaj besed, pokaže mi, kje moram zaviti, nato se posloviva. Konec koncev je tudi lepo označeno, le da ob klepetu tega še nisem vedel. In videl. Skratka, če boste tam, pred kamnolomom desno.

Pravo veselje se šele začenja. Pot je sicer lepa, mestoma blatna, predvsem pa vzpenjajoča. Tako zelo, da razmišljam o sestopu. Ampak dokler gre, se ne nameravam ustaviti. In gre, dokler je za podlago utrjen makadam, ko pa zapeljem na sveže posuti del, se zavrti v prazno. Ni kaj, razjašem in porivam kakih trideset metrov. Nato zopet zavrtim, dokler… no, dokler ni zadnji klanec pred kočo spet prehud.

Žganje in pir, tukaj sem, si rečem in med množico obiskovalcev rinem kolo do primernega mesta. Vse klopi na soncu polne, tiste v senci prazne. Ni hudič, da se ne bo nekje našlo četrt kvadratnega metra za mojo rit in alkoholno družbo. Naslonim Škota na ograjo in stopim v notranjost, pogumno kot bi stopil v kak prazen bar sredi dopoldneva. Sanje o čemurkoli, kar sem imel namen spraviti po grlu dol, se razblinijo. Vrsta. Ljudje naročajo hrano, kavo, čaj, žganje. Čakajo. Eni vmes izstopijo in se čez minuto vrnejo in vrinejo na mesto, kjer so bili prej. Kot da sploh ne bi odšli.

Koča pod Blegošem. Vrh je dvajset minut stran in dvesto metrov višje.

Sklenem pakt s samim seboj: čas, ki ga bom tukaj porabil za čakanje, lahko porabim za spust in vsaj del vzpona proti Alpski perli, kjer verjetno ne bo tolikšnega navala in tam nekaj spijem, počijem in se nato odpravim proti domu. Zadovoljen z odločitvijo vržem vase frutabelo  in se spustim po isti poti.

Preden se podam proti Alpski perli, še enkrat razgled.

Cesta proti perli je po novem asfaltirana. Ta trenutek se mi zdi to dobro – hitreje gre in prej bom užival v zasluženi pijači. Ne ustavljam, razen za eno sliko razgleda.

Na vrhu pa približno trije ducati kolesarjev spustašev in nobene vrste za pijačo. Ker je bilo zaprto. Ker je v tem lepem, jesenskem vremenu bilo zaprto. Na dan nedelje, ko bi pohodniki in drugi obiskovalci nekaj pojedli, spili, se družili, tako imenovani alpski biser spi na lovorikah poletja. Če lahko rečemo lovorike. Okej, bo rekel kdo: enkrat je prišel gor in zdaj je pameten, ker je bilo zaprto. Priznam, bilo je veliko dni, ko je bilo odprto in nisem bil tam. Bilo jih je tudi nekaj, ko sem bil in ni bilo odprto. Sanja se mi ne, kako si upravniki predstavljajo turizem, poleg tega sam nimam pojma o temu, ampak… bom na tem mestu raje zaključil s tem. Ne znam opisati občutka, nikakor nisem osupel, niti ne žalosten ali užaljen, še najbolje bi zvenelo, če bi rekel razočaran. Ampak, o turizmu vem le to – če gost ni zadovoljen, bo nesel denar drugam.

In sem ga, po tem, ko sem se spustil mimo Srnce in Roba na Tuškov grič in nato do Lovca v Novakih. Želja po piru se je spremenila v željo po kavi in končno sem tudi do žganja prišel.

In ob povratku domov sem se počutil odlično.