Spodobi se in pravično je ob zaključku leta spisati nekaj stavkov. Nekaj tistega, gorkega, česar med letom nisi. Ker najboljše stvari menda pridejo na koncu.
Tradiciji se bom tokrat izognil in ne bom lepil linkov na določene zapise. Kogar bo zanimalo, bo šel poiskat. Kogar bo zanimalo, ampak bo len, tisti me bo privat vprašal za link. Ni kaj, tako pač je.
Leto je bilo zanimivo. Predvsem zato, ker sem gonil svojo pot, svoje prepričanje. Ko bi vedeli, kolikokrat mi je kdo rekel ¨pa ti si bloger, napiši kaj o aktualni tematiki¨ in sem bil samo ono, kaj pa je aktualna tematika? Ja, seveda bi lahko pisal o marsičem, ampak dejansko sem o aktualnih temah. Zame. Za druge niso toliko aktualne. Zakaj nisem? Zakaj pa bi, če o tem pišejo domala vsi mediji. Tako recimo, v iztekajočem se letu, nisem niti velikokrat uporabil besed, kot so korona, covid, maska, razkužilo in podobne, niti nisem dejansko pljunil čez nobenega politika, čeprav imam o njih določeno mnenje. In prav to je razlog, da nimam veliko bralcev, da se moji zapisi ne množično delijo na fejsbuku in da me pravzaprav nihče ne ceni zaradi mojega dela. Sploh se ne sekiram, za časa življenja so prezirali večino piscev.
V bistvu nimam kaj napisati. Zgodba, ki sem jo začel brž prvega dne v prvem mesecu leta, se je klavrno zaključila kak mesec kasneje, ko sem ugotovil, da se mi pravzaprav ne ljubi redno hoditi na Porezen. Potem sem nekaj časa hiberniral, naredil nekaj kilometrov na kolesu, pretežno pa obiskoval manj obljudene vzpetine. Recimo, da je bil Nanos eden tistih, kjer je bilo največ vrveža. Aja, to pa zaradi tega, ker se da do tja z avtom. No, potem je bil pa Krn tisti. Ker, kakšno zadoščenje je biti v hribih, če do tja prideš z avtom? Meni neznano dejstvo.
Bolj kot ne za foro, sem s pohodniškim kameradom začel z Juliano. Čeravno sem vsako etapo opisal v zapisih, sem nekaj stvari vendarle izpustil. Recimo, kako se nama ni dalo čakati tri ure na vlak in sva nadaljevala po železniških tirih, se vmes uspešno in na indijanski način izognila vlaku ter naletela na bližnje prebivalce, ki niso bili nič kaj prijazni zaradi tega početja. »Tuki je meja«, je rekel en. Ti imaš mejo v glavi, sem si mislil. »Privat lastnina«, je dejal. Seveda, proga teče po tvoji privat lastnini, bedak. Pa kako sem iskal rešitve in do kolen na polno stopil v vodo. Kako so se gamsi razveselili pozabljenega kruha. Kako nam je razbeljeni asfalt ubijal voljo do hoje in o malicah na cerkvenem ozemlju, madonca sveta, nekega dne bom lahko napisal knjigo o tem.
Kolesarjenje sem letos bolj zanemaril, zgolj iz enega dejstva – včasih se moraš kakšni stvari odpovedati, da spoznaš, koliko ti pomeni. Vseeno je za mano nekaj kilometrov. Doživljaji s praznimi gumami. Trenutki z iztegnjenimi sredinci. Skupna kolesarjenja, kar je zame noviteta, saj v 98 procentih kolesarim sam. So pa v glavi že neki plani za prihodnost, ampak o njih ne bom v tem trenutku.
Prebral nekaj knjig, kupil vse letošnje številke moje priljubljene revije ter še nekaj starih za v zbirko, poleg redne službe začel še z enim biznisom, slišal veliko dobre glasbe in še več obupne, brisal meje, risal sledi, ustvarjal poznanstva, širil dobro voljo, v nekaterih primerih celo zavist, spil veliko dobrega žganja, se posvečal bolj sebi kot drugim, užival v trenutkih, ki so mi dani, na najrazličnejših lokacijah. Da, točno to sem počel v tem letu, letu, ki počasi izginja in za katerega si večina želi, da ga niti ne bi bilo.
Čakaj malo, ti to še vedno o starem letu? Ja. Kar ste brali do sedaj, je bilo spisano še v tistem letu, letu prekletstva, kot ga imenujejo nekateri. Potem sem nekaj časa iskal primernejše besede in se letos odločil, da bi bilo brezpomensko karkoli olepševati. Sem kot sem in je kot pač je. A moram zdej še na tisto tradicionalo, kaj si želim? Ajde, če je že treba. Da bi zdrav bil, pa srečo imel. Da bi znal napisat še kak zanimiv blog in prehodit še kak kilometer. Da bi mi veriga tekla in denar ostajal. Da bi … ma ja, tega je tolk, da se povedat ne da. A, da bi skromen ostal, tega ne smem pozabit.
Kaj pa vi? Vsem štirinajstim bralcem želim množenje namesto deljenja. Korake namesto stopinj. Pot namesto cilja. Vodo v vseh oblikah. Žalost v gramih in veselje v galonah. Naj bo … ja, naj bo.
Srečno!