Trenta – Gregor Blog

15. julija, 2021

FURA 7: OB SOČI.

Nad tem tekstom bi se sicer moral bohotiti naslov ¨Od izvira do izliva Soče¨, a ker tura ni potekala točno tako, sem si izmislil nekaj bolj realnega. V bistvu, če bi uspel prespati v koči pri izviru, bi bilo drugače, pa še kakšen kilometer več bi se odvrtel. Ampak pojdimo lepo počasi.

Vse se je začelo že dan prej, ko sem na Postaji čakal kolegico, imenujmo jo kar preprosto Thor-shica, da naloživa dve kolesi v en avto in se zapeljeva do Trente. Med čakanjem sem ugotovil, da sem doma pozabil čevlje za na kolo, ki sicer niso nič posebnega, le uporabljam jih zgolj za na kolo. Saj v bistvu nisem zguba, le občasno kaj pozabim. Sem pa presrečen, da tistega dne nisem šel od doma v natikačih ali kakšni še manj primerni obutvi, temveč v nizkih allstarkah, ki sploh niso allstarke, ampak cenena kopija. Z njimi bom sicer res videti kot kak Čeh, ki ga srečaš na katerem od hribov.

Po dobri večerji v Trenti in nastanitvi v eno od počitniških kapacitet, je sledilo le še štelanje budilke na nehumano četrto in četrt zjutraj.

Hladno jutro, ki se je rodilo v zaspano dolino je klicalo po dolgih rokavih, a jih vseeno nisem nadel. Zakaj le, hladno je bilo le prvih nekaj kilometrov. Zajtrk kar pred lokalno trgovino, kjer je zelo praktično umeščen tudi avtomat s kavo, mimo pride ena od radovednih mačk, izrečemo si nekaj besed in nekaj mijavkov, nato pa je že čas za štart te nore avanture.

Cesta prazna, nad Sočo se vijejo meglice, na travnikih divji zajci in srne. Ustavljava se res le za slike in za najbolj nujne besede. Malo pred Kal-Koritnico zavijeva levo čez most in se izogneva trem kratkim in lažjim vzponom ter obvoziva Bovec. Čezsoča je še v snu, Boka pa bogata. Zavijeva na glavno cesto proti Kobaridu, nato pa pri Otoni na novo asfaltirano pot, ki naju pripelje do Napoleonovega mostu. Sledi prva konkretna kava.

Mimogrede, veš da je tole ena največkrat slikanih domačij na relaciji Bovec – Trenta?

Torbe na Škotu so ravno dovolj velike, da gre v njih vse, kar rabiš za en dan. Če bi lepše zložil, za dva.

Veselje in pozitivna energija na Napoleonovem mostu.

Pol ure kasneje že drviva po stari cesti proti Tolminu, kjer je bil namen, v kolikor bodo kakšne težave s pedaliranjem, kupiti superge, ampak ni bilo potrebno. Naj bo videti še tako češko, dalo se je vrteti. Pogled na glavno cesto nama je dal vedeti, da zaradi zgodnje dopoldanske ure ta ni preveč prometna, zato spremeniva plan in obrneva balance mimo bivšega Johnsona na širšo in predvsem lažjo cesto. Plan je sicer bil proti Mostu na Soči in potem skozi Drobočnik in Gorenji Log, kjer bi bilo treba kolesa nekaj sto metrov nositi, v Avče in Bodrež do Kanala, a se nama je v tistem trenutku to zdelo blazno nepraktično in predvsem neumno. Cesta je bila namreč še vedno precej neprometna. Vseeno sem komaj čakal Kanal, kjer se bova odcepila.

Pol litra radenske kasneje zapustiva lokal s smooth muziko in se skozi Gorenjo vas zapodiva proti Anhovemu in Plavam, kjer prideva na eno lepših kolesarskih poti proti Solkanu. Tu bi moralo sonce že pošteno žgati, a se je ravno tistega dne odločilo skrivati za oblaki, kar pa ne pomeni, da ni bilo soparno. Švic vseeno ni tekel v potokih. Postankov praktično ni, le za fotkanje in za banano ali čokoladico na hitro. V Solkanu se del filma konča, saj je tisti, ki je bil zadolžen za določanje poti, splaniral le do meje. Gledal sicer je, kje bi bilo lažje in bolj praktično iti, a ni uspel najti rešitve. Ene poti so bile preveč oddaljene od Soče, ki se je čez mejo že preimenovala v Isonzo, druge preveč prometne… (tisti, zadolžen za planiranje poti, sem bil jaz).

… vodi tik ob železniški progi in tik ob Soči.
Foto: T.

In potem, ko sva že dala skozi nekaj ulic in uličic Gorice (Gorizia), sva prišla do zaključka, da je najbolje obrniti proti Štandrežu (Sant Andrea) ter nadaljevati v smeri za Sovodnje (Savogna). Tam zavijeva proti Petovljam (Peteano) in se ustaviva pri spomeniku, čigar pomen nama ni znan. Kasnejše guglanje postreže z informacijo, da se je tam leta 1972 zgodil tako imenovani Peteano massacre, teroristično dejanje desnega političnega izvora, v katerem so življenje izgubili trije mladi karabinjerji.

Nadaljujeva proti Zagraju (Sagrado) in Sredipolju (Redipuglia), kjer kot prvovozeči (kot večino poti) zgrešim pot in potem kot budalo stojim pred Avstro-ogrskim vojaškim pokopališčem in čakam na Thor-shico. V strahu, da se ni kaj pripetilo, se obrnem in jo najdem na križišču, kako stoji v senci. Nekaj ne bo okej. Trenutna ošvohelost?

»Ma mona, a ti vidiš table?«
»Ma ne, js spremljam promet.«
»Sej table so del prometa…«

In tako zavijeva v smeri table, na kateri piše Gradež (Grado) in ki je par minut prej ni bilo tam. Pa da bi rekel, da imam kakšna meglena očala, ne pa čisto novih. Ni kaj, tudi to ne pomaga, če ne gledaš v pravo smer.

Skozi San Pier (Špeter) cesta že postane prometnejša. Škota postaneta umazana, saj naju je po poti ujelo nekaj kapelj umazanega dežja, čuti se že rahla utrujenost, za nama je že kakih 120 kilometrov. Vseeno premagujeva tisto ravnino, ki je videti neskončna. Rahlo nervoznega me delajo vozila, ki gredo občasno le nekaj centimetrov od balance, čeprav so Italijani precej bolj strpni do kolesarjev in komaj čakam, da zagledam tisto kolesarsko stezo, ki mi je ostala v spominu izpred desetletja ali več, ko sem bil nazadnje tu. In jo le zagledam. Takoj se boljše počutim.

Šest kilometrov pred koncem zavijeva na kokakolo. Nikoli je nisem bolj potreboval, kot ravno sedaj. Pustimo to, da bi za ceno tiste male stekleničke pri nas dobil vsaj tri pollitrske plastenke, smo pač ob morju. Zajaševa še za tistih par kilometrov, od katerih vsaj prvih petsto metrov boli rit. Najdeva prenočišče, kjer lahko imava celo kolesi v sobi, plačava tako ceno, kot jo v Sloveniji v še najbolj bogu za hrbtom kraju ne bi in nato pride nevihta. Kot bi cel dan čakala, češ, zmigajta se že, da lahko začnem.

Kasneje je sledil sprehod na plažo, ker to plažo pač moraš videti, dobra večerja in bežen ogled mesta, nato pa spat, saj jutro ponuja nove izzive.

Nekako takole se delajo storiji za Instagram.
Foto: T.

Budilka se je že pred šesto uro drla kot da se dere zadnjič. Noge niso bolele, jutro je bilo sveže in oprano, saj je deževalo celo noč. Brž je bilo treba iti na kavo, čeprav tisti umazani vodi iz avtomata na bližnji pumpi težko rečeš kava. Vase vrževa banano, da popraviva okus in odvrtiva nazaj po isti poti, dokler ne najdeva bolj mirnih cestic skozi naravni rezervat ob izlivu Soče ter se usmeriva proti Tržiču (Monfalcone). Tam počakava na vlak, ki naju popelje do Gorice, kjer na Trgu Evrope stojim z eno nogo na domačem ozemlju, z drugo v Italiji, nato pa zasluženo pivo in čakanje na vlak proti Postaji. In s tem se verjetno ena najlepših avantur zaključi.

Ob povratki pa tak pogled na izliv Soče.
Foto: T.

Seveda je bilo treba še po drugi avto v Trento in ker dan prej ni bilo časa in možnosti, sva za zaključek zavila k izviru na odlične štruklje. Ker je ravno leto gastronomije. In ker pripada. In ker je bilo zasluženo. In ker je dobro.

Za te štruklje pa tudi do kolen v toplo vodo.

Zanimivosti s poti:
Tudi med Italijani dobiš kretene, ki te med čakanjem na semaforju poškropijo z vitrexom. Ne mi rečt, da moraš ravno takrat čistit prednje steklo. Dišiš pa lepo, to pa.
Bolj kot imajo ljudje švoh avto, bolj se počutijo dirkače na cesti. To sicer ne velja za vse, ampak so tudi ljudje, ki se s športnimi avti peljejo počasi.
Če na starem Cliotu pobarvaš feltne z zlatim sprejem, avto še vedno ni športen.
Nikjer niso zahtevali nikakršnega potrdila o testiranju, prebolevnosti ali cepljenju.
V Gradežu, osem metrov od morja, lahko spiš že za dvajsetaka.
Pes, ki laja, te ne ugrizne, ampak prestraši.
Če nobenega od tujih jezikov ne govoriš tekoče, ampak se z natakarji pogovarjaš malo slovensko, malo italijansko ter malo angleško, te imajo za Avstrijca.

Dan 1: 147 kilometrov, 7 ur in pol.
Dan 2: 35 kilometrov, 2 uri.

10. julija, 201910. julija, 2019

DAN 76: POT DOMOV.

Vsega lepega je enkrat konec in žal je tako, da lepe stvari prehitro minejo. Priznam, nisem vedel, da bom v teh nekaj dnevih toliko doživel in toliko prekolesaril, čeprav še zdaleč nisem vsega. Naj mi ostane razlog za vrnitev.

Večer pred odhodom sem razmišljal, po kateri poti naj se vrnem domov. Imel sem vsaj tri ideje, recimo Bohinjska Bistrica s Sorico in na drugi strani idilična Tablja s prav tako idiličnim, čeprav mučnim vzponom na Sella Nevea in Predelom. Kaj mi je bilo, da sem se odločil za klasiko in se odpravil proti Vršiču, mi bo ostala večna uganka.

Ni mi šlo dobro. Sicer sem se malenkostno presenetil, kajti nikoli si nisem mislil, da bom v razmaku petih dni dvakrat na Vršiču. Saj vem, so kolesarji, ki ga osvajajo dnevno in jim na tem mestu izrekam vse pohvale, kajti jaz se bi naveličal. Kakorkoli, dan vseeno ni bil dober, kljub veselju, ki me je prevevalo ob osvojitvi. In bilo je treba narediti sliko, edino v tem dnevu.

Na vrh sem se cijazil skoraj dve uri, kar je dvajset minut več, kot pred tremi leti. Tolažim se edino s tem, da sem tri leta starejši. No, saj ne dirkam in mi dol visi za čas, zabeleženega imam bolj kot ne za spomine. Ampak če bi bilo to najslabše v tem dnevu, bi dan bil pravzaprav idealen. Zasedel sem prvo prosto klopco in navalil na sendvič. Užival sem v razgledu, dasiravno je rahlo pihljalo in bilo na momente nič kaj prijetno.

Nič, dopusta je konec, dajmo skozi še Trento in Bovec, potem bom pa že počasi doma. Še preden je Škot razvil neko normalno hitrost, sem preizkusil zavore in delale so enako slabo, kot včeraj. Ustavim, vzamem imbus in zavrtim vijak za en vrtljaj. Spredaj in zadaj. In mimogrede opazim, da je zadnja zajla že malo natrgana. Jeba. Še za en obrat zavrtim sprednje ploščice, ker preventiva. Počasi se spustim in preverim, če se bom ob zaviranju s sprednjo zavoro ustavil s kolesom in ali se bo mogoče ustavilo samo kolo, jaz pa nadaljeval v prostem letu. Dejmo rečt, da bo. Do Trente sem zadnjo zavoro zategnil še dvakrat. In dvakrat ob pritisku ročice začutil, da se stanje spreminja na slabše.

V Trenti sem naredil daljši postanek. Bil sem siten. Vedno sem na poti na Vršič užival, tudi danes, četudi je bilo naporno. In vedno sem užival tudi v spustu, razen danes. Neverjetno, kako dolga je pot, če trpiš. Daj, zajla, prosim te, zdrži vsaj do Bovca.

Biti na dan sobote in v začetku turistične sezone na tej cesti, je kot ruska ruleta. Motoristi drvijo kot za stavo. Tujci v avtomobilih so previdni in vozijo za teboj trideset na uro, dokler niso prepričani, da te lahko varno prehitijo, pa še takrat te najraje ne bi. Slovenske tablice grejo mimo tebe kot sneta sekira in petnajst centimetrov od balance. Višek pa so, ne glede na narodnost, najemniki avtodomov. Buljijo skozi steklo in silijo naprej, ne da bi se zavedali širine vozila in ko je malo manjkalo, da nisem od enega takega dobil po čeladi s stranskim ogledalom, sem se odločil, da ne bom pokvaril dopusta ne njemu in ne sebi, niti svojim bližnjim. Primojdunej, da bi rad še nekaj let živel. In sem malo pred Koritnico zavil čez most in nadaljeval po makadamski poti na drugi strani Soče. Mogoče bo celo prilika, da se kje namakam, ker se v tem tednu nisem niti v Jasni. In ker nimam kopalk, mogoče dobim celo primeren prostor.

In potem je zajla dala odpoved. Ročica je bila mrtva, jaz pa v blagem spustu s sprednjo nezaupanja vredno zavoro. Nekako se je ustavilo in prestrašen sem sestopil. Bom šel kar peš. No, po ravninah je šlo, spuste, četudi skoraj neomembe vredne, sem pa raje izpustil. Kakih pet kilometrov sem hodil, dokler nisem prišel do Čezsoče. Lačen in od sonca utrujen, a ni mi bilo ne do hrane in niti do počitka. Potem sem zavrtel v klanec do Bovca, kjer sem po poizvedovanju našel servis koles. Žal mi dekle za pultom ni znalo drugače pomagati, kot s prodajo zajle. Resnici na ljubo, najraje bi videl, da bi kolo prevzel nekdo, ki obvlada, naredil tako kot je treba, jaz pa bi šel na pivo. Zajle, recimo, nisem še nikoli menjaval. Konec koncev se mi je v moji kolesarski karieri šele drugič strgala.

Tako sem ob sebi peljal kolo vse do prve primerne sence, ki je bila povsem slučajno na pumpi. Idealno. Pojedel sem čokolado, spil energijski napitek, čez sem vrgel še dva brezalkoholna pira in se lotil dela. Nasvet vsem, ki vas bo grabila rahla panika, ko boste morali sami menjati zajlo: brez strahu. Lažje je menjati zajlo, kot kaj drugega. Če sem sam, ki o kolesu nimam pojma, končal v dveh minutah, potem je jasno, da to ni noben bau bau. Se pa lahko zahvalim sam sebi, da imam vedno s seboj orodje, po novem pa tudi rezervno zajlo.

Nadaljevanje poti se je vleklo kot sam vrag. Pil sem toplo vodo iz bidonov, jih ob vsaki možnosti napolnil, se polival in zdolgočaseno vrtel naprej. Priznam, bil sem utrujen. Bil sem naveličan. In bil sem vesel, ko sem se na zadnji pumpi pred domačim mestom ustavil in kupil radensko, tik pred zaprtjem. Ker sem vedel, da me čaka še tisti kilometer, potem bo konec. Konec poti, konec dneva in konec dopusta.

Menda naključij ni. Menda. In nikoli mi ne bo jasno, kaj me je tega dne gnalo na Vršič, kot tudi nikoli ne bom vedel, kaj bi naredil, če bi zajla odpovedala na Sorici ali na Sella Nevea.

27. junija, 2018

DAN 2: VRŠIČ (MAJICA DOBRE VOLJE IN NOV OSEBNI REKORD).

Po prvem dnevu dopusta sem si vzel dan brez aktivnosti. Realno, zjutraj je padal dež. Še bolj realno, zvečer sem šel na pivo. In ko grem jaz na pivo, ne grem nikoli samo na eno. Čisto dovolj, da sem imel moralnega mačka.

Bo, al ne?

Zato je naslednjega dne prva budilka spuščala glasove ob 03:58, druga, tista na drugem koncu sobe, pa ob 04:05. Saj se mi ni pretirano dalo, a plan je bil nekako začrtan. Podvig, kakršnega še nisem izpeljal in me bo, v kolikor mi uspe, spremljal v spominu še dolgo.

Oblečem dolge rokave in malo čez 6 zavrtim pedale proti Tolminu, pa kar nisem zadovoljen. Hladno je, kličem sonce (saj, zdaj ga rabiš, kasneje ga boš klel) in se bolj ali manj ubijam. Nekako mi ne gre, kot da bi me nekaj zaviralo in ko v Kobaridu za trenutek ustavim na Napoleonovem mostu, se prvič poigram z mislijo, ali se mi sploh ljubi. Sonce je ogrelo ozračje, slečem dolgo majico in … ja, pa ja ne boš obupal, al kaj?

Proti Bovcu gre bolje. Pretiranega prometa ni, počutje se je spremenilo in kar od nekje sem dobil zagon. Bom, madona, bom, če sem si zadal. V Bovcu spravim vase sendvič in čokolado ter dobim prijazen nasmeh prodajalke. Tak je tudi moj namen, a o tem kasneje. Poigravam se z eno noro zamislijo, a jo odložim za nedoločen čas. Ni kaj, moram si priznati – odlično mi gre, po vsem čudnem počutju na začetku. In zavijem proti Trenti.

Dohitim nekaj kolesarjev, nihče se ne odpravlja na vrh. Škoda, zagotovo bodo momenti, ko bom hrepenel po zavetrju, ampak bom zmogel tudi brez. Zagotovo. Cesta še vedno ni obremenjena in z lahkoto vozim po sredini svojega pasu. Pretežno turisti so itak strpnejši do mene, medtem ko domačini vozijo par centimetrov od balance. In pred Trento se oziram proti Vršiču. Oblačno. Da se ”klafuč”, bi rekli pri nas. Pred samim vzponom si privoščim še energijski napitek, pomalicam čokolado in gledam števec. Če sedaj obrnem, bo vseeno osebni rekord. Ampak, ne bom obrnil. Prišel sem z namenom in to bom storil.

Spodaj sonce in toplo, na vrhu me (kot je videti) čaka nekaj povsem drugega.

Vzpon.

Vršič sem tokrat osvajal tretjič. Prvič, anno domini dva nula šestnajst, iz Kranjske Gore. Drugič, lani v Simonovi družbi, iz smeri Trente. In letos prvič, brez da bi ga prečkal – samo gor in nazaj dol. Začne se. Počasi in s pametjo, klanec poznam, a vseeno vem, da me bo še kje presenetil. Vožnja s povprečno hitrostjo šestih kilometrov na uro bo trajala nekje dve uri. Računam, da bom ob dveh na vrhu.

Ustavljam se redko, večinoma gre za minutne postanke za kako sliko in za čakanje na semaforju. Ja, kdor že dolgo ni bil na tej strani Vršiča, cesto prenavljajo. Srečam nekaj kolesarjev, ki se vračajo, z nasmeški na obrazih. Logično, tudi sam ga bom imel, ko bom šel dol.

A veš, ko zagledaš streho Tičarjevega doma, si misliš, da si zmagal. Pa nisi. Še lep del poti je pred tabo, je pa res, da lahko prestaviš v višjo. Menjalnik zaškrta, hitrost se poveča. Za nekaj sto metrov. Potem se vrneš na stanje, kakršnega si vajen od začetka. Ne gre mi. Ustavim. Ne, ne boš obupal, si rečem. Petdeset metrov grem peš in porivam kolo. Ravno toliko, da si pretegnem noge. Nato zopet zajašem in zavrtim. Še malo, še malo. Krik zmagoslavja na vrhu. Po šestih urah in dvajsetih minutah kolesarjenja, dve minuti pred drugo popoldne stojim ob tabli in prijazna Nemca me slikata. Zebe, a počakam na konec slikanja, nato oblečem dolge rokave in grem na zasluženo kavo. Ne morem skriti ponosa v sebi, res ne.

In spust.

Kakšno uro sem počival na vrhu, nato pa spust proti Bovcu. Zavore so smrdele, ploščice so spuščale zvoke trpljenja, jaz pa nisem popustil. Do Bovca je letelo samo od sebe in nekje vmes se mi je zazdelo, da sem izgubil koncentracijo – nekje sem zaradi ogledovanja okolice skoraj prišel do stika s škarpo in posledično tlemi. Na mojo srečo, skoraj. Bil sem utrujen, priznam, a vseeno mi je uspelo nadzorovati sebe in Škota, vedel pa sem, da tako ne bo šlo dolgo. Bovec preskočim in se ustavim pri Boki. Pojem čokolado, spijem vodo in za par minut ležem v travo. Zberem misli. Nadaljuj, jebenti, si rečem. To je tvoj dan, poglej kje si. Res.

Poženem naprej in vidim, da gre. Mogoče bom potreboval nekaj postankov po par minut, a glava dela odlično. Noge so druga pesem, a ta pesem ima melodijo in ritem. Vse gre brez problema. Trezno glavo ohranim tudi, ko se znajdem v škarjah – nekdo se je odločil prehitevati, kljub temu, da sem bil na nasprotnem pasu. Z vožnjo po bankini sem se sicer izognil najhujšemu, postavil pa sem verjetno tudi osebni rekord v številu kletvic na čas. Žalostno, da je na cesti toliko nestrpnosti in da se ljudem mudi, čeprav se jim v bistvu ne – le živčni so, ker nekdo vozi pred njimi.

V Tolminu si privoščim zadnjo pavzo, nato pa pohitim po Keltiki proti domu, ker se ne želim izneveriti tradiciji – sladoledu na pumpi. Števec se obrne na dvesto. Pa šele deset dni je, odkar sem postavil osebni rekord.

Zadnji klanec, ki sploh ni klanec, ampak bolj klanček, zdelam na škrge. Dobim sladoled in ob osmih zvečer parkiram kolo.

Seveda, lahko bi napisal mnogo daljši zapis s točnimi podatki o tem, koliko ljudi je bilo na Vršiču – celo zabeležil bi si lahko, koliko je bilo tujcev in koliko domačinov, a verjamem, da vas ti podatki ne zanimajo. Zame sta ključni zgolj dve številki: 212 kilometrov in 659 minut.

Seveda pa to še ni konec, kajti moram, ampak res moram …

Majica dobre volje.

Neumen. Budalo. Kar neki. Kot bi ušel z lastne poroke. Kot kelnar. Ni čudno, da nimaš nobene babe.

To so besede, ki sem jih slišal v povezavi z mojo majico. Ko sem jo zagledal, sem si rekel, da jo moram imeti. Ker je preprosto odpičena, kot sem odpičen sam. Ker je smešna, smeh pa je pol zdravja. Ker je življenje dolgočasno, če se ne smejiš in prekratko, da bi bil resen. Ker, če se nekdo nasmehne, je dan za dve osebi takoj lepši. In tak je moj namen – da se ljudje nasmehnejo, čeprav eni povsem preprosti majici.