Je že res, da čisto vsake ture ne opišem in tudi te ne bi, če ne bi bila nekaj posebnega. Zakaj, kasneje.
Dogovor je veljal vsaj tri dni, potem pa se je v nekaj urah spremenil. Kamor smo bili namenjeni, bi nas predrago koštalo, obenem bi se verjetno drenjali v množici ljudi, kar pa nam ni bila ravno želja. Ja, to smo tiste sorte ljudje, ki nam družba sočloveka sicer prija, a ko ljudje postanejo neprebavljivi, se raje zatečemo k naravi.
Po hladni in deževni noči navlečem nase dolge hlače, ker pač človek mora delati tudi napake in kmalu po tem sedimo, tokrat v triu, na železniški postaji v Podbrdu, čakajoč na cug proti Bohinjski Bistrici. Nič ne mencamo, na hitro spijemo kavo in se podamo na pot.
Meni, kondicijsko manj pripravljenemu, gre sprva dobro, kasneje, ko zapustimo Nemški Rovt, pa se začnejo prve mini težave. Nekaj časa molčim, saj kdor molči, menda devetim odgovorim, ker pa ni bilo moč dobiti še sedem ljudi, sem rahlo cinično pripomnil, da imata dober tempo. Poštekala sta in me spustila naprej, da sem vsaj enkrat bil prvi, čeprav se teh for sploh ne gremo.
Smerokaz nas s steze spelje na lepo makadamsko pot, ki mimogrede vodi proti Kobli. Da nam ponuja ravno lepe razglede, ne morem trditi in posledično postane zmerno do pretežno dolgočasna, kar se stopnjuje še od križišča naprej, ko je kak kilometer ali dva povsem enolična.
Pri lovski koči Za Malim vrhom postojimo nekaj minut, nato pa nas čaka slabih 10 minut vzpona proti najvišji točki današnje etape – Vrh Bače z 1287 metri nadmorske višine. Tu zame muka postane užitek, saj je čas za malico. Nahrbtnik skriva suho klobaso, obenem pa se mi odpira prelep pogled na Baško dolino, ki jo danes v večini imenujejo preprosto Baška grapa.
Po okrepčilu se brž počutimo bolje, ker smo v tokratnem triu sami takšni, ki nam spust pomeni več kot vzpon. Prvih sto metrov je ubijalskih. No, pretiravam, a vseeno je malenkostno strm. Kasneje se pot spremeni v lepo, cikcak speljano stezo, po kateri se je užitek spuščati. Prispemo v malo vasico Bača in se mimo cerkve spustimo na širšo in makadamsko pot, ki je ravno toliko strma, da si rečemo »raje dol, kot gor«. Zaključimo v Podbrdu, mahnemo naravnost proti železniški, sedemo v avto in se zapeljemo na Petrovo Brdo na zasluženo pivo.
Slik danes sicer ni, lahko pa ponudim nekaj podatkov, ki bodo mogoče prišli prav. Malo manj kot 14 kilometrov dolga pot naj bi pohodnika razveseljevala in mu nudila prečudovito družbo narave kar osem ur, nam je uspelo v manj kot petih. Vzpona je 770 metrov, spusta dobrih 12 več. Pot ponuja pestro doživetje dveh svetov, zanimivi so pa tudi razni bunkerji in ostanki dolgega sistema utrdb, imenovani Alpski zid, ki jih lahko opazimo takoj pod Vrhom Bače.
Če priporočam? Definitivno. Samo ne v dolgih hlačah, če je napovedano sonce.
Med vožnjo domov pa ideja enega od nas. »Ti, kaj pa če bi prehodili celo?«. Jo bomo?