DAN 72: VRŠIČ PO STKP.

Ne glede na stopinje v apartmaju in ne glede na neznano ležišče, sem spal kot ubit in se zjutraj zbudil spočit, kar je za osebo, ki je večno utrujena, svojevrsten dosežek. Vase sem spravil nekaj napolitank in čokoladnega mleka, nato pa zavil najprej v center na pravo kavo in nato proti Jasni.

Med celotnim dopustom nisem imel planirane niti ene poti, razen današnje. O vsem sem se odločal zvečer pred spanjem ali zjutraj, tik pred štartom. A tale, tale je bila v seznamu želja že nekaj časa. Vršič je namreč ena izmed tistih poti, ki mi nekako ne pomenijo veliko, a se tradicionalno vsaj enkrat letno zapeljem čez. Do sedaj sem ga obiskal trikrat, enkrat iz Kranjske Gore, dvakrat iz smeri Bovca. In danes, če bo vse po sreči, bo osvojen še po STKP.

Najprej o tem: slovenska turnokolesarska pot je speljana tako, da lahko prevoziš celotno Slovenijo po hribih in dolinah, predvsem pa po makadamu, obenem pa si v objemu narave in stran od prometa. Sicer so odseki, kjer moraš voziti po asfaltni cesti in po prometno zasičenih poteh, a tega je v bistvu malo.

In tako sem pred mostom čez Veliko Pišnico zavil levo proti Krnici. Celotna pot je makadamska, na momente celo strma, tako zelo, da sem nekaj metrov kolo porival ob sebi. Ampak trenutno to ni važno, saj so se pred menoj odpirali pogledi, ki so mi vedno znova jemali sapo. Moje skromno mnenje je, da se premalo zavedamo, kakšne bisere imamo in to zgolj zato, ker ne moremo z avtom do njih. Veliko lažje je biti v koloni na avtocesti, se uleči na prenatrpano plažo v Savudriji in zvečer bentiti po družbenih omrežjih, kakšna gužva je bila. Pa nočem izzvati konflikta.

Prvi del poteka ob Veliki Pišnici.
Bilo je prav prijetno hladno…
…in odpirali so se čudoviti pogledi na okoliške gore.

Do Krnice sicer nisem zavil, sem se pa za kratek čas ustavil v Malem Tamarju. Očarljiv razgled na gorovja nad Krnico, ni kaj. Še kratek strm vzpon in zopet sem na Vršiški cesti. Prometa je bolj malo, a pričakujem, da ne bo dolgo tako – praznik je, ura pa še zgodnja. Še prekmalu bodo cesto zasuli motoristi, turisti in ovinkov ter kamperjev nevajeni vozniki le teh. Če bo kdo poskušal, na Vršiško cesto se priklopiš malo pred tretjim ovinkom in nadaljuješ po njej vse do Tonkine koče.

Večina drugega dela poti poteka po takšni podlagi.

Tam zavijem levo in počasen vzpon se začne po lepi in mehki podlagi. Nikjer nikogar, le nekaj planincev se spušča. Na eni od serpentin še slišim hrup iz glavne ceste, ki kasneje izgine in objamejo me zvoki narave. Počivam in se prepuščam brezdelju. Pa nadaljujem, na nekaj odsekih potiskam kolo poleg sebe, a ne zaradi vzpona, ampak zgolj iz lastne varnosti. Zopet se ustavim, občudujem Ajdovsko deklico, naredim nekaj slik in pomalicam čokolado. Mimo gre kakih trideset avstrijskih kolesarjev, vsi prijazno pozdravijo in mahajo. Všeč mi je. Všeč mi je to, da pridejo tujci opazovat našo naravo. Všeč mi je pot, ker je stran od živčnih voznikov avtomobilov in ker se na njej počutim varno. Všeč mi je, ker so na njej kulturni kolesarji, ki ne odlagajo smeti v naravo. Seveda ne gre metati vseh v en koš, a na samem vzponu nisem videl ob strani niti ene smeti, pa četudi bi bila, bi prej sklepal, da jo je nekdo izgubil, kot pa namerno odvrgel.

Pogled na Ajdovsko deklico.

Kot bi mignil, sem bil pri Poštarskem domu, kjer cesta postane široka, nato pa sledi strm spust proti Tičarjevemu domu. Tam sem sicer nameraval pojesti štruklje, a ostalo je pri kavi in kokti. Za primerjavo, plačal sem deset centov več, kot včerajšnje pivo pri Belopeških jezerih.

Po protokolu mora biti foto dokaz.

Spustil sem se po glavni cesti in prišel do zaključka, da z zavorami ni vse tako, kot bi moralo biti, zato sem v popoldnevu zapeljal kolo k bližnjemu serviserju, sam pa odšel na brezalkoholno pivo. Močno odsvetujem pšeničnega Paulanerja. Niti njihovi navadni piri mi niso ravno dobri, brezalkoholni je pa še toliko slabši.

DAN 2: VRŠIČ (MAJICA DOBRE VOLJE IN NOV OSEBNI REKORD).

Po prvem dnevu dopusta sem si vzel dan brez aktivnosti. Realno, zjutraj je padal dež. Še bolj realno, zvečer sem šel na pivo. In ko grem jaz na pivo, ne grem nikoli samo na eno. Čisto dovolj, da sem imel moralnega mačka.

Bo, al ne?

Zato je naslednjega dne prva budilka spuščala glasove ob 03:58, druga, tista na drugem koncu sobe, pa ob 04:05. Saj se mi ni pretirano dalo, a plan je bil nekako začrtan. Podvig, kakršnega še nisem izpeljal in me bo, v kolikor mi uspe, spremljal v spominu še dolgo.

Oblečem dolge rokave in malo čez 6 zavrtim pedale proti Tolminu, pa kar nisem zadovoljen. Hladno je, kličem sonce (saj, zdaj ga rabiš, kasneje ga boš klel) in se bolj ali manj ubijam. Nekako mi ne gre, kot da bi me nekaj zaviralo in ko v Kobaridu za trenutek ustavim na Napoleonovem mostu, se prvič poigram z mislijo, ali se mi sploh ljubi. Sonce je ogrelo ozračje, slečem dolgo majico in … ja, pa ja ne boš obupal, al kaj?

Proti Bovcu gre bolje. Pretiranega prometa ni, počutje se je spremenilo in kar od nekje sem dobil zagon. Bom, madona, bom, če sem si zadal. V Bovcu spravim vase sendvič in čokolado ter dobim prijazen nasmeh prodajalke. Tak je tudi moj namen, a o tem kasneje. Poigravam se z eno noro zamislijo, a jo odložim za nedoločen čas. Ni kaj, moram si priznati – odlično mi gre, po vsem čudnem počutju na začetku. In zavijem proti Trenti.

Dohitim nekaj kolesarjev, nihče se ne odpravlja na vrh. Škoda, zagotovo bodo momenti, ko bom hrepenel po zavetrju, ampak bom zmogel tudi brez. Zagotovo. Cesta še vedno ni obremenjena in z lahkoto vozim po sredini svojega pasu. Pretežno turisti so itak strpnejši do mene, medtem ko domačini vozijo par centimetrov od balance. In pred Trento se oziram proti Vršiču. Oblačno. Da se ”klafuč”, bi rekli pri nas. Pred samim vzponom si privoščim še energijski napitek, pomalicam čokolado in gledam števec. Če sedaj obrnem, bo vseeno osebni rekord. Ampak, ne bom obrnil. Prišel sem z namenom in to bom storil.

Spodaj sonce in toplo, na vrhu me (kot je videti) čaka nekaj povsem drugega.

Briga njega, ker ve, kdo ga vozi…

Vzpon.

Vršič sem tokrat osvajal tretjič. Prvič, anno domini dva nula šestnajst, iz Kranjske Gore. Drugič, lani v Simonovi družbi, iz smeri Trente. In letos prvič, brez da bi ga prečkal – samo gor in nazaj dol. Začne se. Počasi in s pametjo, klanec poznam, a vseeno vem, da me bo še kje presenetil. Vožnja s povprečno hitrostjo šestih kilometrov na uro bo trajala nekje dve uri. Računam, da bom ob dveh na vrhu.

Ustavljam se redko, večinoma gre za minutne postanke za kako sliko in za čakanje na semaforju. Ja, kdor že dolgo ni bil na tej strani Vršiča, cesto prenavljajo. Srečam nekaj kolesarjev, ki se vračajo, z nasmeški na obrazih. Logično, tudi sam ga bom imel, ko bom šel dol.

Nad jurja sva. Lahko preklinjamo.

A veš, ko zagledaš streho Tičarjevega doma, si misliš, da si zmagal. Pa nisi. Še lep del poti je pred tabo, je pa res, da lahko prestaviš v višjo. Menjalnik zaškrta, hitrost se poveča. Za nekaj sto metrov. Potem se vrneš na stanje, kakršnega si vajen od začetka. Ne gre mi. Ustavim. Ne, ne boš obupal, si rečem. Petdeset metrov grem peš in porivam kolo. Ravno toliko, da si pretegnem noge. Nato zopet zajašem in zavrtim. Še malo, še malo. Krik zmagoslavja na vrhu. Po šestih urah in dvajsetih minutah kolesarjenja, dve minuti pred drugo popoldne stojim ob tabli in prijazna Nemca me slikata. Zebe, a počakam na konec slikanja, nato oblečem dolge rokave in grem na zasluženo kavo. Ne morem skriti ponosa v sebi, res ne.

Pogrešaš mene na sliki? Le beri naprej…

In spust.

Kakšno uro sem počival na vrhu, nato pa spust proti Bovcu. Zavore so smrdele, ploščice so spuščale zvoke trpljenja, jaz pa nisem popustil. Do Bovca je letelo samo od sebe in nekje vmes se mi je zazdelo, da sem izgubil koncentracijo – nekje sem zaradi ogledovanja okolice skoraj prišel do stika s škarpo in posledično tlemi. Na mojo srečo, skoraj. Bil sem utrujen, priznam, a vseeno mi je uspelo nadzorovati sebe in Škota, vedel pa sem, da tako ne bo šlo dolgo. Bovec preskočim in se ustavim pri Boki. Pojem čokolado, spijem vodo in za par minut ležem v travo. Zberem misli. Nadaljuj, jebenti, si rečem. To je tvoj dan, poglej kje si. Res.

Poženem naprej in vidim, da gre. Mogoče bom potreboval nekaj postankov po par minut, a glava dela odlično. Noge so druga pesem, a ta pesem ima melodijo in ritem. Vse gre brez problema. Trezno glavo ohranim tudi, ko se znajdem v škarjah – nekdo se je odločil prehitevati, kljub temu, da sem bil na nasprotnem pasu. Z vožnjo po bankini sem se sicer izognil najhujšemu, postavil pa sem verjetno tudi osebni rekord v številu kletvic na čas. Žalostno, da je na cesti toliko nestrpnosti in da se ljudem mudi, čeprav se jim v bistvu ne – le živčni so, ker nekdo vozi pred njimi.

V Tolminu si privoščim zadnjo pavzo, nato pa pohitim po Keltiki proti domu, ker se ne želim izneveriti tradiciji – sladoledu na pumpi. Števec se obrne na dvesto. Pa šele deset dni je, odkar sem postavil osebni rekord.

Zadnji klanec, ki sploh ni klanec, ampak bolj klanček, zdelam na škrge. Dobim sladoled in ob osmih zvečer parkiram kolo.

Seveda, lahko bi napisal mnogo daljši zapis s točnimi podatki o tem, koliko ljudi je bilo na Vršiču – celo zabeležil bi si lahko, koliko je bilo tujcev in koliko domačinov, a verjamem, da vas ti podatki ne zanimajo. Zame sta ključni zgolj dve številki: 212 kilometrov in 659 minut.

Seveda pa to še ni konec, kajti moram, ampak res moram …

Majica dobre volje.

Neumen. Budalo. Kar neki. Kot bi ušel z lastne poroke. Kot kelnar. Ni čudno, da nimaš nobene babe.

To so besede, ki sem jih slišal v povezavi z mojo majico. Ko sem jo zagledal, sem si rekel, da jo moram imeti. Ker je preprosto odpičena, kot sem odpičen sam. Ker je smešna, smeh pa je pol zdravja. Ker je življenje dolgočasno, če se ne smejiš in prekratko, da bi bil resen. Ker, če se nekdo nasmehne, je dan za dve osebi takoj lepši. In tak je moj namen – da se ljudje nasmehnejo, čeprav eni povsem preprosti majici.

Majica dobre volje. Nasmehni se. Danes. Ker ne veš, kaj te čaka jutri.